Danes je že en tak dan, da se moram potožit.
Sem v zadnjem mesecu nosečnosti-rizične. Že v 4,5 mesecu sem imela krvavitev in strogo ležanje več mesecev. Imam že 3-letnika, veselega in pridnega, ki se mi trenutno močno smili. v vrtec ga lani nisem vpisala, ker sta moja starša oba doma, in oba veselo obljubljala, da ga bosta čuvala. vse lepo in prav; a ko sem šla v bolniško, je otrok kar naenkrat ostal doma. Onadva sta imela polne roke dela (obnova hiše, beljenje, okolica, tlakovanje, čisščenje, frizer, potovanja, dopusti na 2 meseca…)
Jaz pa nisem smela niti ven, temveč samo ležati. Saj občasno (sploh na ‘začetku’ težav, ko sem prišla iz bolnice, sta mi cca 1 teden kuhala)in prišla po malega ter ga imela v varstvu vsaj ene 5 ur, da je bil malo zunaj…
Zdaj pa že pribl. 3 mesece skoraj nič. (no, ene 3x sta ga imela) Hodila sta po hribih (otrok ne zmore takih dolgih pohodov-ker sta včasih tudi prespala v gorah), na bazenu (otrok ne more zraven, ker je prenevarno, in ju je preveč strah, da pade in si kaj zlomi-ker vsepovsod drsi, ali pa se prehladi…), na izlete (otrok ne more zdržat tako dolge vožnje-2 urne, ker je to samo ‘matranje’ otrok) itd…Skratka, kup izgovorov!

Jaz pa sem tako žalostna, ker mojega malega nihče ne pelje ven (očka pa pride domov okrog 17-18, ker se daleč vozi v službo)in ni imel nič od tega poletja. Nismo šli na morje, nikoli se ni kopal na bazenu, nikamor ni šel…
Poleg tega pa še kaj kmalu pričakujem drugega otročička, in me je strah, koga naj pokličem, ko dobim popadke (doma), ali mi morda odteče voda. Takrat nujno rabim prevoz, pa varstvo za otroka-mojih staršev pa ‘spet’ ni doma. Še teh zadnjih 14 dni ne morejo zdržat doma, in mi pazit otroka. Res, tko sem razočarana, da ne vem, kaj bi. Najraje jih nikoli več ne bi prosila za NIČ, niti za 1 urno varstvo….
Ali pa pričakujem preveč od staršev?

Preveč pričakuješ od njih. Veš koliko nas je, ki sploh nimamo možnosti, da bi nam starši čuvali otroke.
Če si se odločila imeti drugega otroka, bi pa že morala vedeti, kako bo skupaj z še enim 3 letnikom.
Sorry, tukaj te ne podpiram.

razocarana5,

v bistvu neven kaj ti naj napišem. Po mojem ne pričakuješ preveč od staršev. Saj sta ti onadva obljubila, da bosta varovala tamalega. In nesramno od njiju, da ti zdaj ne ponudita pomoči. Glede na to, da imaš rizično nosečnost… bi res morala počivati, ne pa se sekirati, kako bo poskrbljeno z varstvom tvojega otroka, ko boš morala v porodnišnico itd.

Predlagam ti, da poiščeš eno varuško, ki bo popazila na tvojega otroka in ga peljala na kak sprehod. Prav tako se z njo zmeniš za varstvo, ko boš morala v porodnišnico. Ker ponudb za varstvo res ne primanjkuje ;))Od kod pa si?

Pa čimmanj skrbi. In čimveč veselja, ko boste dobili dojenčka.

Upam, da boš uspela kaj rešiti. Bom držala pesti, da se vse lepo konča. In sproči, kdaj dobite naraščaj.

lp

Ne, ne pričakuješ preveč. Komu boš pa stal ob stran, če ne svojemu otroku, ko je v taki stiski. Zdita se mi zelo sebična. Kakšna sta bila pa, ko si bila otrok? Saj ljudje se je spreminjajo. Ampak zgleda, da ju boš morala taka sprejeti.

