Moram vam potožiti glede svoje mame. Otroštvo sem imela težko, ker me nikoli ni jemala resno, nikoli me ni slišala, o vsem, kar sem rekla, je razlagala sosedom, sploh, če je bilo kaj takega, kar njej ni všeč.

Poročila sem se in z možem sva zaživela posebej. Seveda se je mama , kadar sem obiskala svoja starša (oče pasiven), prizadevala, da bi naju z možem vsaj malo sprla. Vlekla je namreč enega ali drugega na svojo stran. Od sosedov sem poslušala, kako je hudo, ker je mama sedaj sama, brez mene (sem edinka). Ko sva dobila otroke, so se naši, zame obiski iz dolžnosti, manjšali, ker sem se bala, da bo tudi otroke začela vleči na svojo stran. Večkrat sem načela z mamo pogovor o našem odnosu, a ga je hitro končala, češ, da se mi meša in da bi morala na zdravljenje. Z možem sva dobivala telefonske klice celo od moževe sorodnice, kakšna sem do mame, da joka, da je osamljena, ker je nič ne obiščem. Od očeta pa vsake toliko časa klic, da mama umira.

Ko je umrl oče, so me mamini sosedje na pogrebu spet grdo gledali, bilo je veliko očitkov, jaz pa sem na kratko vse zavrnila. Mama se je odločila, da gre v dom, kar je bila že vse življenje njena želja. V domu ima čudovite negovalke, sosedje jo obiskujejo, jaz seveda malo manj iz gornjih razlogov. In so spet klici od osebja, da je mama nesrečna. In od sosedov. Ravno včeraj je bil spet tak klic. Po telefonu sem ji povedala, da jaz rešujem svoje težave sama, ne pa pred celim svetom in da o mami z njo ne želim več govoriti. Mi je rekla, da me čisto razume, da pa sosedje govorijo marsikaj, ona seveda ne. Da je moji mami povedala, da jo imam jaz rada, da pa je najbrž zato, da sem taka, kriva vzgoja, ker sta me poleg nje vzgajala še oče in stric! Onemela sem! Edino zanjo sem mislila, da o meni nima slabega mnenje, potem pa tole.

Da omenim še strica, ki je živel pri nas. Tih, miren, dober človek, ki je umrl že leta nazaj. Svetla točka v mojem otroštvu. Mama ga je stalno kritizirala, ga žalila, on je bil tiho, a zagotovo ga je prizadelo. Vsa popravila v hiši je opravil on, sam od sebe, brez odvečnih besed. A ta soseda mi je že drugič povedala, kako grozen človek je bil on, predvsem do mene. Ker ga je mama predstavljala in ga še, kot vir vseh težav. In obakrat sem sosedi povedala, kako čudovit človek je bil, pa ne pomaga nič.

To, da me soseda ne sliši, kot me ni in me ne bo mama, me je spet razburilo. Kaj naj storim? Kako naj vendar preprečim vmešavanje mame in ostalih v moje življenje? V opravljivem okolju iz otroštva sem itak že očrnjena, kot je tudi stric, delno tudi oče. Kaj naj naredim ob naslednjih telefonskih klicih bivših sosedov?

Sama pri sebi boš morala razčistiti, ali si za mamine težava odgovorna ti ali ona sama. Končno si ti le odrasla samostojna oseba, prav tako ona. Lahko jo imaš še tako rada, njenega karakterja ne boš spremenila. Vplivaš lahko le nase, pa še za to bo potrebno veliko truda, ker se ne da vsega pretrgati v trenutku in začeti znova. Sem sama na istem, se trudim, ampak me le nekaj vleče nazaj in popuščam, nazadnje sem pa vedno tepena sama.

Predvsem pa ne podlegaj občutkom krivde, ki ti jih povzroča mama. S temi te vleče nase, podlo od nje pa je predvsem to, da to dela preko drugih oseb. Poskusi to razčistiti pri sebi in to imej v mislih, ko boš tudi sosedom povedala svoje. Ti imaš svojo družino, za mamo skrbiš, kolikor lahko. Predvsem pa ji verjetno nič ne manjka, 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pozornosti pa tudi od tebe (niti od kogarkoli) ne more pričakovati. Če že prej doma tega ni bila zmožna, tudi sedaj ne bo.

Zamenjaj telefonsko stevilko in mamo obiskuj po svoji presoji. Tebi ljubi sorodniki so mrtvi, ohrani jih v spominu take kot so bili in se ne obremenjuj s cencami.
Srecno

Ja, da ne moreš verjet. Ko bi končno lahko zaživela svoje mirno življenje ti ga mama še kar naprej greni. Ko bosta sami ji zagrozi, da naj zabiča sosedom, da te enkrat več ne smejo poklicat! – pusti, da s sosedi sama uredi, osebju v domu nisi dolžna razlagat, morda s kakšnim od vodilnih, ne vem kako to zgleda v domu…psiholog mogoče…njemu bi povedala tvoj pogled na to, saj so verjetno že skapirali kakšna tička je mama. Dobro je, da kdo (nekdo od poklicanih) pozna še tvojo plat, čeprav se ti ne zdi tako. Sosedje naj le obiskujejo tvojo mamo. Vsi ostali tudi. Pusti naj pleteničijo ti pa le ostani kolikor se le da zunaj govoric. skušaj ostati hladna in trezna. Obiskuj jo po svoji vesti. Dobra ideja je to z zamenjavo telefonske številke toda prej jim daj še možnost. Bodi resna in trdna v svojih načelih in sklepih. Ti imaš svojo družino in takole bedno okolje, ki životari le še na račun obrekljivih, bednih (največkrat lažnih) spominov itak ni zate – pravzaprav ni za nikogar toda nekateri se sprijaznijo z igro. Zato se ogradi od tega. Končno boš zaživela mirno. Zelo lepo je videti tri generacije, ki se prijetno pomenkujejo in zbijajo šale skupaj, toda če ne gre pač ne gre.

