premalo mleka!!!
moj malcek se je rodil 1 mesec prezgodaj, bil 9 dni na intenzivni, ko sem ga potem dobila k sebi na oddelek, sem ga začela dojiti, vendar ni šlo brez nastavka. tako se dojiva že kakih 14 dni.
danes pa sem ga podojila na obeh straneh (dojim ga na 3 ure, tako da imava 7 obrokov na 24 ur), pa po hranjenju še vedno ni bil sit – joče in si tlači rokice v usta.
kaj naj naredim? koga pokičem? počakam še uro na naslednje dojenje?
v porodnišnici se mi zdi, da so jim dodajali Aptimil, ne vem točno, katerega. naj si ga nabavim ali naj prej pokličem npr. porodnišnico???
obupana
Stina, tudi jaz sem rodila emsec prezgodaj in imela zato na začetku klasične težave z dojenjem. Zelo na kratko rečeno, sva jih z otrokom premagala na ta način, da sva se cca. en mesec dojila non-stop, ampak res NON-STOP (po 20-krat na dan, podoji so trajali tudi po eno uro; pogostost: na pol ure, pa tudi na 5, 10 ali 15 minut, kakor je naneslo…), pa tudi pozneje še zelo pogosto, vsaj do pol leta kar na vsako uro! Žal nimam časa, da bi ti podrobno opisovala vse težave in rešitve, zato ubiram bližnjico in ti kopiram Karmenin članek, ki je posebej posvečen dojenju nedonošenčkov.
Preberi ga, garantiram, da ti bo potem precej laže! 🙂
Srečno!
DOJENJE NEDONOŠENČKA
Karmen Mlinar, svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Literatura:
– Womanly Art of Breastfeeding, LLLI, 1997
– Breastfeeding Answer Book, La Leche League International, 1997
– Breastfeeding Abstracts, August 1997, Volume 17, Number 1, pp. 3-4.
– Dojenje in materinstvo iz srca, Ksenija Šoster Olmer, 1999
Iskreno se zahvaljujem vsem mamicam, ki ste bile srčno pripravljene podeliti svoje občutke in izkušnje za ta članek!
Prezgodaj rojeni otroci so otroci, ki so rojeni pred 37. tednom nosečnosti. Prezgodaj rojeni otroci imajo lahko izredno nizko porodno težo in številne zdravstvene težave. Prezgodaj rojeni otroci (nedonošenčki) so lahko zelo različnih velikosti, nekateri tehtajo samo pol kilograma in so lahko še zelo nerazviti, nekateri pa so popolnoma razviti in tehtajo lahko tudi 2 kg. Prvi potrebujejo zelo temeljito medicinsko oskrbo, zadnji pa morda le ogrevanje v toplih posteljicah. Nekateri nedonošenčki se lahko takoj po rojstvu začnejo dojiti, nekateri bodo morali počakati še več tednov, preden jih bodo matere lahko pristavile k prsim. Zelo majhni nedonošenčki lahko ostanejo na intenzivni enoti tudi cel mesec ali več in lahko dobivajo hrano le po posebni sondi. Takšnega otroka mati ne more dojiti, lahko pa črpa mleko zanj.
Kakor za zdrave, donošene otroke, je za nedonošenčke še posebej pomembno, da je kolikor se le da z materjo čimveč skupaj. Kasneje pa bo prav dojenje tisto, ki bo premagalo ločitev, ki sta jo doživela mati in otrok po rojstvu.
MATERINI OBČUTKI
Matere, ki so rodile prezgodaj, še posebej, če ima njihov otrok hude zdravstvene težave, se soočajo z zelo težko situacijo. Matere gredo tako psihično čez več faz. Prva faza je faza žalovanja, ko matere na porod sploh niso bile še pripravljene in žalujejo za občutki normalne, zdrave in do roka donošene nosečnosti, ki jo je pričakovala še v nadaljnje. matere morda sploh še niso obiskovale šole za starše ali prebrale knjig o porodu in niso še pripravljene na to. Naslednja faza je faza, ko se mati sooča z zdravstvenimi težavami svojega otroka. Ob tem so občutki, kot so šok, občutki krivde, zanikanje, čustvena otopelost popolnoma normalni v takšni situaciji. Mati je lahko zmedena, zaskrbljena in željna vsakršne informacije o svojem otroku.
Kljub temu, da gre nedonošenčku dobro, je razumljivo, da se starši soočajo z občutki strahu in osamljenosti.
Dojenčki, ki so rojeni prezgodaj še posebej močno potrebujejo materino mleko. Mamice, ki rodijo prezgodaj, se srečujejo s hudim stresom, saj imajo prezgodaj rojeni otroci veliko več zdravstvenih težav, ki so lahko tudi zelo resne. Ko mamice zagledajo svojega majhnega, nebogljenega otročička v inkubatorju, jih prevevajo zelo močna čustva strahu, jeze ali krivde in čutijo močan nagon po zaščiti svojega otroka. Osebje na neonatalnem oddelku je zelo zaposleno, ima veliko dela in se nima časa posvetiti prav vsaki mamici posebej, kar še dodatno prispeva k tem čustvom.
ZAKAJ NEDONOŠENČKI ŠE POSEBEJ POTREBUJEJO MATERINO MLEKO?
Znanstvene raziskave so dokazale:
1. Človeško mleko je lažje prebavljivo in ga otroci lažje prenašajo kot vsa druga prilagojena umetna mleka. Beljakovine v materinem mleku se v otrokovih nezrelih prebavilih najbolje razgradijo in se najbolje absorbirajo.
2. Človeško mleko vsebuje encim lipaza, ki pomaga, da je prebavljanju mleka kar najbolj učinkovito. To je zelo pomembno, saj je tako materino mleko najpomembnejši vir energije za rast otroka.
