Med.Over.Net

Motnje hranjenja

Odgovarjajo: Ana Ziherl, dipl. soc. del.

O različnih vrstah motenj hranjenja: bulimija, anoreksija in prenajedanje. Za vse, ki ne najdejo izhoda iz problemov prehranjevanja, za svojce, prijatelje in bližnje. Svetuje Ana Ziherl, univ. dipl. soc. del., svetovalka za področje motenj hranjenja iz društva Svetovalni svet.

[email protected]
http://www.svetovalni-svet.si
FB: http://www.facebook.com/MotnjeHranjenja/?ref=hl.

Ana Ziherl , dipl. soc. del.

Ana Z.

Začaran krog prenajedanja

Default avatar

Puncka

Prenajedanje, hrana, hujsanje, diete, pa spet prenajedanje....
Do pred kratkim sem si zakrivala oci.. Moje zivljenje je sestavljeno iz diet, pa ceprav so bile vcasih je krinka za zunanji svet, v resnici pa sem jedla vse tisto kar ne bi smela... Zgodba, ki jo marsikatera pozna. Šele pred kratkim sem si priznala. A kaj mi to pomaga?
Koliko prevec dajem na mnenje zunanjega sveta... Koliko krink nosim? Koliko mask je potrebno odpraviti, da pride nekdo do mojega pravega jaz-a? Ne vem. Vem le, da tako ne bom mogla naprej. Redno obiskujem fitnes in aerobiko, vsi moji prijatelji mislijo da sem na dieti, medtem ko jaz zapravljam gore denarja za hrano, ki jo hujše ko pujs potem zmečem v sebe.. A res ne morem tistih keksov pustit za goste?
Tako rada bi sedaj napisala, da "sem se odločila to spremenit".. pa ne vem kje naj začnem. Listki z opozorili, da ta škatla ni za mene, slike predebelih žensk na hladilniku,... nič ni pomagalo.
Vem, da vas je tukaj kar nekaj, ki ste prebrodile to težavo. ZAto se tudi prvič oglašam v ta forum, ceprav vas redno berem. Kako naj zacnem? Kje naj iščem pomoč?
Bojim se, da dolgo več ne bom mogla tako.. Vse to vpliva na moje socialno življenje.. Ne dovolim moškim, da se mi prbližajo, saj bi lahko kdo ugotovil za to mojo skrivnost. Ne upam sprejeti povabila na kosilo in večerjo, saj vem da me bo sram ko bom pojedla vse kar bom videla - če ne tam pa ob vrnitvi domov. Sedaj mi še uspeva držati masko pred zunanjim svetom - toda kaj bo ko bo enega trenutka počla in tega ne bom mogla več počet? Te sramote ne bom preživela.. ALi sploh obstaja izhod iz tega začaranega sveta?
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljena,

naredila si že velik korak. Spoznanje, da potrebuješ pomoč in pripravljenost nekaj spremeniti je več kot misliš. Čaka te težka pot, vendar pa jo lahko prehodiš.
Sprašuješ kje lahko iščeš pomoč. Oblike pomoči so različne. Lahko se vključiš v skupino za osebe z motnjo hranjenja, kjer dekleta različnih starosti raziskujejo svoje težave preko raznih tem, se vključiš v individualno svetovanje, ki poteka približno enkrat tedensko po 50 minut, poleg tega pa obstaja tudi enota za motnje hranjenja, kamor se lahko vključiš samo, če sama tako želiš, ker bivaš tam več mesecev in pa notri prideš po napotitvi psihiatra ali splošnega zdravnika.
Možnosti je več. obstajajo različna društva - Ženska svetovalnica, Muza, Zavod Pu. Če želiš, lahko prideš na žensko svetovalnico na informativni pogovor, kjer bomo pogledali kakšna oblika pomoči bi bila zate najbolj primerna in ti odgovorili na vsa tvoja vprašanja in dileme, ki se ti pojavljajo. Brez kakršnih koli obveznosti. lahko nam tudi pišeš na naslov [email protected] ali nas pokličeš na tel. št. 01/25 11 602(3) in se bomo dogovorili za srečanje.
Izhod iz tega kroga je mogoč. Potrebno je veliko dela, truda in pa zavedati se moraš, da se ne bo vse rešilo hitro in takoj. Kar pogumno, nikar ne obupaj,

