pomoc-zamejke

Najprej en lep pozdrav vsem bodocim mamicam. Sama sem noseca 34+4. Do sedaj nama gre vse super. Skratka nosecnost brez problemov. Moj moz je italijan in stanujeva v Trstu. Rodila bom v Poatojni, kjer imam mojega ginekologa ze od zacetka. Zanima pa me kako po rojstvu nauciti najinega polzka obeh jezikov. Zelo si zelim, da bi govoril tudi slovensko, ker navsezadnje njegova mamica je tudi slovenka, pa stari starsi… A ima mogoce atera s tem izkusnje?

Hvala lepa vsem.
Mateja

Jaz sem kar veliko prebrala o tem. V bistvu je čisto enostavno. Ti se pogovarjaj z otrokom slovensko, mož pa italijansko. Otrok se bo naučil obeh jezikov in jih tudi zelo hitro ločil. Ne me vprašat kako otrok to ve ampak ve 🙂
Midva to prakticirava rezultat bo pa viden šele čez nekaj časa 🙂 Sedaj ima 3 mesece namreč :)))

Ima pa kolegica isto situacijo in njen fantek govori s starši italijansko, z nonoti pa slovensko. Pa tudi niso nič posebej učili.

Poznam primer, ko je oče Španc, mama Rusinja in živijo na Finskem. Oče in mama pa se med sabo sporazumevata v Angleščini. Vsak od staršev se je z otrokom pogovarjal v svojem jeziku, otrok je slišal tudi angleško govorico in v vrtcu seveda Finsko. Pri svojih 4 letih obvlada 4 jezike. S partnerjem tudi živiva v tujini (oba sva slovenca) in prvi jezik, ki ga bo otrok govoril bo Slovenščina. Tujega se bo naučil v vrtcu in pri druženju z drugimi vrstniki. Sem tudi v 34t.
Tako, da ni nobena umetnost. Ti z njim govori slovensko, italjanščino pa bo tako ali tako avtomatsko pobral, ker živite tam. Edino kar zna biti pri dvojezičnih otrocih je, da malo kasneje spregovorijo. Ni pa nujno.

Pa čim lepši porod in enga zdravga otročička ti želim. LP

Moja hci je spregovorila po kitajsko, ker smo ziveli na Kitajskem. Ko je bila stara dve leti smo se preselili v Francijo. Tu je zacela hoditi v mednarodno solo, kjer se je zacela uciti anglesko in francosko.

Doma govori z mano slovensko, z ocetom pa dansko.

Sedaj pri stirih letih govori tekoce stiri jezike in brez problema preklaplja. Kitajscine nismo prakticirali, pa je sla pocasi v pozabo.

Pri vsem je zelo pomembno da ne zmedes otroka. Torej pomembno je 1 jezik ena oseba. In vsaj moja hci sovrazi, ko jo zacne kdo nadlegovati s prevajanjem. Npr. povej kako se to rece po kitajsko, francosko… Prav tako ji ni vsec, ce hoce nekdo, ki z njo ponavadi govori en jezik, govori drug jezik.

Malcki imajo res neverjetne mozgancke, zato te ni treba nic skrbeti.

Deja, kapo dol za ta podvig. Tudi moj mož sanja o premiku na Kitajsko, čeprav jaz nad tem nisem najbolj navdušena. Mi nekako Evropa predstavlja moj okvir. Kitajska mi je daleč in ne vem, kako bi se vklopila v čisto drugo kulturo, čeprav verjamem, da je v mnogo katerem pogledu veliko boljša od katere koli druge.
Kako si to ti sprejela? In mi je fascinantno kako res otroci pobirajo jezike in tujo kulturo čisto neobremenjeno.

Draga LI

Res ne vem zakaj je ene tako strah Azije? Mi smo se imeli tam enkratno in sedaj po dobrih dveh letih se nam se vedno posteno kolca po zivljenju tam.

Hcerka je bila stara 2 meseca, ko smo z njo odleteli. Ziveli smo v naselju kjer so vecinoma ziveli sami tujci in ogromno otrok. Enostavno je bilo navezati stike in cel kup stvari si imel na razpolago za malo denarja. Da ne govorim o moznosti pomoci. Za 170 EUROv je prisla pomocnica vsak dan in uredila vse v hisi. Neprecenjiva pomoc, ko si mlada mamica in partner stalno na sluzbeni poti. Tudi jezik se mi je zdel enostaven.

