domače živali
Ljudje postavljajo na prioritetno listo domačo žival ?
Je žival več vredna od človeka ? Je to sploh smotrno vprašanje ? Mar ni tudi žival bitje ki živi , a ravno zato ker je samo ” žival ” toliko bolj trpi. Ali ni splošno znano , koliko mučenja te živali prenesejo ?? ko jim vstavljajo petarde na rep , ko jim sredi najhujše vročine ne privoščijo niti kaplje vode ?? Ko žival vdano čaka in gleda z otožnimi očki ( njihov pogled je tako nerazumno nežen , topel , lep in v pričakovanju….) kdaj se ga bo usmilil lastnik in ga odvezal s kovinske verige , ter umaknil v hladno senco . Vendar žival lahko v primerjavi s človekom samo čaka , čaka….čaka na naše usmiljenje.
Človek ??????
Vsakdo bo toliko prej pomagal sočloveku , žival si ne more sama. ODVISNA je od naše dobre volje pomagati ji ali ne …
Ne more sama od sebe k zdravniku ko se počuti slabo , ne more si natočiti droben slap bistre vode v svoj lonček , ne more povedati kaj in kje jo boli. Ne more ubežati zločinskemu mučenju , kadar jo ujamejo predrzni fantalini z namenom ,da bi jo mučili ( mimogrede , ti fantalini so naši sinovi !!!!!!!)
Premoč imamo nad njimi , odvisne so živali od nas.
pa veste kaj je še razlika med nami in živalmi ?
licemerje , hinavščina , kvazidobrota , materializem , stremuštvo , EGOIZEM in še in še.
pa živali ?
O , ne , te pa tega ne poznajo !
Vedno sem in bom pomagala tudi sočloveku , bog ne daj da ne bi…
rada imam ljudi !
Vendar naj me nikoli nihče ne vpraša ali mi postavi termin kot ” de facto ” , da so živali v prioriteti . Ker pri meni bo vedno tako , do obojih imam enak odnos in če bi bilo treba , bi tudi za žival dala tisto zadnje kar imam .
Samo veliko bolje bi bilo govoriti o karakterjih ljudi , bi bilo več za povedat , bolj bi se zgražali. Kolko umazanega ima lahko človek v sebi.
tko , dala sem si duška…
sori , sori..
samo tko je !
Ej, vidva, dobro jutro. Ja, zgoden je danes
naš zajček. Pa tudi ti Seba nisi več pot kovtrčkom?
Jaz sem tudi med ta pridnimi. Sem že dobro uro
in pol pokonci.
Lep prelep dan vam želim. Zdaj pa bom odgovororila
bolj resno zajčkovi temi!
Takole razmišljam o domačih živalih.
Največja napaka nas ljudi je, da si ob svoji osamljenosti
ali ob kakšni drugi priliki vedno in znova zamislimo eno
živalco, ki naj bi nam ali krajšala čas, ali nas lepo čakala
doma, ko pridemo domov, ali zato, da se igramo z njo, če
drugega ni v bližini, ali enostavno zato, da si kupimo mir
pred otrokom…..
In ko si omislimo domačo žival, bodisi psička, mucka, zajčka,
hrčke, mongolske skakače, želvico, ribice ….
(to sem zapisala zato, ker so vse te živali in nekatere od njih še vedno imele in imajo dom v naši hiši), le redkokdaj pomislimo na odgovornosti, ki jih to posestništvo in lastništvo prinaša s seboj. Kajti žival je tudi in…. živo bitje in spomnimo se, ko rečemo: “Ja, samo govoriti ne zna, drugače pa vse razume, vse ve, kaj ji/mu hočemo povedati …”.