3. Protitelesa in drugi zaščitni, imunološki posredniki v človeškem mleku ščitijo nedonošenega otroka pred resnimi bakterijskimi okužbami. . Še posebej je poudarjena njegova prednost proti NEC (necrotizing enterocolitis), bolezni, ki se pojavi zaradi ostajanja hrane v otrokovem nezrelem črevesju, kjer je velika možnost okužbe in se velikokrat konča kirurško. Od 2 do 7% neonatalnih pacientov razvije NEC, med njimi je smrtnost kar 62%. Tisti, ki si opomorejo imajo trajne okvare črevesja in prebavil.
4. Nedonošenčki, ki dobivajo človeško mleko mnogo volje vidijo, in imajo manj očesnih okvar, zaradi posebne maščobne kisline v človeškem mleku.
5. Človeško mleko prispeva k višji inteligentnosti. Otroci se tudi bolje motorično razvijajo v kasnejšem življenju.
6. V človeškem mleku je veliko hormonov in encimov, ki so pomembni za rast in dozorevanje nedonošenčka, še posebej za dozorevanje otrokovih prebavil in živčnega sistema.
7. Dojenje mater in otroka tudi čustveno zbližuje. kljub temu, da otrok dobiva na začetku mleko po cevki ali sondi in si mati mleko iztiska, je mati z otrokom čustveno mnogo bolj povezana.
8. Znanstvene primerjave in opazovanja med nedonošenimi otroci, ki so bili hranjeni z materinim mlekom in otroci, ki so bili hranjeni z umetnimi, prilagojenimi mlečnimi mešanicami so dokazale, da imajo prvi dolgoročno mnogo bolje razvito okostje, hitreje rastejo in so inteligentnejši.
Neonatologi močno podpirajo možnost hranjenja z materinim mlekom, ker se dobro zavedajo prednosti materinega mleka pred vsakim prilagojenim mlekom. Zato močno spodbujajo matere nedonošenčkov, da mleko za svoje otroke iztiskajo in jim ga ponudijo preko sonde ali kako drugače. Materino mleko, še posebej pri materah nedonošenčkov ima namreč čudovito lastnost, ker je živa tekočina, da pomaga nedonošenčku pri dozorevanju organov in si otroci mnogo hitreje opomorejo. Vsak nedonošenček na Neonatalnem oddelku porodnišnice dobi tako vsaj malo materinega mleka, seveda od svoje matere. Materino mleko je edina stvar, za katero lahko mamica v tistih težkih trenutkih poskrbi sama.
Najboljše materino mleko za nedonošenčka je sveže mleko. Ponekod v svetu, kjer imajo mlečne banke je možno, da otroci dobivajo tudi podarjeno mleko drugih mater – darovalk. Matere morajo opraviti določene preiskave in njihovo mleko je v mlečni banki pasterizirano. Pasterizacija mleka sicer uniči žive celice, protitelesa, ki se borijo proti okužbam, toda še vedno vsebuje rastne hormone in encime, ki jih otrok potrebuje. Zato je darovano mleko druga najboljša možnost za otroka, preden dobi prilagojeno, umetno mleko. V Sloveniji mlečne banke ni.
Raziskave so pokazale, da nedonošenčki, katere matere dojijo, preživljajo mnogo manj stresa kakor tisti, ki dobivajo hrano po steklenički. Osebje na neonatalnih oddelkih zato močno spodbuja matere, da poskušajo dojiti svoje otroke takoj, ko zdravstveno stanje otroka to dopušča.
Matere, ki svojemu nedonošenemu otroku nudijo materino mleko, bodisi z dojenjem, bodisi s črpanjem, vidijo v tem početju veliko prednosti. Povezava med nebogljenim dojenčkom in materjo je tako precej večja, matere ob črpanju ali dojenju sproščajo hormona prolaktin in oksitocin, ki dobro delujejo tudi na mater samo, mati je srečnejša, bolj sproščena in zadovoljna. Oksitocin nekateri imenujejo tudi hormon sreče, poleg tega pa oksitocin poskrbi tudi za boljše in hitrejše krčenje ter celjenje maternice po porodu. Posebna vez, ki se splete med materjo in dojenčkom pa je pomembna tudi kasneje, saj ima veliko nedonošenčkov zdravstvene težave ali težave z motoriko tudi kasneje, kar starševstvo zelo obremeni.
ČRPANJE MLEKA ZA PREZGODAJ ROJENEGA OTROKA
Če nedonošenček ni dovolj močan, da bi se dojil pri prsih, mora mati pričeti s črpanjem mleka čimprej po porodu. Mati naj črpa mleko zelo pogosto, na dve do tri ure, v podobnem ritmu, kakor bi se dojil otrok. Pogosto črpanje je potrebno zato, da mati poskrbi za dobro zalogo mleka.
V porodnišnicah, v laktarijih materam nedonošenčkov ponudijo prsne črpalke. Lahko so električne ali ročne. Nekatere prsne črpalke omogočajo črpanje mleka iz obeh dojk hkrati, kar privarčuje veliko časa. Če je mati že odpuščena iz porodnišnice, otrok pa še vedno ostane na neonatalnem intenzivne oddelku, matere dobijo prsne črpalke na izposojo domov in nato lahko svoje mleko dnevno dostavljajo ob obisku otroka. Če je otrok premeščen na Pediatrično kliniko, imajo doječe matere po zakonu možnost (so)bivanja v bolnišnici in pravico do prehrane. Matere bivajo na t.i. oddelku za matere in večkrat dnevno obiskujejo svojega otroka, da ga lahko podojijo. Doječim materam bivanja ob bolnem otroku ni potrebno plačati. Matere, ki nimajo možnosti sobivanja z nedonošenim otrokom in mleko dostavljajo k otroku, lahko dobijo povrnjene potne stroške za dostavo mleka (ALI TO ŠE DRŽI????).