Vem, da bi rada videla, da bi vsi vedeli in mislili tisto, kar je res. Ampak vaško okolje še zdaleč ni tako. Misli in govori se vedno tisto, kar je bolj zanimivo, kar je šokantno, kar je lažje prodati kot zgodbo. Žal. Tudi jaz sem edinka in tudi jaz sem se iz (za vaščane) nepojmljivih razlogov preselila iz veliiike in kraaaasne (besede vaščanov) hiše v podnajem. Čudna sem, da je kaj.
Ampak… zdaj vsi uživamo. Vaščani so še vedno prepričani, da sva skregani na smrt, in zato precej čukasto gledajo, ko vidijo, da pridem k mami na obisk, da greva veselo skupaj na sprehod in podobno. No, jaz vsaj problemov z mamo nimam več (vidimo se manj kot enkrat na teden, če se oglasim na kavici), razlog je verjetno tudi v tem, da je končno dobila enega prijatelja in vse svoje skrbi usmerila nanj. Ima pač svoje življenje, hvala Bogu.

Sklep- ne sekiraj se zaradi drugih, nikoli ne bo tako, kot bi si želela, glavno da imaš pri sebi razčiščeno, da delaš prav in kot v danih razmerah (in z dediščino preteklosti) zmoreš.

Tvoja mama je odličen manipulator. Sicer ima vsaka zgodba dve plati, vendar vem, kako zna druga stran včasih svojo prikrojiti. Mame so nedokončana zgodba, večna. Verjetno si že davno prešla točko, ko bi mater morala postavit na svoje mesto in ji narisat črto, do kamor sme. Mame edincev imajo sto in tisoč pričakovanj od svojih otrok, kot da so jih rodile zase in ne za samostojno življenje. Obveznosti do svoje matere poznaš. Materialno in tudi socilano je preskrbljena, to je dejstvo, lepo je, če otroci najdejo kako minuto časa za obiske, vendar nihče ni dolžan prenašat stalnih, neosnovanih očitkov. Kako je tak rez težak, koliko energije stane, vem iz lastnih izkušenj. Vendar samo to in nič drugega kot to, ne pomaga – da daš resnično vedet, da je dost in da se ti ne greš več. 13 let je, ko sem sma naredila ta korak, 13 let nazaj sva se z materjo skoraj pobili, nato je sledil popoln rez z moje strani, ki je bil nujen, če nisem hotela končat na psihiatriji. Šele ko me več mesecev skupaj ni bilo domov, ko sem metala dol slušalko in vračala pošto, je mati dojela. Čez več mesecev smo vsi skupaj začeli znova in danes shajamo. Je pa mati dojela, da nisem njen ventil za njene neizživete sanje, da ne živim njenega življenja, da nisem njen postrešček in tudi ne njen objekt za mrcvarjenje. Med nama je stroga distanca, zelo malo materinsko-hčerinskega, predvsem pa je ona tip, ki nenehno jamra in stoka in se smili sama sebi. Naj se, vendar tega ne počne več z mano ali pred mano, ker jaz enostavno vstanem gor in grem, če pa je pri meni, jo pošljem ven – brez lažnega usmiljenja in milosti. Vem, da tudi sama ni imela lahkega otroštva in življenja, vendar bi lahko marikdaj kaj spremenila, pa ni, kerjebilo bolj fajn jamrat. Če ji je to najljubši šport, v redu, samo brez mene. Tudi z njene strani je bilo nekaj komentarjev na to, kako “sama” je, parkrat sem jih prezrla, enkrat pa sem ji povedala, če še kdaj slišim to, bo resničnmo občutila, kaj pomeni biti sam. K sreči so se glavne stvari uredile še pred rojstvom mojega sina, ki ima zase čudovito babico, kar je res, ji moram priznat, midve pa sva bolj znanki, kot kaj drugega. Jo cenim, jo spoštujem, hkrati pa je ne sputsim na svoje zasebno področje. Moje življenje je moje, njeno pa njeno, če za pomoč prosi, jo dobi, dobi tudi našo družbo občasno, sicer pa za vse večne čase narisana črta, ki je mati nikdar in nikoli več ne upa prestopit.

Naredi red, razčisti stvari, nič hudega, če mati ob tem pošilja k psihiatru, to je njen problem, ne tvoj, razčisti, povej svoje, postavi ji meje, nato jih spoštuj najprej sama, pa jih bo sčasoma tudi ona. Verjemi, da je to sicer zelo boleče, kot predrtje tura, vendar edino to na dolgi rok prinese olajšanje in odrešitev vsem ki so v takem bolnem odnosu ujeti. Ne pa pričakovat sprememb v enem tednu, to je čas mesecev. Srečno!

Meni pa tale zgodba malo škriplje, oprosti. Mamina krivda naj bi bila po tvoje to, da je vse nosila sosedom na ušesa. Ampak če vsi sosedje, zdravstveno osebje v domu ipd. misli isto, bo verjetno kaj na tem. Saj niso vsi bedasti, da bi se dali sprovocirati enemu po tvoje zmedenemu in hudobnemu babšetu (ker ti imaš svojo mamo za prav tako). Očitno poznajo tako tebe kot tvojo mamo, pa vseeno verjamejo mami. To se mi zdi najbolj čudno.

Sploh pa nihče od nas ni imel idealnega otroštva. Tudi jaz bi lahko svoji mami marsikaj zamerila, večkrat je ravanala napačno, tudi meni se je zdelo, da me ne jemljejo resno in tako dalje in tako naprej. Ampak zdaj sem odrasla in določene napake in trenja, ki so bili med nama, pač oprostim svojim staršem. Niso bili popolni, bog pomagaj. Da bi se mulala in nalašč ne bi hodila na obiske in ne bi vodila svojih otrok k njej, mi na pamet ne pade. Si kdaj pomislila, da se je mogoče res počutila osamljeno, da si je želela vnukov, pa si jih k njej pripeljala tako redko? Ker se ji maščuješ, ker ni znala biti popolna mati.

