Najdi forum

Sem v situaciji ko ne vem ne kod ne kam, vem pa da se moram odločiti….ker bi bila zgodba predolga samo vprašanje……..vem da je najbolje sledit čustvom oz.srcu a kaj ko je toliko drugih ovir, ki so z vidika razuma vprašljive,včasih nesprejemljive………se res lahko živi samo z ljubeznijo oz.ali lahko prava ljubezen premaga vse……..prosim za nasvet,izkušnjo

Odločitve so vedno težka stvar….sploh na čustvenem področju…vendar včasih pač pride situacija, ko določeno odločitev vendarle moramo sprejeti…tako moramo ravnati zato, da olajšamo življenje sebi, pa tudi osebam, ki jih imamo radi in ki imajo rade nas…včasih se moramo npr. odločiti, kateri osebi bomo podarili svoje srce….katero osebo tako ljubimo in jo spoštujemo, da smo z njo pripravljeni živeti vse življenje….s katero osebo se tako dobro razumemo, da ji lahko vse zaupamo in delimo z njo tudi najbolj intimne stvari….s katero osebo uživamo, ko smo v njeni družbi…katera oseba nam vedno privabi nasmešek na ustnice….katera oseba nas vsake toliko časa preseneti s kakšno stvarjo, ki je ne bi od nje nikoli pričakovali…..katero osebo neizmerno pogrešamo, če je dlje časa ne vidimo….ob kateri osebi se enostavno počutimo živi…..ko si odgovorimo na ta vprašanja, ni več dvoma, kam nas vleče srce…. zato moramo poslušati svoje srce…..kajti srce nikoli ne laže….takoj hitro, ko pa začnemo preveč premišljevati, tehtati, se obremenjevati s tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je dopustno in kaj ne, kako bo na našo odločitev reagirala npr. naša okolica…..to pomeni, da nismo pošteni do samega sebe, saj dopustimo, da na našo srečo in srce začne vplivati razum…takrat pa odločitve sprejemamo zavestno, načrtno, včasih morda celo preračunljivo…morda se takrat celo odločamo po željah drugih ali po nekih »nenapisanih pravilih«…..to pa za ljubezen nikoli ni dobro….ker lahko se zgodi, da se naš razum zmoti ali pa s sprejetjem neke odločitve celo lažemo samemu sebi….in če se to zgodi, lahko enkrat kasneje spoznamo, da smo sprejeli napačno odločitev in da dejansko nismo srečni….. srce pa se nikoli ne moti….ker vedno čuti iskreno……zato moramo svojo srečo poiskati v svojem srcu oziroma s srcem, ne pa z razumom…….ko spoznamo, kam nas vleče srce, vemo, da smo našli pravo ljubezen….prava ljubezen se enostavno zgodi….in najlepše je, ko se potihoma prikrade v naše srce…včasih niti ne moremo razumeti, zakaj in kako se je to zgodilo….vendar, ko se vendarle zgodi, smo enostavno srečni….prava ljubezen si sama utira svojo pot in ji ni potrebno ničesar premagovati….ljubezen je življenje…ljubezen je bistvo življenja…..in ko ljubimo in smo ljubljeni, takrat resnično živimo….

Oj,
jaz ti ne morem dat nasveta, ker sama teorijo obvladam, prakse pa ne. Pri meni se morajo čustva in razum “poklapati”, drugače trpim, tako kot ti, verjetno.

Srečno!

nova
Uredništvo priporoča

punčara, kako lepo…..sam kako pa v praksi….toliko časa sem cincala med
čustvi in razumom, da sem najbrž že prepozna….preveč sem ga že prizadela,zdaj pa spoznala da ga ljubim tako zelo da bi premagala vse ovire…a kaj ko sem prepozna………kako preboleti prava čustva, kako živeti naprej če pri 25ih nimaš ne volje ne energije za nič in še ogromno drugih težav….ne vidim izhoda……

suhec, te popolnoma razumem. Sama sem naredila isto.
Sem mislila, da ga ne ljubim. Sedaj pa iz dneva v dan spoznavam, da je bila to življenjska napaka, ki je ne morem popraviti. Pa bi dala vse, da bi jo lahko.
Ko se že malo spravim v red, me vedno nekaj sesuje in spomni na to, kaj sem bila ob njem in kako sem se počutila. Vse tisto, kar je napisala punčara…

Suhec, mislim da ti je punčara odgovorila na najbolši možen načiin. Jaz se popolnoma strinjam, pri ljubezni je treba poslušati le srce, vse drugo pa pustiti ob strani.

