Pozdravljeni! sem samohranilka in imam 16 letno hči in 14 letnega sina. S sinom ni težav, je zelo priden, celo preveč, hči me bo pa spravila v norišnico. Obiskuje 2. letnik gimnazije. V osnovni šoli je bila odličnjakinja, prvi letnik je komaj opravila z 2 popravnima. Lansko leto, ko je šla v srednjo šolo, je postala čisto drug človek. Sredi belega dne se ga je na nekem rojstem dnevu tako napila (1,61 promila), da sem jo morala peljati na spiranje. Od takrat, kot da je postala zvezda. Ima slabo družbo, kadi, laže nenehno laže, med počitnicami je opravila abortus, za kar sem izvedela kasneje. Mene sploh ne upošteva, hodi ven kadar ji paše, prav tako domov. Enkrat sem že poklicala policijo,da so jo našli. Nenehno groyi, da bo pobegnila. Ko sem enkrat yaklenila vrata in klju;e skrila, je raybila dvoja vrata. Ko se ji je enkrat brat postavil po robu in ji hotel prepre;it iyhod, ga je pretepla. Enostavno yanjo nisem ni; vredna. Veliko vlogo pri tem ima njen o;e. nenehno jo [;uva proti meni, ji ne re;e ni;, v neumnostih jo podpira, meni pa ko ga prosim ya pomo; pravi, da je vygoja moja stvar. Ko ga prosin, ;e bi jo vyel potem on k sebi, mi groyi, da me bo vrgel ven iy stanovanja, ;e jo bo vyel, ker sem v njegovem slu\benem. Moram vam povedat, da je visoko iyobra\en in eden vodilnih v nekem ministerstvu in se poslu\uje takih pokvarjenih iger in mi [e vedno preko otroka nagaja, h;i pa vpija to njegovo sovra\nost do mene. Sedaj, ko se je ya;elo novo [olsko leto je nenehno yunaj, na internetu, ima \e v prvih tednih [ole 36 neopravi;enih ur.

Kaj naj naredim

Prepunika,

mislim, da se moraš takoj obrnit na center za socialno delo in jih prosit za pomoč. Tam ti lahko pomagajo, da daš punco v stanovanjsko skupnost, tam so pravila in dolžnosti, ki se jih mora otrok držati. Sama vidim v danem trenutku takšno rešitev.

V vsakem primeru pa moraš reagirat in to takoj. Jaz bi začela na CSD in verjamem, da bi te tam usmerili na prav naslov!

Vso srečo!

Pozdravljeni! Bila sem že na Socijalni, pa so meni hoteli nuditi pomoč, da bom močnejša, ker je na silo ne smejo nikamor v nobeno skupnost dat in ker so rekli, da bo tam v stiku s še večjimi barabami. Včeraj je prišla po šoli domov, se preoblekla in čeprav ji nisem dovolila je šla v mesto delit neke letake, da bo kaj zaslužila, ker sem ji ukinila žepnino. Ko je odhajala, je rekla da se ne bo več vrnila. Pa sem poklicala njenega očeta in mu to povedala, ter ga prosila, na mi pomaga. On me pokliče nazaj in mirno reče, da je šla delit letake, da bo kaj zaslužila, da naj ne paničarim ker bo ob osmih doma. Ura je bila pol desetih, ko je ni bilo in ko jo kličem, je imela mobi izključen. pokličem očeta me je nadrl kaj ga motim, da je to moja stvar, čeprav ji je on popoldan dovolil iti. Tako je vsak dan pri nas. Jaz kar rečem mi reče kar sanjaj in me zmerja hči z raznimi grdimi besedami, oče pa ji daje potuho in jo uči lagati kot npr. ji daje denar ali kupuje razne cunje, pa ji reče, da meni ne sme povedat. Kaj je tukaj slabega, da nebi smela vedet, še pohvalno je, da ji kaj kupi, ampak on uživa, ko mene doma skrbi od kje je spet privlekla stvari, kje je dobila denar. Stokrat sem rekla, da jo bom ignorirala, pa je ne morem, ker je moj otrok. Zadnjič je šla k nekomu na rojstni dan.Iz torbice je dala ven mobitel na mizo in šla na wc. Ko je prišla nazaj jo je čakalasamo sim kartica. Vse lepo in prav ampak v družbi njenih prijateljev, da so ji ukradli telefon. kaki prijatelji pa so. Imela je zelo drago novo Nokio in sumim, da jo je celo prodala, ker potem ni hotela na policijo, da nebi prijateljev izdala.

