Forum.Over.Net

Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

Priporočilo: Jachym Topol - Sestra

Default avatar

Katja10

Po dolgem času sem se spet nakurila, spet je tu vroče in strastno priporočilo: Jachym Topol - Sestra. In spet gre za "špeh", podobno kot pri Popravkih, s katerimi sem vas gnjavila pred nekaj meseci.

Knjiga ima vsak čas iziti pri Sanjah, menda v torek. Zaradi spleta okoliščin sem jo lahko prebrala že pred časom, pa se mi je takrat zdelo brez veze pisati o njej, ker še ni bila dostopna.

Skratka, če bi kdo želel vzeti na dopust eno samo knjigo, ki pa ne bi sodila v sklop "branja za na plažo", je tale "debeluška" kot nalašč.

Sestra me je pogoltnila bolj kot jaz njo: bogata, sočna, brutalna, poetična, mestoma metafizična itd. itn. knjiga o ljubezni v vseh možnih oblikah. Udarila me je po glavi kot že dolgo ne kaka knjiga, pa sem že po malem zoprna, cinična, vsega vajena bralka. ;-)

Naj vas nenavaden jezik te debele knjige ne zmoti; ne, to niso napake, ne, to ni zmešana prevajalka ... Prvih petdesetih strani si malo zbegan, potem pa ugotoviš, da je sijajen - in ustrezen.

O vsebini je težko pisati - enako težko kot pri Naravnem romanu Georgija Gospodinova, o katerem smo govorili pred časom. Če skušam zgodbo povzeti, bo to banalno v nulo, ampak naj poskusim. In se vnaprej opravičujem.

Knjiga govori o prelomnih časih pred, med & po tranziciji v nekdanji Češkoslovaški. Glavni poudarek je na dogodivščinah druščine mladih praških "mestnih podgan", nekdanjih klošarjev, ki jim ta skupnost nadomešča očeta, mamo, brate in sestre, prijatelje ... vse.
Ob prevratu, ko se nenadoma odprejo številne nove možnosti in priložnosti - se odločijo in jih zgrabijo. Postanejo zagreti poslovneži, dilajo z vsem, s čimer se dilati da, gibljejo se na obeh straneh zakona, drvijo skozi lajf ... pri tem so neverjetno uspešni, vendar imajo kljub temu nekaj nedotakljivih moralnih načel: ne dilajo z drogami in ne z mladoletniki (prostitucija ipd.). Njihova druščina premore tudi nekatere prvine tajnih organizacij: člani so kljub uspehu tesno povezani, vsak ima natančno določeno funkcijo, obenem pa imajo tudi nekatere obrede, kot so spovedi, s katerimi se čistijo duševnih težav. Tovrstnih težav pa ima vsak med njimi za izvoz.

Pripovedovalec štorije je mlad moški z imenom Potok, ki v mladosti doživi usodno ljubezen z dekletom z vzdevkom Mala Bela Kuzla, ki mu pred svojim nenadnim izginotjem zagotovi, da mu bo pozneje v življenju prekrižala pot Sestra (ljubezen njegovega življenja). Naposled jo res najde, v obliki barske pevke z imenom Črna, s katero se zaplete v usoden odnos.

Knjiga spominja na vrtinec. Bralec nenehno pada iz sanj v resničnost in nazaj, pravzaprav mora kar natančno brati, če hoče ugotoviti, kaj je res, kaj fantazija - in kaj sanje.

Gre za mogočno delo, proti kateremu - vsaj po mojem mnenju - vse, kar so nekoč napisali "veliki češki disidenti", zbledi v navadno novinarstvo.

Kljub vsej krutosti pa gre v osnovi za visoko pesem človečnosti.

Ne vem, ampak zdi se mi, da je to knjiga, namenjena večernemu in zlasti nočnemu branju.

Če se bo kdo lotil tega dela, bi bila vesela, če bi zapisal svoje mnenje, ker res ne vem, ali je knjiga tako zelo briljantna - ali pa je samo močno zabrenkala na kakšno mojo struno.