Če mati črpa mleko v porodnišnici, naj nedonošenček dobi čimbolj sveže mleko, brez steriliziranja.
Na začetku črpajte mleko zelo pogosto. Ko bo vaš dojenček rasel, bo potreboval vedno več mleka. Med enim črpanjem večkrat zamenjajte strani dojk, da bodo bolj stimulirane za večjo proizvodnjo mleka. Po nekaj tednih je možno, da boste izčrpali manj mleka, saj mrzle, mehanične črpalka ne morejo tako stimulirati dojk, da bi se zaloga hitro povečala.
DOJENJE NEDONOŠENČKA
Kako nedonošenčka pristavimo k prsim?
Če je otrok dovolj močan in “zrel”, se lahko začne takoj dojiti pri prsih. Ker so nedonošenčki izredno majhni in šibki, jim lahko dojenje na začetku povzroča veliko težav. Raziskave so dokazale, da se lahko nedonošenček, ki lahko pije po steklenički tudi doji. Dojenje je celo manj naporno kakor hranjenje po steklenički.
Ko boste prvič poskušale dojiti svojega majhnega otročička, boste morda zelo napeti. Potrebovali boste veliko miru, sproščenosti, dobre volje, potrpežljivosti , nagonske intuicije in sposobnosti opazovanja. Zelo pomembna je pomoč izkušene medicinske sestre, ki vam bo pomagala pri nameščanju in pristavljanju.
Iz izkušenj mnogo mater nedonošenčkov je najpriporočljiveje začeti s položajem “zibelke” (slika1) ali položajem ameriške nogometne žoge (slika3), kjer otrok leži povprek v materinem naročju. Takšen položaj omogoča lep pregled nad dojenjem in dobro kontrolo položaja otrokove glavice. Otrok leži na boku, v vašem naročju, toda glavice nima v pregibu komolca.
1. Položite dojenčka v svoje naročje, obrnite ga proti sebi, njegova prsa proti vašim prsim. Uporabite blazine, da otroka privzdignite na višino prsi (slika 1).
2. Če boste otroku ponudile desno dojko, podržite otrokovo glavico s svojo levo roko in desno dojko s svojo desno roko, to je položaj “zibelke”.
3. Otroku ponudite dojko tako, da jo rahlo stisnete za areolo in potegnete naprej (sendvič prijem), tako, da bo otrok z majhnimi usteci lažje zaobjel čimveč areole. Areola je temneje pigmentiran kolobar okoli bradavice. Otrok mora dojko “molzsti”, ne pa samo sesati bradavice (slika 2).
4. Dojko nežno podržite s svojo roko v položaju “C”: vaš palec na dojki, ostali prsti pod dojko.
5. Z roko, s katero držite dojko počasi zdrsnite naprej, sprostite kazalec in držite dojko spodaj s preostalimi tremi prsti.
6. Otroka s kazalcem nežno požgečkajte po ličku, tako da odpre usta in mu ponudite dojko. Pri tem spremenite položaj roke v položaj “U”, kjer otrokovo lice počiva na spodnjem delu “U”.
7. Otroka prižmite čim bližje in uživajte! Verjetno boste morali zgornje korake večkrat ponoviti, saj se oba z otročkom šele učita. Poskušanje dojenja naj bo mirno, prijetno in z veliko kontakta kože na kožo.
Otrok bo morda zagrabil takoj, morda bo potrebno več poskusov. Če se dojenček utrudi, ga pustite počivati na vaši goli koži. Priskrbite si trde blazine za oporo.
KENGURUJČKANJE
Človeški mladiči so ob rojstvu najbolj nezreli mladiči v celem rodu sesalcev. Znanstvene raziskave, kjer so primerjali razmerje med velikostjo možganov dojenčka in odraslega človeka, da je otroški mladič rojen dvanajst mesecev “prezgodaj” v primerjavi s preostalimi sesalci. Zato morajo človeški mladiči preživeti prvih 12 mesecev v popolni odvisnosti od svoje matere. Prav zato dojenčki močno potrebujejo bližino, otrokov srčni utrip in telesna temperatura sta v stalnem stiku z materjo bolj stabilna prav z neposrednim kontaktom dojenčkove kože na materino kožo.
Kljub temu, da so novorojenčki popolnoma odvisni od svojih odraslih skrbnikov, se rodijo z določenimi sposobnostmi. Če po naravnem porodu (brez sredstev proti bolečinam ali drugih zdravil) zdravega, donošenega novorojenčka položijo na materin trebuh, se lahko novorojen otrok priplazi do materine dojke in se poskuša dojiti sam. Dojenje je dejanje, za katerega poskrbi dojenček sam, mati le nudi prirodno okolje in pogoje za to. Prav zato je ločitev matere in otroka po porodu zelo nenaravno dejanje. Mati in otrok morata biti skupaj zgodaj in se pogosto dojiti, da se med njima lahko vzpostavi medsebojni odnos in se zagotovi primerna tvorba mleka.
Zaradi zgoraj navedenih vzrokov tudi na neonatalnih oddelkih slovenskih porodnišnic in na intenzivnih enotah močno spodbujajo starše, da svoje dojenčke in nedonošenčke čimprej kengurujčkajo, jih imajo na svojih golih prsih, s kožnim kontaktom. Dokazano je, da so nedonošenčki ali zelo bolni novorojenčki, ki so se veliko kengurujčkali, ki so se dojili ali ki so dobivali materino mleko mnogo hitreje okrevali in prej zapustili intenzivne enote, kar je posledično močno zmanjšalo tudi stroške bivanja v bolnišnici.
