Med.Over.Net

Zasvojenost in pomoč

Odgovarjajo: Andreja Verovšek, univ. dipl. soc. del, mag. poslovnih znanosti • Daniela Fiket, dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka • Peter Topič, univ. dipl. soc. del., psihoterapevt • Pia Hren, dipl. biopsihologinja

Imate težave z zasvojenostjo ali kdo od vaših bližnjih? Potrebujete nasvet zaradi zlorabe alkohola, drog, iger na srečo, spolnosti, spletom ... Vprašajte in se posvetujte s strokovnjaki.

Andreja Verovšek , univ. dipl. soc. del, mag. poslovnih znanosti

Andreja

Daniela Fiket , dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

Daniela_Fiket

Peter Topič , univ. dipl. soc. del., psihoterapevt

peter.topic

Pia Hren , dipl. biopsihologinja

Pia Hren

Diplomirala je leta 2014 in tako pridobila naziv diplomirana biopsihologinja. Po končani prvi stopnji se je vpisala na podiplomski program, kjer ji do zaključka študija manjka še magistrsko delo. Med študijem je spoznala praktično delo v izbrani ustanovi - Celodnevnem pripravljalnem terapevtskem centru za pomoč ljudem, ki imajo težave z odvisnostjo v Višnji Gori. Po končani praksi je tam pričela še s študentskim delom. Danes je v CPTC Višnja Gora zaposlena kot svetovalna delavka in se vsak dan veseljem vrača na delo.

Otroci alkoholikov

Default avatar

Sonce

Odraščanje zraven alkoholika je za moje pojme zelo težka življenska preizkušnja. Vsa tista pijača, cigareti, lomljenje kozarcev, krožnikov, pretepanje družine, teroriziranje, grožnje, ustrahovanje, poniževanja, psihično in fizično nasilje... pustijo posledice na človeku.

Sama imam takšno izkušnjo.

Zanimajo me vaše.

Verjamem, da je v veliki meri odvisno od osebe same kako vse skupaj preživi. Ampak ne glede na vse te to pošteno zaznamuje.

Deklica lahko prevzame sliko matere in si najde podobnega partnerja kot je bil njen oče, postane predpražnik za svojega moškega ter nato trpi v tem odnosu, ker se ne zna rešiti tega vzorca. Lahko se tudi "osvobodi" preteklosti, si najde ljubečega partnerja, ustvari družino in živi "normalno" življenje.
Deček lahko postane kot oče - nezmožen ljubezni, vse probleme in situacije utaplja v alkoholu, morebitna partnerka in njegovi bližnji ob njem samo trpijo.. Lahko tudi zaživi na novo in si ustvari popolnoma običajno življenje.

Med obema skrajnostima je seveda še na stotine različnih variant..

Jaz sem kot otrok alkoholika drugačna od drugih ker sem odraščala brez ljubezni in v strahu. še danes se bojim če se kdo razjezi, močno se vstrašim in trznem ko se zaloputnejo vrata ali se kaj razbije. Mogoče ne znam vračati take ljubezni kot bi jo morala. Ne prenašam alkohola itd itd..

Kakšne pa so vaše "posledice"? Bodite anonimni zaradi mene, samo bodite iskreni. Kako se vam "polomljeno" otroštvo pozna v današnjem življenju?
Mogoče pa poznate koga drugega ki ima izkušnje - napišite njegovo zgodbo.
Default avatar

Tudi jez nekaj takega

Meni vedno priljubljeno temo si odprla. Otroci alkoholikov imamo več ali manj podobne grenke izkušnje.

Ja, bila sem že na poti ponavljanj vzorcev iz otroštva, pa sem se zadnji moment "streznila" in sem se šla zdravit. Skupaj s psihologom sva ugotovila, da me je negativizem v mladosti pripeljal do depresije.

Pišem avtorsko knjigo.

Danes srečno živim obkrožena z ljudmi, ki jim alkohol ni pomoč pri sprostitvi. Del te moje izkušnje je dala skozi tudi moja hči in jo zelo ceni.

Hvala ti, gospa Usoda!
Default avatar

tokrat anonimna

[quote Sonce]Vsa tista pijača, cigareti, lomljenje kozarcev, krožnikov, pretepanje družine, teroriziranje, grožnje, ustrahovanje, poniževanja, psihično in fizično nasilje... pustijo posledice na človeku[/quote]

Če si doživela vse to, kar naštevaš, boš meni rekla, da sem bila še srečna. A nisem bila. Razen 1x ni bilo fizičnega nasilja, bilo pa je veliko teroroziranja in poniževanja - predvsem mame.

