Z možem se razhajava. Je krasen očka in je predlagal skupno skrbništvo. Živeli bomo 1 km narazen. Skrbi me samo, ker je otrok star 20 mesecev in ne vem, ali ga to ne bo zmedlo, malo pri očku, malo pri mamici… Sicer je na očka navezan, mogoče še bolj kot name, če sodim po tem, h komu prej steče 🙂 Tako da težav v tem smislu ne pričakujem (vem, da so eni malčki zelo navezani na mamice). Me pa skrbi, da bi naredili otroku škodo, ker ne bi imel enega doma, varnosti itd.

Zanima me kakšna realna praksa, na iskalniku ne najdem nič pametnega? Plusi in minusi… pa mogoče napotitev na kakšno strokovno literaturo, če obstaja…

Hvala!

Skupno skrbništvo je možno samo in izključno kadar sta oba starša složna in normalno komucirata. Moj partner ima tak sistem in vidim, da pri njiju ne fukcionira tako kot bi moralo zaradi tega, ker sta starša “na smrt ” skregana.
Če sta vidna sposobna normalno komunicarti, sta složna glede vzgoje itd….potem ni problema.
Največ pa tako prinese praksa; če vam ne bo šlo……kaj pa vem…..najbolj nastradajo itak nič krivi otroci.

ali je kdo pomislil, da bi skupno skrbništvo namesto da se seli otrok sem in tja izgledalo tako
DA BI OTROK ŽIVEL V ENEM STANOVANJU IN BI SE STARŠI SELILI SEM IN TJA.
Se mi pa zdi da to nobenemu odraslemu ne paše preveč. Le zakaj ne?
Zakaj bi torej pasalo otroku?
Torej – ali se odločata v dobro otroka, ali se odločata glede na svoje interese?
Zato sem jaz proti skupnem skrbništvu, čeprav je zadnje čase nekam moderno.

Nekoč sem nekje brala, da švicarji to zelo pogosto prakticirajo.
Torej otrok živi v stanovanju, kjer se izmenično tedensko/mesečno izmenjujeta starša.

Hja, mi smo še daleč do tja…
Nimamo niti zakonske podlage, niti primeren nivo dojemanja kot bivši partnerji in hkrati starši skupnih otrok.

Priznam, da si takega načina skrbništva niti malo ne predstavljam; kako bi to šlo v realnosti. Npr, da imam novo družino…..ne vem no. Si ne predstavljam tega.Čigavo je potem stanovanje, kjer se starša izmenjujeta? In kam gre tisti čas drugi starš? :)) Res mi ni jasno.

Butara. Vsak starš ima svoje stanovanje in se izmenjujeta v tistem, kjer je za otroka domač.
Drug gre potem v drugo ne?

Torej: vsak ima svoje stanovanje. Ok. Otrok se dobro počuti npr. pri njemu. In jaz grem potem za en teden, npr. v njegovo stanovanje, oče pa v mojega?
Butara?.ok, priznam, ker mi je tak način čuden. Če pa komu ugaja pa nimam proti. 🙂

acjom: vsak starš ima svoje stanovanje, otrok pa živi v nekem drugem ali tretjem al kako že rečep temu stanovanju, v katerem se starša izmenjujeta. kolikor vem, takih primerov pri nas še ni, vsaj do lasnkega leta jih ni bilo.

je paskupno skrbništvo, pri katerem otroci mehko prehajajo od enega do drugega, torej ali so vsak dan pri vsakem od njiju (iz šole pridejo k enemu, pa potem tam prespijo ali pa grejo k drugemu) ali pa en teden pri enem en teden pri drugem (oz. pol meseca pri enem in potem pri drugem).

povzetek: otrok živi v no man`s land ! katastrofa.

Moj mali že zdaj pri tej starosti že pozna svojilni zaimek najin in moj in tvoj. Ne morem si predstavljat, kako bi imenoval nikogaršnje stanovanje, ki bi služilo za izmenjavo staršev, medtem ko bi midva pa posebej imela svoje stanovanje, ki pa seveda najinemu otroku ne bi bilo dom.

tak način skrbništva prakticirajo najbrž tam, kjer so otroci že toliko let preživeli v istem stanovanju, ki je dejansko njihov dom. da se ne selijo ostanejo pač tam, mama in ata pa vsak na svoje. če se razumejo najbrž ni problemov.

Jaz skupnega starševstva ne vidim v tem, da otrok preživi z obema staršema 50% časa ampak da sta se starša zmožna pogovorit in otroku omogočit preživljanje toliko časa z enim od staršev kolikor si otrok to želi in je zanj dobro in koristno.