Pa še veliko drugig cvetk je vasak dan. Enostavno se mi bo enkrat zmešalo, pa še sina mi bo čustveno uničila. Ko sem se nazadnje nekaj razhburjala nad njo ni je rekla naj pazim, da me ne bo trena v norišnico peljat.

LP

Tvoja zgodba je tako huda, da ji človek komaj verjame. Si ne predstavljam, da bi mene 16 letna mula takole izsiljevala.

Moje mnenje je, da ni bilo prav, da si odklonila strokovno pomoč, kot je razbrati iz tvojega pisma. Res te mora nekdo naučiti, kako udariti po mizi, ker zdaj si igračka v rokah svoje najstnice in njenega očeta.Upam, da ne bo še prepozno.Res je obdobje, ko otroci “jadrajo” v puberteti, težavno tako zanje kot za starše, a vedi, da smo starši tisti, ki moramo biti v tem obdobju trdni in odločni.

Pa ne pozabi, da so otroci, ko odraščajo, vedno malo drugačni od naših predstav in da se je treba s tem sprijazniti. Deklici pa je treba povedati, da se neprimerno obnaša, a da je zdaj že toliko velika, da mora prevzeti odgovornost za svoje početje (neobiskovanje šole).

Sem se odločila, da ti napišem še eno resnično življenjsko zgodbo.

Poznala sem kmetico, ki je sama vzgajala 5 otrok. Njen mož (ki je bil moj stric) se je še mlad smrtno ponesrečil pri delu v gozdu. Ko je bil še živ, sta z ženo svoje otroke vzgajala “po vseh pravilih”: bila sta ljubeča, a stroga. Po njegovi smrti je gospa zadržala to vzgojno usmeritev, pomagali so ji člani njene družine. In rezultat: Tri hčere so šle po njeni poti, se poročile in postale skrbne mame. Ena hči se je povsem “izgubila”: doma niso poznali ne cigaret ne pijače, ona je kadila in tudi alkohola se ni branila. Tudi travo je kadila (to je bilo pred 20 leti!). Umrla je še pred materjo v sumljivih okoliščinah. Sin, za katerega je mati upala, da bo nadaljeval njeno delo na kmetiji, se je oženil z dekletom iz mesta, ki ni imelo niti znanja niti volje za delo na kmetiji.Mati se je sama trudila, dokler je zmogla, potem so kmetovanje počasi opustili. Sedaj je gospa že pokojna, njen sin je upokojenec. Na stara leta je spet začel skrbeti za kmetijo skupaj s sinom (gospejinim vnukom). Vse imata vzorno obdelano, še nekaj zemlje sta dokupila.

Zakaj ti to pišem? Da bi te potolažila. V življenju nam velikokrat ne gre po načrtih. Gospo, o kateri ti pišem, sem zelo občudovala, ker nikoli, tudi v največjih težavah, ni izgubila optimizma. Imam jo za zgled, ker tudi moj sin pogosto ne ravna tako, kot bi si jaz želela. Otroci si izbirajo svoje življenje, a materin zgled vendar ostane nekje v njih. Marsikateri odrasel bo rekel: dobro, da je bila moja mama dovolj stroga in me je usmerjala takrat, ko me je “metalo”; kdo ve, kaj bi bilo sicer z menoj.Zato je prav, da hčeri odločno poveš svoje, vendar ne bodi potrta, če ne bo uspeha že takoj to leto ali naslednje. Želim ti veliko sreče in poguma!

