Najdi forum

Ali odhaja k angelom tudi moj ati?

Konec avgusta sem pričela s pisanjem na to stran. Takrat so mojemu očetu odkrili glioblastom. Pričela so se zdravljenja, operacija, obsevanja.

Danes, mesec dni po odpusti iz bolnice po operaciji glave, je stanje zelo hudo.

Ko so ga odpustili iz bolnice, iz KC, je bil krasen. Bil je lep kot še nikoli. Premestili smo ga v dom za upokojence, ker mu doma zaradi obveznosti,nisem mogla nudit osnovne nege. Oklevala sem in nisem vedela, ali počnem prav. Vendar zdravniško osebje mi je svetovalo, naj tako storim, kajti dobro stanje je samo prehodno.

Danes je mesec dni naokoli. V nedeljo sem ga še imela doma, v družinskem krogu. Naredil je še zadnje mučne in težke korake, ko je komaj stal na nogah in v bistvu sploh ni več hodil. Bili so zadnji koraki v njegovem življenju. Tako se mi je zdelo.

Danes, dva dni po tem, vem, da so bili res zadnji. Kajti zdaj samo še leži. Hranijo ga, sam ne more nič več. Zapušča ga spomnin. Ima kavne oči in vdrta lica.

Ne vem, ali se bliža slovo, ne vem, ali lahko te muke še dolgo trajajo. Boli ga glava, zelo ga boli glava.

Hvala, ker ste prebrali…

Draga Nataša,drži se, čim več časa preživi pri očetu in se poslovi.Objemi ga, da boš imela topel spomin nanj. Hudo mi je, ko te berem in sočustvujem s tabo.

Draga Nataša
Sama sem se poslavljala teden dni od sina.Bil je veš čas v komi.Star je bil 17 let.Ves čas, ko sem bila pri njem sem mu govorila in govorila…..Sama več ne vem kaj.Ampak občutek sem imela, da sem se saj malo poslovila od njega, čeprav je ostalo toliko neizrečenih besed med nama.
Nataša, čim več se pogovarjaj z njim, povej mu vse kar ti pade na pamet in tako se boš olajšala ti in oče.
Sama nisem imela te sreče, da bi se poslovila od staršev saj sta oba umrla čez noč.
Držita se oba in močno se objemita.
šica

nova
Uredništvo priporoča

Verjetno me ne razumeta in me bosta čudno obravanavali. Vendar… bojim se… oče je že dva dni v postelji, dobesedno položilo ga je. In v teh dveh dneh še nisem zmogla it k njemu na obisk. Danes je bil pri njemu moj pol brat, skušal ga je še malce dvigniti v sedeči položaj, pa oče tega ni zmogel.

Jaz pa se bojim iti. Bojim se ga objeti, bojim se ga dotakniti. Vem, da je to narobe. In vidim, da moram zbrati moč, da to storim. Saj nisem več tako mlada, nisem več otrok, sem ženska star 36 let. Pa sem tako krhka. Ker pač nisem imela -na srečo- še nikoli izkušnje z umirajočim ali hudo bolnim.

Vem, da lahko to stanje njegove bolečine – traja in vem, da mi ne more nihče reči kako dolgo.

Hvala vama za besede in naj zmorem ta objem. Saj bom, le naj pride trenutek…

Draga nataša
Res te nisem razumela oprosti.Vendar bojim se, da če boš čakala,da bo potem žal prepozno.Potem te bo šele bolelo in tega si ne boš nikoli oprostila in te bo spremljalo celo življenje.V kakšnem odnosu sta bila z očetom? Sta se razumela? če želiš, si lahko danes malo več napiševa, pa še prazniki so taki.
šica

Šica, hvala, ker si z menoj.

Bom ti pisala na večer, ko se poležejo stvari, vzela si bom čas in več napisala. baj

Šica, pozdravljena!

Danes moj oče veliko spi. Hvala bogu so mu dali predvidevam, nekaj močnejšega proti bolečinam in zdaj spi.

Ne vem kako naj opišem najin odnos. Bila sem njegova edina hči. Potem veš kako zelo me je imel rad.

