Dober dan,

sem v letih, ko se moram kar najhitreje odločiti, ali imeti še enega otroka, ali ostati pri dveh, jaz pa se nikakor ne morem odločiti. Mož in otroka bi zelo radi imeli še enega, temu pa nasprotujeta moja starša, ki sta do sedaj veliko popazila na otroka in bi to pri 3 odpadlo. Nasprotna je tudi moja želja po uspehu v službi, saj sem nameravala prihodnje leto napredovati ali menjati službo, poleg tega se poleg službe tudi zraven še precej poklicno udejstvujem. In to me osrečuje. Marsikdo bi rekel, da sem ambiciozna. Za tretjega otroka imamo prostor, edino avto bi morali menjati. Tudi to ni nemogoče.

Ni problem, da si ne bi znala napisati plusov in minusov, sem si jih, ampak so povsem uravnoteženi. In so plusi in so minusi, tu jih niti ne bi naštevala. In jaz se nikakor ne uspem odločiti.

Prosim, pomagajte mi z nasvetom, kako naj sprejmem odločitev, ali naj vprašam vedeževalko (no ja), naključnega mimoidočega na cesti, staro mamo (no, ta že vem, da misli, da sem zmešana že pri dveh, ker je imela ona samo enega otroka), naj mečem kovanec (no ja), kaj?

V bistvu me najbolj muči varstvo za otroke, ker bi se to predvidoma zelo zmanjšalo še ob enem otroku, pa neodobravanje staršev, ki ju imam zelo rada in načeloma težko ravnam tako, kot vem, da njima ni prav.

N prosim, da se odločite namesto mene, samo nasvet rabim, kako naj sprejmem odločitev, da bom lahko živela z njo. In ne svetujte, naj poslušam srce, saj že več kot eno leto poslušam, pa mi reče enkrat da, drugič ne, tako da se nanj ni za zanesti.

Lp
Amicija

Najslabše se je izgovarjati na zunanje dejavnike, kot npr. reakcija staršev ali v službi. Če nočeš imeti še enega otroka, ga pač ne imeti in to pravočasno povej možu.

Jaz imam dva in so tudi pritiskali, da bi imeli še enega. In sem se odločila, da je dva dovolj. Samo ti veš in ti si pomembna. Če ti pomeni služba in napredovanje veliko, boš ob treh otrocih še bolj nezanimiva za delodajalce. In še če ne boš mogla računati na stare starše… Pa tudi, če bi imela starše za pazit, saj bi znoreli, da morajo še enkrat skozi.

Dva otroka je ravno prav. In še če imaš par, je sploh jing in jang. Meni tudi sekundo ni bilo žal, da nismo imeli še enega.

Še vedno mislim, da se za otroke odločamo (predvsem) s srcem in ne z glavo…ker potem bi jih bilo bolj malo.

Če se boste zanj odločili s srcem, boste lahko uredili tudi vse kar bo to povleklo s sabo (varstvo, služba…) oz. se s tem sprijaznili, drugače pa bo to problem… Če pa se ne odločite zanj, pa tudi enako; boste vedeli, da pač ne bi šlo.

Prav imaš glede tega, da se moraš odločiti sama.
Zakaj bi ga imela? Ker tako hoče mož in pa otroka?
In zakaj ga ne bi imela, zaradi staršev?

Ne vem. Potiho si ga želiš, zato tudi tukaj postavljaš vprašanje.
Rabiš nekoga, ki te bo prepričal v to, par pravih besed.
Odločitev je tvoja in od moža in ne tvojih staršev.
Konec koncev so pa otroci tvoji in jih ne moreš naprtiti svojim staršem.
Mi živimo 70km narazen in imava 3. Pač hodijo v vrtec, za kak vikend se pa da zmenit.

Najini so še majhni. Trenutno sem zelo utrujena, ampak, upam na bolje. To je davek, če imaš otroke z majhno razliko in pač ni “babi” servisa pri roki.
Tudi sama bi rada še študirala. Upam, da mi bo čez par let uspelo vpisati podiplomca.

Sem vrgla kocke, ki odgovorijo na vprašanje. Vprašanje: Ali naj ima ta oseba s foruma še enega otroka? Odgovor, ki sem ga dobila je: SEVEDA.

Če že sprašuješ za mnenje: jaz se nebi odločila za še enga otroka.
Bi se samo v primeru, da si ga jaz sama zelo želim.