Tudi to, da si je “vedno želela iti v dom”! Lepo te prosim! Tako je rekla tebi, ker je očitno vedela, da od tebe itak ne sme pričakovati nobene pomoči, ko bo stara. In še sedaj, ko je v domu, se ji maščuješ in se ji bođ očitno do smrti. Da jamra tujim ljudem!? Ja komu pa bo, če drugih nima? Saj je osebje iz doma edino, ki se jim lahko potoži. Tebi pa se zdi, da je ona še vedno tečna baba, ki se ima super v domu, in laže vsem ostalim, da je osamljena in nesrečna samo zato, da bi tebe zajebavala.

Ne vem, no. PO moje pretiravaš na kvadrat in nisi sposobna odpuščati in pozabljati. Kdo ve, česa te bodo tvoji lastni otroci obtožili, ko boš stara in ali te ne bodo z veseljem zaprli v kakšen dom in te obiskali enkrat letno, pa še to na izrecno prošnjo osebja. Otroci namreč vidijo, kako se mi sami obnašamo do svojih staršev in pri tebi imajo krasen zgled.

Kar seješ, to žanješ.

Očitno tvoja mama tega ni dojela. Ena zgoraj ti je dala dober nasvet, da zamenjaj tel. številko.

Mamo bi sicer jaz poskusila malo pogosteje obiskovati, predvsem zaradi svoje čiste vesti. Bi pa bili moji obiski kratki in poskusila bi se pripraviti, da bi šli vsi njeni očitki mimo mene. Z njo bi se pogovarjala o vremenu, sosedah ipd., nikakor pa ne bi poskušala razčiščevati starih zamer ali govoriti karkoli o sebi in najinem odnosu.

Skrbna, čestitam, da ti je uspelo tole z mamo. Tudi jaz sem to poskusila že pred leti z ignoranco, a moja mama je ta problem reševala z razglabljanjem in pritoževanjem s sosedi, ne z mano.

Betka, saj nikakor ne pričakujem, da mi verjameš, zakaj pa bi mi? Vesela sem, da imaš ti boljše odnose s svojimi starši. Po eni strani razumem tudi sosede, da verjamejo mami, ne meni, ker zna jokati, zna jamrati, da bi se kamnu zasmilila. In tudi jaz sem vse otroštvo in lep čas odraslosti trepetala, da se ji ne bi kaj zgodilo. Kar se pa tiče osebja, jim je marsikaj jasno. Vendar mama najde enkrat eno dobro dušo, da ji rešuje probleme, ko ta preneha, pa drugo…

Betka, kako ti živiš v enih iluzijah!

Če se zloben in žleht človek odloči, da enega uniči, bo to storil.

Razburjena, ne pusti se! Res je da žleht ljudje od same žlehtnobe in jamranja in laganja (da že sami v tisto verjamejo) živijo dlje, tako da razčisti zdaj, ker se bo drugače to še dolgo vleklo.

Izbiraj:

psihiatrija za tebe in zadovoljna tvoja mama

ali

mirna ti in nezadovoljna tvoja mama.

Razburjena, ne samo ignoranca. Ignoranca ničesar ne reši, ne v tebi ne v mami. Najti moraš način, da mati dojame, da je šla krepko čez mejo in da se ti na tak način en greš več. A je to pogovor, a je to umik, a je to totalna konfrontacija – je odvisno od vsakega posameznika. Vedeti pa moraš, da mati DEJANSKO VERJAME, kar pripoveduje. Moja je tudi. Ona se je pač prestavila v ta svoj svet – zakaj je vprašanje, ki ga ni nujno, ga je pa dobro odgovorit. Predvsem pa račisti sama pri sebi, ali in kaj tebi vest očita in tisto, kar ti očita, popravi, ne glede na vse. Najprej moraš razpucat ti sama. Do kje je tvoja odgovornost in od kje naprej tvoje odgovornosti ni več, do kje je tvoja krivda in kje se neha. Kar smatraš kot svojo odgovonost izpolni, kar smatraš kto svojo krivdo, popravi. Nato pa začni še z mamo, prej ni vredno, ker te bo vedno in posod sesula z eno samo besedo. ko enkrat sam pri sebi veš, da narediš oz. si naredil, kar je v tvoji moči, te noben očitek več ne gane, še najmanj sosedov. Tudi ne čutiš več potrebe vesoljnemu svetu razlagat, da ni tako, kot oni mislijo. Če si sam s sabo razpucal, te to ne gane več. Lahko ti majčkeno zabeli dan, vendar čez 2 uri ne boš več vedel, da se je kaj zgodilo. Meni se lahko mati danes pred vrati zjoka z vsemi svojimi sosedi vred, pa jo bom povsem mirno pogledala in rekla, “jebi ga, tak je lajf!” in zaprla vrata. Ker sama pri sebi VEM, 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vem, da naredimo za njo, kar je v naši moči in včasih še več, a svojega življenja ji ne bom podredila in dala v roke. Kaj si Micka Kovačeva ali Fraca Lojzova misli, mi pa iskreno rečeno, povsem dol maha in me ne gane niti toliko, kot lanski sneg. Vsaka resnica ima toliko plati, kolikorljudi jo doživlja – nikomur ne moreš vsilit svoje resnice, če je noče sprejet. A ko sam sebi priznaš, kakšna je tvoja resnica, ali ti vest kaj očita ali ne, takrat si naredil prvi korak na poti izboljšanja.

betka, nihče ni dolžan živet življenja, ki ga starš predividi zanj. Vsi starši delamo napake, ga ni, ki jih ne bi, a med napako in totalno zagrenjenostjo in zatrtostjo otrok so svetovi. Ena sama je mama, zato je toliko bolj boleče, če v njej ne najdeš osnovne opore in podpore. Seveda, lahko zameriš, lahko pa tudi odpustiš, probaš najt nove temelje in živet brez tega, kar te sesuva dalje, če se tudi druga stran s tem strinjam. Če se trudi vedno samo en sam, drugi pa čepi na mestu in jamra, sorry, tam se tudi jaz obrnem in grem. Kajti vsak ima svoje življenje sam v rokah in si ga kroji – samo, če ga hoče, če ni prezaseden s samopomilovanjem. DOm je slej koprej dejstvo z avse izme dnas, ki smo vpeti in ujeti v ta diji ritem. Kam pa naj v 4 ure, ki mi ostanejo od dneva, dam še vsakodnevno skrb za starše-kam? Pri najboljši volji nikamor. Seveda pa je tudi res, da starši le pričakujeoo tudi obisk in bližino svojcev, logično – samo če je vsak obisk eno samo očitanje in črnenje- kako dolgo boš hodila?