Pri kengurujčkanju mati ali oče lahko več ur držita otroka v naročju ali na golih prsih in ga tako grejejo s svojim telesom, mu nežno prigovarjajo in ljubkujejo. Kengurujčkanje je pozitivno tudi za starše: starši so v bližini otroka bolj pomirjeni, dobivajo več natančnih informacij o njegovem stanju. Tako lahko s kengurujčkanjem poleg vse medicinske tehnike nudimo tudi dotik kože, utrip srca matere ali očeta, toplino našega telesa in veliko nežnosti ter ljubezni.
DOJENJE NEDONOŠENČKA PO ODPUSTU Z INTENTIVNE ENOTE
Nedonošenčki, ki po porodu lepo napredujejo, so mnogokrat odpuščeni še pred napovedanim rokom poroda, zato so še vedno “nezreli” in potrebujejo še posebej skrbno nego in pozornost.
Ko bo končno prišel težko pričakovani dan odhoda domov, boste morda podvomili v svoje sposobnosti, kako boste brez pomoči medicinskega osebja sami lahko poskrbeli za majhnega dojenčka. Nedonošenčki morajo veliko nadoknaditi, ne samo telesne teže ampak tudi vse trenutke materine bližine, za katero so bili prikrajšani. Nadaljujte s kengurujčkanjem in neomejenim dostopom do vaših dojk.
Nedonošenčki, ki dobro napredujejo in nimajo zdravstvenih težav, so lahko odpuščeni iz bolnice s težo, ki dosega le polovico ali dve tretjini teže povprečnega, donošenega, zdravega in ob roku rojenega otroka. Nedonošeni otroci imajo v primerjavi z zdravimi, donošenimi otroci večjo površino telesa proti dejanski telesni teži in mnogo višje metabolične zahteve, da regulirajo svojo telesno temperaturo in zelo hitro rast.
Zaradi kombinacij teh faktorjev morajo nedonošenčki pojesti in popiti več, v primerjavi z zdravimi, donošenimi otroci oz. je najnižje pridobivanje telesne teže višje, kakor pri zdravih, donošenih otrocih. Zato je za nedonošene otroke zelo nevarno, če dojenje ne teče dobro ali, da otrok dobiva premalo mleka.
Nedonošeni otroci imajo drugačen ritem hranjenja in spanja kakor donošeni otroci. Nekateri svoje lakote ne zmorejo jasno izražati z glasnim jokom, ki opozori starše, da otrok nekaj potrebuje, zato dojenje na “otrokovo zahtevo”, kakor to velja za zdrave, donošene otroke pri njih ne pride v poštev. Nedonošeni otroci so bolj zaspani, dojko večkrat zavračajo, zato je pri njih obstaja velika nevarnost, da bodo dobivali premalo hrane. Strokovnjaki imenujejo zgornje obnašanje “nezrelo obnašanje”, saj se nedonošen otrok kljub lakoti včasih sploh ne prebudi. Zato je zelo pomembno, da se na začetku nedonošeni otroci hranijo po zelo natančnem urniku, najmanj osemkrat dnevno in z rednim spremljanjem porasta telesne teže, rasti v višino in večanja obsega otrokove glavice. Dolgo spanje (lahko tudi osem ur ali več) nedonošenih otrok je sicer popolnoma naraven pojav, saj se med tem spanjem v njihovih telesih izloča rastni hormon, ki je zelo pomemben za primerno otrokovo rast in razvoj.
Dokler nedonošen otrok ne doseže pričakovane porodne teže oz. svoje “prave” starosti (na rok poroda) ali dokler ni dovolj močan in ne pridobi na teži, ga ni možno hraniti izrecno le na njegovo zahtevo. Prav tako ni dobro prepogosto prekinjati otrokovega spanca. Tako lahko pride do paradoksa: otrok bi moral čim večkrat dnevno jesti, obenem pa njegovega spanca naj ne bi prekinjali. Pri nedonošenih otrocih je tako večja nevarnost dehidracije. Nevarnost je še posebej velika vsaj do njihovega “predvidenega” rojstnega dneva.
Matere nedonošenčkov zelo redko poročajo o “premalo mleka”, saj nedonošenčki na začetku dejansko zaužijejo manjše količine mleka, kakor donošeni. Matere nedonošenčkov v prvih tednih tako proizvedejo celo dva do trikrat več mleka, kakor so dejanske potrebe otroka. V tem času si ponavadi mleko iztiskajo s prsnimi črpalkami in veliko mater poroča o tem, da je njihovo mleko še ostajalo. Matere nedonošenčkov poročajo o dolgem spanju svojih otrok in da se otroci med dojenjem zelo hitro utrudijo in zaspijo, še preden je dojka izpraznjena. To je zelo značilno “nezrelo obnašanje” nedonošenčkov.
Ker “nezrelega obnašanja” nedonošenčkov ne moremo popravljati, je pravilna tehnika in strategija dojenja zelo pomembna, vsaj do pričakovanega datuma poroda, ko tudi obnašanje večine nedonošenčkov “dozori”.
Ali dobi nedonošen otrok dovolj mleka je zelo odvisno od efektivnosti otrokovega sesanja, materine zaloge mleka in materinega izcejalnega refleksa. Za dobro dojenje nedonošenčka je zelo pomemben pravilen položaj otrokove glavice med dojenjem. Otrokova teža se mora redno in skrbno spremljati. Otroka je potrebno tehtati brez oblačil. Dober znak je, če se otrok ob vsakem dojenju intenzivno doji vsaj 15 minut.
Preden je nedonošenček odpuščen z intenzivne enote, se zdravstveno osebje z materjo pogovori, kako in kako pogosto naj se otrok hrani. Ne obstajajo natančno določene tabele, saj se otroci med seboj zelo razlikujejo, zato je dobro, da se mati z zdravnikom zelo natančno pogovori, kakšen ritem hranjenja njenemu otroku najbolj ustreza. Mati mora doma zelo natančno spremljati, koliko mleka je otrok pojedel pri posameznih obrokih in preko celega dneva. V ta namen si je možno izposoditi natančne elektronske tehtnice ali otrokovo težo še posebej skrbno spremlja patronažna sestra.
Z razvojem in rastjo otroka, dobrim pridobivanjem pri teži, ko se bo nedonošenček ojačal in bo postajal sposoben izražati znake lakote, bo dojenje lahko prešlo v bolj naravno fazo – dojenje na otrokovo zahtevo. Povprečno potrebujejo matere doma pomoč tehtnice (ob vsakem obroku) dva do tri tedne. Po tem obdobju, je potrebno otroka tehtati le še enkrat dnevno, če otrok lepo napreduje pa le še ob rednih pregledih v posvetovalnici za dojenčke.
Kljub temu, da svetovalke za dojenje priporočamo dojenje otrok na njihovo zahtevo in potrebo, kar je najbolj naravno, je potrebno vedeti, da takšna priporočila izrecno veljajo le za zdrave in ob roku rojene otroke. Dejstvo je, da tehtanje otroka, še posebej če ta ne pridobiva dovolj na teži, predstavlja za mater dodaten hud stres in skrb. Toda vedeti moramo, da imajo nedonošeni otroci drugačne potrebe in drugačne vzorce obnašanja kakor ob roku rojeni otroci. Zelo pomembno je, da so matere nedonošenčkov pravilno informirane, saj bodo le tako lahko dobro in uspešno dojile svoje otroke.
**********
Izkušnje mamic z dojenjem nedonošenčkov:
Tadeja:
Moj sinček Nejc, se je rodil 7 tednov prezgodaj, v Ljubljanski porodnišnici. Prezgodnji porod me je zelo presenetil, saj je nosečnost po rahlih krvavitvah na začetku potekala brez zapletov, počutila sem se naravnost odlično. V porodnišnico so me sprejeli zaradi krvavitve ob odprtju materničnega ustja, nato pa so se po 5 dneh mirovanja odločili za porod s carskim rezom in spinalnim blokom. Odločitev me je tako pretresla, da sem porod doživljala napol omamljena in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem dojela, kaj se je zgodilo. Nejček je bil, živ in zdrav, jokajoč in lepo rožnat, takoj sprejet na oddelek za intenzivno nego, kjer so ga položili v toplo posteljico. Dihalnih težav ni imel, bil pa je kar krepak (1950 g pri 44 cm).
Naslednji dan sem morala ležati, dan zatem pa sem svojega sinčka lahko prvič objela. Dva dni po porodu sem s skrbjo ugotovila, da so moje prsi že prepolne mleka. Nespametno sem čakala, da mi bodo oddelčne sestre svetovale, kako in kaj z njim. Ko sem na to opozorila eno od sester, mi je ta dejala, da se po carskem rezu z dojenjem oz. brizganjem začne 3. do 4. dan po rojstvu. Ko sem 3. dan zjutraj odšla v laktarij (tudi zanj sem izvedela šele potem, ko ga je omenila sestra na oddelku za intenzivno nego), so me sestre oštele, da bi morala priti že prej.
Vendar se imam samo njim zahvaliti, da je kasneje dojenje tako gladko steklo. Skupaj z mano so se trudile, da so se moje prsi z veliko muko le izpraznile. Naslednji dan sem opazila, da so bradavice tik pred tem, da zakrvavijo. Kakšno olajšanje, ko so mi za zvečer posodile Aventovo črpalko. Brizganje je bilo popolnoma neboleče in zelo učinkovito. Nekaj dni zatem sem imela že svojo lastno črpalko in sterilizator. Denarja, ki sem ga za to porabila, mi nikakor ni bilo žal. Moj otrok se je tako hranil z mojim lastnim mlekom, to pa je bilo največ, kar sem zanj lahko storila. Le tako sem se lahko počutila koristno in zaželeno. Še sama sem bila presenečena, kako močan je lahko materinski čut.
Nejček se je tri tedne, kolikor jih je preživel na intenzivni, hranil po sondici, po cuclju pa precej slabo. Napredoval je počasi. Zelo me je skrbelo, kako bo z dojenjem. Prepričana sem bila, da si bom morala brizgati mleko in ga hraniti po steklenički. Po dveh tednih sem na pobudo zdravnice poskusila dojiti. Mala usteca so zagrabila tako močno, da mi je vzelo sapo. Popil je malo in se hitro utrudil, a bila sem presrečna. V naslednjem tednu sem še nekajkrat dojila, vedno pa je bilo treba obrok dokončati po cuclju oz. sondi. Takoj, ko je Nejc prišel k meni na oddelek, se je zgodilo nekaj čudežnega. Že prvi obrok je popil celotno predpisano dozo, šlo pa je le še bolje. Hitro se je začel rediti. Konec je bilo z brizganjem mleka! Peti dan sva odšla domov.
Zdaj je Nejc star 11 tednov. Svojo težo je ob polnem dojenju podvojil že pri dveh mesecih. Porast teže sem kontrolirala na 4 dni. Tehtnice nisem želela kupiti (da ne bi postala obsedena s tehtanjem), posodila mi jo je patronažna sestra. Res je, da pridejo dnevi, ko je mleka manj. Takrat se strašno bojim, da bo treba poseči po steklenički. Mislim, da je najbolj kritični dan, ko sva se dojila skoraj neprekinjeno, že mimo. Prilagojeno mleko je shranjeno v omari, upam, da po njem še dolgo ne bo treba poseči.
