Vztrajati z dojenjem-za vsako ceno?

Spoštovana Tanč,
Moj enomesečni sin je imel na prvem pregledu pri zdravnici 3850g (odpustna teža iz porodnišnice je bila 2920g). Od njegovega rojstva dalje se matram z dojenjem tako, da po vsakem dojenju dobiva dodatek Aptamil 1. Tega dodatka je vedno več. Zdaj popije celo 100 ml ali pa celo še več na obrok. Ker je dojenje vedno večja muka (imam vdrte bradavice, dojim z nastavkom, po dojenju črpam še s črpalko, leva dojka ne sproducira skoraj nič mleka, zdaj imam ragade na desni dojki, pogosto dojim…) razmišljam o opustitvi dojenja, saj je namesto uživanja v dojenčku in materinstvu le še vsakodnevna borba za mililitre mojega mleka. Cele dneve se ukvarjam le s tem mlekom-najprej dojim, potem pripravljam dodatek, hranim po flaški, nazadnje pa še črpam s črpalko in če ima srečo uspem načrpati 70 ml (ampak to je redko-ponavadi zjutraj) in tako potekajo moji dnevi. Zvečer padem v posteljo kot ubita, zjutraj pa se zbudim še bolj utrujena in počasi začenjam sovražiti dojenje. Da ne govorim o tem, da pranje perila, kuhanje, pospravljanje čaka do skrajne meje oziroma na pomoč moža.
Prosila bi vas za vaše mnenje glede vsega tega napisanega. Namreč, moj mož je mišljenja, da se je treba matrati v nedogled z dojenjem pa tudi, če otrok dobi na dan le 10 ml mojega mleka. Češ, da to je naboljše kar lahko naredim za otroka, da je to dobro za njegovo odpornost. Pravi, da moram vztrajati vsaj 6 mesecev, da če bi bil on na mojem mestu, da bi vztrajal. S to miselnostjo mi vzbuja občutek, da se ne trudim dovolj in da nisem dobra mati ter groza me je, da bo ta agonija trajala še dodatnih 5 mesecev. Večkrat sem mu že povedala, da jaz ne morem več tako, ampak on tega sploh ne sliši oziroma noče slišati. Jaz se sicer strinjam z njim v tej meri, da je za otroka dobro da dobi materino mleko, ampak ne za vsako ceno! Dozdeva se mi, da je tudi moja psiha že dobro načeta…po vsakem takem pogovoru sem zelo žalostna in jokam. Pa tudi za moža ne vem več, če ga cenim, saj me v tej zelo pomembni zadevi ne razume.
Prosim povejte mi ali je res tako grozno narobe, če otroka hraniš s prilagojenim mlekom? Ali je sploh smiselno, da se za mililitre materinega mleka postavi na kocko psiha matere, najpomembnejši prvi trenutki z dojenčkom, partnerstvo…?
Žalostna mamica HopY

Pozdravljeni, Hopy,
preveč si ženete k srcu. Čisto ste žalostni, utrujeni in živčni, v takih pogojih dojenje ne more steči.
Sedaj razpredati, kako bi morali dojiti že od začetka, verjetno nima smisla. Samo toliko, da je potrebno novorojenčka dojiti po potrebiu, četudi vsako uro in da na ta način nastaja pravilna vzpodbuda za dojenje in dovolj mleka. Nekako do konca prvega ali sredi drugega meseca se dojenje ustali, razmaki se povečajo in otrok si naredi svoj ritem.
Sedaj se morate odločiti sami.
Če boste dojili, potem bi bilo dobro, da se najprej umirite in se dopoveste, da več ko dodajate, manj imate mleka. Več ko dojite, večja bo tvorba. Ampak utrujena in žalostna mati ne more dojiti. Ne gre.
Pogovorite se z vašim razumom in se odločite: ali boste začeli kot na začetku (dojiti vsako uro) brez dodajanja, ali pa boste dodajali stekleničko, kar bo pomenilo vedno manj vašega mleka in čez nekaj dni verjetno popoldno hranjenje z adaptiranim mlekom.
Seveda zrastejo otroci tudi na adaptiranem mleku. Ampak kot vidim, ste v dvomu in bi radi dojili, vendar vas to izčrpava.
Pustite delo doma, samo dojite se in počivajte, dobro pijte in se zavestno umirite. Dojite, vedno ko otrok zajoče, ga pristavite. Običajno se vzposavi pravilna tvorba mleka v nekaj dneh, morda teden ali dva. Če ste prirpavljeni žrtvovati toliko časa, potem v redu. Če pa ne zmorete in to NI NIČ NAROBE (res, kar derem se, da ne boste imeli kakšnih občutkov krivde), potem dajte stekleničko.
Vabim še Mojco LLL, da napiše svoje mnenje in svoje tolažilne besede.