Zagotovo je pustilo posledice na vseh nas. Oče je sicer kasneje - ko sem že odšla od doma (zaradi bolezni) prenehal piti, z mamo sta ostala skupaj. Ko takole pogledam nazaj je žalostno, da je ena izmed stvari, ki se jo spomnim v otroštvu moje moledovanje mami, da se naj loči. A je vztrajala.... Zato se vedno čudim parom, ki kao ostajajo skupaj zaradi otrok. Otrok je tisti, ki najbolj trpi v nesrečni vezi, če je začinjena z alkoholom pa še toliko bolj. Po eni strani mami to zamerim - ker me je oropala brezskrbnega otroštva. Mislim, da se to pozna v najinem odnosu še danes. Nenavadno je, ko nosiš v srcu dvojna čustva - starše imaš rad, a to ljubezen pokriva neka senca.

Še kot deklica sem se zaklela, da takšnega partnerja/moža NE BOM imela in res ga nimam. Alkohola ne bi tolerirala!
Default avatar

filomena*

Moj oče je tudi pil. Ne sicer 'ogromno', a kljub temu so bili trenutki, ko je bil kar okrogel, čeprav jaz tega nisem vidla, oz. mogoče nisem hotela videt, glede na to, da je bil to moj oče. Nikoli pa ni šel v take ekstreme, da bi nas tepel. Ne, največkrat je bilo to le gobezdanje in brez konca in kraja razpravljanje in kričanje z mamo.

Je pa dogodek, ki mi je zelo ostal v spominu in zaradi katerega me še zdaj stisne pri srcu - upam, močno upam, da kaj takega ne bo več ponovil. Oče je namreč lovec, torej je puška vselej na dosegu... nekoč sem prišla z dela, bilo mi je tam okrog 25 let. Mama je bila na izletu s svojim kolektivom, babica je bila doma. Ko sem prišla skozi vrata, je babica prišla k meni in rekla 'prosim te, pojdi gor k očetu. Sedi v sobi in ima v rokah puško'' Si lahko to predstavljate- kako pridete v sobo in dobite očeta na postelji, kako gleda puško in ne zna, kaj in kako naprej.

Jooooj, če samo pomislim na to, na tisti obupani pogled, na naboj, ki sem mu ga vzela iz roke... preveč. Zvečer smo vsi obupani čakali mamo, ki je bila prav šokirana ko je slišala, kaj se je zgodilo. Pa ne, da mu ni hotela pomagat al ga pripravit do tega, da bi še tistih par kozarcev pustil. Ta dogodek pa je dosegel to mejo, da je očetu rekla, da se gre al zdravit al ona pobere otroke in gre od hiše. Oče se je hvala bogu odloču za zdravljenje inje res postal en super človek.

Ampak vselej nekej ždi v ozadju. Če je kdaj malo čuden, kaj mi gre po glavi??? Kaj drugega kot alkohol. Pred cca pol leta me je mama prišla prosit, naj se pogovorim z njih, da spet brede v alkohol. Matr, raje bi šla nevem kam, kot začela ta pogovor. Ampak sem morala in tudi sem ga. Jokaje sem ga prosila, naj tega ne počne več, naj se zaveda svojih vnukov, če mu že za otroke ni mar.
Težko je, prekleto težko. Zaenkrat je spet 'normalen', ampak koliko časa? Ko se bo čutil spet napet in zafrustriran, je možno, da bo spet zašel v klet.

Z možem glede tega nimam problemov, ampak ko ga včasih vidim, da ga rukne kozarec preveč (čeprav zmerom, ko gremo kam bandat s kompanijo) mi ni lahko pri srcu. 'Opozorjen' je že od prvega dne, da v kolikor se začne napivat, ima da dvigne kufre in gre. Hiša je moja in v njej ne bo pijancev. Konec. Je bilo dovolj. Preveč straha in obupa. Ne morem pozabit, kaj bi se skoraj zgodilo zaradi prekletega alkohola!!! In če ima človek voljo se da vse,tudi odvadit se.
Včasih prav lepo dene, da človek malce 'zbruha' ven.
Bodte fanj.
Default avatar