Da, samo govoriti ne zna !! Žalostno kajne! Ko pa bi žival znala govoriti, pa bi nam hitro povedala, da jim nikoli ni dovolj naše ljubezni, da jim nikoli ni dovolj naše skrbi in da jim nikoli ni dovolj časa, ki jim ga posvečamo! Žal je že tako. Pozabimo namreč, da ni dovolj žival le popedenati, ji dati za jest, ji dati za pit, ji nastlati, ampak da žival prav tako, kot človek, potrebuje svoj čas, čas za igro, čas za “pogovor”, čas za sprehod, čas za počitek….
Večina nas ljudi pa je žal naštelana tako, da se znamo z lepim psom, pasemsko muco, hrčki, ki se množijo in množijo, morskimi prašički na vrvici le pohvaliti, jih le razkazovati, drugače pa je, ko reveži zbolijo, ko se jih dotakne depresija ….da, tudi živali doživljajo svojevrstne depresije. Zimsko depresijo doživljajo živali ravno tako, kot ljudje. Kje smo takrat, ko nas psiček žalostno gleda? Ker se ne počuti dobro, pa žival ne ve zakaj in ne zna tega povedati drugače, kot z obnašanjem in z očmi ???
Tudi pri nas imamo težave. Nekako nam jih uspeva reševati s skupnim dogovarjanjem o obveznostih, ki smo jih sprejeli, velikokrat pa prav zaradi živali pride do prepira in glasnih besed. Pes zahteva svoj čas in odgovornost. Hčeka je zdaj ugotovila, da ni dovolj le to, da psa pelje ven za pol ure, ampak da mora ta sprehod trajati malo dlje. In da tudi psu ni prijetno, če ga pri opravljanju nečesa potrebnega opazujemo in priganjamo!! In da ne smemo pozabiti na tablete, ki jih mora dnevno užiti, bodisi vitaminskih, bodisi dermatoloških.
Tudi gospodar je ugotovil, da ni dovolj, da ga pred trgovino razkazuje vsej vasi in razlaga, kaj “njegov pes vse zna”, kako zna sesti, kako zna leči, kako zna dati glas, kako zna iti poleg in taka in podobna j….a! In da ni dovolj le urediti mu lep pesjak in mehko ležišče. Pes potrebuje tudi nežno roko, umirjen glas, čas, ko sme preležati ob nogah tistega, ki ga hrani in boža …
Tega žal v hiši ne more. Zato je treba iti do njega in mu posvetiti vsaj malo časa. In ko žival zboli, je treba ukrepati. Ne si misliti, da je pač žival, kar bo pa bo! Ne, treba se je posvetovati z veterinarjem, treba je nabaviti zdravila, treba je žival obravnavati tudi s te plati njenega življenja. Saj nobena žival ni žival zato, ker nam ni treba zanjo poskrbeti, ko zboli, ker je pač samo … žival!!! Bog pomagaj! Če žival boleha, ji je vendar treba pomagati, ugotoviti, katere so težave, ki jo pestijo in jo odrešiti tega! In če so za to potrebna sredstva, so pač potrebna. Na to moramo misliti takrat, ko se za domačega ljubljnčka odločamo. Vedeti moramo, da tako, kot človek, tako zboli tudi žival, tako kot potrebuje nego in skrb čovek, tako jo potrebuje žival, tako kot potrebuje vzgojo mali otrok, tako jo potrebuje žival, tako kot potrebuje zraka in svobode gibanja človeško bitje, tako jo potrebuje žival. Živali je treba ravno tako dati tisti del njene svobode, do katere ima vso pravico, dokler ne ogroža varnosti drugih. Takrat sicer moramo ukrepati, a še vedno ne restriktivno.