Prevajalki vse čestitke za to monumentalno in zahtevno delo ...
Default avatar

Katja10

Ker me je tale knjiga res zadela, še podatek, da je pred časom pri Cankarjevi založbi izšel njegov roman Angel, ki pa - zanimivo - name ni naredil posebnega vtisa. Pravzaprav ga nisem prebrala do konca. Ampak tale Sestra ... V obsedenosti dodajam še intervju z avtorjem, ki je bil nedavno objavljen v Delu.


************************************************************************


Jáchym Topol, vest tranzicijske družbe
»Kot hrošči s tipalkami iščemo ljudi, uglašene na isto noto.«


Na tejle sliki je Jáchym Topol (1962) pred dobrima dvema tednoma v Tolminu, kamor je prišel po službeni dolžnosti kot novinar ob obletnici bitke na soški fronti – junaški češki vojaki te vojne so bili namreč do pred kratkim zamolčano poglavje češke zgodovine. Na nogah je kljub vročini imel nove gojzarje, ki jih je prišel shodit v Slovenijo, da jih bo nosil na bližji odpravi na Grenlandijo. Lepo, je tudi rekel, tukaj bi imel hišo, da bi pisal v njej.


Sestra (1994, velja za morda najpomembnejše literarno delo devetdesetih let na Češkem, zanjo je avtor dobil nagrado Egona Hostovskega, po romanu pravkar snemajo film; Sestra je bila prevedena v angleščino, nemščino, poljščino, madžarščino, nekateri prevajalci so zaradi zahtevnosti besedila vrgli puško v koruzo; v slovenskem prevodu izide te dni pri založbi Sanje) je vaš prozni prvenec, kar bruhnili ste ga iz sebe, zato je to tako močen roman, tako nabit z energijo.

To je bilo ful zanimivo. Po padcu tukajšnjega socializma sem bil tri mesece v Nemčiji, še z instinktom živali iz undergrounda, ki jo policija neprestano preganja. To je že pozabljena folklora tistih dni, to teženje policije. In sem tudi kar naprej kje delal, kot kurjač, pomožni delavec in podobno – po padcu režima pa sem bil naenkrat novinar, svet je bil odprt, dobil sem tri mesece časa in denarja in lahko sem počel, kar se mi je zljubilo. Tam sem začel pisati knjigo in pisal sem na primer deset ur na dan ali pa dve, to je bil izbruh, nepretrgan proces. Potem sem v treh mesecih in dveh tednih kakšnih sto strani vrgel ven in knjigo poslal založniku. Res mi je bilo vseeno, če bo izšla ali ne, nisem bil pisatelj, samo pisal sem – in nastala je Sestra.


Sestra ni samo apokaliptično videnje češke postkomunistične družbe, tudi precej poetična je. Nekje pa sem prebrala, da ste izhajali iz poetike in estetike češkega undergrounda.

Pa tudi na primer iz Odiseja, najbolj osupljivega mita ali pripovedi o potovanju, kar jih poznam. Underground je bilo bolj gibanje, ki se je v nesvobodni deželi navezovalo na ameriške beatnike in potem glasbenike, kot so bili na primer Warholovi (h kultu Andyja Warhola je prispevalo tudi to, da je bil po rodu iz Slovaške, torej od nas) Velvet Underground, Frank Zappa, pozneje mogoče tudi Bowie, to ni bil umetniški stil. Pisanje undergrounda, predvsem poezija, to je bilo pisanje iz dna bitja, avtentično, svobodno. Ampak zame je bil recimo pomembnejši Louis-Ferdinand Céline, to je bil izbruh svobodnega pisanja, ki sem ga doživel pri sedemnajstih, zame je bil pomembnejši kot Jack Kerouac in beatniki, ki pa so bili zaradi Ginsbergovih stikov s češkimi literati izredno priljubljeni.


Nekatere krajše pasaže Sestre so me spomnile na Bohumila Hrabala, namreč ritem, razpoloženje. Kakšen je vaš odnos do njega?