Glede stanovanja res ne vem, v čem je problem. Otrok se pač navadi živetina dveh koncih, saj se recimo tudi srednješolci, ki gredo v internat, pa študenti, ki hodijo vsak vikend nazaj domov, navsezadnje ima kar precej Slovencev tudi vikend nekje in hodijo redno tja. In to z veseljem.
Seveda, če na takšno ureditev že a priori gledaš negativno, ne more dobro izpasti. Se pa morajo vsi precej prilagajati, veliko je dogovarjanja, urejanja… Slovenci smo sploh narod, privezan na rodno grudo, bog ne daj selitev…. Jaz pa mislim, da se otrok na drugi dom navadi enako hitro, kot bi se, če bi se cela družina preselila kam drugam. Te spremembe pravzaprav težje sprejemajo starejši ljudje.
Moj kolega ima tako urejeno, otroka sta en teden pri njem, en teden pri mami. Živita pa dokaj blizu drug drugega, tako da ni logistično naporno ne za enega ne za drugega. Vmes se tudi dogovarjata za občasno varstvo, če je potrebno, pa kdo bo šel na govorilne ure v šolo itd. Obvestila iz šole pošiljajo obema, položnice in drugo njemu (ker je bilo tako tudi že prej) in potem konec meseca z ženo poračunata.
Jaz mislim, da se da, če sta se sposobna pogovarjat in če ne bosta trmasto vztrajala pri tistem, kar je na papirju, če bosta drug drugemu priskočila na pomoč, ko bo treba, če se bosta znala zmenit glede oblačil, igrač,…..
Sicer je pa Lena39 v enem postu opozorila na nekatere pasti, sem ta njen prispevek že iskala, pa ga nisem našla….

Saj nisem sploh podala svojega mnenja oz.stališča okoli tako deljenega skrbništva. Samo povedala sem, da v nekaterih državah to delajo tako in, da smo mi še daleč stran od tega.

Post ima nalsov Skupno skrbništvo in je bil objavljen v začetku leta..nisem iskala.

Ne glede na vse zgoraj napisano bi poudarila, da tuje izkušnje kažejo, da je tovrstna oblika skrbništva za otroka nesporno najboljša. Posebej, če med staršema vlada vsak kolikor toliko normalen odnos oz. svojih nesporazumov ne rešujeta na plečih otrok (poznam celo primer ko se sploh ne pogovarjata pa funkcionira).

Eno t.j. otrokovo (oz. tretje stanovanje) je v praksi prisotno predvsem v srednji Evropi (germanski), drugod se otroci bolj ali manj selijo iz enega doma v drugega. Pa tega večinoma niti ne dojemajo kot kakšno katastrofo (je jasno opisala že ločevalka). Je pa dobro skleniti kakšen Starševski sporazum (kot jih imajo npr. v Avstraliji), ki opredeljuje vse vidike skrbi za otroka in načine dogovarjanja med staršema. Kolikor sem jaz zasledovala slovensko prakso je lahko problem v različnem razumevanju (kar ni nobena nenavadnost, saj se drugače najbrž ne bi ločila, mar ne?) tako vzgojnih kot finančnih vprašanj. Torej so sporna področja vzgoja (to se da uveljavljati v vsakem domu po svoje), vendar je včasih problem v dogovarjanju o varstvu, predvsem pa so lahko sporna finančna vprašanja, npr. koliko lahko zapraviš za garderobo, koliko za igrače, koliko dejavnosti in krožkov naj otroci obiskujejo in podobno.

Je pa vse stvar (pametnega) dogovora.

(Osebne izkušnje s tem žal nimam, ker ne premorem dovolj pametnega skoraj bivšega. Žal!)

Želim vama uspešen dogovor v dobro otrok! Otroci nesporno potrebujejo OBA starša! Vso srečo!

Lena, našla!
Sem dala link tudi na lepljivih temah.

http://med.over.net/forum5/read.php?197,4070054,4074483#msg-4074483

Aha, se spomnim sedaj (obstaja še nekaj starejših in tudi na Ločitev; daqtirani januar in februa letos, ko je bilo to pri meni aktualno)…

Morda se bo tudi Karma kaj oglasila, njen primer je dober primer skupnega skrbništva, ki že nekaj časa dobro funkcionira kljub temu, da se “družina” nezadržno širi z novimi partnerji in njihovimi otroci…. : )) (kako že gre, moji in tvoji tepejo najine : ))

Ločevalka, kako sta pa potem vidva razrešila problem skrbništva?

