Bližam se Abrahamu, sama sem že 11 let, z dvema odraščujočima otrokoma, ki počasi zapuščata gnezdo.
Zgodila se mi je ljubezen…Preko interneta sem spoznala človeka, ki naju družijo skupni hobiji,pogledi na življenje. Po dvomesečnem dopisovanju sva se srečala in od takrat se dokaj pogosto dobivava,športava in se imava zelo lepo.Zdi se nama, kot da se poznava že od nekdaj, lahko bi rekla, da sva duši dvojčici.
Problem – on je vezan…..Tako kot večina, ni srečen in očitno sem jaz poper in sol njegovemu zakonu.Čeprav sem se zaklela, da vezani nimajo kaj početi v mojem življenju, sem se spustila v ta odnos. Čustva govorijo eno, razum pa drugo…..Dopovedujem si, naj iz tega pobegnem, dokler ne bo prepozno, toda ko me povabi na športni izlet, v katerem vem, da bova uživala oba, pozabim na to in grem in se imam,imava fino.
Ko se vrnem domov,…..
Kaj naj storim? Saj vem sama, ampak….

Tudi jaz sem rekla, da nikoli z vezanim moškim…..(za sedaj še se mi to res ni zgodilo), se pa zarečenega kruha največ poje. In nihče nima pravice, da ti “sodi”. Čeprav sama veš, da to ni ok, da veza s poročenim , v večini primerov, nima neke prihodnosti, ti vseeno želim, da si srečna. Kolikor si pač lahko. Ti sama nisi kriva, kriv je on. Ti nisi vezana, on je.
Me pa moti pri takih tipih to, da pravijo kako da so v neki vezi nesrečni, vseeno pa vztrajajo v tej vezi.zakaj le neki? To mi nikoli ne bo šlo v glavo.
Iskreno ti želim samo to, da ne boš čez čas preveč razočarana in žalostna.
Srečno!

Ajcom, hvala ti za napisano.Tudi jaz enako razmišljam o “nesrečno” vezanih – moških ali ženskah.Vztrajajo – le zakaj.Če so izgovor otroci, skupno ustvarjeno….je to eno navadno metanje peska v oči.
Tudi jaz nisem bila srečna v zakonu in sem iz njega odšla.Pa ne zaradi nekega tretjega ampak zato, ker nisem bila srečna.Ni mi bilo nič pretirano hudega, le z ex nisva imela več skupne energije, vse je bilo prazno, brez iskric.
Srečo si ustvarjamo sami,važno je le, da pri tem nikogar ne prizadenemo, tudi sebe ne.Poskušam živeti (z mojo “muko”) tako, da bom čimmanj prizadeta, upam da mi bo uspelo.Sicer pa – posledice bom morala “prežvečiti” sama.

Titika, sem bila v takšni situaciji. Sva šla skupaj živet, potem pa… Naj povem samo to, da ni vse zlato kar se sveti. Res je to, kar pravijo, da ko začneš skup živet, se vse pokaže (pr men je blo od ljubosumja, posesivnosti, do tega, da me je zamenjal za deklo, …). Moram pa povedat, da je bil takrat “moški mojih sanj”. Pa tudi, da se v življenju nisem še tako nasankala, kar se tiče moških, NIKOLI. Kako so eni igralci…

Zaljubljena si že (mislim), zelo bo težko. Vprašaj ga. Ali se kaj pogovarjata na to temo? Kaj si pa ti želiš? Kaj pričakuješ od njega?

Tinchi

Tinchi, saj vem da je pred skupnim življenjem vse OK.Jaz zaenkrat gledam s stališča, da dva človeka družijo skupne stvari, interesi,pri tem pa si je treba pustiti svobodo za osebno rast.To svobodo je možno omogočiti na temelju zaupanja,vsaj jaz tako mislim.
O tem sva se že nekaj pogovarjala, bolj v ovinkih, sklenila sva da si pustiva še nekaj časa, pa bo, kar bo.
Mene ne mori to,da živiva 100km narazen,da kradeva trenutke, ko se lahko srečava, ampak dejstvo, da se vedno znova vrača k ženi.
Če bi bila oba prosta in bi, glede na to, da imava službi vsak v svojem kraju, zaživela kot par z ločenim bivališčem, me ne bi motilo, če bi se srečevala ob koncih tedna, pa še kaj vmes, pa skupaj preživljala dopust…Tudi to ni v “naših letih”, ko smo ljudje s svojim načinom življenja, navadami…, nič narobe, se mi zdi.