Hopy,
tudi jaz sem imela podobne tezave v vnetimi in vdrtimi bradavicami, pa z nastavkom …
Nas mali se ni kaj dolgo dojil, saj takoj ko je dobil v usta steklenicko, se mu ni dalo vec truditi pri dojki. Sem pa imela sreco, da sem lahko kar 5 mesecev nacrpala dovolj mleka, da je slo brez dodatka. Stalno me je rahlo pekla vest, ces da ne dojim, toda zdaj ko je malcek star 8 mecesev, si mislim, zakaj sem tako komplicirala.
Svetovala bi ti torej, da prosis za pomoc ne samo moza, ki ti mora stati ob strani v vseh smislih, ampak se mamo, tasco, prijateljico …, da postorijo vse kar se tice gospodinjstva, ti pa se posvetis otrocku in dojenju. Moras cim vec pocivati in biti pod cim manjsim stresom, ce zelis zadrzati mleko. Ce pa se to ne bo obneslo, bos pac dodajala in glede tega se ne smes sekirati, saj je se toliko drugih stvari, ki te bodo v materinstvu izpolnjevale in veselile.
Zelim ti veliko srece!

Draga Hopy –

te zelo dobro razumem. Tudi sama sem imela prva dva meseca strasne tezave z dojenjem. Ko zdaj gledam nazaj se mi sicer ne zdijo vec tako strasanske, ampak takoj po porodu in ob vsej utrujenosti in totalni neprespanosti se mi je pa zdelo, da se mi bo zmesalo. Mala je slabo pila, mleka ni bilo dovolj, zato sem jo najprej podojila, nahranila po flaski, crpala, dojila, nahranila po flaski, crpala…

To, da imas obcutek, da nisi dobra mama – ta obcutek kar lepo vrzi v smeti. Jaz ne vidim enega znaka, ki bi kazal na to: trudis se z dojenjem vsem tezavam navkljub, skrbi te toliko, da si se obrnila za pomoc na forum… Res ne vidim, kaj je tukaj ne-dobrega?? Da ti morda ne bo zneslo dojiti absolutno ni zadostna kvalifikacija za slabo mamo. Otroka imas rada in mu po svojih moceh nudis vse najboljse – koliko boljsi stars si se lahko???

Mimogrede, mislim, da se moras pogovoriti tudi z mozem. Povej mu, da se maksimalno trudis in da ti njegove izjave niso v pomoc. Ce mu je res toliko do tega, da dojis, naj neha govorit, kako bi on dojil otroka do nevemkdaj in te raje razbremeni s tem, da prevzame gospodinjska dela s kuhanjem, ciscenjem, pranjem in nakupovanjem vred, da se bos lahko skoncentrirala samo na dojenje/crpanje in si kdaj vzela tudi kaj casa (pa ceprav samo 5 minut) zase.

Hopy, resnicno, vse bo OK. Cez par mesecev se na to tudi spomnila ne bos. Veliko veliko srece!

Draga Hopy

zelo dobro te razumem. Sama sem imela podobne težave, mleka ni bilo od nikoder. Ker sem si vse skupaj gnala k srcu: zakaj jaz, zakaj nimam mleka, zakaj nič ne pomaga (od enormnih količin popitega čaja, čaja za dojenje, vode, mleka, mleka in polente, piva in sira…), kaj bo z mojim malčkom, ker nimam zadosti svojega mleka… In resnica je, da bolj kot si vse skupaj jemlješ k srcu, manj imaš mleka. Po mesecu dni, ko sem bila že popolnoma izčrpana (čustveno in fizično) sem sicer s težkim srcem odnehala. Načrpala sem maksimalno 40 ml v celem dnevu in verjemi, sedaj se sprašujem zakaj sem se toliko sekirala.