Srečno, Tatjana
Default avatar

Zogica

Mene osebno ni sram priznati, da imam tezave. In ne mislim, da vpliva na moje socialno zivljenje. Vsekakor pa vpliva name. In res gre za zacaran krog. Redki so dnevi, ko normalno jem. Ali se basem. Ali dobesedno stradam. In ker trenutno nimam nekega motiva za stradanje, sem precej ... Imam kar nekaj kil prevec. Sploh ni tezava v tem, da jih ne bi mogla shujsati. Lahko jih. Ampak vem, da se bom potem cez pol leta, leto dni znova zredila in spet ... Bilo bi blazno fajn imeti normalen odnos do hrane in koncati s temi nihanji v tezi. Verjetno se bom tudi sama obrnila na pomoc. Vec glav (sploh pa strokovno podkovanih) bo vedelo vec od mene.
**************************************************************************************************
Your fifteen minutes are almost up. Mine have lasted a lifetime. (Denny Crane)
Default avatar

TatjanaR

Draga Žogica,
zdi se mi, da si se vdala. Nikar ne obupaj, gotovo se lahko najde kdo, ki ti je pripravljen prisluhniti, seveda takrat, ko boš čutila, da si svoje najtemnejše misli pripravljena podeliti z drugimi.
To je začaran krog, vendar se lahko pride iz njega. Odločitev pa mora biti tvoja.
Strinjam se s tabo, da ti lahko pri tem pomagajo tudi druge osebe kot praviš, o svojem življenju pa veš največ ti sama in nihče drug. Kar pogumno, in pa veliko sreče.

Pozdravček, Tatjana
Default avatar

Zogica

Sploh ne, nisem se vdala. Samo malce sem zalostna, ker je tukaj poletje, jaz imam v omari cel kup srckanih kiklic in oblekic, pa ne morem vanje. In zalostna sem, ko grem mimo ogledala, pa v njem ne vidim tisto, kar bi si zelela videti. In me pece vest, ker sem si celo pomlad govorila, da moram shujsati, vendar nisem. Nisem nekako imela motiva za eno od svojih norih akcij, ko dejansko mesec ali dva ne jem skoraj nic oziroma zelo malo ter vsak dan telovadim. In ker me pece vest, da sem cez zimo pojedla toooliko tega.

Zdaj sicer vsak dan hodim za dve uri plavat. In sem si hrano precej omejila, ne pa tudi drasticno (na 500 kcal dnevno). Nimam obcutka, da se mucim, ampak prav zato tudi nimam obcutka, da stradam in delam tisto, kar bi morala. Ne pomnim pa, da sem kdaj shujsala, ne da bi se za to prekleto matrala. Ljudje, ki spremljajo moje boje zadnjih pet let ... Vsi pravijo, da to pa zmorem samo jaz. Na primer ... V dezju, ledu, snegu ... Zjutraj in zvecer tecem po eno uro. Na dveh jabolkah in enemu jogurtu na dan. In ce se ne lotim taksnih drasticnih stvari, imam obcutek, da se ne zgodi nic. Vendar pa vedno tudi nimam volje za taksne stvari. Tezava je v tem, da bo toliko mucenja in odrekanja ... Ja, je nagrada, da si ves cortkan v lepih cunjicah (to mi veliko pomeni), ampak ko v nekem trenutku ugotovim, da so okoli mene zenske, ki se nikoli toliko ne mucijo, hodijo na taksna in drugacna kosila, vecerje, pa so kljub temu bolj vitke od mene, ker je pac mati narava dolocila, da bodo taksne ... Me pa mine. In zacnem jesti. Vedno vec. Dokler se spet enkrat ne zgrozim nad svojo podobo ... Ne vem. Trenutno sem si zelo omejila hrano, vendar pa to se ni stradanje. In hodim vsak dan plavat ter si dopovedujem, da to pocnem zaradi uzitka in ne da bi shujsala. V koncni fazi, ne razumem same sebe, zakaj ne znam uzivati v gibanju, ampak vsakih pet minut ugotavljam, koliko se bo to poznalo, kdaj se bo to poznalo ...