Iz tega, kar si napisala tu, se mi zdi, da se nagibaš k temu, da otroka NE bi imela – in prav je tako. Otroka imej le, če si ga ZARES želiš, ne pa zato ker ga hoče mož in sosedje, vsi ostali, le ti ne zares.

Ja, seveda, dedec bi ga že imel, jasno, ko ga to nič ne ovira pri karieri, ti pa si lahko stroj za rojevanje, ne?

Če imaš željo še razvijati se na osebnem nivoju in v karieri ter ne biti le sužnja familiji, potem sta dva potomoca več kot dovolj.

Ene so presrečne, če se jim ni treba z drugim ukvarjat kot s svojimi mladimi, enim pa to ni dovolj – spoštuj svoje želje, ker si najbrž še (relativno) mlada in enkrat ti bo žal, da svojih ambicij nisi uresničila. In ne padi v past tega, da mora ženska pa nujno rojevat in vso svojo eksistenco posvetit svojim tamalim – malo morgen! Prej je že bilo tako, zdaj pa na srečo ženska lahko pokaže še kake druge potenciale in se razvija še kje drugje kot pa samo doma, čeprav ene tega še vedno ne vidijo.

Ti pa očitno vidiš, zato si ne nakoplji še enega otroka, ker boš potihem, nezavedno to možu in tudi otrokom zamerila, ker dejstvo je, da te bodo ovirali pri ustvarjalnosti, hobijih in karieri.

Mati si že, zdaj pa bodi tudi ženska.

Moje mnenje, odločiti se moraš pa sama, jasno.

Če bi bila res prepričana, da si otroka želiš, potem ne bi nas spraševala, ampak bi šla veselo na delo.

Mislim, da imaš že zdaj preveč pomislekov in verjetno je bolje, da ostanete pri dveh. In lepo odločno povej, da je konec in bodo hitro nehali težiti. Midva sva imela samo enkrat preblisk, da bi bilo fino imeti še enega, ker imava tako krasna otroka. Ampak sva rekla, ne. Vprašanje je, če bi nama še enkrat tako dobro ratalo :-))).

ivje; super in realno napisano! Bravo!

SEm ravno hotela dodati to,kar je napisala acnam – če bi otroka RES hotela, ne bi nikoghar spraševala, še same sebe ne. Enostavno bi vedela, da si ga želiš in pri tem te nič ne bi moglo ustaviti.

To, da kolebaš, pomeni, da si ga v resnici ne želiš in to spoštuj.

Moji trije, mož, sin in hčera so tudi pritiskali name, dajmo met še enega. Koga? sem rekla, a otroka? Kaj ste nori? Niti pod razno ne. Pa smo se nekaj časa pregovarjali, delali + in – pri vsem skupaj, ko pa sem rekla, da bodo tudi oni mirkali in previjali so bili tiho. Dala sem predlog da kupimo psa. Hahaha, vsi so bili takoj za! Sedaj imamo namesto dojenčka psa. Res nisem še tako grozno stara, vendar po težavah z drugim otrokom ( 4 leta neprespanih noči, alergije, …) mi na kraj pameti ne pride imeti še tretjega.
Če mi gre pes na živce, ga enostavno za kako uro zaprem v pesjak in ga potem spet vzamem v stanovanje, otroka pa ne moreš kar nekam zapret.

IN NE, NI MI ŽAL!

tisto glede starih staršev, to presliši in jim nič ne razlagaj, dokler ne bo na poti, če se tako odločiš. veš stari starši pogosto rečejo kaj takega mislijo pa ne oz. se z prihodom dojenčka hitro vse spremeni tudi njihovo prepričanje, seveda pa ni nujno.
mnenje otrok je sicer pomembno ne pa tudi odločilno. sedaj le veš da ja bosta sprejela še enega družinskega člana. pomembna tu sta ti in mož, saj le dva lahko otroka naredita in ta ista dva sta potrebna v njegovem življenu.
glede kariere, pa sama najbolje veš kako in kaj. če napreduješ še ne pomeni da ne smeš v porodniško, če pa zamenjaš delodajalca in dobiš le za DČ, ja pol je pa zadeva tvegana.

tako da veš težko je najti pravi odgovor, če si zgolj zunanji opazovalec najbolje veš ti in ja mož (bodoči očka?)