No moja zgodba pa je takale…ločila sme se pred 8 leti(alhoholik je bil)hči je bial stara 6 let.Po narav isme -očitno bolj popustljiva,imela sem sama s sabo kar veliko tezav(pred kakim letom sem se končno “našla”)zato verjetno moja vzgoja ni bila pravilan.Ko gledam nazaj vidim veliko mojih napak-zdaj,tu sta bila moja starša,ki sta se preveč vmešaval v vzgojo mojega otroka,pa nova sluzba,ki me je totalno posrkala in tako je hči večino bila pri njiju,ki sta ji dovoljevala vse.Moj oče je bil premočna osebnsot,da bi se mu jaz uprla(tudi moje tezave z sabo izvirajo iz tega odnosa,ki pa sem ga tudi predelala…)poleg tega je tu bila še 3 vzgoja-hčerin oče,ki v 8 letih ni zame rekel hčeri ene same dobre besede.Nikoli me ni prebolel in je samo iskal neg stvari v meni,iz najinega 8 let trajajočega zakona,poleg tega tam vsi njegovi sorodniki pijejo(on je zdaj kakega pol leta ozdravljen in ima drugo familijo) imajo druge vrednote,drug način zivljenja.vedno sem imela tezave,ko je hči prišla domov od njega,da sem jo po parih dnevih spravila v red..No razvadila sem jo jaz,delovnih navad ji nisme vlila,in situas+cija je zdaj katastrofalna.Vedno je dobila kar je hoptela-je izvrsten manipulant in stvari so se pri naju začele krhat pred pol leta.Enostavno kot čez noč me ni več poslušala,uopštevala,jezikala,+obnašala se skrajno neokusno,govorila da sem kurba,prasica…da naj crknem,da komja čaka da me ni več…zato sme poiskala pomoč na csd- hodile sva na te terapije in morma rečt da so pomagale-meni pri postavljnaju mej,njej pa so tam tudi malo razsvetlili obzorje,da ona pri 14 pač mora ubgat,upoštevat neka pravila ….no stanje pa se je zopet poslabšalo-tako daleč,da začne razbijat,ko je jezna,ko ji kaj ne gre po njenih načrtih,in grozila mi je da me bo ubila-z glaževino ….tisti večer je spakal in oče je prišel po njo-očitno ne moireva zivet več skupaj.Ne smem ji rečt nisčesar več-kak oje v šoli,kaj mora doma m+narest ker z vsakin takim vprašanjem jo matretiram…tak odaleč je prišlo njeno izsiljevanje.Zdaj je rekla,da bo zivela pri očetu(najprej je rekla da tja ne gre,da se bo ubila).No očitn osi je premislila,da mogoče ne bo tako slabo pri očetu,ker njega ne bo večinoma doma, nejgova zena pa ima 3 izmensko sluzbo in jo tudi ne bo imela pod nadzorom itak pa ji je baje rekal,da je samo njena mačeha in ji nima pravice komandirat.Do zdaj pa je bila njena najbolša frendica.Ne vem.Sem zmedena,razočarana,jezna nase,zalostna.skrbi me kako bo tam z njo…ampak drugega zaenkrat ne morem nič.zdaj bo 14 dni tam na probi potem pa bomo videli kako bo naprej.na csd so mi dali vedet,da je razvajenka,egositična ,ki me pač izsiljuje,ker sem ji to vsa leta dovoljevala.In tak oje tudi res.Amapak stvari za nazaj ne morem spremniti lahk ose kaj naučimo iz njih in to da sme popuščala in bila prijateljica z svojim otrokom se mi maščuje.Otrok mora vedet kje je meja in imet pravila.Kljub vsemu si zelim,da bi ona bila srečna,da bi se notranje umirila,naredial kako srednjo šolo…kako pa se jaz počutim kot mama,ko bo šla zivet k očetu..pa je druga zgodba….