In da ne govorim sedaj v Franciji. Prvo leto je bilo grozljivo. Zelo tezko je bilo navezati stike, ne samo za nas tujce, tudi Francozi se pritozujejo nad snobovskim obnasanjem. Ker je vse drago, si ne mores privosciti pomoci, cene so ravno 10x v primerjavi s Kitajsko. In da ne govorim o Francoscini, ki je tudi precej tezja od Kitajscine in seveda drugih jezikov, ki sem se jih ucila.

Pri otrocih se mi zdi pa tako. Jezike veliko lazje dojemajo kot pa kulturo. Moja hci je imela kar nekaj tezav pri vklaplanju v Francosko okolje, to pa zato ker smo prej ziveli na Kitajskem, kjer je bila mala blondinka boginja in vse se je vrtelo okrog nje. Za nobeno stvar se ji ni bilo treba boriti, zato je vedno lepo pocakala in je dobila. V Franciji pa gredo otroci /dojencki od doma pri dveh treh mesecih in se morajo hitro navadit krutega zivljenja. Od doma so od jutra pa do vecera, zaradi delovnika starsev. Predvidevam da so zaradi tega otroci zelo agresivni, grebatorski, grobi, kricijo, nimajo nobenega spostovanja do starejsih …(primer en fantek je vprico mene udaril hcerko, cisto hladnokrvno, kar nisem mogla verjeti, pa mu starsi niso cisto nic rekli) Skratka moja hci se jih se vedno boji. To predvsem ko je na kaksnih javnih igriscih. V primerjavi s Slovenijo in Dansko pa lahko recem da takoj najde druzbo na igriscih in se lepo igrajo.

Tako, malo sem napisala.

Hvala ti za opis. Res obstaja nek predsodek pred Azijo. Sicer Azija je tako velika, da tudi tukaj ne moremo enačiti držav med sabo in ti čisto verjamem, da je Kitajska izjema v pozitivnem smislu. Samo, da ti je Kitajščina lažja od Francoščine…tu si me pa presenetila. Sama francosko še nekaj razumem, kitajsko pa…totalna tema.
Nahajam se v Španiji in mi je všeč. Ljudje so topli in odprti. Kar se otrok in krutosti tiče, pa bom še videla. Čakamo prvega. Ampak sama bom z otrokom kr dosti časa, saj imava privat posel in nisem vezana na porodniško in odhode v službo. Je pa res, da bi ga rada čimprej vključila v socialno okolje.
Moj mož ravno drug teden potuje na Kitajsko in je nad to državo prav fasciniran. Mogoče pa grem pogledat:). No, sej kakorkoli se bova že odločila, bo to skupna odločitev, pretehtana in neosnovana na predsodkih, ampak v dobro vseh nas.
In ostajate v Franciji za dlje časa ali samo začasno? Tukaj imava prijatelje, ki so se s svojo 10 letno hčerjo selili iz ene države v drugo. Njuna hči je trenutno 20 let stara, pridno študira v Italiji in je sploh en krasen odprt človek. To mi je dokaz, da otrokom ta multikulturnost samo koristi. Važno je, da se varno počutijo v domačem krogu. Pozdravček v Francijo.

LI,

Kitajscina se mi zdi lahka zaradi kratkih besed, pa zato ker ni slovnice, … dejansko se govori v stilu >Jaz Tarzan, ti Jane> Je pa ogromno zlogov, ki imajo razlicne pismenke, pa se razlikujejo v stirih tonih, kar je malo tezje. Pismenke pa so super za treniranje mozganckov.

A v Spaniji si, cisto zraven. Kje pa? Ob morju mogoce? Prepricana sem, da je bolj prijetno ziveti v Spaniji, kot v Franciji. Ceprav ko se takole selis po svetu moras imeti kar nekaj srece. Novi prijatelji te pac ne cakajo pred vrati in vecina jih potem srecas po nekem srecnem ali nesrecnem nakljucju.

Fora, moj bo tudi sel na Kitajsko, 23.10. Me kar mika, da bi sla zraven. Uzivam v barantanju na trgih, pa tudi nekaj prijateljev se zivi tam.