Še vedno se dojiva na približno tri ure, tako podnevi kot ponoči. Seveda sem presrečna, če ponoči malo potegne. Žal ga zelo mučijo krči in to preko celega dneva. Je zelo občutljiv fantek, ki veliko časa prejoka – še posebej, ko se ga previja in umiva. Vseeno napreduje zelo hitro. Presrečna sem, da je to po zaslugi mojega mleka. Včasih, ko je mleka malo, si rečem, da si ga bom morala po obroku izbrizgati. vendar mi to le malokrat uspe, saj se revček po obroku joka in napenja in ga res ne morem pustiti in oditi v kopalnico. Tudi če se dobro počuti, se morava malo pocrkljati. Kako naj rešim ta problem je zame uganka. Pomagam si s čajem za dojenje, kompoti in polento – naj gre za placebo ali resnično zdravilo, pomaga!
Razpisala sem se zelo obširno, a takšnih zgodb se ne da krajšati. Upam, da sem s svojo izkušnjo pomagala tako vam kot tudi drugim mamicam nedonošenčkov.Dobro se zavedam, kakšno srečo imam, da nama je dojenje tako gladko steklo. Mamicam polagam na srce, naj ob težavah nikar prehitro ne obupajo!
*********
Alenka:
Rodila sem julija 2001 v Ljubljani, po 28 tednih in 4/7 nosečnosti, ki je bila brez vsakih težav. Vzrok – razpok mehurja. V porodni sem bila od prihoda ponoči okrog enih, do poroda okrog štirih popoldne. Ko so ugotovili povečano sedimentacijo so mi dali antibiotike in umetne popadke. Še pred tem sem dobila eno injekcijo deksametazola, ki pospešuje razvoj pljuč. Iztok je imel ob rojstvu 1390g (več kot ocenjeno), 39 cm dolžine in 29 obseg. Inkubator ga je čakal pripravljen. Takoj po porodu je dihal sam. Zvečer so me odpeljali na oddelek in rekli, da pride naslednji dan sestra pome, da ga greva pogledat na intenzivno. Ponoči jasno nisem skoraj nič spala. Da bi odgnala skrbi, sem brala ruske detektivke.
Na srečo sem pred leti že bila na enoti intenzivne terapije (EINTE), zato sem približno vedela kaj bom videla, sicer bi bil to po moje še dodaten šok. Nisem spraševala po prognozi, dr. Babnika, ki ga je sprejel sem vprašala, kaj lahko jaz naredim za Iztoka. Kratko je odvrnil: mleko. Včasih si mislim, da me je uročil.
Kakšni so bili občutki? Jasno strah, kar naprej mi je šlo na jok, nihanja od pozitivnih misli k skrbem in gora vprašanj. Ker ni zmogel samostojno dihati je bil na respiratorju in sedativih. Na srečo le tri dni. Vsak obisk na EINTE je bil en nihaj. Najprej navzdol, nato sem dobila odgovore, pa zopet navzgor… En obisk sem opazila pozitivne spremembe. Drug obisk sem našla razloge za skrbi.
Dokler ima otrok kateter, ni kengurujanja in do takrat sem ga obiskovala na začetku in koncu obiskov na EINTE. Kakšnih 10 minut stojiš ob inkubatorju, nekajkrat ga odpreš, da se otroka vsaj dotakneš (kako začneš skrbeti za čistočo rok!), žal pa se tudi inkubator hladi. Sčasoma se seznaniš z vsemi napravami in vsemi označbami in po kakšnem tednu, dveh že bolj ali manj samostojno spremljaš kako se otroku godi. Zdravniki so prijazni, zelo zasedeni, občutek imaš, da so kar naprej v službi, odgovarjajo na vprašanja, vsak v skladu s svojim karakterjem :-). Sestre so tudi prijazne in skrbne (dobro, kakšen izpad ima kdaj vsak). Vsi skupaj dajejo občutek, da so otrokova začasna družina. Zame so vsi nekoliko »njegovi starši«. Včasih sem bila zraven, ko je prišla kakšna nova sestra (z dopusta) ali pa se je selil (napredoval) v drugo sobo. Všeč mi je bilo, ko sem jih poslušala, kako so ji opisovale otroke – ta se pomiri na trebuščku, ta je lakotnik, njemu daj najprej jesti… Ena od sester mi je kasneje povedala, kako je Iztoka celo noč nosila s seboj, kolikor ga je le lahko (ko je bil že v topli posteljici ali celo že v vodni), ker je imel slabo noč in je neprestano jokal…
Slaba stran EINTE: toliko je govora o sestankih, ki naj bi jih imeli s starši (zdravniki, sestre, fizioterapevti in psihologinja), da jim razložijo, kako bodo stvari približno potekale v času v porodnišnici in po odhodu domov, zdravstvene posebnosti, itd. (se pravi npr. tudi, kdaj naj bi s sonde prešli na cucelj in dojenje…) V porodnišnici je bil Iztok skoraj dva meseca – niti enega sestanka. Kar se mi zdi še slabše – ne duha ne sluha o psihologinji. Pa bi mi kar prav prišla. Padala sem v nekakšno depresijo. Vedno več sem jokala. Res je tudi, da mi red na oddelku ni ravno pisan na kožo, pa tudi odpočiti si je težko. Najkasneje ob 6.00 butanje z vrati (termometri, čistilke…. Ob sedmih si že v laktariju. Zajtrk. Butanje pred in po. Vizita. Laktarij. K otroku na obisk. Otrok. Laktarij. Kosilo. Spet malu butanja z vrati. Otrok. Laktarij. Obiski in butanje in malica in otrok in laktarij in večerja. Po slabih treh tednih sem se odločila, da je za moje psihično in čustveno počutje nujno, da grem domov in ker sem na srečo iz Ljubljane, sem ugotovila, da sem lahko ravno toliko pri Iztoku in v laktariju (raje sem imela sterilnost laktarija kot domačnost okolja), če spim in opoldne počivam doma, kot če bi bila v porodnišnici. Je bila pa potrebna disciplina, da se nisem preutrudila.
V zelo veliko pomoč so mi bile druge mame z otroki na intenzivni, ki so bile tam že nekaj časa (ob mojem prihodu ena npr. že dva meseca, druga mesec, itd., saj Iztok takrat ni bil med najmlajšimi po gest. starosti (bili so otroci rojeni po 24 in 26 tednih). Od njih sem izvedela še največ uporabnih informacij in izvedela, kakšni koraki bodo sledili.
Zdaj pa končno k dojenju. Oddelčne sestre (ki so me že takoj drugi dan preselile v sobo k še eni »mami brez otroka« (porodnišnični žargon z materami z otroki na EINTE) opozorile, da naj grem drugi dan po porodu v laktarij. Nahaja se zraven vratarnice. V laktariju so tri črpalke (stare, električne), se pravi, prostori za največ tri doječe matere hkrati. Za malo zasebnosti so predeljene z lesenimi »stenami«. Ko sem prišla sem morala počakati na eno od štirih sester, ki so zaposlene v laktariju, da mi je podrobno razložila kako in kaj. Od umivanja rok, uporabe steriliziranih stekleničk, cevk … do shranjevanja (odlaganja v hladilnik) mleka in njegovega evidentiranja. Ob prvem prihodu je sestra kmalu ugotovila, da je še prezgodaj, mislim pa, da to ni bilo kasneje od drugega dne po porodu. Tretji dan je mleko že lepo teklo.
Mislim, da se moram za uspešno brizganje najbolj zahvaliti sestri Veri (vodja), ki mi je ob prvem resnem iztiskanju dobro pregnetla eno od dojk in mi jo v bistvu sama izpraznila, drugo pa po mojem obdelovanju dokončala. Torej, ne le, da mi je pokazala, kako naj bi se mleko črpalo (ko sem kasneje opazovala uvajanje novih, se mi večkrat zazdelo, da bi šlo bolje, če bi sestra storila tako, kot je Vera z menoj), ampak je dobro obdelala obe dojki.
Vse mleko, ki je izbrizgano, shranijo. Sestre v laktariju imajo podatke z EINTE koliko kako velikih obrokov naj pripravijo za posameznega otroka. Če mati nabrizga (načrpa) več mleka kot ga otrok spije oz. prebavi, višek zamrznejo in ga hranijo največ tri mesece oz. do odhoda iz porodnišnice ali dokler dojenje ne steče – dokler je mati v porodnišnici seveda. Verjetno pa bi lahko zamrznjeno mleko brez problema odnesla domov).
Mame, ki niso iz Ljubljane, nimajo take izbire, kot sem jo imela jaz. Če le nimajo doma še majhnega otroka ali več otrok, ostanejo v porodnišnici. Odpuščene so kot porodnice, podpišejo izjavo, da ne bodo zahtevale povračila potnih stroškov za mleko, ki bi ga prinašale od doma v porodnišnico in so pod statusom doječe matere sprejete nazaj v porodnišnico. Ob vikendih odhajajo domov. V laktariju jim, če jih je le dovolj, posodijo črpalke (te stare, električne ali pa Aventove, sterilizirane stekleničke…).
Laktarij je tisti prostor, kjer si lahko sprazniš dušo (največ smo klepetale s sestro Vilmo). Zatočišče in presečišče (tam se zmeniš za »kavo« z drugimi mamicami, večerni izhod čez cesto… kjer seveda črpaš in črpaš informacije, deliš skrbi in radosti. Oblikovale so se posamezne skupine, glede na čas prihoda mamic (med tistimi, ki so ostajale dlje. Pa tudi glede na bivanje, saj so »mame brez otrok« praviloma dajali skupaj v sobe). V laktariju sem našla tisto, česar ni bilo na oddelku in od psihologinje.
Pri stiskanju mleka je bilo kar malo nekakšne tihe tekmovalnosti, koliko ga nabrizga katera. Slaba stran laktarija pa je, da je tam hitro premalo prostora. Zjutraj, okrog kosila in zvečer so bile največkrat vrste. Pa dejstvo, da je od 19.00 do 7.00 zaprt. Jaz s količino mleka nisem imela težav (smo se hecali, da ga bomo kar skopali v njem) in je bila količina prej nočna težava, zato sem si ga stiskala pod tušem, da me ni preveč tiščalo. Tiste pa, ki so krpale vsak mililiter, je to bolj motilo. Mleko se sicer da načrpati tudi na oddelku, kjer je sterilnost nekaj manjša (sestre iz laktarija so pomagale premagovati tudi te zadrege), vendar so bile tam črpalke slabše, zato jim je šlo še težje. Večina se je zelo trudila, nobena pa ni obupala, ko je bilo njenega mleka premalo in so dodajali otrokom še prilagojeno mleko.
Meni je dejstvo, da imam mleka dovolj in preveč precej krepilo samozavest. In na začetku je bilo to pravzaprav res edina otipljiva stvar, ki sem jo lahko naredila za Iztoka.
Po treh tednih se je začelo kengurujčkanje. Iztok je bil takrat gestacijsko star okrog 32 tednov. V tem času že poskušajo s hranjenjem po cuclju, saj so nekateri že zmožni usklajevati dihanje sesanje in požiranje, saj so vsi trije refleksi že razviti. Res je, da najprej avtomatično poskušajo s cucljem, kar naj bi bilo manj naporno od dojenja in v resnici največkrat tudi izpade tako. Če kaj spijejo po cuclju, potem spijo kot topi preden pridejo spet k sebi. Včasih tudi teža naslednji dan ni tako vzpodbudna kot sicer.