Draga n12,
sočustvujem z vami, ker vas razumem. Jaz sem hodila na CSD na pogovore, ampak mi ni nič pomagalo, ker moja hči ni hotela sodelovati. V družini imamo psihologa, pa ji ne more pomagat. Enostavno je pobezljala. Tudi jaz sem delno kriva, da je tako kot je, ker sem po ločitvi imela toliko dela s seboj, da sem bila zaslepljena, ker je bila takrat moja punčka še odličnjakinja, nikamor ni šla in si nisem niti predstavljala, da bo postala takšna. Tudipri nas sem bila vedno jaz tista, ki je podpirala vse vogale hiše. Mož je bil redko doma, imel je pomembno funkcijo, pa službena potovanja,,,,,,Jaz pa sem skrbela za otroka, ju vozila po vseh krožkih in niti slutila, da me mož vara vsa leta. Potem pa sem doživela hudo prometno nesrečo, po čudežu preživela, ampak sem invalid z zlomljeno hrbtenico. take me mož ni maral in se je odselil. Meni se je sesul svet, otrokoma pa tudi, ampak jaz sem morala sestavljat skupaj svojo psiho, zdravje. Najbolj mi je bilo hudo, ker sta kar naenkrat ostala brez vsega. Prej smo imeli denarja zadosti za vse, potem pa kar naenkrat skoraj nič, ker moja plača je bila veliko manjša od njegove. takrat se je očka odselil k svoji veliko mlajši ljubici in za 3 leta pozabil na otroka. redno je plačeval, že zaradi službe in ugleda je moral, nikoli pa ju ni poklical, ne odpeljal kam. Tudi njegovi starši so nam jasno povedali, da naj se jih izogibamo. Ko je na cesti enkrat šel mimo hčere je pogledal starn, zatajil jo je in sedaj ji pomeni ta isti očka največ na svetu. Sedaj, ko sekm tudi jaz pošlihtala svoje življenje, pa se je spet pojavil. Ta čas, pa mi je hči očitala, da sem jaz kriva za vse, padla je v slabo družbo in začela z izsiljevanjem. Pa sem poklicala njenega očka in mu zagrozila, da ga bom tožila za zamenjavo skrbništva, če ne bo sodeloval, pa se je pojavil. Sina še sedaj niti pogleda ne, čeprav je odličnjak, priden, lahko bi bil vsaj ponosen nanjga, s hčerko pa sta se popajdašila. Enkrat na teden jo vzame po šoli k sebi in vsako drugo soboto gre k njemu čez dan. prespati pa tam ne sme, ker pravi, da za njo nima prostora kljub 2 sobam za goste. Občasno ji kupuje stvari, jo zasipava z denarjem in ji namigne, naj meni ne pove. tako jo uči lagati. Ona je tako slepo zaljubljena vanjga, da mu verjame, da ne more pri njemu prespati, njega uboga vse, ampak kaj ko on pravi, da je vzgoja moja stvar in ga ne gane, če hči nori, si kvari ugled in prihodnost. Ko je prvič imela slabe ocene, je rekel, tudi ti si jih imela, meni. Ko je špricala je rekel, tudi jaz sem, prav tako za alkohol….. In ko vse to hči vidi in sliši in ko sliši kako me njen oče pokliče krava ali še kaj gršega ( pa tako izobražen in na visokem položaju) me še ona brez slabe vesti. Počasi se je spravila še na sina in naju oba maltretira, tako, da sva prav srečna, ko je ni doma. Takrat je vse lepše. Nikoli ju nisem tepla, pa je tudi sedaj nesmiselno. Želim si, da bi se moja hči, tako kot tvoja, odločila in šla k očetu, ampak je on ne vzame. Ko sem šla k odvetniku in na CSD so mi rekli, da je vsak moj poskus, da ga tožim zaman, ker proti njegovi volji, je ne morejo dodeliti njemu. On pa mi še grozi, če bom kaj poskusila, da me bo vrgel iz stanovanja. Zato n12 uživaj in pusti, da je pri očetu, tudi tam ne bo mogla delat kar bo hotela in bo sama hotela nazaj, ti pa si naberi moči za takrat. jaz si najbolj želim, da bi moja vsaj 1 teden preživela z očetom in spoznala, da tudi tam ne bo mogla početi tega kar doma in začela razmišljat, ampak je očka prav zaradi tega ne vzame. Upam, da bom zdržala, čeprav sem z živci čisto na koncu.

Pa lep dan.

Grozljive zgodbe, vse po vrsti, sem sla skozi enak pekel. Sem mislila, da sem edina, ki so se mi taksne stvari dogajale z otroki, pa vidim, da je to zelo pogosto v locenih druzinah, kjer en (ponavadi odsotni) partner stalno daje potuho otroku (ne glede na to, da otrok sam sebi skodi s taksnim obnasanjem in s tem, da nima nobenih omejitev), da bi se tako masceval drugemu partnerju, otroka samega pa seveda ne mara vzeti k sebi, ceprav otrok tega ne vidi ali noce videti.

Taksni otroci sprva zelo pogosto prisegajo, da npr. oceta, ki jih je zapustil in ni imel kaj dosti stikov z njimi, nikoli vec ne bodo niti videli, kasneje pa postanejo ‘najboljsi prijatelji’ in cez noc pozabijo na vse, kar je bilo prej, kot ste vse napisale, ti pa postanes tista, ki je vsega kriva in sovraznik. Kako dobro to poznam.
Toda otroci ne pozabijo in niso ‘najboljsi prijatelji’ nikomur. Taki otroci so v odnosih med obema starsema hudo manipulativni in svoj odnos do obeh starsev gradijo predvsem na tem, od koga si v dolocenem trenutku obetajo dolocene koristi in prednosti. s tistim so potem ‘najboljsi prijatelji’, ampak to ni ljubezen, temvec predvsem zelo zelo hladna preracunljivost. Ti otroci so zal IZDELEK NESOGLASIJ IN NEENOTNOSTI med locenima starsema. Vedo, da v bistvu lahko pocnejo karkoli, saj jih bo eden od starsev sigurno podprl, ze iz principa zato, ker jih drugi stars ni, pa ne glede na to, kaj se dogaja.
Jaz drugega recepta, kot da se otrok ali drzi tvojih pravil ali pa naj odide k drugemu starsu in se drzi njegovih oziroma odide na svoje, zal ne vidim. Pri nas druge resitve, kot da smo punco postavili pred vrata in se je postavila na lastne noge, ni bilo.

