Majhna razlika med otroci
tema je že verjetno neštetokrat obdelana, vendar mi iskalnik ni nič kaj našel.
Situacija je sledeča, pri nas bo razlika med otrokoma slabih 18 mes, bolj ko se bliža PDP, bolj me stiska. Sicer sva si vedno želela majhno razliko, tam nekje okrog 2-eh let, potem pa je druga pikica nekoliko pohitela.
Teoretično sicer približno vem, kaj naj bi bili + in – tako majhne razlike, zdaj pa me zanima kako se obnese v praksi? Kako hudo so naporni prvi meseci? Se mi zdi, da ko je drugi otrok star nekje tam 6 mesecev, je že lažje. No, to so domneve.:)
Mamice z majhno razliko med otroki, na pomoč.
A ni vseeno: otroki ali otroci?
No pa še odgovor na tvoje vprašanje:
Meni je bilo bolj naporno od 6 do 12 meseca. Prej je bilo kar lahko. Je pa zelo odvisno od tega kak je prvi otrok in ali imaš v bližini kakšno dobro pomoč (babice…). Če ti uspe prvega navadit da zaspi sam ti bo precej lažje. Sicer pa se ne boj vnaprej, ker boš potem se sproti videla in ponavadi tistih problemov ki se prej bojiš, potem sploh ni, pojavijo pa se čisto drugi.
Vso srečo. In enga veselga zdravga dojenčka ti želim.
očitno je pri iskalniku kar velika razlika, ali so otroci ali otroki
Pri mojih nečakih je razlike za 19 mesecev. Ni toliko težav kot se je sestra bala – je pa treba stalno pazit, da nista ta mala sama skupaj, ker pri večjem nikoli ne veš kaj bo ušpičil. Pa zgodilo se je, da je proti malemu vrgel kakšno igračo, al pa da mu je hotel dudo vzet. Drgač je pa najlepš opazovat kako se krepi njuna bratska navezanost – ta večji še dve leti ni star, pa drži malega za rokico, ko joka, mu masira trebuščka in mu da poljubček. Več težav pričakujemo sedaj, ko se mali že več premika in ne bo samo ležal, ta večji je pa vse večji živček in samo čaka, da lahko kaj ušpiči…
Pri nas je razlike 2leti in 4 mesece. Je kar naporno(sta tudi otroka bolj zahtevne sorte,sploh tamali),na začetku niti ni bilo; najhujše je bilo med 8 in 18 mesecev, pa smo tudi to prestali in sedaj se že igrata skupaj,nagajata skupaj,plešeta, pojeta… Mlajši se veliko nauči od sestrice. Je pa včasih pravi direndaj. Sedaj razumem prijatelja, ko je rekel: eden ni nobeden, dva sta pa horda. So pa tudi zelo lepi trenutki, ki ti napolnijo srce in pozabiš na ves napor. Je pa res,da je veliko odvisno od samih otrok in je težko predvidet v naprej kako in kaj. Moj nasvet je, da si vzami kakšno urico samo za tavelikega in sprejmi vso pomoč, ki ti je ponujena.
Jaz imam med prvima 26 mes, med drugim in tretjim pa 15 mes.
Je bil pa tretji (in je še), najbolj zahteven dojenček. Zelo je jokav, noče biti sam, skoz v naročju,… Krče je imel 5,5 mes, težave pri uvajanju hrane, še vedno ponoči ne spi, zbuja se po 4 in večkrat. Vsaj uro in pol je ponoči buden,…Čez dan spi max 1 uro. Ponavadi zadrema 2krat po 20 min.
Sedaj je malo lažje vsaj podnevi, ko je star 7 mes in že sam malo raziskuje. Se zamoti za kake 10 min.
Če sama tega ne bi doživeli, ne bi verjela. In to pri 3.otroku.
Na srečo je drugi otrok zlato bitje, po drugi strani je pa zelo prikrajšan za mojo pozornost, ker jo 3. zahteva 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
Ne moreš vedeti, kaj te čaka. Lahko bo ta dojenček zelo priden in sploh ne bo nobenih problemov, mi pri drugem nismo vedeli, da ga imamo.