Sicer pa, če dobiš popadke ali ti odteče voda, pokliči rešilca. Za otroka boš pa morala nekaj pogruntati. Saj boste vse nadoknadili. Vem, da se ti zdi, da se je zdajele svet ustavil in vidiš vse črno (vem, sem ležala par mesecev), ampak drugo leto, ko boste šibali okoli, boš to že vse pozabila. Mogočwe ne bi bilo slabo, da bi zadnje dni mož vzel dopust.

jaz te pa lahko razumem, da si razočarana. sploh, ker sta ti od začetka očitno obljubljala nekaj drugega… in zdaj zaradi tega starejši ni vpisan v vrtec.

jaz bi se poskušala dogovorit, da gre starejši čim prej v vrtec ali drugo plačljivo varstvo, ker si res ne predstavljam kako paziš na otroka ob zapovedanem strogem ležanju.

Drugače pa ti je lahko to pač samo poduk v bodoče, na koga se lahko zaneseš.

ja, poznam te stvari. ampak jaz nisem toliko razočarana zaradi sebe, ker meni nihče ne pomaga, ampak zato, ker vidim kako imata naša dva pobalina rada stare starše, onadva pa nimata časa zanju.
ali sta pri prijateljih na obisku, ali prijatelji pri njih, ali grejo s prijatelji na bazen, kolo, hribe,…naj povem, da noben od njunih prijateljev še nima otrok.

mala dva pa čakata in sprašujeta kdaj bosta prišla:( ponavadi, ko ju že dočakata je pa prav vidno, kako sta jima odveč.

še izjave so nemogoče. zadnjič je tašča rekla pred otrokom, da bi bilo tako najbolje, da kar umre, da je sita življenja in da nima za kaj živet(prišla sta pa iz obiska pri prijateljih) bolano!!!

upam, da se čimprej odselimo in ne vidim nobenega od njiju!!ker vem, da takšne stvari bolijo!!!zelo!!

Ne absolutno ne pričakuješ preveč, Jaz bi se zavoljo svojega otroka in vnuka z lahkoto odpovedala počitnicam, bazenom, izletom… Tudi če ne bi bila noseča, da o rizični nosečnosti ne govorim.

Kaj pa ti pičolina?

Starši so različni.
Ko je bil moj sin majhen, sem ga pri 3 letih hotela dat v vrtec, da se bo malo navadil živeti v skupini, pa sta bila starša proti. Rada sta ga imela pa povsod s sabo vlačila – pa, seveda: ja, kaj bodo pa rekli ljudje, da sva midva doma, otrok pa v vrtec…

Kakorkoli že – od staršev ZAHTEVATI ne moreš nič, če sami niso za stvar.

Se vidi ta v tebi ni trohec človečnosti-ne morem napisati drugega zate pičolina.Kako moreš kaj takega napisat,da si je sama kriva zato,a je sama kriva,da ima rizično nosečnost,a je sama kriva,če so ji starši obljubili pomoč in seveda zaradi tega ni vpisala otroka v vrtec.Jaz te ne razumem,če imaš starše ,ki ti lahko pomagajo,še posebej v taki situaciji,kot si,potem bi ti morali pomagati,saj si vendar v stiski in prave družine si v stiski ne obrača hrbta,vsaj pri nas je tako.Tudi sama sem imela rizično nosečnost od samega začetka,in tudi doma vihravega triletnika,ki tudi ni hodil v vrtec,ker sem ga sama pazila,in ko sem prišla v tako situacijo,so mi seveda rpiskočili starši na pomoč-oboji.Saj ne rečem niso ga imeli cele dneve,ppomagali so mi pri težjih stvareh ,pa toliko,da sem lahko vsaj dve ure počivala v postelji,drugače pa sva bila odzunaj na vrtu,jaz na ležalniku,mali pa se je igral in seveda moji so bili vedno kje v bližini,delalo so svoje,če pa je mali kaj rabil ali ga je bilo treba dat na wc,so to storili oni.Mi smo se organizirali po svoje,mi je pa odleglo,ker sem vedela,da imam nekoga ob sebi za pomoč.Jaz bi na tvojem mestu to povedala tvojim staršem,da se mi njuno ravnanje ne zdi prav,da sedaj potrebuješ pomoč,drugače pa probaj dat malega v vrtec.Želim ti da lepo rešiš zadevo in čim lepši porod.