Ne vem koliko casa bomo ostali v Franciji. Konec leta (ups, kar kmalu)se trenutna podogba iztece, potem bomo pa videli kako in kaj. Mogoce ostanemo, mogoce gremo nazaj na Kitajsko, mogoce v USA….

Deja, sem ti hotla poslati zasebno sporočilo, da ne zasedava te teme, pa ti nisem mogla. Ne vem zakaj. Ampak tvoje ime se ne označi, če ga kliknem.

Tvoj potem odhaja na Kitajsko ravno, ko se moj vrača. Moj se vrne 24.10., ga nisem pustila za dlje časa, ker če me kaj preseneti, ne bi rada sama rojevala.

Potem ti vsekakor želim, da se vrneš na Kitajsko. Glede na to, da je moj prepotoval že cel svet in je zelo odprt za življenje po tujini, pa pravi, da v USA ne bi živel, ker ni nobene svobode. Niti Latinska Amerika ga ne mika (zaradi kriminala seveda).

Za Kitajščino pa sem razumela, da imajo okoli par tisoč znakov in lahko besedo z intonacijo čisto spremeniš. Zato mi je bilo tako zanimivo, ko si napisala, da je tvoja 2 letna hči že spregovorila Kitajsko. Sicer pa ima bazo, ki ji bo verjetno v življenju še kako prav prišla. Vsekakor je država, ki bo imela velik vpliv v svetu (no ga že ima).

mogoče je to, kar bom napisala že kakšna napisala…ker nisem brala…mamice dvojezičnih otrok ne bodite pa zaskrbljene, če bo otrok spregovoril malo kasneje, ker je to normalno, vsaj tako kažejo raziskave…kar je tudi malo logično…urediti mora v možganih dva sisetma

mateja, pri nas pa je mal obratna situacija. doma iz trsta, slovenska druzina, preselila v slovenijo. z malima ze od zacetka govorim italijansko, vsi ostali pa slovensko. slovenscina je zame res lep in bogat jezik, ampak tako bo ne da bi opazil obvladal dva ze od zacetka. zdaj (prvi je 20m) mesa oba. ampak tudi razume oba. je prav zanimivo.
se pa res raje drzi tega, da bo otrok vedel, v katerem jeziku naj s kom govori, da ne bo zmede.

Draga moja

Tudi jaz sem porocena z Italijanom, stanujem med Ljubljano in Firencami. Poleg tega sem prof tujih jezikov in povem ti, da so otroci pravi mali fenomeni.

Ti lepo z njim po slovensko, oce italijansko in imela bosta malega poliglota. Z mojim mozem se vecinoma pogovarjava anglesko tako, da nameravava otroka priuciti treh jezikov.

Deluje, ti povem, brez tezav, saj v takem zgodnjem obdobju ne govorimo o ucenju ampak prevzemanju znanja (t.i. acquisition).

Buona fortuna, good luck, srecno

Caramelita

Hojla, bilka2 –

KOLIKO pozneje? Nasa je skoraj 16 mesecev, za povedat ima ogromno, ampak v nobenem od treh jezikov, ki jih poslusa, ne slisimo nobene besede. Sicer se ok razvija, razume vse, kar ji reces (no, OK, kolikor toliko stari otroci razumejo), ampak pove pa nic takega, kar bi mi ostali lahko razumeli…

Sicer pa, Mateja1117, meni je bilo receno, da moras res pazit, da si konsistenten pri uporabi jezika (doma npr. slovensko, v vrtcu anglesko in spansko) in ce si npr. v druzbi anglesko govorecih, tudi ti z otrokom govoris anglesko. Pa da ne mesas dveh jezikov med sabo. S cimer imamo mi kar nekaj problemov, glede na to, kako zelo “poanglezena” je ze slovenscina.

Lep pozdrav vsem!

Veter_02 jaz poznam primer, ko je otrok dvojezično spregovoril pri 3 letih. Vem, zelooo pozno, ampak ravno s tem razlogom. Danes je v šoli zelo uspešen 16 letnik.

Jaz sem dvojezična. Ni dokazano, da bi bila kaj bolj pametna zaradi tega, haha. Oče je govoril ita, mama slo in sem pač znala oba jezika… redno sem uporabljala drug jezik, ki ga nekateri niso govorili, da sem povedala kaj, česar ne bi smela… 🙂