Hrabala imam preprosto rad. Sploh pa nekako ni mogoče, da Hrabal na češkega pisatelja ne bi kako vplival. Nikakor pa ga ne obožujem, nisem ves ganjen nad njim; bilo je obdobje – predvsem ko je bil slaven, drugi pisatelji pa so bili recimo v zaporu – ko njegovih knjig nisem prenašal, zdele so si mi idilične, preveč pivske – ampak danes ga imam zares rad. Prvo knjigo je izdal pri oseminštiridesetih, bil je delavec, živel je na periferiji, v bistvu je bil surov tip. Danes mi je žal, da nikoli nisem govoril z njim.


Če bi me kdo prosil za definicijo Sestre, bi odgovorila: Sestra je vse, v njej je vse. Hkrati je to zelo pronicljiva analiza češke tranzicijske družbe. Ampak predvsem je vse. Roman kot celovito vesolje.

No, dobro, hvala. Vem, da je kup ljudi, ki so knjigo odložili po tridesetih straneh, so pa tudi ljudje, ki so jo prebrali trikrat. Sram me je že kaj preveč govoriti o tej knjigi. Vem pa, da take ne bom nikoli več napisal. Ni pa univerzalna, je za ljudi, uglašene na podobno noto. In mogoče pravzaprav ne delamo nič drugega, kakor da kot kakšni hrošči s tipalkami iščemo ljudi, uglašene na isto noto.


Čeprav na prvi pogled to morda ni očitno, se mi Sestra kot celota zdi pravzaprav grozno optimistična, ta velikanska ljubezen do življenja. Apokalipsa vsakdanjika, iz katere se rešimo z ljubeznijo?

No, ravno to me je sram izgovoriti, zato ste to naredili vi namesto mene. Hvala.


Se strinjate z mano, da je literarno delo popolna slika svojega avtorja?

To pa nikakor. Kot avtor se imam pravico in se moram skrivati, saj vendar ne pišem dnevnika. Veliko stvari je skrivnih. Nikoli nimam občutka, da bi se odkrival. Avtor, človek, se razvija, spreminja, mogoče je to taka slika, kot če se opazuješ v vodnjaku, pa vržeš noter kamen in voda naredi kroge. Zamegljena slika. Poleg tega vendar ne gre za avtorja! Knjiga mora biti dobra in zanimiva ne glede na bitje, ki jo je napisalo – ki se mu sčasoma itak zrola, posurovi, umre.


Vaš odnos do jezika je v Sestri zelo sproščen, svoboden. Se je to sčasoma spremenilo ali ne? Meni je ta jezikovna svoboda zelo všeč. To tudi prevajalcu daje velikansko svobodo.

Moji prevajalci se večinoma mučijo. Ampak dober prevajalec je socialno inteligenten, igraje zna uporabljati jezik univerzitetnega okolja in sleng kriminalcev, v Sestri je veliko jezikovnih plasti.


Angel, ki je tudi izšel v slovenskem prevodu, je strukturno in miselno bolj prečesan. Vendar pa ne deluje s tisto prvinsko energijo kot Sestra.

To je drugačna knjiga. Po Angelu so mi nekateri ljudje – tudi kritiki – rekli, končno! Končno si napisal pravo knjigo, Sestra je norost. Ampak drugi so rekli in nekateri to govorijo še zdaj: S tabo je konec. Zdaj si pisatelj, in to je konec! Nikoli več ne boš napisal ničesar takega, kot je Sestra. Svobodnega, divjega! To me samo veseli, pravim jaz, tega najbrž ne bi preživel, še enega takega podviga. Ljudje ne vejo, da je pisanje tudi fizičen podvig. Po mesecih pisanja te vse boli. Ne samo možgani.


Bi moral morda umetnik, pisatelj, pesnik, izključiti svoj razum in se prepustiti intuiciji?

Ne, intuitivne in nezavedne elemente svoje duše moraš znati poimenovati, organizirati, povezati, delati z njimi, da ti služijo, ne da te vlečejo v nerazumljivost in dolgčas, ordo ab chao je moje geslo, red nad kaosom. Ne kretenska kasarniška disciplina, ampak red. To velja za moje pisanje in za moje življenje. Ker imam ravno z redom težave. Sem kaosnavt, vendar se borim s tem. Zamudil sem že tisti trenutek, ko bi lahko umrl zadet kje za ograjo, zdaj že imam dva otroka.