Joj!

Ti pa zveniš kot moja tašča!!!!

Kdor sliši samo eno plat ne more (sosedje in osebje) vedeti kaj je in kako.
In tudi, če nekdo že nekomu 10 let in več tupi eno in isto večina ljudi vzame to za čisto resnico, poleg tega čestitam Razburjeni, da se ne obremenjuje s sosedi in njihovim mnenjem (pa komu na čast naj jim ona razlaga kaj je na stvari)!!!

Kar se tiče doma:

Moja babica je že 10 let na čakalni listi za dom (stara je sedaj 82 let), po svoji želji, da bo ko ne bo več zmogla šla v dom, pa ji vsi pravimo, da je pri njej to še daleč, si pa ne predstavljam, kako bi skrbela zanjo, če bi bilo res kaj narobe (nepokratna,…) saj imamo službo….v domu pa je družba zabava bolj letovišče, ampak samo če to sprejmeš kot tako, ne pa kot hiralnico.

Sem imela teto od dedka, ki je tam šele zaživela…prej je od pijače bila čisto zmešana, tam pa je imela družbo, zabavo, mislim da celo ,,oboževalce,,…skratka imela se je super, čez vikende, pa smo jo vzeli velikokrat s seboj na vikend, ali pa je prišla na obisk.

Kar se tiče pa manipulacije….poznam eno zelo veščo…nasedejo ji vsi…no skoraj…in kaj ima nekdo za klicat sorodnike moža od Razburjene…pa sej je samo to bolano!!!!

Hoče da drugi zaradi zunajega izgleda prisilijo hči, da se podredi mami….

nimam besed!

In gre za mamo!!! >Še dobro da je moja normalna, bi drugače me čustveno uničila!!! Tašče pa ne spustim tako blizu in me ne more prizadet!

Glavo pokonci in mislim, da odlično rešuješ situacijo razburjena, je pa dobra ideja, da se pogovoriš z vodstvom doma, pa morda mami urediš ventil v obliki psihiatra, da jo malo potolaži, dvigne moralo in morda uspe predstavit še svetlo plat življenja.

lp in srečno

Se podpišem pod purple flag in skrbno in rdečo češnjo. Tdi mene moji starši še vedno skušajo čustveno izsiljevat. Pravzaprav ej tako. Oče se je umaknil, mama pa še poskuša. Se ji upiram, ne tako rigorozno kot skrbna, ker za to še ni bilo potrebe Če pa bi bilo, sem prepričana, da bi naredila isto kot skrbna in to tudi zmogla izpeljat. Živimo ločeno, in najemniško, zidamo hišo, otroke kdaj popazi, vendar ne takrat, ko se njej dvigne. Že dejstvo, da hiša raste 20km stran od doma, jo je delno prizemljilo….

No hotela sem napisat nekaj drugega. Če so mame take kot so zgoraj opisane, potem ne izbirajo sredstev (napumpajo celo vas in žlahto – to se je zgodilo tudi meni), da dobijo tisto kar iščejo. Na žalost je v veliko staršev, ki jm pomeni več oblast, posedovanje in manipulacija z otroki, kot pa da uživajo, ker so otroci zrasli in znajo živet zase in po svoje!!!

Jaz poznam kar nekaj ljudi, ki se napajajo in živijo iz tega, da težijo. In čim bolj jim poskušaš nekaj razložit ali dopovedat, bolj in bolj zapenjejo. Taki so tvoja mati in cel kup sosedov. Težim, torej sem. To je njihova osnovna življenjska energija. Pri teh ljudeh z argumentom ne prideš nikamor. Samo z ignoranco. In ker pri tebi ne bodo dobivali več razloga za teženje, se bodo po svojo življensko energijo odpravili drugam in začeli težit komu drugemu….Ti si trenutno najbolj sočna kost, ker ves čas hočeš biti objektivna, in premalo samozavestna. Pozabi in ignoriraj. Ne oziraj se na govorice, zamenjaj telefonske (obvezno), vrzi slušalko dol, ko se te spravijo nažirat, … Nobenemu nič ne razlagaj ali dopoveduj, ker tega sploh ne slišijo, samo obrni se in pojdi stran, ali vrzi telefon dol.

Kar se tiče pa mame boš morala pa storit večino tistih stvari kot je napisala skrbna. Ne bo šlo drugače. Najprej ji povej, kaj od nje pričakuješ, kaj se boš pogovarjala in kaj ne, kaj boš poslušala in kaj ne, kaj je tvoje življenje, kaj njeno, ……In potem od besed k dejanjem. In bodi DOSLEDNA. Tako kot skrbna. Mama ima dovolj časa za razmišljanje, mogoče ji bo potegnilo.

Ona je zelo nezadovoljna s svojim življenjem. Že zelo dolgo. Ampak ti (in velja za vse nas otroke) ne moremo sedaj zapolnit njihovega zadovoljstva za 30let nazaj, niti za danes in jutri. Zadovoljstvo si v prvi vrsti polni vsak sam. In če si sam s sabo zadovoljen, ni potrebno izsiljevat, da te nekdo fila.

Zelo bo hudo in boleče za vse. Ti si boš končno prišla gor, da tako več ne gre. Mama pa bo prvič v življenju doživela sogovornika, ki bo dosleden in se ne bo pustil zaplesti in izsiljevati.

Ja te sosede so navadne trcjalke, ki jim reševanje in vtikanje v “probleme” drugih dela užitek. Takih je veliko. Jaz bi enkrat za vselej povedala NAGLAS in sosedom in osebju v domu, da vajin z mamo odnos ni o.k., da tudi nikoli ni bil, da si bila v otroštvu psihično maltretirana in obremenjena z njenimi težavami in da se sedaj ko imaš svojo družino ne boš več pustila obračat in maltretirat. Povej, da boš živela svoje življenje in naj ti dajo mir..AMEN
lp

Mama te očitno uspešno čustveno izsiljuje že leta in leta. Ne vem pa zakaj se ubadaš z govoricami sosedov? Ker ti je mar kaj si mislijo o tebi? Zakaj le? Pretrgaj ta gordijski vozel!

