Živ otrok
Večkrat berem tukaj po forumih, kako se nekateri starši pritožujete nad živostjo svojih otrok, češ da govorijo preveč, da niso nikoli pri miru, ipd. Meni, ki mi je smrt vzela edinega otroka, ki mi ga je naklonila narava, gredo ob takšnih postih kar lasje pokonci. Kako se lahko nekdo pritožuje nad tem, da je njegov/njen otrok živ? Prihodnjič, ko se boste spet pritoževali nad živostjo (oz. živahnostjo) svojih otrok, pomislite na to, kako bi bilo, če bi bil vaš otrok mrtev in bi lahko le na pokopališču videli njegov spomenik.
Ali ni lepo, da se vaš otrok podi za drugimi otroki, pa čeprav za vaš okus malce preveč? Ali ni lepo slišati otroški govor, pa čeprav govori za vaš okus malo preveč in morda tudi ob neprimernem času? Ali ni lepo, da je vaš otrok vedno aktiven, da vedno išče nove izzive, da se rad druži z vrstniki, da ima veliko hobijev in da je podjeten, pa četudi se to zgodi tudi takrat, ko tega otrok ne bi smel?
Ne razumem, kako lahko nekateri živahnega otroka žrtvujejo za bolnega (bojda naj bi to bila hiperaktivnost) in gredo to živahnost zdraviti! Meni se zdi, da živahen otrok ni bolan otrok, ampak da je to zdrav in srečen otrok! Mogoče mu poklanjate le premalo ljubezni ali pa živite v okolju, ki je za otroka utesnjujoče.
Če se nad otrokovo živahnostjo pritožujejo sosedje v večstanovanjski hiši ali v bloku, se lahko preselite v enodružinsko hišo nekam na podeželje. Če menite, da otrok rabi več pozornosti, kot mu je lahko date, lahko pustite kakšen hobi in, če je to potrebno, tudi službo in se tako bolj posvečate otroku. Če ima vaš otrok probleme z razredničarko v šoli zaradi živahnosti, lahko gre v drug oddelek ali eventuelno v drugo šolo. Vidite, za to, da boste z živim otrokom srečni, je veliko rešitev. Kaj pa lahko storim jaz, ki mi je otrok umrl, da bi ga dobila nazaj? Ničesar ne morem storiti! Zato bodite srečni s svojimi živimi otroki in se ne pritožujte nad njimi, pač pa jim le malo prilagodite okolje, če je okolje zanje utesnjujoče.
Draga Hočem ostati anonimna verjamem, da te boli nekaj kar ti ni bilo dano doživet. Lahko te razumem ker sem doživela podobno izgubo s tem, da meni to ni bil edini otrok. Seveda pa sem tudi jaz pri mojih dveh živahnih punčkah tudi kdaj preutrujena in bi rajši vidla, da ne bi bili tako hudo živahni, glasni…..
Vsak od nas se na različne situacije pač odziva iz svoje perspektive in tačas ko ti vidiš svet skozi bolečino izgube ( tudi jaz ga, vendar se trudim da bi ga videla iz bolj vedre strani ) drugi starši vidijo svet skozi občutek utrujenosti in stresa ob “pre”akrivnih otrocih.
Včasih v momentu ko imaš že vsega pol kufer izrečeš marsi kaj, bolje da gre ven iz tebe kot da bi zadržali zase. Veliko ljudi tudi ni hvaležno za lastno zdravje, ko pa zbolijo vidijo šele kaj so imeli. Mislim da vse sostvučujemo z nekom ki je otroka izgubil ali ga nemore imeti, vendar če to neizkusiš nemoreš vedeti kako je.
Moje sožalje
Ne moreš na stvari gledati na tak način in samo iz svoje perspektive. Če nekdo nima strehe nad glavo, to še ne pomeni, da mora biti nekdo drug zadovoljen z garsonjero. Če ti nimaš niti za kruh, še ne pomeni, da moram biti jaz zadovoljna s kruhom in vodo. Ljudje različno razumejo in doživljajo zadovoljstvo s svojim življenjem.
Seveda so ljudje načeloma zadovoljni, da imajo otroka, da ni bolan, da je z njim vse v redu. Če pa tu in tam potarnajo, da je otrok preživ, to ne pomeni, da se ne zavedajo sreče, ki jo imajo. In ja, hiperaktivnost JE bolezen. Je pa res, da je veliko otrok “samo” nevzgojenih, ne pa hiperaktivnih in so tablete čisto odveč. Poznam pa primer, ko je brez tablet otrok tako zelo nesrečen, agresiven, togoten…, da jim brez tega enostavno ne znese. In ne gre samo za živahnost. Tako da vseeno ne govori o zadevah, ki jih ne poznaš.