Tako se punca maščuje za izgubo družine, varnosti in ljubezni.
Žalostna zgodba.
Lahko, da je značajsko podobna očetu, proti čemur nič ne moreš. Geni pač.
Mogoče bi pomagalo, če bi ji izkazovala ljubezen. Ob vseh problemih in stiskah ste prav vsi že bogve kako dolgo v konfliktih. In če zmoreš, bi jo mogoče z iskreno skrbjo in ljubeznijo lahko priklenila na zemljo. Če je še v šoli, morda ni prepozno. Brez očitkov, a z iskrenimi pogovori o tem, kaj in kako se je zgodilo z vašo družino. Da včasih ni pametnih razlogov, ali krivde, da gredo stvari v franže. Da se družinski vzorci prenašajo, a je mogoče to tudi prekiniti. Da je sreča vsak dan v malih stvareh, nepredvidljiva in krhka in predvsem v srcu vsakega posameznika.
Otroci nam odraščajo hitro, zelo so pametni, a brez trdnih vzgledov in odkritih pogovorov ne najdejo neke sigurne opore v življenju in potem takole izzivajo življenje, kar se kdaj tudi slabo konča.
Vpitje in jeza ne pomaga. Lepa beseda lepo mesto najde, a morala boš biti potrpežljiva. In odločna. Poskusita sprejeti neka pravila, vsaj minimalna za začetek, ki se jih bo pripravljena držati. Skupaj jih postavita. Vedeti mora, da se trudiš zanjo in ji postavljaš meje zgolj zato, ker JO IMAŠ RADA. In ji hočeš dobro v življenju. In da je življenje njeno in ga le sama lahko osmisli. In da jo boš vedno imela neizmerno rada, a po zakonu kmalu ne boš več dolžna skrbeti zanjo. Tak pristop otroke včasih preseneti, ker pravila imajo za zlo in muko. Ti pa ji dopovej, da je edino to znak prave ljubezni. Skrb zanjo. In ne pozabi na sina.

Vso srečo.

Po mojem pa moraš prenehati s stvarmi, ki nimajo nobenega učinka.
Prvo nehi klicat, spraševat in prosit za pomoč njenega očeta, ko pa je kristalno jasno, da pomoči od njega ne boš prejela.
Drugič ne postavljaj punci prepovedi, ko itak veš, da jih bo kršila. Naj dela kar hoče, ker to tako ali tako počne in je itak tvoje besnenje brez haska.
Čimvečkrat jo pohvali, tudi če gre res za malenkosti.
Čeprav je težko, jo poskušaj ignorirati, ne nasedaj na njene provokacije in ne spuščaj se z njo v besedne dvoboje. Lepo ji reči, jaz mislim, tako in tako, ti pa kakor hočeš, saj itak vedno narediš po svoje in se umakni. Povej svoje in mir. Daj pa ji jasno vedet, da je tudi iz godlje, v katero se je sama spravila ne boš ven vlekla.
Postavi pa trde in čvrste meje kar se tiče nasilja, ker to je pa nesprejemljivo. Tako, da jo ob prvem napadu nate ali pa na sina mirno prijavi na policijo. Daj ji jasno vedet, da je doma sicer dobrodošla, da jo čakata hrana in postelja, ampak dokler se ne spravi skupaj, samo to in nič več. In, da če bo nasilna, bo izgubila tudi to, saj boš pač prisiljena, da jo iz vaše družine odstraniš.
Pa moža tudi postavi na svoje mesto in se mu ne pusti izsiljevati.
Skratka zapri čim več boljnih polj in se skoncentriraj za začetek samo na nasilje. Misliti in zaščititi moraš namreč tako sebo kot sina.

Pozdravljeni

Čisto se strinjam s piko piko. Tisto, kar je prepovedano, je najslajše. Drugače pa se je v tvoji hčerki nabralo veliko tega, kar bo enkrat morala razčistiti. Na žalost ne bo to čez noč in vprašanje kdaj bo to spoznala. Tudi ona je v tem razbitem družinskem loncu pobrala veliko slabega. Sedaj pa si jemlje tisto, kar misli, da je zanjo najboljše. Najstniki že tako ali tako mislijo, da so center sveta. Tako sedaj manipulira s tabo in z očetom, oziroma si od njega vzame tisto kar je dobro. Tvoj bivši mož pa je prav tako manipulant in manipulira s hčerko in s tabo, ne pomisli pa kaj je dobro za otroka. Postani dokončno neodvisna od njega in ga ne klicari kot soodgovornega pri vzgoji, saj ti tako ali tako samo nagaja. Pa tudi hčerko postavi trdno in odločno na realna tla.