LP

Razburjena, te popolnoma razumem in vem o čem govoriš. Prebrala sem vse odgovore, vendar moram reči, da se strinjam tudi z Betko. Če je tvoja mama šla v dom, potem je tu že 98 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} narejenega. Moja mama ne bi šla v dom, pa če se vsi po tleh vržemo. Tja gredo pač samo tisti, ki imajo slabe otroke. In tvoja mama je brez besed šla. Srečna bodi.

In povej, kolikokrat jo prideš obiskat. Vsak dan bi bilo pretiravanje. 2 x tedensko bi se spodobilo, 1 x tedensko bi bilo v redu. Kolikokrat prideš.

In res je tudi, da se moraš naučiti odpuščati. Tudi ti nisi 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} dobra mama. Tudi tebi bodo otroci kaj zamerili in verjamem ti, da delaš z najboljšimi nameni. Verjemi, tudi tvoja mama ni znala drugaće.

Hm, jaz imam eno babico še živo, pa z njo redke stike. Svoje čase sem jo obiskovala večkrat tedensko, potem le še 1x na teden in zdaj včasih komaj 1x na leto. Pa jo imam po svoje rada, ampak do njene družbe mi pa pač ni. Kaj naj se silim in delam hinavsko, kako mi paše sedeti tam vsak teden in poslušati stalno eno in isto jamranje, stalno tihe grožnje o smrti,… Ne! Ker pač nisem taka in se ne grem več igre za ljudstvo. Tudi ona me večkrat komu pokritizira, da kako blizu živim,pa komaj kdaj pridem, ona je pa tako zelo osamljena. Ampak ne pove pa, zakaj – ker sama sem ji to povedala in ve, zakaj so obiski redki.

Potem je tu moja mati, z katero od 19. leta nimam stikov. Ženska bi lahko bila profesionalna igralka, res je fenomenalna. Tudi dobri družinski prijatelji in nekateri sorodniki so bili šokirani (morda pa samo navidezno in so jo tudi v resnici poznali), ko so na nekem praznovanju RD videli njen izpad nad mano. Niso mogli verjeti, ker ona – kakršno so jo poznali, pa česa takega ni bila sposobna. Mene je bilo takrat sram, danes pa mi tistih udarcev ni žal, ker so vsaj spoznali kakšen pesek jim je metala v oči, takšna persona za kakršno se je kazala. In po njeno sem jaz slab otrok – ker sem zavoljo svoje kvalitete življenja prekinila stike z njo in njenim bolnim ravnanjem, poniževanji in udarci. Tudi če vprašam babico,bo rekla, da ni prav, kermati je le ena, pa ker imam navsezadnje tudi sama otroke in mi bosta storila enako. Jaz pa sem prepričana,da temu ni nujno tako (replika na Betko). Ker, če se bom jaz do mojih otrok obnašala spoštljivo, jih sprejela in jim bila v oporo, potem mislim, da nimajo razloga, da bi prekinili stike. Ker spoštovanje gre obojestransko. No, vsaj šlo naj bi.

Je pa res – mama je ena sama. Vendar ni kar vsaka ženska, ki rodi tudi prava MAMA. Za to je potrebno še vse kaj drugega. Sama sem včasih zavidala eni prijateljici in si želela, da bi bila njena mama moja mama. Pa vem, da tako ne gre. Rodi te res lahko le ena. Po mamasto rad pa imaš ti lahko čisto drugo osebo in vsak ima pravico do tega, brez slabe vesti. To smo dolžni sebi.

Razburjena, srečno. 🙂

Žogica nogica, ti govoriš o tepežki, udarcih, izpadih… Pri razburjeni nisem zasledila nič od zgornjega. Pač zameri ji, da jo osira pri osebju doma in sosedih. Zdi se ji, da jo čustveno izsiljuje, kako je uboga žrtev. Lahko bi ji šlo skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven, lahko bi ji kdaj res rekla, da je pač uboga in da jo razume. A bi ji krona padla z glave? Njena mati si je pač nadela vlogo žrtve, ki je nihče ne razume. Malo potarna komu in pojamra in to je vse. Ali koga tepe, maltretira, psuje…? Vse, kar si želi, je kakšen obisk tu in tam. Pa zaboga, saj ne gre za sosedovo Pepco, gre za njeno lastno mater, ki sicer ni bila perfektna in idealna, bila je pač taka, kakršna je zmogla biti. Ženska je zdaj odrasla in ima lastne otroke in ti otroci vedo, da je babica v domu in da se to njihovi mami zdi čisto sprejemljivo. Pa tudi to se ji zdi sprejemljivo, da babico obišče na vsake kvarte enkrat. Ali misliš, da si otrok tega ne zapomni? Ne glede na odnos, ki ga ima ona s svojo materjo, je svojim otrokom odvzela eno od babic. Čeprav njej ni bila dobra mati, bi njenim otrokom lahko bila krasna babica. Večkrat dokazano in potrjeno. Pa ji tega ni dopustila in tudi po tej strani osiromašila otroke. Vse, kar bi ženska rada, je tu in tam kakšen obisk. Saj ne zahteva, da jo vzamejo k sebi. Ne zahteva, da morajo viseti ves dan pri njej. Samo TU IN TAM kakšen obisk in kakšna lepa beseda. Ali je to preveč?

Razburjena bo tudi z mamino smrtjo nosila v sebi svojo bolečino. Ker ni razrešila odnos z mamo in ker ji ni znala odpustiti. Brez dvoma bo to vplivalo na njeno nadaljnje življenje – z mamo ali brez nje.

Joj, betka, kako se motiš!!! Amisliš, da samo udarec boli? mar misliš, da samo fizična bolečina boli, da maltretira samo tisti, ki z gajžlo tolče? Ali se res ne veš, kako boleče je čustveno izsiljevanje, čustvena manipulacija, čustvena zloraba? Ne veš ali nočeš vedeti in si prepričana, da tisti, ki udari, maltretira, tisti pa, ki ti poje neskončne jeremijade, pa “samo malo” pojamra?! Potem tega slednjega nisi nikoli izkusila, ne eš, kako trpi družina in vsi najbližji tistega, ki si je – po tvoje!- na del vlogo žrtve. Ne veš, ker nisi izkusila. Jaz sem to izkušala pravzaprav odkar pomnim, odkar se sebe zavedam. Moja mati je bila vedno, od nekdaj “žrtev”: ker se je mlada poročila (s človekom, ki ji je snemal zvezde z neba in jo po rokah nosil!), ker je postala mati in ni mogla več neomejeno flankirati po bivši državi in na račun moža, državnega reprezentanta, tudi po Evropi (v 60-tih in 70-tih letih, ko je večina o tem še sanjala samo potihem!), ker je morala hodit v službo, ker je morala negovat mene, ko sem zbolela, ker ni imela neomejenih finančnh sredstev in še stotisoč bolnih razlogov, zakaj vse je ona “žrtev”. Žrtev je še danes, ker mora vzdrževat bajto, ki si jo je sama omislila, ker mora kosit travo, ki si jo je sama omislila, ker mora skrbet za rože, ker jih ima 3 x preveč itd itd itd. V nedogled. Ali je to preveč? Ja, je to veliko preveč! Ko to poslušaš dan na dan, uro za uro, leto za letom, je to preveč in začne te hromit ter vlečt nekam, kamor nočeš. Ali se temu upreš ali pa potoneš. Kajti tu ni govora o tistem pregovornem obveznem slovenskem jamranju, ko vsi eden drugemo javkamo, ampak je govori o bolestnem igranju žrtve in z njim povezanim čustvenim izsiljevanjem. Res pa je, da se izsiljevati pustiš samo tako dolgo, dokler sam nimap mirne vesti in meniš, da si nekomu v neskončnost nekaj dolžan. Vsak starš ima dolžnost do otroka in vsak otrok ima dolžnost do starša. Ne eden in ne drugi pa nista dolžna drug za drugega pokopat svoje življenje in se podredit drugemu. Ko nekdo to dolžnost začne izrabljat in zlorabljat, je prav, da se temu naredi konec.

Skrbna, ne govorimo več o otroku in materi-žrtvi, pač pa o odrasli ženski in njeni materi. Odrasla ženska pa naj bi bila zrela oseba in naj bi znala materino čustveno lakoto predelati in pustiti za seboj. Zdaj lahko sprejme materino javkanje samo kot javkanje in jamranje brez da bi ji to šlo na živce, če zna zadevo predelati. Brez skrbi, da je tudi moja mati igrala vlogo žrtve ob sicer ne zapitem, vendar pa vedno odsotnem očetu. Lahko bi ti povedala tudi to, da sem redkokdaj bila deležna njenega nasmeha, dobre volje, crkljanja. Vedno je bila utrujena, vedno jo je “zbadalo pri srcu”, vedno je bilo kaj narobe, vse pa je izhajalo iz nezadovoljstva s svojim možem in s svojim življenjem.

Ampak za vraga, zdaj sem zrela in samostojna in neodvisna od nje in že dolgo več ne čutim sovraštva in jeze do svoje matere. Te zadeve sem predelala in pustila za seboj. Saj še zdaj jamra, kako jo to in ono boli in kako mora na te in drugačne preiskave in kako je z njo slabo, ampak meni gre skozi eno uho notri skozi drugo pa ven. Itak vem, da da ji nič ni in da je bolj ali manj hipohonder, ampak če ji pomaga, ko mi malo potoži, jaz pa pokažem zanjo nek interes, mi ne bo krona z glave padla. Ker vem, da ni tako ravnala v mojem otroštvu zato, ker bi me sovražila, ampak zato, ker ni znala drugače. Moja dva otroka obožujeta babico in moram reči, da je njima perfektna babica, čeprav meni ni znala biti taka mati, kot sem jo želela.

Lepo vas prosim, sprejmite, da vaše matere pač niso znale drugače in da zaradi nekega lastnega nezadovoljstva in neizpolnjenosti niso v redu opravljale niti materinske dolžnosti. In če ste ve same srečne in izpolnjene in dobre matere svojim otrokom, zakaj hudiča ne morete oprostiti primanjkljaja svoje matere. Saj je itak bila vse življenje bolj kot ne nesrečna, a mora biti tudi na stara leta deležna vašega maščevanja? Zakaj vas zadene kot čustveno izsiljevanje, če vam pojamra in želi, da jo obiščete? Izsiljuje vas za ljubezen? Vi pa ji je nikoli ne boste dali, ker vam je tudi ona ni bila zmožna dati. Naj občuti, kako je, če te ne ljubijo! Iz vas govori nezrel otrok, ki še vedno išče ljubezen, ne pa zrela ženska, ki je sposobna oproščati in razumeti. Njenega jamranja ne bi smeli več doživljati kot izsiljevanje. Da ga kot takega doživljate je posledica tega, da zadeve ne znate predelati in pustiti za seboj. Žal.

Betka
sploh ne razumeš.
Njena mati je tipičen primer čustvene pijavke, strupenega starša.
Nasilje je lahko fizično ali psihično.
Lahko se mu upreš, ali se mu umakneš. To sta dve čisto sprejemljivi opciji in ne vem zakaj navijati bolj za eno ali drugo. Zakaj obsojati, če se nekdo odloči za drugo in ne za prvo. Vsak naredi tisto, kar je za njega bolj prav. Moralne pridige so tu čisto odveč in argument, da je nekdo tvoj starš še ni dovolj, da bi mu zato dovolil, da ti življenje uniči. Nasprotno. Od starša bi prej pričakovali kaj drugega.