Hudo mi je in bojim se…

Draga Nataša
Zanima me, ali ti ob teh težkih trenutkih kdo stoji ob strani ali si sama, ker se tako bojiš kako boš vso to morijo prenesla? Si bila že pri njem? Odloči se čim prej, da ne bo tako kot sem ti že napisala.Tako je draga moja na tem svet nikdar ne vemo kje in kdaj naš čaka(še dobro) trenutek, ko se bomo morali spopasti sami s seboj.Pa na koncu kar gre in se še vprašamo Kako smo to zmogli.Vsak na svoj način, radi pa tudi prisluhnemo izkušnjam ljudi, ki so to že dali skozi življenje.Verjemi mi, vesela si lahko, da sta imela z očetom veliko ljubezni in da ga imaš rada.Mnogi tega nimajo in ne čutijo čustev do staršev in obratno.
Oglasi se še kaj, pojdi danes na kakšen sprehod, ko je tako lep dan, morda na kraj kamor sta skupaj z očetom hodila, ko si bila majhna.
lp šica

Ko sem bila majhna, sva hodila po gozdovih, po travnikih. Ko sem bila majhna in, ko sem odraščala, sem mu vedno pomagala na polju. Vedno sem mu pomagala pripravljati drva.

Ko sem odraščala, sem sklenila, da ne grem od doma, da bom ob njemu, ker ne bo zmogel sam, in res sem bila skoz pri njemu, skupaj s kasneje ustvarjeno mojo družino.

Veliko mi je dal, vse mi je dal, zelo mi je hudo.

Nisem še bila pri njemu. Bom šla, le da se zberem, ker v stanju kakršnem je ta dva-tri dni, ga še nisem vajena in je to nekaj hudega zame zdaj…

Nataša , bila sem pri enem bližnjem sotrodniku eno uro preden je umrl .
Bilo me je strah in mislila sem, da ne ve , da sem tam

Ni več odprl oči, ni mogel govoriti a ob njegovem obnašanju in vznemirjenju vem ,da je točno vedel, da sem tam in da me je slišal, le telo mu je odpovedalo ….

Nisem vedela, kaj bi mu rekla, sem pa vedela da me sliši. Rekla sem mu, naj počiva, naj se umiri, naj se spočije in naj da naj ne skrbi zame.
Da bo vse vredu ….

Nisem mu govorila, naj se bori, naj se drži in naj se potrudi še žiwti, ker se mi je zdelo , da bi mu s tem pobirala moči
Mislim, da je glavno, da mu poveš, daga imaš rada, da mu pripoveduješ o vnukih… vsekakor pa mu poveš, da z vami bo vse vredu in naj se on kar mirno odpočije…

To je samo moja izkušnja, ti boš mogoče naredila drugače

Mislim pa, da moraš iti k njemu, preden b prepozno , drugače si boš celo življenje očitala

Bila sem pri njemu. Ga objela, ga stisnila. Mu rekla, da naj se v miru odpočije in da ga imam rada.

On pa je govoril samo to, da je neverjetno utrujen. Samo to je ponavljal. Pa da ne more govoriti.

Imam občutek, da ima eno stran hromo, drveno. Močno mu hropi v pljučih in ves odsoten je. Pred oči sem mu pokazala sliko od vnukov, ki jo ima na nočni omarici. Ni trzin, ni videl kaj mu kažem, kot da ni nič.

Torej je čisto nekje drugje. Kar naprej mu gre na spanje. V bistvu samo spi. Ko sem ga vprašala, če ga boli glava, mi ni nič odgovoril. Dobila sem občutek, da je postal v trenutku zelo jezen. Neverjetno jezen. In to na svojo glavo, ker mu je to naredila. Ker je v njegovi glavi zrasel smrtonosni tumor. Ne vem, kajti dokler mu nisem omenila glave, nisem videla tiste jeze na obrazu, potem pa.

Držala sem ga za roko, on pa je gledal stran, kot da me ne želi videti, kot da me noče videti. Vprašal je samo kje je moj mož. In potem nadaljeval, da je utrujen.

Morda sploh ni vedel, da sem jaz ob njemu, ni me zaznal kot svojo hčerko. Popolnoma je negiben. Desna roka mu sicer dela, skoz nekaj išče z njo. Tisto dvigalo, da se bi dvignil, pa seveda se ne more.