No pri nas je bila sicer malo drugačna situacija, vendar pa je tudi moja hčerka šele takrat ko ji je šlo za življenje spoznala, da bo morala nekaj narediti in spremeniti svoje življenje (motnje hranjenja). Nič ni pomagalo, če sva se midva z možem metala magari na trepalnice, ona še vedno ni jedla, dokler se ni pripeljala do roba, takrat pa jo je streznilo. In to je bil začetek za nas vse.

Želim ti obilo uspeha pri reševanju težav.

Pozdravljeni. Hvala za vse odgovore. Moram povedat, da je prišlo do večih sprememb pri nas. Pred počitnicami je odšla hči živet k očetu. Midva s sinom pa sva šla na počitnice, tako, da sva si privoščila malo odklopa. Pri očetu je zdržala samo en teden. Takoj je bila nesprejeta s strani njegove nove partnerice, oče jo je nenehno vsega krivil in zmerjal celo sebična prasica ji je nekajkrat rekel, po treh dneh jo je poslal k staršem ven iz Ljubljane, kjer je morala počakat, da sem se vrnila jaz in tisti dan, ko sva se midva s sinom vrnila, jo je pripeljal nazaj z vso prtlajgo. Vmes je že oddal tožbo na sodišče za predodelitev, ravno včeraj sem dobila vabilo na narok, kar je spet v ponedeljek, sicer po njegovih besedah, umaknil. Hči je pa medtem spoznala očeta, kakšen je v resnici in spoznala, da ni tisto po čemer je vedno hrepenela. Ker on ni nikoli imel redne stike z njo, vzel jo je samo kadar je hotel za kako urco in to ni isto. Sina pa sploh ignorira, kot da ne obstaja. hči je sedaj že nekaj dni doma, prijazna, celo v šolo te dni hodi, prepisala je v zvezke snov, ki ji je manjkala. Kar prelepo je, da bi bilo res. Včasih se bojim, da se bom zbudila in bo po starem. za piko na i jo je njen oče takoj, ko je odšla od njega obtožil, da mu je ukradla parfum in naredil tako sceno iz tega, da mi je šlo na bruhanje. Moram pa povedat, da tudi na sinu se že poznajo posledice takega neurejenega življenja, ker se je tudi on začel umikati v motnje hranjenja in se je shujšal do kosti, pa sploh noče več jest in se sedaj borim z njim, ker me je strah. Grozno, kaj vse se lahko zgodi.
Lep dan še naprej.

POzdravljena še enkrat

Ko sem prebrala tvoj post sem bila vesela po drugi strani pa me je stisnilo in zmrazilo do kosti. Praviš, da je sin zapadel v motnje hranjenja. Ne vem sicer kako se boriš s tem, samo moj nasvet, vzami resno, takoj in začni delati z njim, seveda če bo hotel in ko bo hotel. Ta pekel sem dala skoz. Imeli smo anoreksijo in samopoškodbe (kar hude – brazgotine bodo ostale), ampak na koncu me niso skrbele te brazgotine, ampak življenje moje hčere. Jaz sem ob sebi imela moža, ti pa boš morala biti močna za dva. MI nekje dva meseca že živimo skoraj po starem, pravim skoraj, saj ko daš ta pekel enkrat skoz te vedno nekje preganja, nikoli ne pozabiš. Poskrbi za fanta, poskusi mu poiskati strokovno pomoč, če mu je že nisi. Že spet iz lastnih izkušenj – brez strokovne pomoči ne gre. MOji hčeri je najbolj pomagala skupina, tam je našla največ. Vsi trije pa smo obiskovali tudi psihiatra.

Anoreksija, če jo ima tvoj sin je dolgo skrita. Pri nas se je skrivala od petega razreda, v devetem pa izbruhnila s samopoškodbami vred z vso silo. Naj povem, da je hči doma jedla večerjo, v šoli pa vse ostale obroke, vendar je slednje redno izpuščala za kar pa nismo nikoli izvedeli. Videli smo, da je vedno bolj suha, ampak smo to pripisovali rasti, saj ji drugače ni nič manjkalo in je bila zelo vesela deklica, vse do devetega razreda, ko se je dokončno zalomilo. Toliko čisto na kratko, saj bi o tem lahko napisala roman.

