odvisnost od odnosov…
Pozdravljeni,
rada bi vas vprašala nekaj…
Kako izgleda zveza, ki ne temelji na odvisnostih…
Jaz drugačne zveze ne poznam, kot tiste, v kateri sem odvisna…
To se mi je prvič posvetilo, ko sem doživela razpad 7 letne zveze, v
kateri ni bilo spoštovanja, bila sta v enem tednu npr.dva dobra dneva,
ostali slabi.
Potem sem bila sama dve leti in potem spet zveza…lahko že zagotovo trdim, da je bila spet odvisnostna, eden od drugega, vsak na svoj način.
In sedaj spet…še ena zveza…ki sem jo mogla prekiniti, ker se mi je zdelo, da je odvisen od mene, jaz pa od njega, ko sem mu postavljala tudi pogoje itd…
Če se v nekoga zagledam…mislim samo še nanj, je center v mojem življenju, nič drugega me potem ne veseli tako več, saj imam njega…
Ko sem sedaj krčevito se oklepala vseh dejavnosti, ki sem jih imela pred to zvezo in sem začela popuščati, sem mogla prekiniti,,,ker sem se tako ustrašila spet svoje odvisnosti.
V vseh teh letih se udeležujem seminarjev za os.rast, raznih delavnic, tudi psihoterapija,knjige…a vseeno še zmeraj zapadem v odvisnostni odnos…
Zares, zanima me predvsem, ali se tega da čisto ozdraviti, saj alkoholik, če je ozdravljen, tudi ne sme več piti. Potemtakem ne bi smela več imeti zvez in raje ostajam sama?
Kako funkcionirajo tisti, ki niso odvisni?
Hvala lepa.
Kaja36
Ko prebiram vaše sporočilo, mi ostaja občutek, da je sta vaš strah pred odvisnostjo in pretirano ukvarjanje z njo morda večji problem, kot odvisnost sama. Na koncu se vam je zapisalo (?), da ozdravljen alkoholik tudi ne sme več piti. Če bi se ozdravljeni alkoholiki tega res držali, bi vsi po vrsti umrli – od žeje! Podobno kot ste napisali za alkoholike dejansko ravnate sami: namesto, da bi poskušali abstinirati samo od tistega v odnosih, kar je za vas škodljivo, razmišljate o tem, da ne bi več imeli nobenih zvez in ostala sama. Odvisnosti od odnosov se ne da “pozdraviti” na seminarjih, delavnicah in po knjigah. Tam lahko dobite znanje, morda celo nekaj spretnosti, moči… Vse to pa dobi svojo vrednost šele, ko to uspete udejaniti v odnosih! Tega pa seveda ne morete, če niste v odnosu in se jim izogibate.
Redki so srečneži, ki so zrasli v taki družini, da nimajo čisto nobenih odvisnostnih potez. Kaj pa je zaljubljenost drugega kot ena velika predstava obojestranske odvisnosti. Težko je potegniti mejo, kdaj je, tudi ko zaljubljenost mine, teh odvisnostnih potez toliko, da lahko govorimo o resnični odvisnostni motnji. Vsi smo torej, vsaj na začetku vstopanja v intimne odnose, tako ali drugače nepopolni, nezreli ali pa “odvisni”. Ravno odnosi so tisti, kjer imamo možnost, da preko osebne rasti postajamo bolj zreli in manj odvisni.
Napisali ste, da ste zvezo prekinili, ker ste se ustrašili svoje odvisnosti. Če ste svojo odvisnost lahko sami prekinili, potem po vsej verjetnosti niste odvisni. Tako kot nekdo, ki se lahko sam odloči in res neha piti, ni zasvojen z alkoholom. Lahko pije preveč, ampak to še ni zasvojenost-odvisnost. Morda pa je ta strah, ki mu vi rečete strah pred odvisnostjo, samo strah pred intimnostjo, resnično bližino?
Iz odnosa ne pojdite torej zato, ker ste “odvisna”, ampak če ta za vas resnično postane nevzdržen (nasilje, alkohol, zlorabe,…). Dokler pa lahko zdržite, imate v odnosu vedno znova priložnost, da iz njega postopoma odstranite, česar ne marate oziroma dojemate kot škodljivo za vas oziroma partnerja. Tudi če ste res “odvisni od odnosov”, imate v osnovi samo dve možnosti: da v odnosu ali odnosih vztrajate toliko časa, da se od te odvisnosti pozdravite ali pa – “umrete od žeje”. Želim vam, da zberete pogum in se odločite za prvo možnost.
Draga Kaja36,
veliko sporočilo prenašate, pa hkrati poveste zelo malo. Kot da bi moral vsak izmed nas sam uganiti, kaj je v ozadju, kako vam je; kot da vas je strah odpreti se in povedati nekaj o sebi.. Ko sem prebirala vaše vrstice, se mi je vsakič posebej odprlo novo vprašanje: “kaj se je dogajalo v vseh vaših zvezah, da ste morali vsakič oditi, kaj je bilo tako nevzdržnega, kaj vas pripelje do razmišljanja, da ste odvisni od odnosov (dve leti ste bili samski!), kakšen je bil vaš odnos s partnerjem, kakšen je bil vaš partner, kako vam je, ko ste sami ipd… Občutek imam, kot da vam ne morem ničesar odgovoriti, pa čeprav ravno to želite.
Občutek imam tudi, kot da se sprašujete, ali je z vami vse v redu, ali res niste dobri in sprejemljivi za moškega takšni kot ste, ali res ni na svetu moškega, kateremu bi bili zanimivi, zanj pomembni, na prvem mestu… Kaj vse naj še naredite, da boste v redu. Do sedaj ste verjetno za partnerja vedno vse naredili, mu v celoti ustregli, se prilagodili tako, kot je želel,….ampak ste bili kljub vsemu razočarani in vsakič znova prizadeti. Veliko bi mi pomenilo, če bi zapisali vsaj malo o vaših odnosih, kako ste se počutili, kaj se je dogajalo, kako vam je bilo, da bi se vsaj malo odprli. Morda vas je strah, da bi sodili o vas, da bi potrdili vse tisto, kar se že tako neskončno bojite slišati: da niste v redu takšni, kot ste in da je z vami res nekaj narobe. Vse, kar se vam dogaja, ima zvezo z vašo preteklostjo. Verjamem pa, da ste v redu ženska, da hrepenite po tem, da bi vam končno nekdo dal potrditev za vse, kar počnete, da res želite nekaj narediti zase, da iščete načine, kako bi razumeli stvari, ki se dogajajo okoli vas.
Zaenkrat vam lahko rečem le to, da prisluhnite sebi, kaj čutite in kaj si RES želite zase. Sklepam, da so bile vaše zveze ravno zaradi nespoštovanja in poniževanj nevzdržne, zato ste odšli, ker je bilo dovolj. Ste se odločili, da tega ne boste več prenašali, kar je prav. Zaslužite si spoštljiv in osrečujoč odnos z moškim, tako kot tudi vaš partner.
Bom mislila na vas.