Vsekakor pa bom skusala najti nek krog ljudi, ki ima enake tezave. Enkrat sem ze o tem razmisljala, potem pa sem pac shujsala toliko, kot sem zelela, bila leto dni zelo zadovoljna sama s seboj in seveda na to pozabila. Bi bilo pa dobro zame, da se kdaj pa kdaj pogovorim z ljudmi, ki imajo enake tezave. Mogoce bom tako laze dojela absurdnost vsega tega.
**************************************************************************************************
Your fifteen minutes are almost up. Mine have lasted a lifetime. (Denny Crane)
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljena,

nekako se mi zdi, da si vseeno kljub hujšanju in ostalem zadovoljna s sabo. Vendar me plaši misel, da ješ samo dva jogurta in jabolko na dan. Naše telo potrebuje več energije za delo. Mogoče to zate ni stradanje, zame pa je. Si se kdaj vprašala zakaj potrebuješ stradanje, kaj ti da? Pa ne mislim želje po oblekicah. Malo razmisli. Priporočila bi ti da res razmisliš o vključitvi v kakšno skupino, kjer so dekleta s podobnimi težavami. Samo je stvar takšna, da dokler ne misliš, da imaš težave s tem, verjetno ne boš naredila ničesar. Meni pa se zdi, da je problem resen. Anoreksija ni lahka stvar, še posebej, če se ti vleče že pet let kot praviš sama. Žogica pazi nase,

lp

Tatjana
Default avatar

Zogica

Ne, ne, nisem bila dovolj jasna. Skusala sem skrajsati zgodbo, vendar sem zato skakala naprej in nazaj, zato me verjetno niste razumeli. Takole je bilo ... Nekje sredi studija, ko sem se tudi sama prezivljala in vse, sem osem ur na dan prezivela pred knjigami, osem ur na dan pa delala ... Tisto malo prostega casa za sem prezivela s fantom, ki je pa zame ze dolgo bil in tudi kasneje ostal nocna mora. In sem nekako uteho nasla v hrani. Ko sem ugotovila, da so stvari postale grozljive, sem si rekla, da zdaj je pa dovolj. In uvedla tisti tek dvakrat na dan ter 500 kalorij. In eno pomlad shujsala 35 kil. Ter imela zares sanjsko telo. Ne smo vitko, ampak res cvrsto, posledica teka in telovadbe. Takrat sem videla, da lahko, da zmorem. Seveda pa je ohranjanje te teze pomenilo ... Na tako malo hrane seveda nisem mogla ziveti vecno, pa tudi tek zjutraj in zvecer ... Tukaj ni slo samo za dve uri ... Cas, preden zacnes. Pa ko koncas, prhanje, urejanje, preoblacenje ... Stiri, pet ur na dan. Kot bi mignil. In sem zadevo opustila. V enem letu sem dobila nazaj deset kil. In jih spomladi spet shujsala. Tako pet let. Deset kil gor. Deset kil dol. Letosnjo pomlad tega nisem naredila in ...

Trenutno nisem na 500 kalorijah na dan. Samo omejila sem si hrano. In vsak dan hodim plavat. In upam, da se bo poznalo.

Kaj mi da stradanje? Verjemite mi, da mi uzitka ne nudi. Imam obcutek, da samo tako gredo kile dol. In ta obcutek sem dobila na podlagi dosedanjih izkusenj. Predvsem pa ... Pri meni gredo stvari takole ... Od enega kosa kruha do stirih je linija zabrisana. Ce si recem nobenega, potem ostanem pri nobenem. Ce si recem enega pa lahko, bom pojedla stiri. Zal. Ker si po drugem recem ... Ce sem sla ze tako dalec, bom sla pa do konca. Bom to jutri popravila.