Držim pesti zate in za tvoje otroke

P.S.

Če želiš mi lahko pustiš mail, mogoče ti bo kakšna tolažilna beseda ali nasvet prišla prav, čudežev pa tako ali tako ni.

Nevenka

draga mama 16 letnice..
Sočustvujem s tabo.. nisem brala vseh odgovorov ker me pravzapravne zanima kaj si drugi mislijo. Vsak ima drugačno mnenje, izkušnje..
Lahko ti poskušam samo pomagati da ti bo lažje. Verjemi, da se bo po vsej verjetnosti tvoja punca v letu ali dveh popolnoma umirila, stvari se bodo postavile na pravo mesto. Koliko žensk pa naredi splav.. malo pomisli.. sigurno jih poznaš…niso to samo luzerke..so tudi čisto navadne ali celo zelo uspešne ženske..
Naj si nebere tudi slabe izkušnje, le tako se bo res naučila kaj je prav in kaj ne. Ne obtožuj se da si slaba mama… jaz pravim da se nekaterim pubertetnikom enostavno malo zmeša. Telo odrašča in tudi možgani, mišljenje.. stoj ji ob strani, ne razburjaj se, skrbi da se ji kaj hujšega ne zgodi, poskušaj jo razumeti, bodi vztrajna a ljubeča..
če smo mi preživeli z našo, ki je bila skoraj tako “huda” kot tvoja boste tudi vi.
Prepričana sem bila , da bo končala na cesti zdaj pa je pridna študentka. Njene ocene v gimnaziji so bile približno takole,112112111211122..
verjemi vanjo..ona je tvoja…

Perunika30,
veseli me,da so se pri vas stvari tako pozitivno razpletle oz se razpletajo.Pri meni žal ni tako.Oz.kakor se vzame.Namreč situacija se je pri nas zaostrila v smislu,da mi je hče nekekga dne po (zame brez zveznem prepiru-ko sem ji rekla naj pospravi zasabo-me je začela žalit in ker nisme dovolila takega obnašanja sva se še bolj sprli..)prepiru začela grozit z glaževino,da me bo ubila,porezala….prej pa je pred mano razbila krožnik češ poglej me -kaj pa boš zdaj naredila..?, no meni je bilo dovolj-poklical sem njenega očeta in tudi sama si je želela it vstran od mene.tako je prišel ponjo in od takrat živi tam.Mesec in pol.Komunikacija je najprej bila bolj taka-sem se jaz bolj trudila,vmes sva šel še na kao zadnji pogovor na csd-kjer se je moja hči obnašala katastrofalno brez vsakega spoštovanja do mene,me pred terapevtko žalila….skratka sma terapevtka je rekla,da je kar dobro da je hči vsaj poskusno pri očetu,da vidi še malo kako in kaj bo tam,mogoče ji bo pa tam pač bolj všeč in na to pač jaz nimam vpliva,da pa se mora za najin boljši odnos potrudit tudi moja hči,da naj se neham trudit samo jaz.Hči se je potem začela malenkost boljše onbašat do mene dokler enkrat ni prišla k meni kao na kratek obisk in bila je malo zivčna in začela me je “napadat”v smislu kako jaz fajn živim….da pa ona se je vsemu odrekla(ugodnju,ki ga je imela)samo zato,da me ne ne gleda,da me sovrazi,da me bo ubila…Bila sem čisto umirjena in sem ji z mirnim glasom rekla,da ne rabi več hodit k meni niti na kratke obiske,da mi bo grozila v lastnem stanovanji,da se je sama tak odločila,da je jaz ne vznemirjam več in da lahko vedno pride,ko bo umirjena,normalna,da pa s takom odnosom ne bova prišlenikamor in sem jo dobesedno postavila pred vrata.In ji povedal da se ne bom več trudila za najin odnos.Poklical sem tud njenega očeta in mu vse povedala-se je strinjal,da njeno obnašanje ni primerno,da se bo pogovoril.da opaža,da se z njo veliko stvari dogaja….No potem dogodku je jaz nsime poklicala-ona mi je napisla smsm z opravičilom(ker je potrebovala bundo,ki sem ji jo obljubila).Seveda ji bunde nisme šla kupit tisdti trenutek,ko si je ona zo zmislila ampak ko sme imela čas.Tudi je ne kličem več,niti je ne povabim več na rekreacijo.No pred nekaj dnevi pa sva šli kupit to bundo in sva ase kar lepo pogovoarjali.Delovala je dokaj umirjeno-nsiva se nič pogovoarjali kako zdaj tam živi ampak bolj mi je govorila o svojih tezavah na ljubez področju…Upam,da se bo umirila,da bo srečna.To je zdaj najpomembnejše.Njen oče pravi,da je pridna,da pomaga,da on nima nobenih težav z njo….upam,da to ni njena nova taktika…da ji res ustreza tam živet…kako pa se počutim jaz kota mama,kaj se vse v meni dogaja,pa je druga zgodba.Kako boli,če otrok gre…..ampak bom preživela tud to….Pravijo,da je vsaka stvar dobra za nekaj…jaz upam in zelim,da bi z hčero imela en normalen odnos ne glede na to kje živi.