Ko sem odhajala, sem se ozrla nazaj. Še vedno je iskal tisto dvigalo nad posteljo. To je vse kar mu je ostalo. Iskanje tistega dvigala. Kako hudo. Ni mi rekel adijo, ni sploh razumel, da odhajam od njega.
Zelo je utrujen, neverjetno utrujen…

Baj

Draga Nataša
Drži se.Pred 4 tedni sem tudi sama zgubila mami.Tudi njo je premagal rak.Tolko stvari biji še rada povedala,pa nisem imela možnosti.Tud mami je zadnjedni samo spala,vmes se je malo zbudila.Zadnje 14 dni je tudi njo grozno bolela glava.Nihče ni slutil da se ji dnevi iztekajo.
zato bodi ob očetu,pogovarjaj se z njim in predvsem bodi močna.

[url=http://lilypie.com][img]http://b1.lilypie.com/9jZhp2/.png[/img][/url]

Julci, povej mi prosim, ali je tudi tvoja mami imela tumor v glavi?

Nataša
Moja mami je mela metastaze na pljučih,jetrih.Po vsej verjetnosti pa tudi na hrbtenjači in možganih.Je pa zadnje 14 dni šlo vidno na slabše z njo.Najprej so se ji začele tresti roke,večkrat je govorila zelo zmedeno,drugače je večinoma spala.Štiri dni predenj je umrla ni mogla već na noge stopit,saj je še šle samo ob opori do wc-ja.Smo pa opazli,da leve strani ni več čutla tako kot bi mogla.V krvi so ji našli sladkor(16).Mama je mela zelo agresivno obliko raka,tako da so šle metastaze po celem telesu.

[url=http://lilypie.com][img]http://b1.lilypie.com/9jZhp2/.png[/img][/url]

Draga Nataša,
želim ti veliko moči, ki jo rabiš, da si lahko z očetom. Vem, da je to zate zelo hudo, ker ga nisi navajena takega. Pa kljub vsemu imaš veliko “darilo”, ker si lahko še z njim. Povej mu vse, kar ti leži na duši, kar si mu kdaj želela povedati, pa mu nisi… Vse, kar mu boš mogoče povedala, ko bo boljši… Mogoče tistega jutri ne bo nikoli več. Lahko se mu zahvališ, da ti je bil tako dober očka… Moja mama je odšla popolnoma nepričakovano. Tudi besede ji nisem mogla reči. Pa bi bila danes hvaležna samo za 5 minut.

nataša-saj veš še vedno mi lahko pišeš na moj meil naslov kot vedno sem s teboj in tvojimi.vedi da če bo ati odšel k angelom ne bo daleč stran od tebe,vedno bo s teboj ,tako kot je moj Darko z menoj in najinimi otroci.Veš v petek 2/11 bi imel 39.rojstni dan -pa ga na žalost ni že 4 mesece in10 dni,piši kaj .se bereva .ok.ravno danes sem ti pisala.

Draga Nataša,

počasi a z gotovostjo očitno odhaja tudi tvoj dragi oče! Ne zamudi trenutkov, ki so vama še dani. Izkoristi jih maksimalno. Govori! Pripoveduj mu, ne posebne in določene teme, temveč govori o vsem, kar ti pade na pamet. Ne pričakuj, da ti bo zbrano odgovarjal. Ne more, žal, je preveč utrujen. Zagotovo ti bo hvaležen, če njemu ne bo treba govorit, temveč mu boš dovolila, da samo posluša … mili tihi nežni glas, božajoč za dušo in bolno telo!

Ko sem bila na vseh svetih dan na pokopališču (kjer smo imeli mašo za vse rajne), sem se v sebi še po sedmih letih še vedno potiho spraševala, ali sem v zadnjih dneh pokojnika dala vse od sebe, naredila vse, da bi mu bilo lažje oditi na zadnjo pot! In vedno znova in znova najdem še kaj, za kar se mi zdi, da bi še lahko naredila. A vsaj za tisto, kar se mi je tiste dni zdelo nujno potrebno, pomembno, kar je bil notranji poriv, vsaj za tiste reči se ne sprašujem več. Mislim si sicer, morda bi kakšno malenkost še lahko takrat naredila, izboljšala, danes pa si mislim, da sem lahko dala vsaj tisti del sebe, ki ga je takrat tast potreboval: mojo pristonost, moj glas, moja ušesa, moje razmišljanje, moj čas …