bbbbb

Meni je to v življenju koristilo. Ni bilo prijetno, sem pa iz tega vse pozitivno ven povlekla. Pridno študirala, zraven vedno tudi delala, tako sem pridobila izkušnje z ljudmi od katerih sem se tudi učila in pobirala vzorce drugje, ne doma. Za zgled so mi bili lahko tudi sošolkini starši npr.
Fanta sem spoznala že zelo zgodaj in še danes sva skupaj. Pozna situacijo pri nas in je zelo ljubeč.
Danes imava sama družinico (2 meseca) in vem, da bo najin baby imel vse, česar sama nisem in to niso toliko materialne dobrine, katere sem mu sicer zmožna nudit, temveč skrb, toplino in ljubezen...ter predvsem varen in topel dom.

Ob tej pesmi pa.....kot bi govorilajaz v najstniških letih. Zjokam pa se lahko še danes!
http://www.youtube.com/results?search_q ... y+portrait
Default avatar

bilabong

Partnerjev oče je bil alkoholik in nasilnež. O tem noče govoriti. Ne opažam pa, da bi ponavljal njegove vzorce.
Default avatar

lololo

Pri meni sta oba pila in meni niti na misel ne hodi, da bi pila in bila taka kot onadva, čisto drugačna sem in taka kot moram biti. Vse de da, če se hoče, se mi bolj zdi, da je to le en izgovor, saj ne morem biti drugačen, če sta bila moja starša taka in taka. Včasih je bilo pa sploh drugače, zdaj pa te lahko vzgaja množiva, družba, šola, takrat pa si bil deležen vzgoje res le doma. Torej tisti, ki želi odrasti v pravega človeka tak bo, vse ostalo pa so le bedni izgovori naše družbe!!!
Default avatar

enaunatista

Alkohol je bil pri nas prisoten dan in noč. Tudi ko se je oče z njim nacejal v gostilni, je bil prisoten, kajti ob vsakem najmanjšem zvoku sem poskočila v strahu, da se odpirajo vrata.
Razbijanje inventarja, kraja z moje knjižice, ko so mi sorodniki nakazovali za prihodnost, šele sedem let mi je bilo in mi je ukradel denar, kraja denarja mami, tistega za hrano, obtoževanje mame, da je ona kriva, ker sem taka nula, gnoj, gnida, pankrt...jokanje mame v kotu ob teh besedah, kasneje ob slabih ocenah noč in dan pridige, kako iz mene nič ne bo, kako sem nesposobna. Strah, ko sva z mamo pomotoma zaropotali s posodo, saj če ni bila tišina, se mu je utrgalo. Pa seveda želja, da bi se vendarle ločila. Pa se nista, edinokrat, ko je mama bežno pomislila na to je bilo, ko je imel drugo. In ko je brskala za dokazi, je mimogrede še mene obtožil, da sem to počela jaz. Ni se upala oglasiti. Ko pa je ono drugo pustil pri miru pa vse po starem.
Kako se je čips? Tako, da se ne sliši najmanjšega grižljaja, da ne bi slučajno znorel. Popravljala sem enke v šolskih poročilih, ker sem se bala njegove reakcije, neprestano sem razmišljala, da bi ušla od doma in vzela s sabo sprej za muhe, upala sem, da bi se s tem dalo narediti konec. V petem razredu sem imela celo leto ali več uši. Nihče ni opazil. Vse dokler nisem ukradla Biokila, spreja za muhe in si z njim polila glavo. Aha, no sošolci so opazili. Že tako sem se bala vsega in bila zato čudakinja, prav jim je prišlo tudi to. Še marsikaj je bilo...šolska maskota...

Zdaj. strašno se bojim ljudi, socialna fobija se reče. Padam v depresije, zalotim se, ko v mislih očeta zmerjam enako, kot je on mene: gnida ničvredna. seveda, ko kaj zaropota, skočim v zrak, kot da bi se podrlo pol okolice. Enako, ko zaslišim glasen moški, čeprav morda dobrodušen, glas. Ne prenesem glasne tv, ki je vedno morala biti pri nas potiho, ne prenesem nobene glasne stvari. Karkoli počnem, vedno najprej preverim, koga s tem morda motim, oviram.
Za moške sem si zabičala, da moj nikoli ne bo alkoholik, a vendar mi to uspeva nekako na pol. Izberem si takšnega, ki mu ni mar zame, potem pa se mečem ob tla zaradi tega. Nekaj časa vztrajam, če vidim, da mu še vedno ni mar, grem naprej, če se mu srce odpre, nastanejo drugi problemi. Ko ugotovim, da nimava nič skupnega in da sem vztrajala le zato, ker mu ni bilo mar. Tudi s tistim, ki je rad zlorabljal alkohol, sem naredila enako. Ko sem morda dosegla, da je prenehal, mi je pričel v vsej svoji treznosti iti strašansko na živce. Čeprav predvidevam, da iz popolnoma opravičljivih razlogov. Ampak kaj, ko sem prej videla le mojo borbo z njegovim alkoholom, tega, da je tepec tudi trezen, tega pa ne.
Default avatar

NS

Sama imam fanta, ki ima očeta alkoholika, preseneča me in občudijem fanta, da je tako močan, da sam ne ponavlja njegovih vzorcev ter, da ima še toliko moči, da živi skupaj s takim očetom. Nasilen sicer ni, ampak kot je že ena tukaj napisala, vsakodnevno gobezadnje in pregovarjanje. O njegovi mami ne bi govorila, ker tako ali tako menim, da si je sama kriva, da ima tako "razštelano" družino, ker se ne želi ločit in je sama zaradi takega moža v teh letih postala ena živčna razvalina, zato, če se le da, čim manjkrat prihajam k njim oz. sem v njihovi družbi. Vidim, kako težko je živeti v družini, kejr je prisoten alkohol.
Default avatar

[Lara Croft]

Moj tata je bil tudi alkoholik.... vendar ni bil nasilen... je prišel domov in se zvrnil na kavč. Pol ga je mama postavlja pred dejstvo in se je šel zdravit... ne vem, zakaj ni to naredila takoj... če bi bil nasilen, ga verjetno ne bi tolk časa tam prenašala...
Default avatar

bla tam

Lansko leto je bilo pri meni krizno, polno nesreč, bolezni, videla sem, kako sem nesposobna zdravo ljubiti, nekaj podnov pač. Končno sem si priznala, da imam posledice in da sem pripravljena sprejeti pomoč od zunaj. To je prvi pogoj za "zdravljenje". Priznanje nemoči in pripravljenost spremeniti se.

Tu, kjer sem, so moški in ženske, partnerji in odrasli otroci alkoholikov. Vsi po vrsti so se zatekli po pomoč, ko res več niso znali naprej, ko so prepoznali, da ne znajo drugače, da postajajo podobni staršem, da se z razumom ne da proti čustvom, da zato rabiš pomoč, strokovno pomoč, ki ti da orodja za delo na sebi. Veliko nas je takih, ki smo bili samo še za na psihiatrijo, predtem smo si pa uspešno lagali, da zmoremo sami.

Znanje, sam način "terapije" je neprecenljivega pomena za vsakogar, ki ima posledice alkoholizma svojca. Ima jih pa vsak, če si prizna ali ne. Če mi terapija ne bo pomagala, da bi bila sposobna "zdravo" ljubiti sebe in s tem tudi ostale, sem se vsaj umirila.

Opozorila bi še na nekaj. Družba nas sili, da imamo radi starše oz. sami sebe zmanipuliramo, da mislimo, da jih imamo. Pozor pred "psihoterapevti", ki imajo še vedno za največji uspeh, če uspejo pacienta prepričati, da je svojim staršem odpustil. Če želiš sam sebe spoznati in odpraviti svoje slabosti, rabiš kar nekaj znanja, ne se obesit na besede, ki ti jih izreče kak "strokovnjak", prebrati je treba nekaj knjig, da vidiš, da si stroka ni edina. In da psihoterapevti lahko tudi škodijo. V današnjem pomanjkanju časa in ko moramo biti vsi super in oh in sploh, se veliko ljudi ne želi izpostaviti možnosti, da kdo izve, da imajo probleme. Imamo jih in treba je nad njih.
Default avatar

Katarina--

Fajn je bilo hudo.
Mamo sem prosila, da hremo al na socialo, da naj se loči, zelo sem se bala očeta - vse je teroriziral,
imela sem res nesrečno oteroštvo- hiša ni bila lepa, prijateljev se nisem upala pripeljati domov, saj nikoli nisem vedela kakšen bo prišel moj oče domov- me je bilo sram. Nikoli nismo praznovali rojstnih dnevov, mam je kuhala večino za očeta- ni bilo reda.

Imam posledice- sama vpijem na otroke, prav tako sestra in še mnogo stvari. Našla pa sem si moža, ki ne pije in definitivno ne bi prenesla pijače.
Default avatar

Jazzzz

Pri nas je bilo GROZNO!!!
Pri meni sta oba pila alkohol, ko sta se ga napila je bil eden od drugega bolj pameten. Nato pretep, policija in še in še. Bilo me je sram takšnih staršev. Zato sem končala pri psihiatru v hvaležnosti staršev. Sedaj jih pa imam vseeno rada...!!!:((( Kaj čem?
Default avatar

bygi

Pri men je pila mama in nisem bila deležna materinske ljubezni. Bila je hladna do mene, ni me objela, ni me tolažila, vse to so počeli drugi. Sem nezaupljiva do ljudi, saj je dolgo obljubljala, da bo drugače in sem šla prej na svoje, kot pa je ona nehala pit. Sedaj se ga le redko napije, ker je fotr naredil šlus s pijačo. Pipco od cisterne je skril tak da ona ne ve, kje je. Imela pa sem tudi težave s partnerjem, ki je tud rad pil. Pil je kot krava, nič se mu ni dalo, sam spal bi in dnar puščal v gostilni. Pa sem rekla, da nočem tak živet in sem mu rekla, da naj se zresni in da mu to škodi in je nehal za nekaj časa. Potem je imel težave pa je spet pil in je spet nehal. Ima obdobja, ko ne pije in je čist drug. Je priden v službi in še doma kaj skuha, ko se mi ne da. Jaz pa pucam, perem in tud kuham, če se mi da. Pa tud morem ga na kratk držat pri financah, ker rad zapravlja.
Default avatar

ena izmed vas

Prav težko mi je pri srcu, ko berem vaše zgodbe. Ne razumem, kaj imajo ženske (ali moški) v glavi, da se ne ločijo od partnerja, ki je alkoholik? Ali ne pomislijo na otroke, na to, kakšne posledice bodo imeli? Res ne razumem :(

Jaz sem imela strašansko srečo, da se je mama ločila. Oče, ko je bil pijan, ni bil agresiven, ampak je cele dneve prebil v gostilni, domov je prihajal samo spat. Po petih letih prepirov je mama postavila očetu ultimat, ali se gre zdravit, ali vzame mene in brata in se pobere stran. Oče ni šel na zdravljenje in pije še sedaj po 16ih letih.

Moje posledice so bile bolj povezane z odsotnostjo očetovske figure, ampak sem dala skozi to in sedaj imam normalnega partnerja. Na žalost je to pustilo hujše posledice pri bratu (tudi odsotnost očeta): ima socialno fobijo, ne premore ljubezni ne empatije, misli samo nase, ne želi si družine. Na srečo vsaj pije ne.
Default avatar

še ena taka

Še kot čisto majhna sem si prisegla, da nikoli ne bom prenašala tega, kar je prenašala moja mama. Zaradi tega se zdaj dostikrat najdem v drugem ekstremu: vse hočem imeti pod kontrolo, partner mi mora izkazovat ljubezen vedno in na vse mogoče načine, ne prenašam, da ga dalj časa ni, absolutno ne prenašam tega, da ne vem, kdaj pride... ker pri nas je bilo vedno hudo, ko nismo vedeli, kdaj pride. Vem, da to ni dobro, vendar ne znam drugače... seveda je vse to pustilo posledice tudi pri nama, samo ne vem, ali so že nepopravljive ali morda lahko še kaj rešiva. Sem precej na tleh zaradi tega...
Default avatar

terier

Vse zgodbe so si podobne in vse travme ki jih nosimo v sebi so si slične.
Med spanjem te preganja preteklost, nek trenutek ti zbudi tako boleč spomin,da bi znorel od bolečine in nemoči, ker ne moreš več popraviti za nazaj in se rešiti.Miljon in eno vprašanje-zakaj mi ni nihče pomagal, kje so bili vsi takrat ko sem hodila s podočnjaki okrog po šoli ali podpluta po telesu in celo povedala da nas stari mlati celo noč, posiljuje mamo in razbija. Dostikrat me je obšel tako močen občutek sovraštva da bi ga lahko ubila, če se ne bi zavedala posledic. Pa še niti odrasla nisem bila. Odkar se spominjam je bil naš stari pijanec in je prišel domov nažgan ko mavra. Potem pa spat, da je dobil energijo za noč, ko bi se mi mogli naspat. Tudi danes bi ga lahko ubila če bi me stisnil v kot. S tem da pri nas to še vedno traja občasno.
Še ko sem bila noseča 8 mesecev, me je hotel fotr z nožem zaklat. Mati ga je komaj odvlekla proč. Samo je problem, ker se jaz ne pustim stisnit v kot in napadem nazaj.Tako da je potrebno za pomiritev kar več ljudi.Zanimivo je to, pa tudi nevarno, da bolj kot sem v nevarnosti, bolj sem se pripravljena boriti in uničiti nevarnost. Takrat se ga sploh ne bojim samo uničila bi ga rada. Saj mi potem ko je konec spustijo živci samo ne dam mu veselja, da bo mislil da se ga bojim in da je močnejši od mene.Potem pa se sudje sprašujejo kako je nekdo ki je bil leta zlorabljen na različne načine, na koncu nekoga ubil. Saj se ti mora počasi že mešat koliko sovraštva in jeze ter strahu je v tebi.
Pa ko bi bilo vsaj samo to. Nisem bila niti zaželjena, imela sem brata, ki je še danes ljubljenček. Jaz pa kot drek na cesti, četudi sem bila najmlajša. Pa tudi ni bilo dovolj da je ta stari pil, mene je moral še brat otipavati in se drgniti ob mene da mu je prišlo. In ko je mati to zvedla me je pretepla ko psa. MENE ki sem bila takrat stara komaj 10 let on pa 15. In jaz sem se mu ponujala in ga izzivala. Pa saj je čisto nora. Mene je hotla stlačit v dom za mladostnike, ker sem navadna ****** s ceste.
In kdo se je vsem postavil po robu. JAZ!! In sem danes uspešna, imam družino z dvema čudovitima otrokoma in možem ki ve vse o meni. Tudi otrokoma sem povedala kaj se je dogajalo.
In veste kaj je moja največja zmaga? Da pridem k starim na obisk ju pozdravim in se lepo pogovarjam z njima. S tem da vesta da moja otroka vesta vse, da se mi starca smilita in da nista vredna da sta moja starša. Da ju pomilujem in da nisem več pripravljena zanju narediti nič kar mi ne paše. Saj imata še vedno svojega ljubljenčka.
To pa še vedno boli in ne bo nikoli nehalo boleti. Občutek da nisi bil ljubljen in da nisi vreden da te imajo radi.
In nekdo je napisal da išče ljubezen pri možu in da je to mogoče preveč.
Ni, verjemi da ni, če le imata čist odnos in si zaupata od prvega trenutka dalje, če se spoštujeta in podpirata en drugega. Nikakor ne sme biti enostranska zahteva in želja po nečem. On tebi nekaj ti njemu tisto kar njemu manjka.Sicer pa pregovor pravi -Človek človeku volk- in če sebe ne maraš te tudi drugi ne morejo. Postani samozavesten-a in si dopovej da je to preteklost, in da imaš možnost izbire v življenju. Nič ne more postati vzorec, tudi življenje tvojih staršev ne. Imaš možnost izbire in na tebi -nas je da odrastemo in živimo po svoje in poberemo iz otroštva samo tisto za kar vemo da je dobro.
Default avatar

******

Tudi jaz...

Mogoče bi se pa lahko srečali, ali taka skupina že obstaja?

LP
Default avatar

terier

Ne vem lče obstaja, vendar niti vemo ne če smo vsi pripravljeni odkrito pred vsemi govorit o teh stvareh in problem so prostor, objava možnost zlorabe informacij...kje bi se sploh dobivali. Sicer pa je tudi meni že to prišlo večkrat na misel, saj do danes ni nikjer nič povedatnega kako se soočati s temi težavami in strahovi, tujdi drugače zlorabljeni nimajo dalje nikakršne pomoči, razen prvo in trenutno potem pa adijo in znajdi se. Mogoče bi morali začeti res razmišljati o vsem tem in ideji
Default avatar

Andreja

Obstajajo skupine Al-anon za svojce alkoholikov, mislim pa, da je tudi posebej za otroke. Malo pobrskajte po internetu.
***

Problemov ne bomo rešili z istim načinom razmišljanja, kot smo jih ustvarili.
Albert Einstein


Stojim Vam ob strani.