Zato se sprosti, poslušaj Tanč, pristavljaj čim bolj pogosto, odmisli delo v hiši (verjemi, prah ne gre nikamor, ostane tam kjer je), posvečaj se dojenčku. Moj malček je star 3 mesece in pol, zrastel je na adaptiranem mleku. Niti slučajno mu nič ne manjka, tisto nežnost in bližino, ki jo morda pogreša ker ni dojen pa nadomeščam tako, da se cartljava, igrava in pogovarjava kadarkoli je razpoložen.
Možu pa nežno povej, naj ti pomaga pri hišnih opravilih ter pocartlja vajinega malčka, da boš prišla do svoje urice miru in tišine (vredna je zlata).

Še enkrat: ne se sekirat. Najlažje je reči: jaz bi to, jaz bi ono, dokler ni v tvojem položaju naj drži usta zaprta. Sprosti se, posveti se svojemu malčku, če misliš da je pametno vztrajati poskusi, drugače pa preidi na adaptirano mleko. Tvoj malček v tem primeru ne bo prvi, ki bo zrasel na njemu. Mimogrede: moj mož je zrastel na adaptiranem in kravjem mleku, pa je danes korenjak, ki mu niti slučajno nič ne manjka 🙂

Vso srečo!

Draga Hopy….

čisto moja zgodba. Moj malček je sedaj star tri mesece in tri mesece sem se resnično trudila.Že iz porodnišnice sva odšla z dodatkom, dojila sva se nonstop in vseeno ni bilo dovolj mleka. rekla sem si, da ne bom nikoli odnehala, trudila se bom celo leto, pa čeprav bo samo 10 ml mojih.

Po treh mesecih sem ugotovila, da to ne vodi nikamor, mleka je vedno manj, dodatka nisem hotela povečevati in moj malček je milo jokal tako, da se mi je paralo srce. Skoz sem bila samo doma med štirmi stenami in se trudila dojiti, utrujena psihično in fizično. In od take mame potem dojenčlek tudi nima kaj.

Čeprav mi je dojenje iz muke, bolečin na začetku priraslo k srcu; res je lepo, ko se malček stisne k tebi, ko ga lahko z dojenjem potolažiš, uspavaš; sem se ravno včeraj odločila, da svojega dojenčka ne bom več stradala, (kajti več dodatka pomeni manj mleka,ki pa ga itak nikoli nisem imela dovolj) in sem mu povečala dodatek. Še vedno ga najprej podojim, a dojenje je iz 30min prišlo na 8 minut, ko sam noče več. To kar mu nisem mogla dati z dojenjem mu bom dala na drug način. Če bom jaz zadovoljna, vesela mama, polna energije, se bo to odražalo tudi na mojem dojenčku.

Drži se, poskusi še kakšen teden ali dav brez sekiranja in če ne bo šlo mirne duše naredi tako kot se ti zdi prav.

Pozdravljena Hopy

Tud jaz sem imela tezave z dojenjem in sem dojla z nastavki, nato izčrpala mleko in dodajala dodatek in sem bila ravno tako zelo izčrpana. Nato mi je patronažna sestra svetovala,da naj poskusim brez nastavkov in je dojenje čisto lepo steklo. Narobe je bilo, da je mali tudi preko nastavka pil enako kot po steklenički, kot “zajček” kar pa je bilo narobe. Pravilno je bilo, da je mali dal v usta cel kolobar in je jedel kot bi “molzel” dojko.Primeni je nato prišla še bolezen in sem izgubila mleko. Tako, da sem dojila samo 12 dni. Tudi meni je bilo hudo, ker nisem mogla dojit, vendar sedaj vidim da mali lepo raste tudi samo na adaptiranem mleku. Star je 7 tednov.Mož pa mi je ves čas podpiral pri mojih težavah, tako, da nisem imela težav z odločitvijo, da se ne trudim ponovno vzpostavlajati dojenja po bolezni, ke rj e bilo zame to prenaporno.

Premisli in se odloči in potem bo vse O.K.

Lepo se crklajte z vašim sinkom.

ojla hopy,

kot vidiš nas je veliko, ki smo šle skozi vse to. Tudi jaz. Moj mali je bil zaspanček. Na prsih je potegnil dvahrat, trikrat in zaspal. Se zbudil čez 20 min in ista pesem ves dan in vso noč. Mleko sem si črpala in ga hranila po steklenički. Tam je hitreje teklo in se je vsaj najedel. A vseeno je bilo potrebno že od vsega začetka dodajati. Imel je strašne krče. Karkoli sem pojedla, se je odražalo na njem. Vmes sva bila še v bolnišnici, stres, nepravilna prehrana… In mleka je zmanjkalo. Pri 4 mesecih so bile prsi resnično le še za carljanje, ki pa je vodilo v krče. Prenehala sem zavestno. Ni mi žal, saj verjamem, da sem naredila vse kar se je dalo.
In tudi ti, ne skrbi in delaj po občutku.

Lep pozdrav hopy,

sama sem bila pred kratkim v popolnoma isti situaciji. Dodatek k dojenju sva začela že v porodnišnici po posvetu s pediatrom. Ko sva prišla domov, so vsi sorodniki pametovali, da naj opustim stekleničko in bolj redno pristavljam k dojki in bo mleka dovolj, kakšna mama pa sem, če se mi niti tega ne “ljubi”.
Vedno sva začela z dojenjem ter dodala še polno ml v steklenički. Tudi sama sem razmišljala, to bo samo prvih 14dni, potem pa se ne gremo več. Ampak teh 14 dni se je sedaj zavleklo v pet mesecev. Na steklenični ima poln obrok, pri prsih pa samo za “cartljanje”. SEdaj smo vsi zadovoljni. Otrok lepo napreduje, če grem v trgovino ali na kakšno kavo priskoči mož ali babice s stekleničko, začaran krog je tako pretrgan. Če ob obroku nimam nič mleka…nič zato…pač popije samo mleko v steklenički.
Naredi tako, da se boš ti bolje počutila, zadovoljstvo bo večje, otrok pa bolj srečen.

Draga Hopy,

še moja zgodba.
Tudi jaz sem imela na začetku težave z dojenjem, in mi je celo pediatrinja sprva priporočila dodatek. Vendar sem vztrajala – pristavljala ob vsakem dojenčicenem joku, oziroma na začetku na uro in pol (šele nato po dojenju iz obeh strani dodatek), ob previjanju nežno masirala in poskusila nekaj dni čisto odklopiti vse obiske in delo. Čeprav je bilo težko, da sem se tega sploh lotila, ker sem se neprestano samo sekirala, zakaj dojenje ne steče, zakaj ni dovolj mleka, danes laže rečem, da se je splačalo, ker po letu dni zvečer še vedno dojim.
Veliko veliko sreče, kakorkoli se boš odločila, in čimveč crkljanja ti želim!

Hopy,

jaz sem bila do pred kratkim v “podobnem zosu”. Moj mali je bil nedonošen in je že od začetka pil po flaški. Velikokrat sem ga potem doma pristavila, ampak ni šlo. Tudi z nastavki ne. Potem sem črpala tudi po 6x na dan, mu dajala svoje mleko in dodatek. Bila sem utrujena in živčna razvalina. Črpanje me je ubijalo, saj je trajalo tudi po eno uro, mleka pa vse manj. Zavestno sem se odločila, da s to agonijo preneham. Zdaj je naš sonček star en mesec in je le še na adaptiran mleko (super napreduje). Sicer še iščeva pravega (trenutno smo na Hipp-u Pre in Aptamilu Comfort). Upam, da mu bo kaj od tega odgovarjalo, če ne bova pa probala še kaj drugega. Jaz pa se tudi full bolje počutim, kar se seveda pozna na otočku. Se pa prav tako full cartamo in si ničesar ne očitam. Če ni šlo, ni šlo. Mož pa je tudi razumel in ni vztrajal, saj je videl, da bom dobila živčni zlom od vsega tega črpanja, sekiranja…