Vsekakor se zavedam, da tezavo imam. In zato tudi pravim, da si bom poiskala pomoc. Po forumu bom pogledala, kaj vse je na voljo, sla tja in ocenila, kje bi zame bilo najbolje. Skratka, tezavo nedvomno imam. Ker taksen odnos do hrane je dalec od normalnega. Napisala sem, da mi ta tezava sicer ne dela tezav. Na poslovnem podrocju, v partnerskih odnosih, v odnosih s prijatelji ... Ker sem zelo zgovorna, zabavna in vsemu navkljub izjemno samozavestna. Vsekakor pa s svojo tezavo ne morim okolice. In nikoli nisem imela obcutka, da me ljudje sploh dozivljajo kot nekoga, ki ima precej hudo tezavo. Seveda opazijo nihanje v tezi ... Ponavadi me spomladi, kdo vprasa, ali spet hujsam. In recem, da ja. Ponavadi taksni, ki sami nikoli ne shujsajo in se jim moje zgodbice (ki jih vedno spremenim v anegdote) zdijo izjemno v redu in tudi sami poskusijo, vendar po nekaj dneh obupajo.

Sicer ne vem, kaj vse pojmujete pod anoreksijo. Takole grobo receno, bi rekla, da je nimam. Ker jaz dejansko nikoli nimam te zelje, da bi sla v suhost. Sploh ne zelim biti suha. Na nacin, kot suhost pojmujejo mediji. Jaz ne niham med normalno tezo in suhostjo. Jaz niham med prekomerno tezo in normalno tezo. Dvomim, da je mene kdorkoli, kadarkoli opisal kot suhico. Vsekakor pa bi me trenutno mnogi opisali kot zogico. Imam namrec deset kilogramov cez visino. In kot sem rekla, teh deset, verjetno pa kar petnajst kilogramov bo slo stran tako ali drugace. To ni nekaj, za kar bi potrebovala pomoc. Poiskala si jo bom, da mi nekdo potem pomaga to tezo obdrzati. Da mi iz glave izbije to fiks idejo prenajedanja, ki ga bom potem s taksnimi drasticnimi ukrepi korigirala. Ali ce zelite ... Rada bi, da hrana postane samo hrana. Ker trenutno hrana ni samo to. Ker ljudje, ki jedo, da bi preziveli in nic drugega, se v enem letu ne zredijo deset kil.

Hvala za cas, ki ste ga namenili meni in moji tezavi.
**************************************************************************************************
Your fifteen minutes are almost up. Mine have lasted a lifetime. (Denny Crane)
Default avatar

Zogica

Se nekaj bi dodala. Nikoli se nisem posluzevala bruhanja. Nikoli nisem jemala nobenih tablet za hujsanje, pila kisa ali podobnega. Nikoli nisem iskala nobenih bliznjic, lazjih resitev. Vedno sem se zavedala, da bom "svoje grehe" morala placati z mukotrpnim odrekanjem hrani in naporno telovadbo. Tudi sicer pa sem v zivljenju navajena, da mi nic ni podarjeno, da moram vse sama, da mi nihce nicesar ne podari. Na primer... Nikoli v zivljenju nisem imela stipendije. Danes imam taksno sluzbo, da nimam ne placane bolniske ne placanega dopusta. Dejansko je vse ... Vsak evro si moraas zasluziti in nikoli niti ena minuta zabusavanja ni nagrajena. Naj omenim tudi to, da sem enajst let imela partnerja (ki sicer sploh ni bil slab clovek, ampak ... ), ki je ... Na primer ... Rojstni dan je imel pet dni za menoj. In me je vedno vprasal, kaj bom jaz kupila njemu, da je potem znal prilagoditi svoje darilo zame. Da ne bi slusajno zame dal kaj vec, kot je potrebno. Ki, na primer ... Ce sem ga v taksni vrocini, kot je danasnja, poslala v trgovino ... Mi je rekel, da moram z njim, ker ce se on muci, naj se mucim tudi jaz ... Moj sedanji partner ima k tem zadevam veliko normalnejsi pristop, mu ni tezko kaj narediti zame. In mogoce od tod tokrat tudi jaz nimam taksne potrebe, da bi znova sebe trpincila z drasticnim hujsanjem in skrajnostmi ... Ne dolgoletni partner ne ta novi, pa tudi tisti vmes ne, nihce pa od mene nikoli ni zahteval, da shujsam. In nikoli se nihce ni pritozeval nad mojo podobo. Skratka, kar pocenjam, ne pocenjam zaradi drugih, ampak zaradi sebe.