Res je, da prišleki ne poznajo živali tako, kot jo poznamo mi, da ne moremo dopovedovati nekomu, ki nam prihaja naproti: “Ah, nič se ne bojte, saj nič noče, saj nič noče … saj je čisto priden…!” Ne, tega ne moremo, pa četudi svojega ljubljenčka poznamo do obisti. Kajti nrav živali je predvsem in kot prvo zelo nepredvidljiva. Žival do svojega drobovja začuti človeka kot človeka … težko bo žival prepričal o svoji osebnosti človek, ki že z mimiko obraza odraža negativnost in ta negativnost se odraža v neverbalni komunikaciji, v govorici telesa, ki jo žival še kako dobro razume, prej jo zazna, kot jo zaznamo mi, ljudje, zato žival odreagira tako, kot odreagira pri srečanju in takrat postane žival nekaj, kar mi ne poznamo, takrat nam žival pokaže drugačno obnašanje, obnašanje, ki ga mi nismo navajeni.
Zakaj bi takrat kaznovali žival ??? Ker nam želi povedati nekaj, česar mi ne razumemo in ne vidimo? Takrat bi morali na spontan način prisluhniti obnašanju naše živali in mu slediti, biti pozorni, saj nam noče nič drugega, kot povedati, da je v naši bližini nekaj, s čimer se ne more sprijazniti, nekaj, kar nam izkazuje negativnosti! Mi ljudje, norci, pa udri po živali: “Pa kaj se dereš, kaj tuliš … daj že no mir! Prav, te bomo pa zaprli, pa tam tuli ….!” in ajde, ketno pa odzad za hišo ….
Da, žival ne zna govoriti, zna pa veliko več povedati z vsem svojim bitjem, če ji znamo prislihniti in jo opazovati. In tako nam žival zna povedati tudi to, kdaj se ne počuti dobro, kdaj si želi miru in tišine, kdaj si želi nežne roke. Čudno, kajne, kako smo do slehernega tujca, ki gre mimo nas lahko pozorni, prijazni, ne znamo pa biti prijazni z nekom, ki živi z nami, ki je del nas od jutra do večera, od večera do jutra. Pa smo na tega našega sobivalca jezni, ker “smrdi”, ker pušča dlako, ker …. in mu še posode ne pomijemo vsak dan! Ja, saj je vendar žival, kajne!!!??
Malce se kdaj krivo počutim, ker tudi sama vzrojim, če mi pes hodi po hiši in če mi pušča dlako po hodniku. Še vedno sem namreč prepričanja, da je moč izražati živali ljubezen in pozornost na vse mogoče druge načine, ne na ta, da ji dovoliš prihajati in biti tam, kjer smo ljudje, sploh recimo živali, ki pušča veliko dlake. Vendar ima svoj prostor, lep, topel in miren prostor in ko mu želimo izraziti svojo ljubezen in svojo pozornost, si pač moramo vzeti toliko časa, da se mu posvetimo. Zakaj bi bili tudi ob izražanju ljubezni do živali tako komotni do sebe in bi dejali: “Pa naj gre pes ležat na peč, jaz bom pa na kavču, da bom lahko še skoke mimogrede videl!” Je to ljubezen do živali, če ji samo dopustimo biti na peči? Se pa z njo ne ukvarjamo?
Ah, prijatelji, oprostite, naložila sem sto na uro. Je pa res, da se v marsičem z zajčkom strinjam. V marsičem, zato smo pri naši hiši odločeni, da ne bo več živali, ko se bodo od nas poslovile te, ki jih imamo zdaj. Zajčka imamo, a nismo računali na njegovo glodanje, ko smo ga nabavili. In zdaj je večji del v kletki in tam gloda seno, hrano, korenje, repo, zelje …. da nam ne precvika raznih kablov in podobnih stvari, kot je revež že naredil, ko je bil izpuščen “na svobodo”. Poleti je večkrat spuščen pred hišo, ko si vzamemo čas paziti nanj, ali pa ga damo na trato pod pokrivalo. Ostali čas mora biti tam, kjer je. In to meni ni všeč. Ne more pa prosto letati po hiši, to spet ne. In tako je žival priklenjena na en prostor, ali nam je to všeč ali ne. Meni ni všeč in jezna sem. Vendar si zdaj ne morem pomagati. Ko bi imeli štalo, bi bilo to drugače. Imel bi večji prostor za gibanje.
Ne, nič več živali. Žival naj živi v svojem okolju. Tam je srečna in zadovoljna. Tam je njen prostor in njen način življenja.
Dosti o tem, se bom razhudila, bemtiš.
In pa: dobro premislimo, ko se nam bo kdaj kakšna živalca spet “tako lepčkana zazdela, tako milo gleda, tako lepo mehka je, joj, kako lepa je ….”. Ne glejmo tega, kar je preveč očitno. Gledati moramo druge reči, razmišljati moramo o tem, kaj lahko živali nudimo in česa ji ne moremo nuditi. Kje ji je bolje!
Lepo pozdravljeni, dragi prijatelji. Oprostite mi, ker sem ….
Ne, Seba, jaz pa nikoli ne pečem potice. Enkrat
samkrat v življenju sem jo pekla, zdaj nikoli več.
Imamo veliko prijateljev, znancev, domačih babic,
ki to naredijo namesto nas. Pa še samo eden pri
hiši jo je, ostali ne! In za tega enega je lahko tudi
hitro dovolj.
Zdaj spravljam na dan darila za zavijanje, da jih
še danes dam pod smrečico! S tem pa seveda kar
imam nekaj dela, ker je tega kar dovolj, je en kup
nečakov, pa en kup družin in še firme …. in potem
so tu še meni najbolj mili ljudje …. za katere se
rada potrudim.
o živalih sem že pisala, govorila, dopovedovala….vse živo…….
Čeprav pred vsakim takim samogovorom rečem, da “imam rada živali in da imamo doma psa, za katerega vsi lepo skrbimo”, zaradi mojega nadaljevanja razmišljanja nihče tega začetka NOČE (več) slišati.
Da ne bom še enkrat nakladala, kar sem že povedala tudi tukaj:
strašno me moti, blazno me moti, da ljudje ljubezen, ki bi jo po vseh človeških merilih, MORALI dajati recimo otrokom, raje dajejo živalim.
Ne mi rečt, da tega ni, pri svojem poklicnem delu sem naletela že na več takih primerov, ko mamica zna poskrbeti za svoj trop psov, otrok je pa zanemarjen kot kakšno potepuško ščene, da o tem ne govorim, da otroku dovoljuje , da te pse POLJUBLJA NA GOBČEK in podobno.
Res me moti, da ljudem NI ŠKODA dati denarja za vseh sort hrane, ki se kopiči po trgovinah za pse in mačke, ŠKODA PA JIM je malenkosti za vnuka, ki se je že “navadil”, da pri babici Božiček nič ne nosi, ker ona “nima” denarja.
žal mi je, toda še enkrat moram reči: ljubezen do človeka je več vredna
hmmmmmm… v dilemo me je postavlo tole tvoje razmišljanje, potem, ko sem prebral zajčkovo pisanje in tudi nekaj Marijinega… je res, kar pišeš Štefi, vendar mislim, da je to več ali manj ekstrem, prav tako kot to, da veliko lastnikov ne skrbi za svoje domače živali, čeprav jih so jih kupili “z dobrim namenom”…
no pustimo zdej to.. vsaj jaz moram.. mulcu še smuči it spedenat, ker gre čez pol ure na trening 🙂
lepo jutro štefi, pa en lep dan… bova kej kofe v soboto dopoldan pila :)?
Stephi, iz tvojega posta je razbrati rahlo jezo?
Imaš čisto in popolnoma prav. In zato upam,
da si moj post pravilno razumela.
Kajti, moje mnenje je, da ljubezen do živali, če jo
vzameš za svojo, če jo vzameš v dom, če ji želiš
dati topel kotiček, toplino, ki je morda drugo ne bi bila
ali je ni bila deležna, mora biti, mora biti tudi izkazana,
izražena.
In POPOLNOMA SE STRINJAM S TEBOJ, da je ljubezen
do človeka NAJVEČ VREDNA !!