Hvala, acjom:)))

acjom, vremenarka,
kaj pa če se mi bo tako močna želja po 3 otroku pojavila šele čez nekaj let, ko pa bom za to prestara? In mi bo žal, da sem se zdajle narobe odločila?

pri nas,
zame je res zelo obremenjujoče mnenje moža in staršev, tako da name moževa (zelo močna) želja in (presenetljivo jasno izraženo) mnenje staršev strašno obremenjujoče vplivata, tako da potem sploh ne morem ugotoviti, kaj si pa JAZ želim. Ne vem, ves čas sem mislila, da bova imela tri, sedaj pa mi razum pravi bolj, da ne, srce pa bolj, da ja.

parcelar,
kaj to pomeni, naj pravočasno povem možu? Da si bo lahko poiskal drugo za tretjega otroka? Saj že od rojstva drugega ve, da se ne morem odločiti in pravi, da je oboje ok, ampak vem, da bi še enega otroka rad. In ves čas, kar sva skupaj sva se pogovarjava o treh. Ni pa problem reakcija v službi, ampak je problem, da bom pač eno leto odsotna in ne morem iti v novo službo ali na višjo pozicijo, potem pa čez dva meseca iti na porodniško.

ivje,
dobro si napisala, kot bi me poznala. Ja, nisem ravno hudo materinski tip, čeprav imam rada otroka in se ukvarjam z njima, sem pa po drugi strani ambiciozna in tudi sem že kar nekaj dosegla. Zdi se mi, da me dva otroka enako zavirata pri karieri, kot bi me trije in manjša zakasnitev zaradi nosečnosti ne bi pomenila, da ne bom nikoli napredovala ali menjala službe, ampak le, da se bo to zgodilo malo kasneje. Za to je veliko časa. Za imeti otroke pa ne več. Druga plat pa je, da bodo organizacijski problemi, čas, energija… gotovo manjši pri treh otrocih, kot pri dveh.

O vsem, kar ste mi povedali, sem že razmišljala. In na vprašanje, ali si ZARES sama zdaj zelo želim še enega otroka, lahko rečem, da ne. Samo bojim se, da mi bo potem žal, pa tega ne bom več mogla popraviti.

Hvala za odgovore.
Lp
Amicija

Imej toliko otrok, kolikor jih lahko SAMA z možem sfolgata.

A veš, otroka met “za vsak slučaj, da ti na stara leta ne bo žal” pa tudi ne gre, no. Če si ga zdaj ne želiš, ga ne imej. To si dolžna tako sebi, kot otroku.

LP

Amicija, jaz sem zdaj že v letih, ko ne morem imeti še enega otroka. In resnično mi ni žal, da ga nismo imeli. Zakaj ne. Ker vem, da če bi imeli še enega, bi se popolnoma izčrpala. Bila bi sitna mama (tudi jaz nisem nek materinski tip). Bolj mi je všeč, da imam dva, da sem jima kvalitetna mama in da se zdaj lahko posvečam sebi. Ne moreš verjeti, kakšno olajšanje je, ko ti ni treba več skrbeti za otroke, ko gresta sama na aktivnosti, ko se mi ni treba ozirati na druge, ko si lahko sama razporejam čas.

In v življenju je pomembno, da poslušaš sebe. In kolikor te jaz poslušam, mislim, da si ga res ne želiš.

Luba duša, kaj bo čez par let? Kako pa misliš živet, če bo razmišljala, kaj bo čez par let? Čez par let lahko Zemlja stori samomor, ker nas več ne more prenašat, koga potem briga še za karkoli?

Odločitve sprejemaj v SEDANJEM TRENUTKU, ne pa iz neke kalkulacije. In glede na to, da otroke imaš, ne moreš orto kiksnit – če se boš tako odločila, pač še enega ne boš imela in za tem pač stoj. Sori, samo big deal ali sta dva ali še eden več – otroke imaš, torej kaj dosti obžalovat ne moreš. Drugo je, če bi šlo imet sploh otroke ali ne, ti pa imaš že dva.

To tebe žre torej, da bi ga pa morda čez par let le bi imela, a bo prepozno? Oprosti, to so bedarije in iz takih preračunavanj se ne rodi nič dobrega. Si ga želiš ZDAJ? Si se zdaj pripravljena odpovedovat? In kaj če boš čez par let obžalovala, da ne napreduješ v karieri, ker moraš preveč uazanih plenic menjat in po cele noči ne spiš? Kaj če se ti rodi prizadet otrok, ki bo zahteval vse?

Vidiš, kam pelje “kaj če…?”

Torej na vse te neumnosti pozabi in se odločaj na podlagi SEDAJ, ker to je edina realnost. Imeti froca za vsak slučaj, ker bi si ga pa morda lahko želel čez par let, je pa meni čisto adijo.

In dva sta itak več kot dovolj, tisti eden še, tudi če ga ni. Jaz pač tako gledam in mi to ni nobena tragedija, tudi če bi čez par let rekla, joj pa imela še enega – jebiga, pač ga nimaš, posveti se sama sebi namesto tega, bo morda še bolje.

LP

ivje, na tole pa moram odgovoriti. Vse moje odločitve v življenju so bile premišljene in vnaprej načrtovane. Ne morem reči, da sem si v trenutku, ko sem zanosila (prvič in drugič) na smrt želela otroka, ampak ker sem enkrat nameravala imeti otroka, sem ga pač imela raje prej, kot slej. Ker nikoli nisem dopuščala možnosti, da bi imela edinca, sem pač v določenem času po rojstvu prvega spet zanosila in tudi tedaj v tistem trenutku si nisem ZARES želela še enega otroka: bila sem neprespana, imela sem še študijske obveznosti, živeli smo v malem stanovanju. Če bi izhajala iz želje nekega trenutka, nikoli ne bi imela otrok, ker nikoli ni pravi trenutek za imeti otroke, vedno je v prav tistem trenutku še toliko drugih reči, ki jih je treba končat, naredit, uredit. Po mojem je treba gledat na celotno zadevo od zgoraj, kot na celoto, ker v nasprotnem primeru človeka njegova lastna lenoba in lagodnost pokopljeta, tako da nič ne naredi. Tudi za študij (npr. podiplomski) ali kakšno izmed strokovnih reči ali menjavo službe ni nikoli ravno tisti trenutek pravi, ampak treba je misliti za naprej.

Vse tole pa seveda ne pomeni, da si bom kadarkoli na smrt želela še enega otroka. Lahko da si ga ne bom in bo vse v redu.

Ja,jasno da gledaš iz neke celote, to se samo po sebi razume – jaz froca recimo sploh ne bi imela, ker nimam možnosti niti volje za to – pa bom morda pri petdesetih tudi rekla, joj, zakaj nisem mati.

Samoje treba tudi to celoto gledat iz sedaj in vzeti sedanji trenutek v zakup, ne pa neko namišljeno prihodnost. Za drugega froca si pač vedela, da ga vseeno želiš, ker nočeš edinca, torej je to pasalo v računico.

Tretji je pa res zgolj iz “za vsak slučaj”, kar pa sori, zame pač ne gre.

Ti pa kakor hočeš, mi ti tu samo predstavljamo mnenja, meni je čisto vseeno, ali ga imaš ali ne:))))

Ja, ivje, ampak tretji ravno ves čas je bil v računici. Ves čas, odkar sva z možem par, sva imela namen imeti 3 otroke, tako kot sem že v srednji šoli vedela, da bom šla študirat, čeprav nisem vedela kaj in je bilo to daleč. Tako da je sedaj to, da se ZDAJ odločim, da pa tretjega NE bi imela v bistvu odklon od načrta in zato moram biti presneto sigurna, da je to res tisto, kar si želim (do konca življenja oziroma do konca plodne dobe), ker bo potem celota za 1/3 otrok drugačna.

Oh, tako sem jezna nase. Prvič v življenju se mi dogaja, da razmišljam o odstopu od plana. Problem je, ker se nekako čutim tudi dolžna možu roditi še enega otroka, saj sva imela tako načrtovano. Če bi že prej vedel, da bi imela pa samo dva, bi imel možnost oditi in si najti drugo, s katero bi pa imel možnost imeti tri. Počutim se, kot bi mu lagala.

Hvala vseeno, ivje, pametna ženska si.

Amicija zamisli si kaj bi storila, če bi bil naslednji mesec pozitiven nosečnostni test. Bi se zgrozila ali ne?
Lahko pa si zamišljaš drugo varianto. Ali pa da bi začeli delati na tem, pa ne bi bil.

Če ti srce pravi ja, zna biti da bi ti bilo kasneje žal; razumu še lahko kaj dopoveduješ, srcu po moje ne moreš.

Odločitev je pa samo vajina s partnerjem, tukaj nimajo veze dedki in babice.

Joj, daj nehaj ga biksat no! Človek se spreminja, raste, druge stvari postanejo pomembne v življenju – ti pa bi se držala “plana” od nekaj let nazaj! Ne gre tako, saj sama vidiš na lastnem primeru, da se stvari spremenijo in da si ti drugačna, da so druge prioritete – zelo lahko je “imeti plan”, da boš imel tri otroke, ko pa prihajajo na svet, je slika drugačna!