Govori lahko, zakaj pa ne bi? Saj temu je ta prostor konec koncev tudi namenjen.
Povedala je svoje mnenje, drugi pa ste ga osvetlili s svojih vidikov.
Če si občasno ne povemo občutkov in misli, ki nas obhajajo (logično, da s svoje prestpektive) in ne prisluhnemo drugače mislečim, bomo prikrajšani za drug vidik. In potem v neki tretji situaciji ne bomo razumeli nekoga na drugem bregu.
Najlažje je reči: “…ne govori…” Težje mu je prisluhniti, ga poskušati razumeti, mu pokazati svoje videnje in mu dati priložnost, da te tudi on razume.
No, jaz pa ta odstavek berem čisto dručage, kot ti. Po moje ni imela v mislih tistih otrok, ki dejansko imajo to diagnozo, temveč običajno (bolj ali manj) živahne otroke, ki jim starši sami “dodelijo to diagnozo” – skratka tiste starše, ki vsakega živahnega otroka imenujejo hiperaktiven.
In teh dejansko ni tako malo. Tudi sama velikokrat slišim od staršev, da govorijo o svojih hiperaktivnih otrocih, ki pa seveda nimajo take diagnoze postavljene s strani strokovnjakov. Sa pač samo malo bolj živahni.
Ally, “hočem ostati anonimna” je napisala, da “gredo to živahnost zdraviti”. Torej z zdravili za pomiritev, predvidevam, ker IMAJO diagnozo hiperaktivnost. Noben starš, ki ima samo občutek, da je njegov otrok “hiperaktiven” ne more otroka zdraviti s pomirili tipa Ritalin. To dobijo samo otroci, ki so bili obravnavani s strani zdravnika. Torej anonimna še kako enači hiperaktivnost z živahnostjo, zanjo so otroci s to diagnozo samo “živahni”. In zato pravim, naj raje ne govori neumnosti.
Annike je napisala iz izkušenj, torej draga anonimna, lahko verjameš, da ti včasih izredno živ (ali celo hiperaktiven) otrok požre živce. Ne verjamem pa, da bi si kateri od staršev želel, da bi bil njegov otrok bolan. In z jambranjem včasih iz sebe spraviš jezo ali nemoč in to potem pomaga, da si boljši starš.
Razumem tvojo bolečino, ampak res ne moreš gledati samo iz svoje perspektive. To je isto, kot da bi napisala, da bi raje imela otroka, tudi če bi bil ful hiperaktiven (pa ti tega ne bi šla zdravit), npr. narkoman, bi vaju z možem tepel, zlorabljal… (namerno pretiravam, ker si ti napisala eno skrajnost, jaz pa še drugo). Verjemi, da te otrok lahko pripelje tako na rob (vzgojen otrok), da ne veš več, kaj bi.
anonimna najprej iskreno sožalje. Sama sem izgubila otroka v nosečnosti in je bilo zelo težko. Ne upam si niti predstavljati, da bi se to zgodilo kasneje.
Po 10ih letih zdravljenja pa nama je uspelo in sedaj imam 4 mesece starega sončka. Vendar vse to ne pomeni, da se ne bom nikoli razjezila na njega, da ne bo prišel dan, ko si bom želela, da bi bil 5 minut tiho :)))
Pridejo trenutki, ko ti je hudo neglede na srečo, ki jo imamo. In takrat recimo se potožiš na forumu.
Seveda obstajajo tudi starši, ki so jim otroci odveč. Imajo jih, ker se to v družbi spodobi 🙁 Ampak mislim, da jih je zelo malo…na srečo.
Predvidevam, da si v trenutku osebne stiske naletela na kakšen tak post ali mogoče celo na kakšno mamico, ki ji je vse odveč. In rezultat je to sporočilo. Jaz sem pravzaprav vesela, da si to napisala čeprav se ne strinjam povsem s tabo.
Tvoja stiska pač ne more vplivat na to ali bom jaz danes zelo utrujena in se bom tukaj malo potožila. To verjetno razumeš. Prav je pa tudi, da nas vsake toliko nekdo spomne kakšno srečo imamo pravzaprav in da marsikdo te sreče (nekaterim tako samoumevne) nima.
Ostale pa skušajte razumet stisko nekoga in se ne obešajte na posamezne besede. Ali se pa vsaj vzdržte, če niste sposobne razumet.
Ponavadi se šele ob tragedijah, naj bodo naše ali naših bližnjih, zavemo, da včasih pozabimo, kaj vse imamo in zaradi česa vsega smo lahko srečni.
Težko si predstavljam, kaj doživljaš, ker nimam takšne izkušnje, razumem pa, kaj hočeš povedati… Včasih bi se dejansko morali zadržat in pomislit, da bi marsikdo dal vse, da bi lahko ponoči petkrat vstal zaradi otroškega joka.