Zato sem še vedno prepričanja, da mora žival imeti
svoj prostor, človek svojega. Da mora žival vedeti,
kdaj ji je kaj namenjeno in zakaj in koliko, kajti prioriteta
so seveda ljudje. Tudi tisti ljudje, ki za žival skrbijo.
Naj ti le to navedem, boš morda moj odnos do živali lažje
razumela: tako mož kot hčerka sta nora, ampak res NORA
na živali, “ker so tako lepe, ker so tako srčkane, ker so tako
ljubke, ker so tako…” in tako dalje in tako naprej. To zame
NI ljubezen, tista ljubezen, ki jo žival zahteva. To je pravilna
nega in prava skrb za udobje živali. In sem proti temu, da si
žival deli prostore človeka! Žival mora imeti svoj prostor!!!
Vendar: ko smo se pred tremi (hm, zdaj najbrž že štirimi ??)
leti preselili iz mesta na podeželje, so prišle na plan vse
skrite in nikoli uresničene želje moža in seveda tudi “pomoč
pri prilagajanju” hčere na popolnoma drugačen način življenja.
Moram priznati, da mi ta ukrep še zdaleč ni bil najbolj povšeči, vendar je bil v tistem času, v tistem danem trenutku tudi najboljši. In morda me bodo za to, kar bom zdaj zapisala, obsojali vsi ljubitelji živali, vendar moram povedati tako, kot je.
Mož si je psa (je tudi drugače ljubitelj živali !!!!) močno in srčno želel že kot otrok. In smo imeli priliko dobiti čudovitega psa, ki bi se “res vklapljal v hišico na podeželju … v ambient …. ” skratka v vse, kar nas je čakalo!!! In hčerka, ki je takrat začela svoje najstniško obdobje, ki se je “iskala”, ki je imela tisoč in eno težavo oditi iz enega konca pestrega življenja v drugi konec, za katerega ni vedela popolnoma nič, kako bo in kaj jo čaka in … da ne dolgovezim – tudi ona si je močno želela psa. In ker sem po temeljitem razmišljanju, večdnevnem, prišla do zaključka, da bo to obenem tudi tista “obveznost”, tako za enega kot za drugega, ker bomo morali psa voditi na sprehod in podobno in nas bo življenje z njim morda odvračalo tudi od misli na neprijetne spremembe, smo se skupno in po določitvi obveznosti dogovorili za psa in seveda porazdelili svoje skrbi.
Stanje se je sčasoma spremenilo, malo so se obrnile obveznosti, malo je tega in malo onega, še vedno pa mislim, da je žival … žival, ki pač terja svoje. Ne ljubčkanja na smrček, ne ležanja po hiši in po peči, ne sprehajanja po domovanju človeka kot družinskega člana, ampak, da ima svoj prostor in s tem prostorom in vsem ostalim seveda tudi tisto pozornost in tisto skrb, ki jo žival zahteva.
Če žival zboli, ne bom zaradi njene bolezni nikoli dala na tehnico počutja in varnosti ljudi. Tudi žival si zasluži spokojnost in mir in to bi ji vedno nudila. Da pa bi bila žival pri meni na prvem mestu … mislim da ne. Ne vem, kaj bi se mi moralo zgoditi, morda zgolj to, kar se zgodi večini ljudi, ki se morda pretirano naveže na žival … to, da v in pri ljudeh ne more več najti tistega, kar bi naj mu ljudje nudili. In potem ljubezen, ki jo ima in premore in ki mu praktično hodi celo odveč, posveti živali. Vendar za vse to res niso krive živali ????
Upam, Stephi, da si razumela, kaj sem želela povedati. Do kateregakoli živega bitja, ki ga človek spreme pod svojo streho, mora imeti razčiščen odnos in seveda to, kar temu živemu bitju pripada. Najsibo to določena vrsta ljubezni ali pa strošek, ki ga ta obveznost prinaša s seboj.