Verjamem, da te to moti, mene je tudi. Sem ga celo pustila, ker sem vedela da tako ne gre naprej, pa je prišel nazaj k meni, odločen, da jo pusti. Pa jo je. Pa zdaj vem, zakaj sta imela toliko problemov, ker je on problematičen (pa tud ona). Zdaj vem, da enostavno veliko zakonov tko funkcionira, da partnerja živita eden mimo drugega, ona s svojimi hobiji, on s svojimi hobiji. Na žalost se pa me (tudi ti) znajdemo nekje vmes.

Če ti to funkcionira, ok. Ne obsojam, ker kot je rekla acjom, nisi ti kriva, vezan je on. Samo pazi nase.

Želim ti srečo in da je on pravi.

Tinchi

Jaz bi mu izprašila rit! Bo zdaj vegetiral do 80. leta ali kako? Če misli, da bo za to dobil nagrado, se moti. Nagraditi se moraš kar lepo sam, in za to nagrado se je treba tudi malček spotiti.
Včasih je treba za srečo najprej pogoltnit grenko pilulo (in se ločit, preselit, uredit formalnosti, prežvečiti čustva, …). Zoprno je, ja, tudi sama grem ravno skozi to, si želim, da mi ne bi bilo treba, ampak pač ni šlo drugače. Potem je pa to mimo.

Se strinjam s tabo, da boš posledice morala prežvečiti sama, ampak sem skoraj enako prepričana, da njegova žena o vsem tem nima pojma.

Praviš, da te mori, da se vrača domov k njej. A misliš, da nje ne bo morilo, ko bo nekoč izvedela, da je hodil k tebi?
Glej titika, te ne napadam, samo gledam na stvar iz mojega zornega kota, kota prevarane žene.
Moj partner je tudi svoji ljubici govoril marsikaj o nama, najinih težavah,…ki pa jih ni bilo. Edina težava je bila ta, da njega večkrat ni bilo doma, ker je bil z njo.
Ne pravim, da ni bilo prepirčkov sem pa tja, ampak to se dogaja v vsaki zvezi. Frišni ali tisti ustaljeni.

Umakni se, ali zbeži stran. Če temu paru res ne gre, naj bo ta tvoj princ dec na mestu in naj najprej uredi doma. sicer pa ali si lahko prepričana, da je res vse, kar ti pove?
Takemu človeku, ki enega vara in mu laže ni za zaupat kar tako. Kje imaš garancijo ti, da ne laže tudi tebi?

Si res želiš da boš ti prispevala del krivde za razpad nekega zakona?
Nikar, preveč bo bolelo. Tebe, njega, ženo, otroke,…
Skratka, ni prav in ti si odrasla oseba, ki je odgovorna za svoja dejanja. On pa je več kot očitno nekdo, ki bi rade volje sedel na dveh stolih. Egoist?
čustvom pa lahko ali pustiš prosto pot in dovoliš, da se razvijajo ali pa ustaviš konje. Odločitev je vsekakor tvoja.

Samo moje mnenje. Pa srečno!

Ja,ločevalka, marsikdo vegetira, saj se je za srečo treba potruditi, vložiti v to energijo, pa tudi malo tvegati. Moški, glede na to da smo po statistiki običajno ženske tiste, ki končamo zvezo,tega v večini primerov niso sposobni, ali pa preložijo breme odločitve o ločitvi ali nadaljevanju “prazne” zveze ženi.
Očitno je precej ljudi, ki se v svoji notranjosti rado muči,navzven pa zgleda zdolgočaseno dobro…

Ja, punce imajo po svoje vse prav.

Vendar….
Vemo, da življenje ni roman, niti pravljica. Torej, gre svojo pot….
In na tej poti se dogajajo stvari po pravilih in tudi mimo njih, vsaj tistim, ki ŽIVIMO.
Situacija titika, ki se ti je zgodila je čisto življenjska in verjetno zelo nenačrtovana. Sprejmi jo in pojdi z njenim tokom. Res ne vidim razloga, da se omejiš z načeli in strahovi ter nadaljnih 11let preživiš v tuhtanju – Ali je bilo prav, da se nisi podala v deročo vodo ali ne?

Pa, da se razumeva, (tudi jaz lahko) govorim kot prevarana žena, z eno “napako” – jaz priznam in vem, da je bilo v mojem zakonu veliko narobe. Meni ljubica mojga ex ni razdrla zakona, najin zakon je imel rok trajanja. Še več, morda sem zaradi nje, dobila še eno priložnost tudi jaz.

Zato titika; Go with a flow (pojdi s tokom)…..

Maxi,
imam občutek,da je tole letelo tudi meni.
In, ja sem odgovorila kot prevarana, vendar sem tudi jaz že večkrat priznala, da imam tudi jaz napake, oz. da nisem popolna.

In tudi nisem rekla, da bo titika razdrla njun zakon, vztrajam pa pri tem, da bo del krivde tudi njen, pa čeprav nepojemljivo majhen.
Če lahko ona živi s tem, pa naj.

Pa še tole bi rada dodala: če bi gospod res tako zelo trpel ali “životaril” v tem svojem zakonu, bi najbrž že spokal in odšel. Potem bi se lahko brez slabe vesti spustil novim dogodivščinam naproti. Ampak kot kaže, mu dvojno življenje ustreza. In kaj dela pri tem sedenju na dveh stolčkih titika? Ja, podpira ga.
Res lepo, ni debate.

Meni pa se želodec obrača ob takih prevarantih.strahopetcih, lažnivcih,…

Naj se z jutrom novim med iskrenimi ljudmi zbudim!

Tu se, Eva, ne strinjam s teboj. Zakaj bi naj ona bila kriva za razpad njegovega zakona? ON je tisti, ki vara. ON sam in njegova žena bosta kriva in odgovorna. Zakaj pa on vara…….pojma nimam. Me niti ne briga.
Jaz “ljubic” nisem nikoli krivila za razpad nekega zakona.
Pač moje mnenje; in seveda ne pričakujem, da boš se strinjala. Vsak pač po svoje. :))
Tak, zdaj pa grem domov…..sem lačna kot volk. :))

Pa še tole bi rada dodala: če bi gospod res tako zelo trpel ali “životaril” v tem svojem zakonu, bi najbrž že spokal in odšel. Potem bi se lahko brez slabe vesti spustil novim dogodivščinam .

Tu pa se tudi jaz zelo strinjam, kot sem že napisala zgoraj.

Še enkrat poudarjam, da ne mislim in nisem napisala, da bo titika kriva za razpad tega zakona in tudi meni je čisto jasno, da vara ON, ne titika. Ona pa bo imela delček , ki ga prispeva k razpadu tega zakona, ker pač sodeluje pri tem podlem dejanju.
Ni čisto nedolžna, ko pa dobro ve, da on še ima ženo, da ta zakon še vedno živi. Sama je napisala, da jo moti to, da se vrača k ženi. Tudi ženo bi najmanj”motilo” če bi vedela, kaj se dogaja.

Takole. To je moje mnenje, brez peska v oči.

Pač ne morem podpirat varanja in odobravat. Morda zato, ker se mi to čisto preprosto ne zdi prav,… morda,… ker mene še vedno tako boli, mogoče, ker,…je to, kar onadva počneta nesramno, podlo, nepošteno,grdo, egoistično, nezrelo,…v končni fazi celo zelo žalostno.

Priznam, da sem na tole temo varanja samo zelo občutljiva, ker je mene nekdo tako zelo prizadel. In zato tega ne želim nikomur, ker boli. In bolelo bo njegovo ženo in otroke in…To je dejstvo!

Eva o tem sva že govorile. Jaz gledam iz sebe in ti iz sebe. Meni zakona ni razdrla ljubica mojga ex, tebi ga pa je. Bo zdaj OK?
Samo tu se razlikujeva, vsaka izhaja iz sebe.
Pa ne zameri, meni si zlo fejst punca!