Še pišete pesmi, jih boste objavili? ((Jáchym Topol je namreč na začetku devetdesetih let najprej izdal dve zelo odmevni pesniški zbirki.)

Pesmi pišem, ampak jih ne objavljam. Narediti knjigo pesmi je nekaj drugega kot jih pisati. Ni mi do tega, nisem prave volje; če bojo pesmi dobre, bom lahko izbiral med njimi čez dvajset let. Pišem pa tekste s češko-bolgarsko pevko Moniko Načevo, delava že kakšen peti cede. In tudi dele pesmi uporabljam v pétih besedilih v svoji igri, v gledališki igri Pot v Bugulmo. Mimogrede, danes, 5. junija, ima premiero v gledališču Divadlo Dlouha in 15. junija premiero v gledališču Na zabradlí, to je bizaren rekord, da mi igro igrajo v dveh praških gledališčih, haha. Kritiki tekajo iz enega gledališča v drugo, slišal sem za to, to je hec, to me zabava.


Zelo vsestranski ste, kot ste omenili, pišete besedila za Moniko Načevo. Kakšno je sodelovanje z glasbo?

Pišem samo za ljudi, ki jih poznam in jim zaupam, za brata Filipa, ki ima že precej dolgo (od svojega štirinajstega leta, zdaj pa jih ima dvainštirideset, op. N. V.) svoj stalni bend Pasji vojaki, in za Moniko, ki svoje muzikante meče ven in jih na različne načine muči; za glasbo se ne brigam, to je njihova stvar.


V literaturo ste pravzaprav vstopili prek glasbe, s svojim delovanjem v bendu Pasji vojaki.

Ja, prve zadeve, ki sem jih pisal, so bila besedila za glasbo. Za petje. Tako se je poezija v bistvu tudi rojevala, ne?


Mislim, da je Sestra za zdaj najboljše od proze, kar ste napisali. Kaj mislite vi?

Vedno imam najrajši zadnjo knjigo, drugače je ne bi pisal. In zdaj si že dlje časa predstavljam naslednje knjige, ki jih bom napisal, bojim se tega, vendar se tudi veselim.


Vaš zadnji roman Grgrati katran iz leta 2005 (to je fikcija na temo, kaj bi se zgodilo, če bi se Čehi avgusta '68 uprli sovjetski intervenciji) mi ni šel tako do živega, oprostite.

Ker ste pač preveč pod vplivom Sestre in vam ni všeč moj drugačni stil … na srečo mojih knjig ne berete samo vi! To knjigo so v anketi Lidovih novin, najpomembnejši literarni anketi, bralci izbrali za knjigo leta.


Še tako banalno vprašanje: kot najboljši pisatelj mlajše srednje generacije se ne morete preživljati s pisanjem?

Deset let sem preživljal družino s pisanjem, ampak to pomeni tudi potovanja po svetu – razna branja in festivale, vsak založnik hoče, da bi prišel … to me je veselilo, sčasoma pa sem začel to sovražiti. Moja lastna dežela mi je začela uhajati, moj lastni jezik. Preveč sem bil že globaliziran in zdaj raje dve leti delam doma kot reporter. Vendar pa to s pisanjem knjige ne gre skupaj. Kar me sploh ne moti, predvsem se nočem spremeniti v literarni stroj, fabriko, ki vsako leto ali kaj podobnega izda podobno knjigo. To je konec igre, veselja, svobode.


Kako to kombinirate s službo? Bi lahko živeli brez pisanja literature?

Velikokrat hrepenim po tem, da ne bi več pisal, da se ne bi mučil s tem, in predstavljam si, kaj bi počel, če ne bi pisal. Nekaj časa sem bil delavec, psihiatrični pacient, zapornik, učitelj, novinar … nekaj časa recimo ne pišem, potem pa si spet delam zaznamke, ti moji možgani tako čudno prebavljajo svet, kar naprej me silijo zapisovati, kar naprej mi prihajajo na misel zgodbe … mogoče bom enkrat res naredil črto čez vse in bom živel normalno. Ampak res ne vem, kako se živi tako življenje.

Nives Vidrih
Default avatar

pilgrim

da, knjigo bodo Sanje predstavile v torek ob enajstih v protorih DSP na tomšičevi

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger