nekaj o veri (Pušenjak na radiu)
Spodaj je neka debata o grehih, pa danes sem poslušala Pušenjaka na Ognjišču in se mi postavljata dve vprašanji.
Ena gospa je precej napadla Pušenjaka, da ni Bog, ki bi odločal, naj ženska naredi splav, tudi če ve, da se bo otrok rodil hud, hud invalid. (No, saj so pojasnili, da se vendar na koncu ženska odloči, ali bo naredila splav)
Tiste, ki ste proti splavu, zanima me, ali se res ne bi odločile za splav, če bi vedele, da se otrok rodi brez udov, močno prizadet in še kaj? Jaz splava ne bi šla delati, niti ga ne podpiram (v večini primerov), ampak v takem primeru pa bi ga zagotovo naredila.
Vprašanje je bilo tudi o več splavih in ponovni zanositvi. Po več splavih ženska zaradi tveganja naj ne bi imela več otrok.
Zanima me, kakšno je mnenje vas verujočih o kontracepciji (npr. sterilizaciji ženske) v takem primeru, ko bi bilo zaradi ponovne zanositve ogroženo življenje ženske in matere že rojenih otrok.
Prosim, ne narobe razumeti mojih vprašanj. Moj namen ni nikogar obsojati, samo zanimam me, kakšno je vaše mnenje.
Mene pa zanima, ce ti bog odpusti, da naredis splav. Verjetno da, ce oprosti vse, ce se le kesas in spokoris. Ce na koncu koncu oprosti tudi moriulcem, tatovom …?
Le tako mi je potem tudi razumeti tiste, ki imajo otroke, pa se potem cerkveno porocijo, ko je otrok potemtakem ze spocet v grehu (zame seveda to ni greh, da se razumemo), pa ga lahko krstijo ipd.
Vcasih je bilo to nemogoce. In ce vera postaja bolj liberalna (kar je krasno), potem verjetno tudi splav ni vecji greh kot spoceti otroka v grehu … Za vsako pojasnilo bom hvalezna.
Da me ne bi narobe razumeli: naceloma sem proti splavu in iskoriscanju le tega, vcasih pa se splav zdi edina resitev. Zlasti, ce je jasno, da bomo na svet spravili invalida, ki ne bo mogel skrbeti zase. Se zavedamo, kaksno breme je to za starse? In ce se ga starsi odpovedo, potem za drzavo oz. celotno druzbo? In kaksna bo kvaliteta zivljenja takega otroka, ki bo, ce bo, odrasel?
Moja prijateljica je donosila otroka, čeprav je vedela, da je zelo hudo prizadet. Umrl je hitro po rojstvu.
Sama ne vem ali bi imela pogum takega otroka donosit, vseeno pa mi je ta primer dal vedet, da se to da.
Sicer sem proti splavom, pa čeprav nočem nikogar obsojat. Nerazumljivo pa mi je, da gredo ženske delat tudi po več splavov, ker jih uporabljajo kot način kontracepcije.
Mnenje (in tudi praksa) verujočih glede kontracepcije se seveda razlikujeta od človeka do človeka. Moraš vedeti, da eno je doktrina rimokatoliške cerkve, ki jo razglaša papež, drugo je pa mnenje in praksa ljudi, ki se imajo za verujoče. Kaj pa bog misli o vsem tem, pa ne vem ne jaz ne ti ne papež in ne tista gospa, ki si drzne o tem pametovati po radiu:)
Nista problem ne papež ne rimskokatoliška cerkev ne ne vem kdo. Problem je človekoest. Ali lahko ubiješ novo življenje, ki raste v tebi? Nekdo lahko, drugi ne, tudi če mu medicina pove, da bo tako ali drugače prizadet. Problem je tudi, ker imajo nekateri zdravnike za (male) bogove in jim slepo verjamejo, ker jim v strahu, da je z otrokom res kaj narobe, hočejo verjeti. Moji znanki so tako po več pregledih povedali, da bo otrok prizadet (prizadet je tudi njen brat, torej je bilo indicev še več) in svetovali, naj naredi splav, “da si ne bo uničila življenja”. Z možem sta povedala, da sta pripravljena na življenje s prizadetim otrokom. Rodila se je popolnoma zdrava deklica, ki je zdaj krasna petošolka! Čigava krivda, čigav greh bi bil, če …
A se ne ugotovi z amniocitezo (ne vem če sem ravno pravilno napisala) 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kaj je OK oz. kaj ni OK s plodom.
Ne rečem nuhalna svetlina (to je zgolj verjetnost), ampak če je le-ta slaba lahko narediš še amnicocitezo in si 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kaj je in kaj ni.
Potem se pa odločiš ali boš živel s hudo prizadetim ali rahlo prizadetim otrokom oz. ali se boš odločil za splav. Hudo prizadeti otroci pa v veliki večini umrejo ob rojstvu ali kmalu zatem.
LP
Poznam primer sošolke-zdravnice, ki so ji na UZ ugotovili, da nosi mongoloidnega otroka. Z možem sta se odločila, da bosta otroka obdržala. (tudi mož je zdravnik). Sedaj ta otrok zaključuje OŠ in se vpisuje na gimnazijo.
Težko se je odločiti za splav, čeprav veš, da nosiš v sebi prizadetega otroka. Ne odobravam splava kot kontracepcijo, mislim pa, da ima ženska pravico do samoodločitve. Posledice vedno nosi SAMO in sama ženska: fizične in psihične.
Načeloma sem proti splavu. Vendar pa tako odločitev prepuščam vsakemu posamezniku posamezniku posebej in njegovo odločitev sprejmem tako kot pač je.
Sicer je pa nekaj teorija, drugo pa praksa. Lahko bi zdaj rekla, da bi šla splav delat, če bi vedela, da je z otrokom nekaj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} narobe. Vendar pa je vprašanje, če bi za splav odločila, ko bi bila dejansko postavljena pred tako odločitev. Je pa tudi vprašanje, kdaj bi zvedela, da z otrokom ni vse v redu. Velika razlika (vsaj zame) je, ali to izveš do npr. 12. tedna, ali pa to zveš šele npr. v 24 tednu, ko je otrok v tebi že velik in ga čutiš.
Sterilizacija? Ja, jaz sem za tako odločitev. Predvsem, ko ženska ve, da je vsaka nadaljnja nosečnost zanjo nevarna (več carskih rezov), ko ve, da za še enega otroka ne bo sposobna poskrbeti… Ja, raje sterilizacija, kot splav kot kontracepcija.
Cerkev? Vera naj bi bila povsod ista, z istimi nauki. Pa vendar se mi zdi, da se to spreminja od župnije do župnije, od župnika do župnika. Nekateri župniki ne bodo krstili otroka, če starša nista poročena, drugi brez problema, tretji pa ti ga sicer bo, ampak ti bo zdraven dodal še pridigo. Ja, vprašanje je, kako človeškega župnika imamo v svoji fari.
Je pa seveda tudi razlika med verniki. Najstarejši so vzgojeni še po “starem redu” in so do teh vprašanj precej konservativni. Mlajši pa že drugače gledajo na taka vprašanja. So pa med njimi še vedno hudi fanatiki, ki se držijo starih načel kot pijanec plota.
Se mi zdi pa vseeno precej “nesramno” (nesprejemljivo), da ena oseba pokliče npr. radio in razglaša svojo verzijo vere v obtožujočem tonu.
potem verjetno tudi splav ni vecji greh kot spoceti otroka v grehu … Za vsako pojasnilo bom hvalezna.
quote]
Psihicka!
Samo na tole ti podam moje mnenje.
Splav je umor in je proti zivljenju in je greh. Hud in velik, da ne recem, najvecji. Ker ubija.
Spoceti otroka v grehu – to najbrz mislis ce ga spocneta dva, ki nista porocena – pa je nekaj cisto drugega. Je iz ljubezni porojeno in je za zivljenje narejeno. Ce gledas strogo po pravilih rkc, je res greh vsako spolno obcevanje neporocenih, a vendar – je iz ljubezni, za katero je Jezus rekel, da je najvisja zapoved … in poraja Zivljenje, ki je nedotakljivo in sveto.
Na kratko: ne enaci umora in porajanja zivljenja!
Legalno seveda ni, ker države (=legalno) ne enačimo z vero. Država ima svoje zakone (po katerih splav ni umor), rkc pa svoje (po katerih je splav umor).
Jajce. Po pravici ti povem, da se v nobenem nisem videla zarodka piscanca. 🙂 Vem pa, kam meris. Samo če se gremo tako, potem je tudi solata živo bitje. Ne moreš in ne smeš enačiti živali s človekom, kaj šele kurjega jajca s človeškim zarodkom.
Če je bil Jezus vegetarijanec, tega ne vem. Ribe je bojda jedel?
Je pa tako: v svetem pismu piše, da je Bog naredil človeka in mu dal oblast nad vsemi živimi bitji na Zemlji. Ti lahko spoštuješ vsa živa bitja pa vseeno ješ meso – s spoštovanjem in hvaležnostjo. Lahko pa si strikten vegi in živali ne spoštuješ – jih imaš npr. doma v kletkah za hišne ljubljenčke.
vcasih ni druge, kot da zenska naredi splav. kaj pa, ce si otroka ne more privosciti? naj za take otroke skrbi sociala ali kako – po tvoje?
1. smo razumna bitja in odlocamo o svojem zivljenju in o svojem telesu – torej je splav nasa odlocitev in nihce se nima pravice vmesavati.
2. to nam omogoca napredna medicina, ki nam lahko tudi zamenja organ – je to tudi sporno? seveda ne. hmmm. se je za zamislit.
Bog je in vodi zivljenje na Zemlji.
Torej ima Bog pod kontrolo vse, kar se na Zemlji dogaja.
Vse kar je clovek ustvaril, je ustvaril pod vodstvom Boga.
Torej je tudi kontracepcija in moznost splava Bozje delo preko cloveka za cloveka.
Bog nas ima rad in ne zeli, da bi trpeli. Torej nam je omogocil, da zivljenjske situacije resimo sebi v prid. Ampak, ker nekatere med njimi niso ravno po Bozje eticne, nam je nalozil tudi vest, s katero zivimo.
Moje dojemanje vere in Boga je dalec od cerkve. Nekako so mi najblizji pristni Kristusovi nauki, katerim podobne najdemo v vsaki veri. Trudim se ziveti v 21. stoletju kolikor je mogoce po osnovnih nacelih clovecnosti in uporabljati vso moderno tehnologijo in iznajdbe nove dobe.
Btw, v srednjem veku bi bilo komuniciranje preko racunalnika (ze sama ideja o takem komuniciranju) obsojeno kot satanizem in carovnistvo…
1. nope. o svojem življenju (v kontekstu živeti – umreti) ne odločamo sami. Bog je tisti, ki življenje da in vzame. (to verjamejo verniki, da se razumemo) Človek življenja ne sme vzeti.
Nihče se ne sme vmešavati —- v kakšnem smislu ti to misliš? Nenazadnje ni sporno to, da bi žensko za morebiten splav preganjala rkc, ker itak ne spoštuje njenih pravil; kriza je v tem, ker ženska nosi greh in bo z njim nekoč prišla pred Boga …
2. ne vem, kakšno mnenje ima uradna rkc do menjave organov. vem,da niso proti krvodajalstvu, za druge stavri pa ne vem.
aja, to, da ni druge kot da ženska naredi splav: vedno je druga – da ga ne naredi! 🙂
je pa treba razmišljat PREJ (zato pa imamo razum) in se v spolne odnose ne spuščat, če otrok še nisi pripravljen-a imeti.
PS: Pa da se razumemo – skušam predstaviti drug pogled, kar pa še ne pomeni, a ga zagovarjam tudi sama 🙂
Ljudi, ki tako primitivno razmišljajo kot ti, je sicer veliko, ampak prizanesi nam s takim modrovanjem. Ljudje nismo edini in sami, ko usmerjamo in urejamo svoje življenje. Splav, rojstvo itd. recimo pa absolutno ni samo praktična zadeva.[/quote]
splav je zgolj in samo medicinski poseg s katerim se odpravi nezaželjena nosečnost in je v izključni pravici odločanja ženske in možškega ki sta pri tem soudeležena, al tudi samo ženske- in nihče drug , ne država, ne zdravniki, še najmanj pa bog nima o tem pravice odločati- tako kot ne bo o tem ali ji bo izpulil zob odločal bog, cerkev ali kakšna druga nekompetentna oseba , primitivno razmišljanje je to da nekateri mislite da se lahko vtikujete v osebno sfero posameznika
Nič nimam proti veri, veliko pa proti rkc, ki v imenu vere izkorišča naivne ljudi. Če vsaj malo poznate zgodovino, potem veste koliko zločinov je cerkev zagrešila. O teh gotovo ne pridigajo pri nedeljski maši.
Sem proti splavu kot obliki kontracepcije. Sem za v primerih, ko ženska ni sposobna poskrbeti za otroka. Le ta mislim, ima pravico do dostojnega življenja.
Žival nima duše – v tem je razlika med živaljo in človekom (po rkc)
Žival nima razume – v tem je tudi razlika med živaljo in človekom (znanost)
Če bi bila žival enakovredna človeku, bi imela volilno pravico 🙂 Hecam te malo. Je pa lepo, da imaš rada žival![/quote]
Da žival nima duše lahko izjavi samo nekdo, ki potem žival izkorišča. Da nima razuma… No ja, razloži mi prosim kje je ta dokaz zapisan.
Vsak ima svojo pamet in svojo vest, pa naj se po njej odloča. Če meni, da lahko da in vzame življenje, naj poskuša. Kako je znanost kljub vsem svojim dosežkom in znanju omejena, bodo verjetno povedali pari,ki majo za sabo po 15 in več poskusov OBMP. Kdo je zdaj za koga tisti, ki novega, tako zaželjenega življeja ne dopusti, je stavr osebnega dojemanja; lahko je to naključje, narava ali pa Bog. Končni rezultat pa je isti.
Kaj in kako, ko in če ti zdravniki povedo “vaš otrok je prizadet, okvarjen”, sva se letos z možem krepko spraševala, kajti ob zanositvi sem bila 3 x rtg slikana in prejemala 3 različne AB zaradi hude pljučnice. Še preden smo si opomogli od teh dejstev, je pred nami naslednje: moje telo proizvaja protitelesa in skuša otroka uničit. Kaj konkretno to lahko pomeni za plod, ne more nihče natanko reči. Lahko nič, lahko pa umre. Lahko je tako ali drugače okvarjen. Odločitev je na meni, na nama. Morda razmišljaš drugače, če gre za tvojega prvega otroka in veselja, pa tudi teže, materinstva ne poznaš. Če lahko zanosiš in donosiš preden rečeš “cak”, morda tudi. AMpak nikol ne veš, če naslednjič še bo ali pa ne. Jaz sem 2 x zanosila prej kot takoj, tokrat smo se 4 leta trudili brez uspeha. Torej kaj? Čeprav mož ni veren, je zmagalo dejstvo, da sva se odločila ZA OTROKA. Ne za popolnega otroka, za izključno samo točno “takega” otroka, ampak za otroka. Kajs toriš, ko ti predočijo, da tvoj otrok poroda ne bo preživel ali bo umrl takoj po porodu – še zdaj ne vem. In dokler nisi pred točno to odločitvijo, je težko pametovat. Tudi nihče nima pravice nekomu vsiljevat takšnega ali drugačnega mnenja, niti rešitev – jih je pa dolžan predstaviti. Pušenjak je lepo povedal, da ne more nihče nikogar prisiliti, da splavi ali donosi. Možnost izire je. kar je nekomu nepredstavljivo, je za drugega edina možna pot. Lani sembila ob prijateljici, ki je v 6. mes izvedela, da nosi vodenoglavca. Vsem priporočilom navkljub je donosila in rodila, otrok je umrl par ur po porodu, vendar sta ga oba pestovala, ona ga je pristavila in podojila in se od njega poslovila. Še danes pravi, da je bilo tako edino prav in da jo veliko manj boli, kot bi jo, če bi otroka sama ubila in predčasno rodila. Jaz se ji priklonim izpod popka, da je to zmogla.
Na vse ostalo se mi nit ne zdi vredno odgovarjat. Kdro misli, da Boga ni, je to njegova stvar in pravica, kdor misli, da pač človek lahko vedno vse naredi, na koncu pa Bog vse -tralalala!- odpusti, se bridko in hudo moti. Ni samo Bog tisti, človekova vest je, ki je zelo hud in oster sodnik, če je človek seveda sploh ima. Če je nima, je itak vse dovoljeno, ne glede na Boga, tudi jemati življenje, kakor in kadar se komu zljubi.
Vsej diagnostiki in presejalnim testom na rob bom rekla samo nekaj, pa čeprav vas bo šlo cel kup v luft: ko je Hitler to počel in ubijal novorojenčke, ki so bili bodisi genetsko okvarjeni ali nosili s sabo take in drugačne bolezni, se je temu reklo zločin. Ves svet se je in se še zgraža nad tem. Kaj pa danes? K čemu stremimo danes? Izključno samo k popolnim in zdravim otrokom – a ni to zelo podobno tezi o “čisti rasi”? Po drugi strani pa – če nekdo ni sposoben sprejeti drugačnega otroka in mu je usojeno, da vse življenje porivan sem tja, vsem v nadlego in nikomur v veselje – ali lahko nekemu otroku zavestno naredimo tako trpljenje? Ne vem, nisem Bog, odločam lahko samo zase in vem edino to, da je to za mene najtežja odločitev, ki bi me lahko doletela v življenju. Pa me ne skrbi zase in za svoj odnos do otroka, skrbi me za čas, ko naju z možem ne bo več, kako in kje bo takrat živel tak večni otrok, kdo bi zaj skrbel in predvsem ali bi ga kdo imel rad in mu dajal tisto, kar najbolj rabi?