potepanja…resna tem
Na spodnji temi sem odkrila, da je Barbara ena velika potepinka in jaz kar ušesa dvignem, ko to zaslišim.
No in ker vem, da bi vsi radi nekam šli in da ste vsi kje, kjer je lepo že bili, en mal razgibajte možgančke in napišite po katerih državah ste se potepali in kam še nameravate ali bi želeli iti.
H
Pandica.. želje so bile in so še velike… nekaj potepanj je sicer bilo.. ampak.. tko bolj… 2, 3 dnevnih (Bavarski gradovi, Amsterdam, Istambul, Barcelona…), sicer je eno potepanje res trajalo več kot leto (13. mesecev) katerega se pa kaj preveč rad ne spominjam… Kosovo… vojska :))
No v bodočnost pogledano, vidim sicer nekaj takih manjših potovanj (kaže se mi Kanada spomladi), vendar kakšne bogatije potovanj ne vidim… Mogoče pa.. enkrat… tja dol.. Azija.. pa Tajska… mogoče Bali .. kaj pa vem.. no v glavnem, imamo ciljev dovolj in vemo za kaj delamo in živimo. Potem pa… če bo… :))))
Brus ni glih veliko štempljev zbral v svojmu pasošu, pa vseeno.
Zanimiv je bil izlet do Ludveta Bavarskega, ker sem tam ugotovil, da je moral bit ena velika mona, pa so vseeno podjetni Švabi iz tega potegnili celo reč, sicer me pa Nemčija ne prepriča, kot še manj, Avstrija, razen Dunaja. Tja smo šli od tam, downstair’s namreč. Iz dunaja pa z nekim speedgliserjem dol mimo Bratislave, do Budimpešte, ki je tudi zelo zanimivo mesto. Zopet, za razliko od Mađarske.
To pa je vse, kar sem imel za spluvat.
Italija mi je neusahljiv vir idej, lepih mest, izletov in vedno mi je grozno všeč, kamorkoli gremo v Italijo. Nadalje sem obiskal še Francijo, ampak samo njen južni del do Toulousa, pa Katalonijo v Španiji.
Le ta mi ostaja kot velika želja, da jo celo prepotujem, v lasni režiji in z veliko časa. Kajti Španija je veliko več kot Lloret de mar in Barcelona.
Isto lahko rečem za Potugalsko, ki je obenem najbolj skrivnostna in najbolj nenavadna dežela kar sem jih videl. Brez dvoma sem del srca pustil tam in se želim slej ko prej vrniti, kot tudi po tisti del srca, ki je v Makedoniji.
V njo me je sicer pripeljala vojska, pa vseeno. Veliko sem jo videl in spoznal, da sem jo vzljubil. Pa še, bil sem del obmejnega voda in se kot tak naskrivaj dotaknil na tromeji tudi ozemelj Grčije in Albanije.
Med tiste velike, velikanske želje pa ostajajo tura po Skandinaviji, Aljaska, Južna Amerika: Sao Paolo, Rio de Janeiro, OBVEZNO Machu pichu, Čile, Andi, Nikaragva, ……ah, sanje, kaj bi brez njih !
Pa smo tam, kaj. Preresna tema? Premal denarja? Hm, Pandica je vse prepotovala z nahrbtnikom na rami in spala med vrečarji na štacionih, pa na vlakih (Interrail variante). Včasih sem se peljala od Pariza na Dunaj, da sem lahko presedela noč na vlaku. Sam ni mi pa žal.
Tako sem kolovratila po Norveški, Švedski, Angliji, Nizozemski, pa skok v Bruselj, pa Italija (Rim že ene trikrat, pa Napoli, Vezuf, Pisa, San Marino, Capri, Sorrento…), pa Pariz in Barcelona, Valencija, San Antonio, Monte Carlo ene dvakrat, Nica, Koln, Dunaj …
Brez nahrbtnika sem si privoščila izlet na Češko (kao po gradovih Češke, pa so bili v zimskem času vsi zaprti in se drugega ne spomnim, kot kako zelo me je zeblo), pa novo leto v Istanbulu in absolventski izlet v Tunis, no sedaj sem dopolnila še z Irsko….Kalifornija (S.Francisco, Fresno, Los Angeles in San Diego, pa Las Vegas, Gran Canyon in malo vožnje čez Arizono, pa le enodnevni skok v Mehiko)…
Ostal pa mi je vzhod. Nedotaknjen. Bližnji in daljni. Še tja do Budimpešte nisem skočila, pa mislim. Plani so, želje tudi, denar se bo našel (Pandica vse zapravi za potovanja namesto za npr. novo kuhinjo in nov avto)-….
Ma, mogoče ne Pandica, Špela pa vsekakor :))))
Kar se pa tiče nove kuhinje – v stari se glih tako dobro skuha in tudi v avto boš lahko še vlagala……potovanja so pa tisto neki najlepšega, kar se ti lahko zgodi.
Viš, zdej z otroci vsekakor nimaš več prilike it s spalno vrečo in na štop.
Najbolj ne štekam nekaterih mladih, k ijih poznam, bemti, par, 19, 20 let stara, sama, pa gresta za 14 dni v hotel v Poreč, recimo. To mi je čisto out.
Uf, Pandica, moje potovanje pa je zneslo cela dva koraka
čez prag lastnega doma. Želja in sanj imam toliko, da zaradi
njih celo malo težko živim. In prav zato tako rada gledam vse
te oddaje, ki pripovedujejo ali zgodovino krajev posameznih
dežel, ali te poljudno znanstvene oddaje, ali oddaje o potovanjih
mladih ljudi po svetu, skratka vse, kar me popelje s pomočjo
ekrana v drug svet.
Sama sem šla le v Avstrijo – Dunaj, vendar so bili trije dnevi, v
katerih naj bi si ogledala znamenitosti za mojo radovednost
absolutno premalo. Toliko sem hodila, toliko prešpancirala,
prepešačila, da nog nisem čutila, pa še sem se jezila, da nisem
nič videla…… kar je tudi čista resnica.
Bila sem tudi v Italiji – Toscana, na Napoleonovem otoku Elba,
in lepote te dežele mi je jemala dih. Še danes, ta hip, sem se
vrnila tja v tista polja, posejana s sončnicami, tista polja, ki jih
je nepozabno ovekovečil Rembrandt (upam, da se nisem zmotila!),
neozabno mi je ostala v spominu Napoleonova palača ……..
In bila sem tudi nekaj malega na Madžarski, Cittadela, Siofok in
njihove sladke kumarice, bemtiš! Vsi okrog in okrog mize so mi
naložili na krožnik kumarice, ker so vedeli za mojo ljubezen do te
“gurmanske specialitete” (pih, okisane kumare pa gurmanska
specialiteta, a?), no, ko sem pa dala v usta prvo napikano vilico
kumar, sem pa mislila, da bom …….. s l a d k e eeeeeeeee kumare!
Ma sej so zmešani, no, dobro jed so uspeli uničiti!
Je bil pa nepopisno dober njihov bograč, tisti, ki se je kuhal v takih
malih kotličkih kot so npr. čelade, tisti je bil pa božanski, božanski!!!!
In potem je tukaj še potovanje v mojo gmajno, kamor pa potujem praktično vsak dan, če ne zjutraj pred službo, pa zagotovo po službi. In tam je moj svet – moje sanje, uresničene in neuresničene. Morda bom še potovala, rada bi šla na Irsko, kjer si bila ti. Irci so mi blazno všeč, to je nardo, ki mi je po duši zelo podoben: na zunaj še kar grob, drugače, v srcu pa mehak in “pripravljen za obdelavo”. Tak je po moji predstavi Irec in rada bi se enkrat znašla v pravem irskem pubu! Mater, ej, to bi zame iblo življenje, videti in hoditi po irskih tleh, po njihovih nepreglednih ravninah in “kamnitih” pašnikih, biti v njihovi hiši ……
In želja me seveda vleče tudi v Španijo, v ples flamenka, v igrivost španske krvi in temepramenta, da pa ne govorim o Grčiji, o deželi Grka Zorbe in njegovih sanj, deželi trme, ki moške delajo take, da je normalno žensko strah pomisliti na to, da bi ljubila Grka …..
Oh, sanje, seveda, sanje pa ostajajo tukaj in z nami in sanje nas ponesejo na pot, kadar nam jo na TV predstavijo, tisto pravo pot …… ki jo nekdo naredi in za nas nekaj posname.
Vidiš, Pandica, tako bi jaz potovala. In ker ne morem potovati, mi je očim oaril veliko enciklopedijo o deželah sveta, deset velikih knjig, in ko katero od njih primem v roke (zadnjič, ko je bilo čisto malo časa, sem “potovala po Avstraliji” z domorodci Aboriđiniji, njihovimi udomačenimi dingoti in kenguruji, obirala grozdje in ga sušila na nepregledno dolgih paletah in pripravljala – rozine ….. bogme, kako sem si v pičli uri naredila božansko lepo potovanje!
Maš prav. Jaz jih tudi ne, a ko bodo spoznali, bo že prepozno. Ko imaš enkrat družino je vse bolj komplicirano. prvič je treba zbrat veliko več denarja, drugič je treba več organizacije….
No, lepo, da si me ocenil tako. Veliko ljudi bi verjetno mislilo, da to ne bi šlo.
Enkrat sva se z možem pogovarjala o tem, pa sva prišla do zaključka, da ne bova sedela nekoč na terasi in se pogovarjala takole: A se spomniš, k sva kupila nov BMV leta xxxx pol sva pa ga prodala, pa kupila….. Res sva bila zakreditirana, ampak, sva pa dobr avto mela….Jok. Res sva bla zakreditirana, sam sva pa že marskikaj vidla….To mi je ljubše
Australija, ja Mariči. Australija bi bila nekaj. Moj dragi bi hotel, da tukaj prodava hišo in spokava in si tam kupiva ranč in mava ovce…. In otroci bi kar šli. Ti so tako neke ciganske krvi (le po kom majo to k sva oba tako mirna – :-)) ja ja) ampak tukaj pa vseeno jaz bremzam. Tako ljubim to našo malo deželico. Ne morem si predstavljat življenja brez staršev v bližini in vseh ki jih imam rada. Zdi se mi, da bi umrl en velik del mene. Potovati, ja, seliti se, pa ne. Vsaj ne tako daleč, da ne morem domov, če se mi zljubi.
Draga Mariči, moraš pa iti v Rim. To ni nedosegljivo, je pa fantastično. Rim je od vseh mest meni najlepši. Mesto z dušo.
Ma jaz vedno pravim, da ko me bojo spuščali po štiku v luknjo, da si verjetno ne bom pravil, uj, škoda, ker nisem preživel malo več življenja na delu, v službi, kej več prigrebel…..žal ti je lahko le za lepimi rečmi, kar potovanja vsekakor so.
In kaj, če bom vedno revež in kreditih, če bom ob tem imel lepo in polno življenje? Upam, da bo zadnji ček ki ga bom podpisal – nekrit. Še dolgo bi se tam zgoraj temu muzal…..
… he , he , pa neugledno kruleči airbagi :)))
Ja , sej res , za damo in bodočo dottoresso … pa za mačota …se res ne spodobi , no !
Aja , a bi šli mi enkrat vsi skupaj na Dunaj – vidva pustita trebuhe zunaj , jaz grem pa na saherco , a :))))
Potovanja – ja , moje večne želje in ne morem razumet ene frendice , ki pravi , da gre v Grčijo na dopust. Pa ji pravim , joj , blagor ti , tam se toooolko vidi , ona pa meni – dej , a si nora , sej ne grem po starih kamnih lazit , sej grem spat in se malo kopat , če bom glih …
… ojej , ojej !!!
No , meni je pred otroci uspelo videt celo Češko – in to v detajle , se res splača , smo bili tam kar ene 5-6 krat , pa nekaj Poljske , malo Madžarske ( premalo , mi manjka Budimpešta še enkrat bolj natančno ) , ja Avstrija , pa malo Nemčije , malo Francije (Azurna obala – del , ampak to kar natančno ) severna Italija z San Marinom ( ampak Firenc pa še zdaj nisem videla , jao ljudi !) in Grčija – ma tja bi šla takoj še kdaj , čeprav smo samo po starih kamnih lazili cele tri tedne :)))
Ker ni cvenka (upam , da bo to stanje minilo) se v bližnji prihodnosti kažejo samo gradovi Ludvika Bavarskega ali pa mogoče Barcelona (tako , avtobus varianta , za poceni, novembra ).
Velike želje pa so v prvi vrsti Škotska in London , potem Skandinavija in jasno , Japonska (ma ne Tokio , da ne bi kdo mislil , ampak vsa tista fina stara mesta in vrtovi).
Upajmo , da ni mi življenje hrani še kako tako veselje !
Nikitka si zeloooo želi tudi v Tunis – brez otrok ( mater , če to prebere kdo iz srednjih :)))
oh Pandica .. kakšna tema .. madonca .. B. bi o tem lahko pisala dneve in dneve :)))))
mislim, da ni večjega užitka od potovanj … pa ne samo potovanj .. tudi tist a veš, ko se odločaš .. kam .. kako … kdaj … pol pa pol leta planiraš, delaš načrte, bereš knjige in tko … uh .. to je meni vsaj tako super, kot sama pot 🙂
sej ne maram imet vse naprej splanirano .. ponavadi si poti sploh ne zastavim .. razen okvirno :)) ampak tko .. se mi zdi, da ko potuješ, je čist drugač in tudi ljudje te velik lepše sprejmejo .. če o državi velik veš in se potem o tem še pogovarjaš .. z domačini .. uh .. B. obožuje sedenje na klopcah v raznnih parkih in pogovore z domačini … to je tisto, kar na potovanjih zame največ velja .. stik z ljudmi :))) sej so kamni pa narava tudi lepi .. ampak potem .. ko si že doma .. in ko razmišljaš za nazaj .. ti največ pomenijo ljudje 🙂 to je to 🙂
jaz sem na primer na hitro (do 14 dni) pogledala .. španijo, Tunizijo, Turčijo Kanarske, Jordanijo, Madžarsko, Makedonijo …
Italija mi je najljubša evropska država, čeprav priznam, da evrope ne poznam kaj dosti … nekako mi je nezanimiva … veliko rajši imam mala mesta, kot velike prestolnice … podeželje in navadne ljudi …
Italijo sem prekrižala skoraj celo .. z avtom čez sever .. do Rima, in Sicilije .,.. tam sem bila mesec in pol in se čist zaljubila v tiste stare antične kamne .. uau .. noro … res .. še tisto malo vasico Corleone .. iz Botra sva šla gledat .. drugače je zame najlepše in najprijaznejše mesto na svetu .. Verona :))) ..
tako .. jutri gremo tja .. ob Gardsko jezero .. in seveda se ustavimo tudi v Veroni … komaj že čakam, da spet vidim to malo mesto .. polno romantike in meni tako zelo ljubo :)))))
lepo se mejte in … čimveč potujte .. ker .. konec koncev … spomini so tisto ki štejejo …
aja .. kam me še vleče … ma .. kaj naj rečem .. zelo me vleče Tanzanija .. Zanzibar … čeprav me Afrika na splošno ne mika kaj dosti .. ko bo čas taprav pa definitivno južna Amerika … drugače je moj srček še vedno v Aziji … tam imamo zdaj tudi nekaj zelo dobrih prijateljev .. V Maleziji in v Singapurju .. tko da .. če ne drugače .. bomo šli pa na obisk :)))))))
papa … B.
… če bi videla Grke ! Ti povem , iz prve roke , da so to nizki , povečini zavaljeni , prepoteni , črni in kosmati dedci !
DAAAAALEČ od tistih lepotnih idealov z antičnih vaz , ma res ne vem , če je to bilo samo umetniško pretiravanje , ali pa so bili v tistih davnih časih tudi Grki drugačni :))
Nikitka sovraži vsako neskladje z resničnim stanjem in namerno zavajanje turistk
Nikita, jaz sem pa razmišljala, da bi otroke ravno v Tunis peljala, pa šla z džipom naokoli, morda še z eno družino, da jim ne bi blo dolgčas. Ni se mi zdelo naporno in zato sem na to pomislila.
Grčija pa je pri meni še nedotaknjena.
Dunaj pa, pred krazkim sem imela občutek, da bi tud jaz tam torto jedla. Potem sem jo dvakrat za darilo dobila in videla, da sploh ni tako dobra, kot sem mislila da je – bila je suha… No in ko sem šla na Dunaj sem se vseeno prešetala do Sacher hotela in za tortico so hoteli okoli 2.000 sit in sem se ji z največjim veseljem odpovedala.
jAPONSKA bi bila pa vredna ogleda, a ljudje, ki so tam bili, so mi povedali, da samo spanje v kapsuli stane nekaj več kot 100 bivših DEM, kar se mi zdi pa hudo. Po moje bi rabila za tja celo premoženje…