Ja, da se živeti le z ljubeznijo in to ti govorim iz lastnih izkušenj. Po 12 letih čudovite zveze sem spoznala drugega moškega. Na potinama je stalo 1000 ovir in vse sva s pomočjo ljubezni premagala. Vsi so naju obsojali in bilo je težko, pa sva se prepustila usodi in povem ti, da je bilo sanjsko.

Ljubezen je v najinem primeru premagala vse ovire, dokler naju ni za vedno ločila kruta usoda…Vendar ni mi žal, ni mi žal za vse, kar sva morala prestati na poti, do najine sreče, bilo je vredno vsega truda. Če bi morala ponovno skozi to bi se sigurno odločila enako, kajti bila sva si usojena in tega srcu ne moreš zatajit.

Srečno, upam, da se boš pravilno odločila.

Včasih bi bilo bolje napisati kak stavek v pojasnilo, tole vse skupaj je zgolj “v oblakih” in lahko samo filozofiramo. Svekakor pa naj bo razum pred čustvi !

Ko se zaljubimo vsekakor sledimo le srcu in ga poslušamo, srečni smo, sanjarimo in prepričani smo, da smo našli največjo ljubezen svojega življenja….vendar čez čas ko se bolje spoznavamo se niti ne zavedamo, da vedno bolj vodi naša čustva razum, čeprav je srce še vedno na mestu in smo še vedno zaljubljeni.
Nenadoma spoznamo, da tale naša “največja ljubzen” le ni tako zelo popolna, da nam po glavi večkrat rojijo nenavadne misli, da se kdaj tudi zalotimo kako smo včasih žalostni in presenečni, ker naš partner le ni tako zelo popoln.
Vsekakor je prava ljubezen tista, ki premaga vse ovire na poti in ki jo vodita tako srce kot razum.

Suhec!
Jaz sem naredila življenjsko napako, ko sem poslušala razum. Morala bi poslušati srce in bi danes bila najverjetneje zelo srečna.

Tudi jaz še vedno ne vem kaj naj naredim. Od decembra ko sva se zadnjič videla, pa do danes še vedno vsak dan mislim nanj. Zadnjič ko mi je pisal mi je povedal da ima en kup težav doma in v službi. Ali naj mu pišem in ga vprašam kaj se dogaja z njim, muči me to ker mi ob zadnjem srečanju ni rekel da se ne moreva več videvati, oziroma bi me lahko mirno poslal v …
Če bi poslušala srce bi ga verjetno poklicala, ker pa dela razum čakam.
Naj povem da sva oba poročena in blizu 40.

Vsekakor mislim, da je povsod v življenju na vseh podrocjih pomemben RAZUM, v primeru, ko ga lahko zdruzis v kombinaciji s čustvi, pa je zadeva popolna.

Odvisno je tudi od tega, koliko si stara, kaj ti taka ljubezenska veza poneni za prihodnost.
Punčka pri 15 se lahko ravna samo po čustvih, ker zanjo še skrbijo starši in bo v 5-10 letih tega fanta še spoznavala, se učila, prilagajala…v življenju pač še nima nekih določenih ciljev, navad, hobijev, imetja.

Drugo je, če se zaljubi ženska pri 30, ki ima službo, ustaljen ritem življenja, stanovanje…mogoče tudi že otroka in razočaranje v srcu. Taka si težje privošči samo vezo, polno romantične ljubezni, pa nič ujemanja v vsakdanjem življenju. Taka ženska mora prej ali slej svojega “amorja” pogledati tudi z razumom. Ko si že oblikovana osebnost, potrebuješ partnerja, ki je tudi nekoliko usklajen s teboj.