Pojdi k njemu, kadar boš imela le petnajst minut časa, govori, tiho, spontano, brez posebnega premišljevanja, samo govori … povej mu, da ti veliko pomeni, ne talaži ga preveč, da bo bolje ali karkoli, to odmisli, govori o vsakdanjih stvareh, govori o tem, kako pospravljate doma polje, kako ste spravili drva, kako otroka v šoli, kako mož v službi, kaj kuha mati, kaj dela brat, kaj počneš ti, govori mu o vsem, kar spremlja tvoje življenje od jutra do večera! S pripovedovanjem mu pričaraj vonj jutranje kavice in rogljička, vonj v hiši, ko zjutraj zakuriš v štedilnik, pričaraj mu vonj pečene ocvirkovce, vonj žaganih drva … Verjemi, Nataša, iskreno ti bo hvaležen, ker si bo ob vsem tem lahko … odpočival!

Drži se, dekle!

==================================================== Tudi glavni dobitki so največkrat samo ... zadetki! (R.K.) ====================================================

Zdravo vsem skupaj. Jaz pa potrebujem drugačno pomoč, za našega fantka, ki je pri meni v rejništvu. Očka mu je namreč lani pred očmi v bolnici umrl zaradi raka, mama pa ima odvzem otroka zaradi več oblik zlorab. Tako da ga niti ne moremo posvojiti, ker mama ne dovoli, četudi je proti njej sprožen sodni postopek.
Težava je v tem, da naš fantek, star je 10 let, to bolečino skrito v sebi in je ne pokaže. Ves čas je vase zaprt, prikrito agresiven in ima težave pri vzpostavljanju stikov s sošolci ali odraslimi.
Res so vmes tudi drugi razlogi s katerimi se moramo spopadati sproti, toda mene zanima če katera ve kako mu naj pomagam da bo lahko izrazil svojo bolečino in žalost. Težava je tudi namreč – celo po mojem največja – ker mu mama zastruplja spomin na očeta, saj sta bila ločena in mu govori da sta bila z očetom najhujša sovražnika.
Res bi mu radi vsi pomagali, tudi hodi k pedopsihologinji, bil je na taboru Hospic, ampak po mojem je vse to premalo. Čisto je zgubljen.
Prosim če nama lahko pomagate z nasveti, da mu rešim njegovo dušico in srce te grozne žalosti in trpljenja.

Ljuba rejnica,
ta hip sem se zjokala kot otrok, da, kot otrok. Podoživljala sem svojo lastno zgodbo iz otroštva: očim je bil pijanec, mati mu ni znala parirat, bila sem njen nezakonski otrok in zato na vse mogoče načine zlorabljana. Tudi sama sem bila dve leti v rejništvu, potem me je socialna služba namestila v dijaški dom, da sem bila odstranjena iz dosega rok ljudi, ki so se na meni izživljale. Šele po materini ločitvi me je mati spet dobila k sebi in to v starosti tega vašega fanta! Moj bog, kaj mora tale fant v sebi vse nosit in preživljat. Trenutno ti nisem v stanju nič odgovoriti, je prehudo, ko pomislim nanj in na vse, kar ga tišči k tlom in mu ne da dihat. Bogi človek! Ne potrebuje drugega, kot razumevanje in “nevsiljivo” ljubezen. Ti bom malo pozneje razložila, zdaj res nisem v stanju prav pisati in ti dati pravi nasvet. Sem čustveno preveč razrvana, kar se mi vedno zgodi, kadar teče beseda o zlorabi otrok. In mati in oče sta na vsak način otroka zlorabljala… ali bo možno to krivico, ki mu je bila storjena popraviti, pa je drugo vprašanje.

Lp,

==================================================== Tudi glavni dobitki so največkrat samo ... zadetki! (R.K.) ====================================================

Rejnica, tole je pa res hudo. Jaz bi se obrnila na socialno službo v šoli in na vse možne socialne službe.

Jaz pa danes tako trpim, tako me duši, tako mi je zelo hudo. Tako boli. Moj ati je zelo bogi.

Ne morem nič drugega rečt, kot samo to, da je grozno hudo… zanj in zame…

P.s. To sem jaz Nataša, samo imena mi ne potegne več pod Nataša.

New Report

Close