Jaz te povsem razumem! Sem tudi noseča.

Taščo/tasta imam 5 min stran, pa je otrok v vseh teh tednih nosečnosti bil pri njiju parkrat za 2 uri, nikamor z njim na dopust ipd.
K sreči sta moja starša drugačena in sta zdaj poleti vzela otroka k sebi večkrat po 7 do 10 dni, pa sta od tašče/tasta starejša več kot 10 let in od nas stanujeta skoraj 100 km stran, pa jima ni bil problem pripeljat se po otroka!

Nekateri pač niso za vlogo starih staršev. Raje imajo svoje užitke, kot pa kdaj pa kdaj komu (še sploh pa lastnemu otroku!) narediti uslugo.

Vem, da mnogi nimate staršev blizu; ker pa so moji v istem kraju, in bili ‘polnih’ ust, naj ne dajem otroka v vrtec, sem le pričakovala, da bodo pazili nanj, da si bom sama vsaj malo odpočila.(ker drugače bi ga sigurno dala v vrtec, tako, kot sem nameravala).
Pa tudi takšnih težav /krvavitev in sploh samo mirovanje, nikakor nisem pričakovala. Sem bila prepričana, da bova s ‘tavelikim’ nonstop uživala, se hodila kopat in na sprehode…ker pa se je vse obrnilo na glavo, si nisem niti v sanjah mislila, da bom priklenjena na dom in da bo zraven trpel še otrok…Ne razumem , kako je lahko staršem vseeno, če 3-letnik celo poletje (v majhnem stanovanju pri 30 stopinjah) preživi doma, če bi mu lahko pomagali….
drugače pa so ‘takooo’ zaskrbljeni zame in za otroka, da več ne vem, kaj naj si mislim..

Kaj pa očka? OK, službo ima daleč in prihaja pozno, ampak bi si lahko vzel kaj časa za svojega otroka. Enako velja, ko se bo začel porod. Ker se mi zdi, da je to dobra volja babice in dedka, če ti pomagata, za tvojega partnerja pa je to DOLŽNOST!

Mislim, da ne pričakuješ preveč od staršev prav zaradi tega, ker sta ti onadva obljubila pomoč pri tvojem 3 letniku, saj verjamem, da bi ga sicer vpisala v vrtec pa bi bilo tako tebi lažje, ker bi vedela da bi bil otrok vsak dan zunaj in v družbi sovrstnikov ter tudi on bi bil bolj zadovoljen. Res je hudo če nimaš sedaj tik pred zdajci nikogar in si sama niti ne predstavljem, da bi imela take starše kot jih imaš ti. Moji starši so pravo nasprotje tvojim in bi najraje, da bi bila mojadva tudi med počitnicami pri njiju, da ne bi bila revčka sama, in res je da se VEDNO in res VEDNO lahko obrnem na njuno pomoč pa naj bo to podnevi ali ponoči. Ko je bil moj prvi otrok v vrtcu in je bil stalno doma se je moj oče, ki je bil takrat invalidsko upokojen, mama pa je še delala odločil, da to nikamor ne pelje (kar naprej bolan) in da ga bo čuval on in res zadeva se je uredila. No pa sem zabluzila, kaj sem ti že hotela povedat. Predvsem se ne obremenjuj s tem (saj vem, da je to lahko rečt, storit pa malo težje) teh nekaj dni pred porodom, saj boste pa potem nadoknadili. Za ta čas pa se poizkusi dogovorit s kakšno sosedo ali prijateljico da bi ti popazili na tvojega sončka oz. bi ga kdaj vzeli s seboj na igrišče. Po porodu pa bo tako doma tudi tvoj mož in bo malo lažje. Srečno in čim hitrejši ter lahek porod ti želim ter ti pošiljam dobre misli.