Seveda, vse ovire premaga ljubezen in volja. Vendar le, če sta oba zato.
Ne smeta pa egoistično gledati samo na ljubezen med njima, ampak morata imeti tudi kanček ljubezni za ostale, okoli njiju.
Če bosta drug z drugim iskrena in če bosta poštena do vseh ljudi, potem je dovolj samo ljubezen, ostalo bo prišlo samo od sebe. Iz ljubezni do sebe in do drugih.
Tudi prilagajanje in spreminjanje je mogoče…z veliko ljubezni in zaupanja v dobro. (obojestransko)

Vse se da sam če se hoče.

Pozdravljena

Žal moramo nekatere stvari v življenju sprejti sami in nositi posledice morda celo življenje. Ali je odločitev prava ali ne bomo videli šele kasneje. Odločitev moraš sprejeti sam/a in vanjo verjeti.

Čustva igrajo pomembno vlogo in lahko tudi zaslepijo človeka. Če v vezi vse ok je ponavadi razum nasprotje čustvom in jih lahko pokoplje.
Pomembno je da osebo, partnerja poznaš in da veš ali mu lahko vsaj malo zaupaš, čeprav se zgodi da v teh trenutkih partner postane nerazumljiv.
Partnerja poznaš najbolje sam/a in sama moraš oceniti, presoditi.

Lahko pa tudi razum reši dosti stvari, če je vsaj kanček zaupanja in razumevanja med partnerjema, odkrit pogovor veliko reši.

Dokler se čustva in razum nerazjasnjena, človek trpi, ko pa si človek uredi stvari, mu je pa lažje in je pripravljan na novo pot oz. staro.

Vendar pravijo kdor išče ta najde in da sreča spremlja pogumne, obupati ne smeš. Če se odločiš za novo pot, lahko najdeš nekaj boljšega ali pa ne vidiš kaj si imel/a, spustil.

Povedal nisem nič konkretnega, bom dal tudi nejasen odgovor.

Čas bo pokazal ali je sprejeta odločitev pravilna.

Pa sem jaz tudi v enaki situaciji, trpim… samo čas mi bo zagotovo pokazal…

Lp

Ko si zaljubljen je pac vse lepo in krasno.Ja res je to je cudovit obcutek.
Najlepse pa je v vsem tem,da te nic ne zmoti,in oseba ,ki jo ljubis je domala ne poplna.
Prava ljubezen zahteva celega cloveka ogromno energije prizadevanja itd.Bi tudi rekla,da drzi,ko enkrat zacnes gledat stvari z razumom nekako vse zgubi svoj car.Ampak treba je gledat malo z razumom,ker videvat se z nekom,kasneje pa zivet skupaj je velika razlika.Tudi,ce ne zelimo se v nas vsakdan pritihotapijo tezave,ki jih je potrebno resevat,iskat kompromise pa kaj bi o tem,ko vsak to sam dobro ve.Prav je ,da ljubimo ampak zraven tega je potrebno razmisljati tudi o tem kaksna bo nasa prespektiva z tem ali onim partnerjem.In partnerja zacnemo sele spoznavati takrat,ko zacnemo z njim skupno ziveljene,ko delimo vsak dan,lepe in malo manj lepe stvari.Odvisno je od nas samih na kaj smo pripravljeni,ali na kaj nismo.Cas pa je tisti,ki pokaze ali smo na pravi poti ali ne.

Ja, prava ljubezn premaga takorekoč vse.
A ljubiti morata oba, če gre eden v skupnost s figo v žepu, se ne izide.
Torej, ti že veš, ali mu lahko zaupaš. In o velikih problemih se morata temeljito pogovorit in se OBA strinjat z rešitvami! Sploh, če so posredi še drugi ljudje, ki lahko usodno vplivajo na vajino družino, si morata biti vidva v vsem enotna.

New Report

Close