Srečno, Tanja

Veliko nas je ki smo imele težave, ko na koncu ne veš koga bolj sovražiš, al sebe, al dojenje, al moža, ali otročka, ker enostavno ne moreš. To mučenje moraš prekiniti preden ne pride do kakšne depresije. Jaz sem se po 14 dneh mastitisa s solzami privlekla do lekarne in osramočeno prosila za Novolac. Hvala bogu, da je bila tam ena prijazna lekarnarica, ki me je potolažila in mi povedala da sem DOBRA MAMA. In to zato ker sem spregledala da moj otrok potrebuje najprej ljubezen. Naj se ne oziram na “pametnjakoviče” ki pravijo da ” MAMA MORA DOJITI, PA TUD ČE CRKNE.”

Punca, pamet v glavo, naredi tako kot je najboljprav za vaju z malim.

Vsi govorijo: dojenje, dojenje in dojenje. Vse sem vzela zares in res pristavljala, ko je to hotela. Vendar ni pridobivala na teži kot bi morala, jaz pa sem se sekirala in velikokrat jokala. Bila sem vedno bolj živčna in nervozna. Do tretjega meseca sem še vztrajala, potem pa sem rekla, STOP. Počasi sem nehala dojiti in stvari so se uredile. Moja pupika ni imela več krčev, ne napenjenja, ne česa drugega. Spet smo normalno zaživeli, lepo se je redila.

Vsem mamicam, ki imate težave z dojenjem: potrudite se do neke meje, če vidite, da ne gre, pač ne gre. Ne se sekirat in si škodovati, s tem pa posredno otroku in bližnjim.

Če dojenje steče in ni težav, je super, če ne, pa pač ne in ga nadomestite z adaptiranim mlekom.

Draga Hopy,

midve sva pred časom že izmenjali mnenja na forumu Dojenje in žal mi je, da se še vedno ubadate s tolikšnimi pritiski in še več težavami. Veliko spodbudnih besed ste prejeli od Tanč drugih mamic. Moj odgovor (morda malce presenetljiv, ne vem): “dojenje za vsako ceno”, ne, v to ne verjamem, tega nespodbujam in se mi zdi skorajda nemogoče.

Mamice nismo poosebljena dojka na dveh nogah, smo celovite osebnosti, trudimo se biti najboljše mamice in idealne partneke (kar za otročke in može, upam, tudi največkrat smo), imamo svoje poglede, svoje vrednote, močne strani in šibke točke, preživljamo pa seveda tudi lažje in težje trenutke v življenju. Dojenje je eno od obdobij v našem življenju, na katerega gledamo zelo čustveno, zato je včasih psihično izjemno stresno, če nam kljub neznanskemu trudu ne gre in ne gre.

Pravite, da razmišljate o prenehanju dojenja, ker v tem vidite samo še borbo za mililitre, ker ste hudo preutrujeni, ves dan skrbite za otročka, za črpalko, stekleničke, nič ne naredite v gospodinjstvu, groza vas je, da bo “agonija” trajala več mesecev, dojenje se vam zdi tisto, ker na kocko postavljate svojo psiho, partnerstvo,…

Hopy, prvo leto z otrokom (in tudi kasneje) je polno takih situacij, ki so lahko pravi izziv za starše, ne le dojenje, tudi npr. nočno nespanje otroka, zavračanje vozička/avtosedeža, zaradi česar družina obtiči vse leto praktično doma, alergije pri uvajanju goste hrane, intenziven otrok, ki zahteva nenehno pozornost in veliko sodelovanje partnerjev, da se ta skrb razporedi, gospodinjstvo pa je tedaj čisto “na podnu”. Tudi vse to drugo bi lahko v vas zbujalo hudo naporna čustva, občutke krivde, krhalo odnose v družini, ne le dojenje. Zaradi takih situacij je prvo leto z otrokom pogosto velika preizkušnja partnerskega odnosa.

Razumem, da je pri vas hudo, ker vas dojenje fizično boli (ragade) in psihično ste na tleh. Ob tem si od parnerja zaslužite veliko več kot njegovo stališče o koristnosti materinega mleka (ki ga dobro poznate)! Jezni ste, da vas je tako odpravil in upravičeno ste jezni. Seveda pa ga morda lahko razumete, da vam ne zna pomagati, ker ne ve, kje začeti, k prenehanju pa vas, tako gleda, nekako noče spodbujati. To ni opravičilo za njegovo nerazumevanje in napačno komunikacijo, le pravim, da ima pač vsak v odnosu svoje motive in poglede. Vi pričakujete, da bo rekel, da je vseeno, on noče reči. Ker ne reče, vas boli in ste še bolj potrti. Nimate nikogar, ki bi se mu izpovedali. To je najhuje. Ženske vedno igramo terapevstsko vlogo v odnosu, ko pa rabimo same nekoga, da bi nam prisluhnil, pa ga včasih zaman iščemo; to je zagotovo krivično.

Hopy, čene zdržite več in ste čisto prepričani, da bo brez dojenja in črpanja, pri vas in za vas dosti bolje, je prav, da več ne ovinkarite, povejte, da ste se odločili, končajte z dojenjem in mirno prosite za partnerjevo razumevanje in podporo. Ne opravičujte se, le razložite, ko vas bo prišravljen poslušati.

Hopy, ali ste dojenje v sebi, čeprav še dojite, itak že zavrnili in samo še čakate kdaj in kako boste to čim bolj mirno izpeljali? Če je tako, vas verjetno ne bo nihče prepričal, da se vrnete k dojenju in je prav, da se ne mučite več.

Če pa ob premisleku ugotovite, da je težava drugje, morda v komunikaciji, preutrujenosti, jezi (na dojenje), ki jo želite še poskusiti razrešiti, in da bi ob pravi(!) spodbudi partnerja in drugih ljudi okoli vas ZMOGLI energijo, s katero bi se prepričali, da BOSTE DOJILI, vam predlagam, da dvignete telefon in pokličete eno od svetovalk LLL, kajti zapisano na forumih vseeno nikakor ne odtehta pogovora v živo.

Najpomembneje je, da vaš enomesečni sin odlično napreduje in da je v enem mesecu pridobil skoraj kilogram! (najnižje še sprejemljivo napredovanje je, saj vest, le pol toliko, 450g).

Dojenje je pomembno. Vendar po mojem trdnem prepričanju so najpomembnejši ODNOSI – s partnerjem, dojenčkom, drugimi v družini, vsemu najbližjimi v našem življenju.

Draga Hopy!

Sama sem se z dojenjem borila celih šest mesecev in vas popolnoma razumem v vaši sedanji stiski. Tako kot vi sem zelo pogosto pristavljala, v skrajni sili dodajala adaptirano mleko, si po obroku pogosto črpala mleko in tako kot vi načrpala zelo malo. Kljub podpori moža, staršev, prijateljev… sem bila psihično in fizično včasih zelo na trhlih nogah. Pri nas se je stanje po šestem mesecu uredilo. Sin je namreč čez noč postal “strasten” jedec mojega mleka in tudi količina mleka se je precej povečala. Razlogi mi niso poznani in se ne vračam nazaj. Kljub temu pa me še sedaj (ko je otrok star osem mesecev in pridno je gosto hrano ter se še cca. petkrat dnevno doji) občasno “napade” tesnoben občutek, da otroku ne morem zagotoviti dovolj hrane in je zato lačen, jokav in razdražen.

S kratko ponazoritvijo lastne situacije sem vam želela povedati, da sem se ob vsej podpori meni najbližjih pogosto znašla na tleh in še sedaj se mi občasno vračajo stari občutki.

Za vsako ceno res ni potrebno vztrajati in zagotovo vem, da ste dobra mama, ker za dobro vašega otroka vlagate take napore. Kljub temu pa otrok potrebuje sproščeno mamo in razmišljajte v tej smeri, kako mu zagotoviti slednje, saj lahko otrokovo potrebo po hrani zadovoljite tudi na drugačen način.