Hotela sem napisti dva clanka, pa me je zaneslo in se razlozila se nekaj stvari, ki so mogoce pomembne.
**************************************************************************************************
Your fifteen minutes are almost up. Mine have lasted a lifetime. (Denny Crane)
Default avatar

kfhdj

Dober večer,
tudi sama imam enake probleme kot Zogica. Kako se rešiti tega začaranega kroga prenajedanja? Po obdobju anoreksije, ki me je dejansko napolnjevala s srečo (prav to je ta žalost), je sedaj absurdno, ko nisem zadovoljna s procesom hujšanja, če le-to ni drastično (tudi dva jabolka in en jogurt, primer). Nikakor se ne morem sprijazniti s svojo zunanjo podobo, nezadovoljstvo pa se nato odraža tudi pri notranjosti, da ne omenjam samozavesti in nesposobnost komunikacije. Pa tu ne gre za odvečne kilograme, gre le za neoblikovano postavo, za oblikovanje le-te (posledično tudi odrekanje hrane) pa nimam volje, kar me vodi v prenajedanje (Kako imajo lahko druge punce izjemne postave pri normalnem hranjenju?). Kako vzpostaviti zdrav odnos? Kako se sprejeti z vsemi pomanjkljivostmi in si ne greniti življenje, če nisi popoln? Ker namreč tako stanje in mišljenje me prekleto ovira in mi ne dopusti vseh užitkov, ki bi jih ob svojih namišljenih idealih odkrivala.
Lep pozdrav!
Default avatar

TatjanaR

Draga Žogica,

očitno komunikacija po mejlih res ni lahka. Kar nekajkrat sem te narobe razumela. Hvala, da si si vzela čas in mi pojasnila stvari in da mi tega nesporazuma nisi štela v slabo. Resnično upam, da ti bo življenje prineslo malo miru po vseh dosedanjih opisanih bitkah. Če boš potrebovala kakšen nasvet kam se obrniti in na koga piši in ti bom pomagala najti ustrezne naslove. Veliko sreče ti želim, predvsem pa notranjega miru. Lep pozdrav,

Tatjana
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljena (kfhdj),

sprašuješ kako urediti zmedo v tvojem življenju, ki se ti predvidevam vleče že nekaj časa, mogoče celo let.
Naj ti povem, da bo potrebno veliko vloženega truda in potrpežljivosti, vendar je možno. Morala boš razmisliti kaj želiš in česa ne. Če si pripravljena začeti delati na sebi in trdno prepričana, da želiš nekaj spremeniti, ti svetujem, da poiščeš pomoč. Imaš več možnosti. Lahko se obrneš na nas in nam pišeš na [email protected] ali nas pokličeš na 01/25 11 602 in se bomo dogovorili za informativni sestanek. Skupaj lahko potem pogledamo kakšna pomoč bi bila ustrezna tebi-individualno svetovanje, skupina, delavnice... Lahko te napotimo tudi na druga društva, če bi to želela.

Nikar ne obupuj. Razumem, da ti je težko, vendar nisi sama. Veliko ljudi je pripravljenih prisluhniti tebi in tvojim težavam. Samo odločiti se moraš ali želiš, da ti pomagamo. Srečno.

Lep pozdrav,

Tatjana
Default avatar

tinčica

pozdravljeni!

prebiram vaše zgodbice in se popolnoma v njih najdem tudi sama.
in mislil, da je tudi zame prišel čas, da si pošičem strokovno pomoč.
zato se obračam na vas, ga. Tatjana. žal pa živim precej daleč od Ljublajne, in sicer v Kopru. zanima pa me, ali obstaja kakšna svetovalnica, ali kaj podobnega v mojih krajih.
hvala za pomoč in lep dan!
Default avatar

TatjanaR

Pozdravljena, naredila si velik korak, ko si se odločila poiskati pomoč. Glede na to, da živiš v Kopru, se lahko obrneš na našo Žensko svetovalnico v Kopru in jih pokličeš na tel. št. 040/733-068 vsak ponedeljek od 13 -15 h ali v sredo od 15 -17 h. Lahko se pri njih dogovoriš za svetovanje ali pa ti bodo pomagale pridobiti informacije v zvezi z drugimi organizacijami. Držim pesti zate Tinčica. Srečno,

Tatjana