Hvala bogu za moje cenjene starše.

Veš kaj zakaj pa to ne poveš mami, da so jih bile same obljube in da sedaj ko jih rabiš ne pomagata nič. Imaš pa tudi moža, ki ti mora pomagati, staršem ni treba če nočeta mož pa je le oče tvojemu sinu in naj se malo ukvarja z njim. Zakaj pa ga ni čez vikend peljal na kašen bazen?

Povej možu in staršema tako kot si nam pa boš videla da se bo situacija vsaj mao popravila..Boš vsaj vedela na koga se obrniti ko boš koga rabila..
lp

vsekakor upam, da ga boš letos dala v vrtec. Vsaj za 4 ure.
Ker boš sicer izgorela.

No, za svoje življenje smo odgovorni sami in ne vem no, mene bi bilo sram, če bi bila pri 25 letih še kakorkoli odvisna od svojih staršev. Za svoje otroke pa smo odgovorni izključno sami in sami moramo znati poskrbeti zanje, vse usluge babic, tet, prijateljev in ne vem koga še so samo DARILO, bonus, usluga… In ja, pride situacija, ko res rabiš pomoč, in takrat je seveda lepo, če se starši ponudijo – ampak samoumevno pričakovati to od njih? In jim očitati, ker se ne ponudijo in žrtvujejo? Kako bi odreagirali, če bi morali skrbeti za nepokretnega starša, ki ima pred sabo z malo sreče še 20,30 let življenja? Bi se vam zdelo samoumevno, tako kot se vam zdi samoumevno, da oni pomagajo pri vnukih?
Veliko takih babic, ki so jih otroci polno zaposlili pri vnukih, mi je potožilo, kako grozno jim je in kako so zgarani od tega… In odkrito povejo, da so jih SITI! Tako lastnih otrok kot vnukov.
Občasno tukaj na SČ kakšna pojamra, kako je utrujena od otrok, dela, vsega skupaj…. Ženska, stara 30, 35 let. Nato pa se oglasi cela četica tistih, ki meni, da 60 let stara babica zmore 9 ur na dan skrbeti za 2, 3 leta starega otroka, v obdobju, ki je fizično pravzaprav najbolj naporno. Ali pa na vprašanje, roditi pri 40 ali ne, dobiš odgovor o “starih, utrujenih” mamicah – v realnosti pa je v Sloveniji nič koliko še starejših babic, ki so z malčki bistveno več časa kot njihove mame in očetje. To je en tak slovenski sindrom – od staršev direkt v zakon, urejanje stanovanja pri starših, in babica servis.
Jaz zase že danes lahko rečem, da svojim otrokom ne bom samoumevno vedno na razpolago.
Malo sem zašla. Skratka, tvoja dva bi rada uživala življenje in hvala bogu, da si lahko privoščita. Ti pa bi potrebovala pomoč – za plačilo danes dobiš vse.

Zelo, zelo grdo od tvojih staršev, na stara leta bosta pa najbrž marsikaj pričakovala.
Pri nas pričakujemo prvega vnučka, bom pomagala če ga bodo le dali:)), čeprav za stalno varstvo (namesto vrtca) se pa jaz najbrž tudi ne bi odločila (ampak itak sem še v službi). V vojem primeru je pa starše res težko razumet.

aja še to: nisi pričakovala preveč. Če so obljubljali, bi morali obljubo tudi izpolnit.Ne pa te takole pustiti na cedilu.
Če nimata časa, pa bi to morala tudi povedat. Ne pa tako stisnit rep med noge.