moj mail naslov je [email protected]

n 12, res svaka ti cast, kako si opravila in postavila meje v tej tezavni situaciji. Se lahko marsikdo kaj nauci. Za to je potrebna res velika moc in zrelost. Vse pohvale.

Pozdravljeni! Spet se oglašam, ker sem v takem šoku. Sinoči se je hči odločila, da ne bo več hodila v šolo. Pravi, da naj ji plačam izredno šolanje 800 eur, da bo hodila samo izpite delat, ali pa bo doma. Ko sem ji rekla, da naj gre pa delat pa pravi, da sem jo dolžna preživljat do 18 leta. Kaj zdaj? Zmešalo se mi bo. Danes že ni šla v šolo. Pohajkuje že vse dopoldne zunaj, doma pa itak nič ne naredi.

Gospa, nujno kontaktirajte Nataso Durjavo na forumu Osnovno in srednjesolci in vzgojne dileme in se zmenite za cimprejsnje svetovanje z njo, vami in vaso punco.
Vasa hci vas je popolnoma potisnila v kot in misli, da je v vasi hisi glavna ona in ne vi. To morate prepreciti, ze zaradi tega, ker imate se sina, ki je zaenkrat se v redu, in mu omogociti kolikor toliko normalno otrostvo kljub tezavni situaciji s partnerjem in ostalo.
Nobenega razloga ni, zakaj bi morali punci placevati solo, ce se redne sole ni zmozna normalno obiskovati, in to ji tudi povejte. izredni studij si placajo tisti, ki imajo sluzbo in delajo, s svojim denarjem. Tako da gre lahko v sluzbo in si solo placa. Za izredni pouk je potrebno se bitveno vec discipline in ona je ni zmozna. Nobenega razloga tudi ni, zakaj bi punca morala stanovati pri vas in terorizirati, ce se z njo ne razumete. Ja, dolzni ste jo prezivljat do 18. leta, nikjer pa ne pise, da morate z njo ziveti, ce ne gre. Lahko biva v domu preko CSD-ja ali v stanovanjski skupini hisa. nacin, kako se vasa hci obnasa, je zanjo izjemno skodljiv. ce misli, da je v druzini glavna, jo to potisne v skrajno negotovo situacijo, saj brez meja nikoli ne bo imela obcutka varnosti in se ne bo znala obrnit v pravo smer, ampak se bo vedno zaletela tja, kamore se ji bo v tistem trenutku pac zdelo, saj je itak mama tam in bo vse uredila. Dalec pa gre ona toliko, kolikor misli, da lahko gre in se ji boste pustili.
Mislim, da bi vam in vasi hcerki zelo koristilo, ce bi se za nekaj casa locili in ziveli loceno. S tem bi ji pokazali, da ste pri vas doma glavna vi in da doma lahko stanuje le, ce se drzi vasih pravil, ona pa bi tudi imela moznost primerjave z zivljenjem brez vas. cez kaksno leto bi bile razmer povsem drugacne, verjemite.

Pozdravljeni vsi skupaj,

Kaj naj povem, kar starši že ne vemo. Težava res nastopi pri otrocih v času pubertete. Sami imamo podobno zgodno, pri nas nastopa sin, ki se je odločil, da v družini ne more več živeti, ker ga zelo oviramo pri njegovem vsakdanjem življenju. Živimo malo ven iz mesta,ni prevozov in ni izhodov ob sobotah. To ga zelo moti, ker to počne večina mladih ljudi. Šola mu je nuja, ne korist, nujno za življenje potrebuje računalnik in GSM. Ko ga vprašaš, kaj ga moti, odgovora ne pozna.
Sem pred veliko dilemo – ali res iti na CSD ali rešiti težave doma?
kak je vaš nasvet?