Zato se nikar ne čuti krive ali dolžne ali karkoli od teh neumnosti! Življenje ni “plan”, življenje je ena pot, ki jo prehodimo, in nemogoče je predvideti, kaj nas čaka za vsakim ovinkom in čar je, da se tej poti prepustimo in gremo korak za korakom. Neko smer imamo, seveda, a ne morešpa načrtovati vsakega koraka, tudi to ni smiselno! Saj nisi vnaprej prohramiran računalnik, ampak živo bitje, ki raste in se spreminja – SPREMEMBA je edina stalnica v življenju in prav je tako.

Kar se pa tiče “biti dolžna možu roditi otroke” – madona, to mi pa kar pokrov dvigne! Nisi nikomur NIČESAR dolžna, si sama svoje bitje, odgovorna zase in za svojo srečo in to potem lahko tudi prenašaš na druge – ne pa da boš pozabila nase, zato da bojo vsi drugi zadovoljni! Od dedca, do starše, do sosedov..ja, kje si pa ti?!

Joj, joj, joj, daj nehaj s takimi in niti pod razno ne razmišljaj o otroku zato, da bo moški imel svoje – ali je s tabo zaradi tebe ali zato, da mu rojevaš otroke?? Čaki malo, no! Časi, ko se je ženska podrejala moškemu, so mimo, vsaj približno – čeprav mentaliteta ostaja ista, kot vidim. Četudi si ti možu obljubila ali nekako dala vedet, da bojo otroci trije, imaš vso PRAVICO, da si premisliš – in za otroka sta potrebna dva in OBA odločata.
“bi si našel drugo, s katero bi pa imel tri otroke” – halo? Mar je s tabo zaradi tebe, ali si le sredstvo do potomcev? Pozabi na take klobase, izbij si jih iz glave takoj! Ti boš mati in otroka rodiš ZASE, ne pa za dedca! Seveda je to skupen otrok, a to ne pomeni, da ga rojevaš ZANJ, ZA TIPA!

Bo pač moral dedec se prilagodit. Pa kaj je to zdaj s temi otroki, kot da dva otroka pa nista dovolj ali kako? Kaj jih bo on rodil? Bo on noseč, bo on dojil? Ja, seveda, moški bi jih imeli dvanajst, ne, seveda, ker jim ni treba iti čez te stvari.

Draga moja, spoštuj se in upoštevaj edino in samo SVOJE ŽELJE, očitno misliš na vse druge, le nase ne in to se ti bo vrnilo kot bumerang! Pri tej odločitvi jemlješ v poštev vse druge, le sebe ne – kaj bo mož rekel, pa kaj bojo starši rekli…ja, kaj boš pa TI rekla?? Pa ti boš mati tega otroka, ne sosedje ali tvoji starši, TI!

Torej, pamet v roke, dedca na svoje mesto postavit – če te ima rad, te ima zaradi tebe, ne pa zato, ker mu rojevaš otroke – pa saj nismo v fevdalizmu, no! In otrok ni nekaj, kar šteješ, koliko imaš, kot glave živine in če ni tiste ta prave cifre, pa to ni to!

Uživaj v teh dveh, ki jih imaš in se posveti sama sebi, partner bo pa že moral razumeti!
MOja prijateljica si otrok sploh ne želi, njen partner pa – in pač jih ne bosta imela in se je že sprijaznil, njej pa še na misel ne pride, da bi mu bila karkoli dolžna, čeprav sta se na začetku zveze pogovarjala o otrokih. On seveda lahko gre in si najde drugo, a mu tudi na misel ne pride.

Sori, samo res ne zastopim, kaj je ta cirkus z otroki, je to nek simbol tem dedcem ali kaj, njihove potence ali moškosti ali kaj?? Sori, sej nočem težit, samo takele me pa razkurijo!

Imej se rada in zavedaj se, da materinstvoje tvoja osebna zadeva, ne pa neka dolžnost nekomu, pa če bi mu dvajset otrok obljubljala na začetku zveze – ni važno! Vsak inteligenten človek ve, da se stvari spreminjajo, sploh pa tako ključne, kot je odločanje za potomce!

Nisi dolžna ne kriva NIČ, NIKOMUR, prej bi se moral tvoj partner tebi opravičiti, ker te očitno malo premalo upošteva pri tem.

Nič se ne sekiraj. Saj mož ima še vedno možnost oditi in si najti drugo, s katero bo imel še dodatnega otroka.