Ne bi se rada ponavljala, saj sem se že parkrat oglasila na to temo. Očitno je skupno skrbništvo nekaj, kar radi predlagajo na CSD, ker je nekako v modi, ker je nekaj “novega”. V praksi je menda tega dokaj malo. Vsaj tako so nama rekli na CSD.
Pri nas, skratka, sistem deluje in ni mi žal, da smo se odločili za to. To bivanje pri enem in drugem je pri nas bolj blage oblike, saj otroka spita večinoma pri meni, imata pa pri očetu tudi svojo sobo, posteljo, prostor, kjer lahko delata za šolo, se igrata. Tam prespita večinoma le za “njegove” vikende ali med “njegovim” delom počitnic. Pa kdaj pa kdaj med tednom. Sem se zamislila, ko sem slišala za sošolca moje hčerke, ki hodi v šolo v šolskem okolišu starih staršev. Starši ga vsaki dan pripeljejo k babici in tam preživlja precej časa. Mislim, da to ni tako osamljen primer in da je zadeva precej podobna skupnemu skrbništvu, ko ima otrok dva doma.
Glede različne vzgoje si tudi ne belim glave. Sem si jo, dokler sva bila skupaj z bivšim, zdaj pa mi je kar prav, da dela po svoje. Res je, da ni nekih pretiranih razhajanj med najinimi pogledi, a pristop je precej drugačen in otroka to tudi opazita. Sem že slišala komentarje, da se “ati nikoli ne krega”, da jaz kričim, ko me razjezita. Potem pa spet komentarji, da se “ati ne zna tako veseliti in zabavati” z njima, jaz pa. Tako da otroci že sami presojajo in nimajo posebnih težav s tem. Jaz sem jima že od začetka rekla, da pri meni pač veljajo takšna pravila, kot veljajo, pri očetu pač druga.
Postajamo pa tudi razširjena družina. Oba z bivšim sva si dobila partnerja, ki že imata vsak po enega otroka. Pa tudi to več ni neka redkost. Zadnjič mi je bilo tako všeč, na sestanku sveta staršev, ko smo vsi prisotni povedali, v katerem razredu je naš otrok (eden ali največ dva), potem pa je ena mama povedala, da so razširjena družina in naštela štiri otroke: od prvošolčka do devotošolca.
Ampak po svoje pa ni neke pretirane razlike, če ima skrbništvo le eden. Ključ je prav vedno v strpnosti in kompromisih.

V mojem primeru skupno skrbništvo ne pride v poštev že iz čiste logistike, načeloma bi pa bila za to. Bivši ima takšno delo, da dela popoldne, pogosto tudi zvečer, za vikende, zdaj je vpisal še podiplomca, da bi bilo enostavno prekomplicirano in bi bila otroka tako ali tako večino časa pri meni. Če se bo to spremenilo, se bova pač dogovorila drugače. Glede tega sploh ne kompliciram in ne vztrajam pri črki na papirju, ker vem, da ga imata otroka rada in da ga potrebujeta, da je moja osnovna naloga, da zadeve olajšam, ne da jih otežujem.

Tudi pri nas funkcionira. En teden so pri meni, en teden pri njemu. Imamo račun za potrebe otrok, kamor nakazujeva #preživnino# in vsak plača pol stroškov. Praznike in počitnice imamo tudi razdeljene. Mi smo šli pač na varianto pol – pol, ker je bilo to njemu pomembno. Teden brez otrok je dolg, a se veliko slišimo po telefonu. Veliko pa je dogovorov glede vzgoje in vsega okoli otrok pač. Otroka imata pri obeh svoje sobe in sta se na tak ritem in potek življenja lepo navadila. Spoznavata najino različnost, slabosti in prednosti, kar je po mojem dobro za njiju.

Še eno vprašanje – se mi zdi, da ste se nekatere izmed vas že veliko bolj poglabljale v to temo kot jaz:)…

Gledano s stališča v dobro otroka – a je skupno skrbništvo po vašem mnenju v redu tudi za 20-mesečnega otroka? Ima katera svoje izkušnje s tem pri tako majhnih otrocih ali pa ve za kak primer?

Pri nas zaenkrat z dogovori, razumevanjem, pomočjo, odgovornostjo, ljubeznijo do otroka in skrbjo zanj sploh ni nikakršnih problemov – in jih tudi ne pričakujem, ker sva šla s partnerjem narazen v miru in brez kakršnihkoli zamer. Pa oba sva dovolj zreli in odgovorni osebi, tudi glede vzgoje in vsega za dobro otroka si popolnoma zaupava. Je pa tamala trenutno stara 22 mes. Sicer je že od 1. rd dalje veliko pri babici (kjer sedaj živi tudi moj bivši), tako da je tistega okolja že zelo navajena. No, na CSDju so nama priporočili, da je pri tako majhnih otrocih bolje, da so večino časa vseeno na enem mestu (pri meni) in da k drugemu staršu hodijo redkeje (pri nas je to 1x čez teden in vsak drugi vikend). Baje, da zato, ker si v tej starosti človek nekako razvije občutek varnosti in zavetja, zavedanje, da nekam spada, da je tam, kjer je doma, na varnem… Ni mi sicer čist jasno, zakaj je to tolk odvisno od samega fizičnega prostora – še sploh, če oba starša videva dovolj pogosto in ima z njima pristne in normalne stike (?). Ne vem, mogoče stvar rutine, ki je baje v teh prvih letih res zelo pomembna, pa še ta je lahko tudi v skupnem skrbništvu… Včasih se mi zdi, da je ta psihologija nagruntana s stališča odraslih – ker je res da, starejši kot smo, slabše bi se počutili, če bi morali tedensko menjavat stanovanje; če se pa spomnim sebe kot malega otroka, je bila pa kakršnakoli “selitev” kadarkoli (pa magari samo na obisk:)) cel žur – samo da se je dogajalo. Takrat res nismo bili obremenjeni “s svojim mirom”:)… Še vedno namreč nekako težko razumem, zakaj bi v takem primeru (skupnega skrbništva) otrok ne mogel razviti občutka, kje je doma – men je logično, da bi dojel, da pri obeh (?)…

No, vesela bom vsakega mnenja & izkušenj s tem!
lp polžek