In jaz ponavljam, da titika ne nosi odgovornosti za zakon svojega ljubimca.
Ljubi bog, kako razmišljate punce??
Dva odrasla človeka nosita izključno odgovornost svojega zakona, pismo no! Kaj ima tretji/a pri tem?
Kaj to pomeni?? Pomislite!
S tem ko krivite ljubico, naredite svoje ex za bebčke, ki niso sposobni odločati o svojem življenju. Torej ste imele poročene bebčke, ki zdirjajo za prvo kiklo.
Zakon življenja funkcionira na svobodni volji in tako se je odločil, torej naj gre, naj enostavno gre. Če bi bil pravi NE BI ŠEL!!
O mast, razjezla sem se….

Samo, dajte punce vzeti v svoje roke pošteno in iskreno svoje zgodbe, ko že govorimo o tem….in začnite z iskrenostjo najprej pri sebi, morda se potem tudi okolje tako odzove.

Ne, meni ni razdrla zakona ljubica mojega ex. Jaz tega ne trdim.
ON je mene varal, mi lagal, zapustil svojo družino.
Tega se še kako dobro zavedam in priznam, da ME boli.

Sem pa še vedno mnenja, da če imaš v sebi kaj dobrote, če uporabljaš vsaj del možganov ne boš z nekom ( beri:naši bivši, ki so varali) začel neke zveze in s tem posledično prizadejal hudo tretji osebi.
Če sodeluješ, si soodgovoren!

A misliš, da jaz v 18 letih zveze nisem imela možnosti ” zasrat”?
Razlika je samo v tem, da imam jaz “pošlihtano” v svoji glavi in na mestu v svojem srcu, kaj je prioriteta v mojem življenju in kaj bom počela ter kaj ne bom, da bom lahko živela predvsem sama s sabo, pa v končni fazi tudi z družino.

Jaz prevzemam odgovornost za svoje napake, kot tudi za nekatere težave v najini zvezi. Nisem pa kriva za vse, del krivde je sigurno tudi njegove. Sem pa prepričana, da pri meni moški, ki je vezan ( poročen, izvenzakonska skupnost, fant drugi,…) nebi dobil drugega, kot brco v rit in hudo jezično juho!

In za mojega ex ne mislim, da je bebček ampak čustveno nezrela osebnost, da je labilna oseba, ki ne zna prevzeti odgovornosti. Pa se mi na čase celo zasmili, ker vem, da tak človek globoko v sebi ni srečen, da ne ve kaj pravzaprav hoče, da išče sebe in tisto malo srečo.
Pa mu jo, srečo namreč, zelo privoščim!

Tebi titika tudi. Zato pa ti toplo polagam na srce, da si vzemi čas in se pogovori najprej sama s seboj. Poglej v svoje srce in ko boš prepričana kaj želiš, se pogovori še z njim.
Boš vsaj vedela, kaj je nastvari in kam pelje vlak.

Pa želim ti srečno vožnjo!

Titika, saj očitno sama poznaš odgovor. Ja, tipi veliko lažje prevegetirajo dolga leta, ker so po mojem enostavno prekomot, da bi se zmigali. Pa tudi, če že vidijo luč na koncu tunela. V vsakem primeru – če se je odločil za takšno kompromisno zakonsko zvezo, je pošteno, da ti to pove. Potem pa je na tebi, ali ti občasna srečanja z njim kljub temu še ustrezajo…
Vsekakor pa ne delaš nič narobe. Tisto, kar je odvisno od tebe, je razčiščeno.

Spet ena debata o varanju.:-)

Tega sem zadnja leta dala na netu skoz še in še. Kratka bom, ker letim dalje. Poročenega se ne bi dotaknila niti s palico.:-) Če je še ne vem kako ubog in pošten in ok in blablabla, pri meni dobi košarico tisti trenutek, ko izvem, da je v zvezi. Naravni odpor.:-)

Do tega odpora sem najbrž prišla v službi in tudi sicer. Večina moških, ki me je osvajala, je bila poročena. In vsi tisti moški še vedno živijo (po njihovih besedah nesrečno) še sedaj s svojimi ženami. Ehhh spet sem začela, misli mi švigajo po glavi, zakaj še vse NEEEEE, ne bom več.:-)))