Če pa se odločite vztrajati naprej, se skušajte čimbolj sprostiti, si zagotoviti podporo vaših najbližjih in na stranski tir postaviti gospodinjska opravila.

Vse dobro, Vztrajna

Še pogled z druge strani…Moj sin je star 15 mesecev in je bil dojen polnih 13 mesecev. Nikoli v teh mesecih ni dobil dodatka, ker mu ga nikoli nisem dala in tudi tistega, ki ga je dobil v porodnišnici sem zlila stran, ker ga ni želel popiti. To ne pomeni, da sem dojila brez težav in da nisem včasih zavidala tistim mamicam, ki so otrokom dodajale in so celo noč spali, lahko so jih pustile v varstvu in si privoščile kakšno urico zase, na sprehodu so dobili flašo…Jaz pa pristavljanje, dojenje na 15 minut, 45 minut na dojkah, mastitis, dojenje na pločniku sredi sprehoda, vsaki 2 uri ponoči in ko sem šla v službo se je zbujal na pol ure, ker mu je nekaj manjkalo in šele ko sem ga dokončno odstavila smo začeli spati cele noči. Brez sina nisva šla nikamor, ker sem se bala, da bo lačen, mene pa ne bo.
Ne, ni bilo enostavno, bilo pa je vredno.In ko sem brala in poslušala vse nasvete okrog dojenja sem začela razmišljati o tem, da smo mame pozabile poslušati svoj notranji glas, telo in otroka. Preveč se poskušamo vsega naučiti in slepo slediti navodilom in če ne gre, se počutimo tako nemočne.
Draga Hopy,
poslušajte sebe in svojega otroka. Sami najbolje veste kaj je dobro za oba. Otrok ne potrebuje maminega mleka za ceno nesrečne, izmučene mame. Tudi vaš mož vam nima pravice očitati in povejte mu, da vas s tem prizadane.
Z nasmehom in ljubeznijo, kakorkoli boste že delali!

Draga Hopy,

veliko je bilo napisanega. moja zgodba je podobna. Danes imam zdravo živahno 13 mesečnico. Dojenje nama je sicer steklo ampak po kakem mesecu in pol podobnih muk dojenja, dodajanja, črpanja, sekiranja,…
Ko sem v glavi preklopila da DOBRA MAMA ni tista ki zmore, more ali hoče dojiti ampak TISTA KI SVOJEGA OTROKA 20 LET vzgaja, je bilo lažje. Rekla sem si če bo šlo, kolikor bo šlo bom ko ne več – bo pila aptamil. Na koncu se je punca pri 6 mesecih sama odsavila. Od dojenja jo je zanimal le še modrc.

Odločitev je tvoja, vendar vedi da SI DOBRA MAMA kakorkoli se boš odločila in UŽIVAJ Ob SVOJEM OTROKU, NA DOJKI ALI S FLAŠKO.

Draga Hopy,
tvoja zgodba je zgodba vseh nas. Tudi sama sem se trudila z dojenjem. Potem sem poklicala eno gospo za pomoč pri dojenju. Ona mi je povedala, da naj pristavljam svojo punčko vsako uro. da se bo tako nareilo mleko. Stežka sem jo poslušala, saj nisem razumela poante. Ampak je resnično. več ko boš pristavljala, več bo mleka. Tudi sama sem dodajala, zdelo se mi je, da punčko cel dan hranim. Ampak mi ni žal niti minute, da sem se malo pomatrala. Možu razloži, naj ti pomaga pri drugih opravilih. predvsem pa se ne obremenjuj, posveti se samo dojenčku. Vsaj kakšen mesec. Potem pa tudi možu. res je tako, čez nekaj mesecev ti bo lažje. Moja punčka ima 16 mesecev, ni polno dojena, je pa zato zdrava in moja. Vso srečo.
In sploh nisi slaba mama. Če bi bila, ne bi pisala in spraševala za mnenje!!!