Kakšen tipičen primer je njena mati, ne veš, ker ne poznaš ne njene matere ne nje same. Pravim samo, da tisti, ki ne zna oprostiti materi, ki ždi nekje v nekem domu, tega da je igrala žrtev (saj se je verjetno res tako počutila), ni zadeve predelal in jo bo do svoje smrti nosil v sebi. Kdor se je sprijaznil s tem, da on sam ni nič kriv za to, da mati ni zmogla biti prava mati in se je to zgodilo zato, ker je bila mati pač nepopolno bitje, bo znal tudi odpustiti. Verjamem, da če je bilo trpljenje otroka zelo hudo, lahko tudi prekine stike s staršem enkrat za vselej in če za starševo obnašanje ne more najti nobene razlage, pač pa je šlo za golo neprikrito sovraštvo starša do otroka. Dvomim, da je v tem primeru tako. Morda je bila mati prikrajšana in se je primorala poročiti z nekom, s katerim se ni hotela ali pa ji ta ni vračal ljubezni, morda je morala za vedno pokopati svoje sanje, ki jih je imela kot mlado dekle ipd. Zaradi tega velikokrat človek lahko igra vlogo žrtve, saj se mu res vse, kar počne, zdi prisiljeno, nekaj kar mora delati, ne pa nekaj kar si želi in si je vedno želel. Empatija tudi v tem primeru zelo pomaga pri ugotavljanju, zakaj je bila mati taka, kot je bila in zakaj se ji je vse zdelo breme. Morda bi pri pogovoru z njo lahko načeli temo, kaj si je kot mlado dekle želela in kaj se je potem iz tega izcimilo. S čim je bila nezadovoljna ipd. Ne pa takoj v napad, da ni bila dobra mama. Tudi če se tega zaveda (in gotovo se), tega ne bo priznala, seveda bo negirala vse in metala krivdo na druge. Treba je torej biti malo psihologa, če hočeš razrešiti zadeve.

Lahko pa se tudi s tem sploh ne ukvarjaš in pustiš mamo, da sama umre v nekem domu med tujimi ljudmi ne da bi jo obiskali. Ampak v tem primeru boš imel vedno nek knedl v grlu, neko nerešeno zadevo, ki ti leži na duši.

Zaradi mene, kakor hoče. Jaz vem, da se veliko bolje počutim, odkar mami ne zamerim več.

tudi jaz v družini poznam tak primerek!

kot prvo ti svetujem, da preberi knjigo strupeni starši- še bolje, kupi si jo! notri boš našla nasvete, konkretne, kako se ubraniti izpadov domačih in bolje tazumeti, kaj se z njimi dogaja.

tudi jaz sem se dolgo borila s tem, kaj bodo drugi rekli, če grem od doma.
pri tebi je to problem. nimaš kaj polagat računov sosedom, sestram v domu, TI se nimaš za kaj branit, zato tudi ne razlagaj, kaj je kdo komu naredil, kaj je kdo prasec. ti veš in to naj ti bo dovolj. saj pravim, pred nikomer ne opravičuj svojih dejanj, ker dejanja niso slaba.
z materjo razčisti, ko prebereš knjigo in povej, da če ti bo morila, da boš prihajala manj pogosto. spodbudi jo, da ti pove, kaj kej počenjo v domu in ji ne dajaj niti prilike, da začne jamrat. začni sama govorit, kaj počnejo vnuki.

ne prosi za mnenje ali potrditev od ljudi, ki te ne razumejo (ker niso dali tega čez). ko ti bo hudo, ponavljal v sebi, da BOG je tisti, ki vidi vse in on bo sodil, ne ti in tudi drugi ne.

vse dobro!

betka, ja načeloma gre res za 2 odrasli ženski, vendar ali je starejša odrasla ženska mlajši sploh kdaj pustila (pustimo pomagala!) odrast v samostojno in neodvinso osebo? Ali jo je vedno samo dušila, da bi vse življenje ostala njen ventil, njena bergla? Meni se je uspelo tega rešit, verjetno predvsem zato, ker sem diametralno nasprotni karakter, ker sem imela na srečo okoli sebi ljudi, ki so mi znali pomagat razpoznat in presekat ta bolni odnos – koliko je ljudi, ki tega nikdar ne zmorejo, ker so v kali zatrti, ker sploh ne vejo, da to ni prav. In so vse življenje prepričani, da so krivi najprej nesreče svojih staršev, nato pa še svoje, ker so itak nesposobni in z njimi ni nič v redu.

Jaz jeze in sovraštva že dolgo ne občutim več, sem pa oboje dolga leta. Občutim pa grenkobo, verjetno jo bom vedno. Tudi oprostila sem ji, ker verjamem, da drugače takrat ni mogla, ker je manjkalo želje in volje, da bi kaj spremenila. Predvsem pa se je tako vživela v vlogo žrtve, da ji je to enostavno pasalo. Danes ne čutum nobene muke v odnosu do nje, ne čutim pa tudi ne tiste hčerinske navezanosti, ki jo čutim do očeta. Mama je zame sicer mama, do nje imam dolžnost, skrb, obvezo, čustev pa je zelo malo. Tudi ko sem se jih jaz trudila obudit, je moja mama ostala v vlogi žrtve. Jaz je iz nje sigurno ne bom več spravljala, vendar je tudi ne mislim prenašat z njenim neosnovanim javkanjem. Če se obnaša normalno, v redu, če pojamra, ker HOČE pomoč, jo dobi, če pa jamra zato, da ji ni dolgčas, je ne prenašam niti minute. Pri vsem pa se tolažim s tem, da ima vsaj moj sin od svoje babice vse tisto, kar jaz od matere nisem imela nikoli in si rečem, da je bilo vredno. V sovraštvu do kogarkoli, stalni jezi do kogarkoli se ne da normlano in zdravo živet. Kakor moraš pozdravit telesno bolezen, moraš pozdravit tudi svoje bolne odnose in se rešit ljudi, ki te kot bakterije in virusi najedajo in razjedajo dan za dnem. Če seveda hočeš kdaj normlano in polno zaživet. Odklop je zadnja možnost, ki reši sedanjost, ne reši pa preteklosti. Treba je razčistit, prerezat in začet na novo, treba je začet pri sebi.

Celo življenje nesrečna? Zakaj pa je bila celo življenje nesrečna? Samo in izključno SAMO ZATO, KER JE SAMO SEBE TAKO NAREDILA (in druge z njo vred)!!! In čisto zaradi ničesar drugega. Vsaj za mojo je tako. Z ničimer ni izstopala od tisočev drugih žensk, imela je in ima krasnega moža, dokler si ni v glavo ubila zahteve, da hoče hišo, je imela po materialni plati vsega do grla in čez, potem pač gradnji primerno manj, edino jaz sem bila kot otrok precej bolna, ampak takih je na kupe (tudi moj sin je ogromno bolan, pa zato nisem ne žrtev in ne nesrečna!!), imela je povprečne starše, varno službo, avto, ko drugi niti bicikla niso imeli, videla je večino Evrope, ko večina njenih vrstnikov niti do Trbiža ni prišla, z mano ni imela dokler nisem šla od doma nobenih problemov in težav ( pa potem tudi ne), odličnjakinja, vzorna učenka, ki je pri 15-tih prinesla domov prvo plačo od počitniškega dela in se od tedaj dalje v 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} sama financirala – zaradi česa je potem bila nesrečna? Samo in izključno, ker je sama HOTELA biti nesrečna. Ne čutim potrebe, da bi se ji za karkoli maščevala, vendar njenega teatra tudi ne igram več. Zaradi mene je lahko na smrt nesrečna, če ji tako paše, a jaz (in moja družina) v tej igri ne sodelujemo. Ker to je samo in čisto nič drugega kot čustvena manipulacija. To, da nekdo pojamra, je daleč od čustvene manipulacije, to, da pa nekdo samo in ves čas samo jamra na točno določeno temo, je obupno nadležno in je zloraba. Verjento poznaš tisto, da je kozarec lahko vedno napol prazen ali pa napol poln, kakor vzameš in oboje je celo res. Zame je kozarec vedno na pol poln, njen je vedno na pol prazen. DOkler mene ne začne prepričevat, kako mi je hudo z napol praznim kozarcem, lahko zaradi mene vse svoje življenje joka nad njim, če nima boljšega za počet. Samo jaz je niti slučajno ne bom prenašala.

Svojo mater sem sprejela, z njo živim. Pomagamo ji pri delu, pri opravilih, v bolezni, na sto koncih, kjer le lahko, pomaga tudi ona nam, predvsem z varstvom in ponavljam, da je krasna babica. Vem in se zavedam, da je moja mati, da je delala kot je menila, da je prav, nimam potrebe po maščevanju, nobene, vendar pa ji niti slučajno ne pustim, da bi me kdajkoli ponovno izrabljala za svojo publiko in mi dopovedovala, kako nesposobna sem. Nikoli in nikdar več. Ker sama točno ve, da pri meni čez črto ne sme, to spoštuje. Vem pa, da ima svoj krog ljudi, ki jim flavza svoje pravljice in mene to niti za sekundo ne moti, pa če so še take laži. Ne moti me zato, ker sem si skozi 4 leta in skozi posledično resno bolezen prišla na jasno, kaj je res in kaj ni, za kaj sem odgovorna in za kaj ne – vse ostalo pa je njena stvar. Nikjer pa ne piše, da so otroci dolžni staršem, samo zato ker so starši, v nedogled odpuščat in se jim podrejat – o ne! In največje slepilo je, da če nekdo ne tepe z gajžlo, potem ne zlorablja in ne muči – kako kruta (in klasična!) zmota! Od gajžle pokažeš modrico in ti vsi verjamejo, od besed nimaš česa pokazat, krvavi in boli pa 100 x bolj kot če bi ujel batino. Da nekomu lahko odpustiš, mora pokazat vsaj to, da se zaveda, da ni delal prav. Doker trdi, da je naredil se prav, mu nimaš česa odpuščat. Otroci se od staršev učijo!

“Morda je bila mati prikrajšana in se je primorala poročiti z nekom, s katerim se ni hotela ali pa ji ta ni vračal ljubezni, morda je morala za vedno pokopati svoje sanje, ki jih je imela kot mlado dekle ipd. Zaradi tega velikokrat človek lahko igra vlogo žrtve, saj se mu res vse, kar počne, zdi prisiljeno, nekaj kar mora delati, ne pa nekaj kar si želi in si je vedno želel.”

In kaj imajo otroci s tem? Zakaj naj otroci nosijo to breme? Imela je vse možnosti, da spremeni, premakne, izboljša svojo usodo. Če je ni, je ni, njena stvar. zato nima nobene pravice grenit življenja svojim otrokom in na njih izživljat svoje neizživete sanje. Vsak ima svoje neuresničene sanje, vsak se je čemu odpovedal – a zdaj bodo pa naslednji rodovi nosili to breme, ker prejšnji niso znali prebolet in zaključit? Lepo te prosim!! Vsakomur je česa žal, vsi imamo svoje nostalgije, vendar moramo MI znat z njimi živet, ne pa z njimi zaznamovat in grenit življenja drugih.

Kriteriji dober starš slab starš so zmuzljiva zadeva. Dejstvo pa je, da samo tisti, ki se svojekrivde zavedajo, samo tisti jo skušajo zanikat in jo zvalit na vse druge, samo nase ne. Kdor pač lahko tako živi ali celo misli, da mora (pa mu ni treba!), lahko tako živi do svoje smrti. Jaz vem, da tega noče in tudi vem, da nikomur ni treba, zato menim, da je tak odnos treba presekat in razrešit. Ne samo z ignoranco, ampak s procesom, ki mu lahko rečeš tudi zdravljenje in nima z nekim pavšalnim odpuščanjem in lažnim sočutjem nobene veze. Vsak mora svoje vzet in nosit, dva se morata postavit v enakovreden položaj, potem pa se lahko začne na novo z nekim vsaj približno normalnim odnosom. Nikoli pa ni samo en tisti, ki naj večno odpušča in vse sprejema s smehljajem, zato ke rje nedko drug imel “težko” življenje.