Metulka, ti si pa pošteno zašla. Od občasnega varstva otroka na kavč prikovane mamice, ki lahko kadarkoli rodi smo prišli do zgaranih starih staršev, ki pazijo vnuke po 8-9 ur na dan. Zanimiva asociacija. In od omenjenih zgaranih staršev poznaš samo ene, a ne?

kaj pa vem vse je odvisno od starsev in kako mate to postimano…ce bi se jst znasla v tvoji situaciji, bi mi moji starsi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} priskocili na pomoc in mi stali ob strani…tako,kot do sedaj…zato si ne predstavljam,da raje iscejo razloge zakaj ja in zakaj ne bi vsaj malo popazili vnucka…sploh pa v tvoji situaciji….kaj pa ce bi se pogovorila z njimi…naj ti pridejo po malega vsaj za kak sprehod…ne vem…drugace pa, tolazi se s tem,da bos kmalu rodila in potem boste nadoknadili vse za nazaj….lahko gledas tudi iz tega zornega kota…

metulka, preden pametuješ, se nauči brati. Ni bilo nobeno samoumevno pričakovanje – šlo je za to, da sta starša varstvo obljubila, ona je potem na to računala, nato pa sta jo v težavah onadva lahkomiselno pustila na cedilu.

Če pa ti vidiš druge probleme v svoji okolici, in rada o njih debatiraš in daješ mnenje, je pa to za forum seveda fajn, a ne sodi k odgovorom na gornje vprašanje.

Tudi to je eden od slovenskih sindromov: če ti kakorkoli še daj na pomoč priskočijo starši, pa jih že mućiš in se je treba sebe sramovati, ker nisi dovolj sposoben, samostojen, itd. Ne glede na življenske okoliščine.

Najbrž je v tem tudi nekaj resnice a vendar ne gre vsega kar metati v en koš. Razočarana5 ima rizično nosečnost in tega dejstva ne gre kar tako spregledati. Otroka ni dala v vrtec, ker sta starša obljubila pomoč. Zdaj je sama z otrokom, se sekira zanj in zase. Ali je res pričakovala preveč? V moji knjigi niti pod razno. Oprosti, ampak moji otroci bodo vedno moji in če bodo v težavah, jim bom vedno priskočila na pomoč, kolikor bom le zmogla in Bog daj, da bom toliko pri močeh. Tako kot vedno priskočim na pomoč svojim prijateljem.

In mislim, da je v tem primeru upravičeno razočarana. Ja, ne rečem, morda res ne zmoreta vsak dan in sta upravičena do svojega življenja, ampak v taki situaciji, kjer je povmes rizična nosečnost, povrhu pa še obljuba o pomoči, se pa mi zdi, da se o izkoriščanju starih staršev ne moremo pogovarjati. Nihče ne pravi, da bi mogla svoje življenje popolnoma prilagoditi temu, a mislim, da pa vsaj nekaj uric na dan ali nekaj dni v tednu, pa bi lahko malce priskočila na pomoč.

Ne razumem, zakaj jim direktno ne rečeš, da pričakuješ od njih tisto, kar so ti na začetku obljubljali in da bi lahko takrat rekli, da otroka ne bodo pazili in bi ga ti dala v vrtec. Povej jim, da bo drugo leto ob tem času po vsej verjetnosti v vrtcu, da pa ga zdaj nimaš kam dati, ker so ti oni obljubili, da ga bodo pazili. In da pričakuješ, da bodo to tudi naredili.

Da pa otrok celo poletje nikamor ni šel in da niti v bazen s svojim očetom ni uspel iti, tega pa ne razumem. Saj ima tudi očeta, ali ne? In je najbrž med vikendi prost, ali pa vsaj ob nedeljah. Verjetno je imel tudi kakšen teden dopusta. Zakaj pa takrat ni šel s sinom za nekaj dni na morje? Čudno, res.

Halooo! Verjetno zato, ker je moral skrbeti za ženo, ki ne sme vstajati? Se vam niti malo ne sanja, kako izgleda rizična nosečnost?