Jaz sem kar ponosna na Iztoka, ki je bil prvo kengurujčkanje še nekako, drugo pa strašno nemiren. Mleko mi je iztekalo, on pa, lakotnik kot je bil… Hranijo jih na tri ure, vedno ob istih urah. Iztok je vedno 10-15 min pred tem že zahteval svojo porcijo. Kengurujanje pa se začne uro po obroku in traja dve uri do novega obroka. Sestro sem opozorila, da nekaj ni v redu (bala sem se ga prestavljati – tako kot ga je sestra položila na prsi, tako sem ga držala – prvi, pa še nedonošenček). Rekla je, da mu morda diši moje mleko. Pomagala mi ga je preložiti/položiti na roko (tako je bil majcen, moja dojka je bila večja od njegove glave, usta pa – kakšen kolobar neki, samo da je šla bradavica notri) in na prijetno presenečenje vseh je nasesal kakšne tri mililitre. Ker dojenje ni bilo načrtovano (takrat se ga tehta pred in po), je to sestra ugotovila na podlagi količine mleka v trebuščku (ko imajo sondo za hranjenje, pred naslednjim hranjenjem vedno preverijo koliko mleka je morebiti ostalo v želodčku in kako je prebavljeno). Veselje je delila pravzaprav cela enota. To je bil dogodek dneva.
To se nekaj časa ni ponovilo, malo tudi, ker nekaj dni nisem kengurujčkala (prehlad), ampak kasneje je šlo podobno naprej. Moram povedati, da nama hranjenje po cuclju ni šlo od rok. Se je pa ponovil prvi scenarij. Sedimo v sobi za kengurujčkanje, vsi pridni, Iztok nemiren, joka… kličem sestro na pomoč, pravim, tako ne gre, ampak meni se zdi, da se hoče dojiti (ura je bila že blizu hranjenja). Za trenutek me je sicer nejeverno pogledala, nato pa pokazala kako in kje se ga stehta oz. je prvič to naredila kar sama, in mi ga dala v naročje. Pristavljanje mi ni šlo najbolj od rok, zato sem bila deležna nekaj pomoči, nato pa je steklo. Podojil se je za poln obrok. Sestra je na karton v ustrezno rubriko vpisala velik D, spodaj pa 30ml in jih obrisala z rožico. Zopet so se veselili vsi. In tako je počasi steklo. Več kot enega dojenja na dan začetku ni zmogel, kengurujčkanje je bilo sijajna uvertura. Na začetku me je motilo tehtanje. Tako sem se osredotočoia na to, da zdaj »se bomo pa dojili, a bo ali ne?«, da sem ga včasih pred dojenje pozabila stehtati, ko je začel sesati sem se na to spomnila in ubogljiva kot sem, skočila k tehtnici. Po taki prekinitvi seveda ni bil več za stvar. Nekajkrat sem nato raje kar »ocenila«, da ga nebi več tako prekinjala. Hranjenje po cuclju pa nama nikakor ni šlo. Sestram malo bolje, ampak v bistvu je šel s sonde kar na dojenje.
Položaj pri dojenju? Sede, na bolj (mehak usnjen) ali manj (lesen pisarniški) udobnem stolu zraven inkubatorja oz. tople oz. vodne posteljice. Kar je pač bilo prosto. Ko je dojenje steklo (vsi obroki dojenje), so naju vzeli nazaj na oddelek (ostale nege in postopkov z EINTE ne bom opisovala, saj sem se že itak preveč razpisala o nedojenju). Prvi dan sem ga morala tehtati (tehtnico sem dobila v sobo), nato pa so jo odpeljali, saj smo mame nedonošenčkov že itak skoraj »obsedene« z njihovo težo. Zdi se mi prav (čeprav sem nato nestrpno čakala jutranja tehtanja), saj je bil čas, da se navadim na razmere, kot bodo doma. Dojil se je na točno tri ure (kot na intenzivni) s tem da je dolgo sesal, dolgo pa sva tudi podirala kupčke, dokler ni zaspal. Ura in pol do dve za previjanje, sesanje, kupčke, nato ura od ura in pol za počitek. Tisti teden na odelku med EINTE in odhodom domov je bil najtežji. Tako sem bila utrujena, da sem zgubila apetit, kar se mi skoraj ne zgodi. Nato sem dobila še mastitis. Verjetno je bil razlog v tem, da sem imela zaradi brizganja (količina mi je dvigovala moralo) veliko več mleka, kot ga je Iztok nasesal in da sem prekmalu opustila brizganje odvečne količine mleka.
Če primerjam ostale mame nedonošenčkov, ki so bile v porodnišnici takrat kot jaz, bi rekla, da jih je bilo bolj malo, ki so ob odhodu polno dojile. Največ jih je dojilo + dodajalo ali po culju dajalo svoje mleko + dodajalo. Z nekaterimi smo ostale v stikih – vse so kmalu po prihodu domov prešle na prilagojeno mleko. Težko primerjam na podlagi lastnih izkušenj, ker nimam izkušenj z donošenimi dojenčki, ampak bi se kar strinjala (mnenje tudi ene od neonatologinj), da je z nedonošenimi bolj naporno (v povprečju seveda). Kmalu po prihodu domov sledi fizioterapija (od enkrat na 14 dni do 2x tedensko), razvojni pediater, pediater, še kak specialistični pregled… Sesa bolj dolgo za isto količino, ker je šibkejši…
Po prihodu domov sem se osredotočila na dojenje in podiranje kupčkov, previjanje pa le, ko partnerja ni bilo doma. Kuhala nisem, sem pa metala cunje v stroj in jih obešala. Preostali čas (ki ga kot verjetno za vsako svežo mamo ni veliko) sem si zapovedala počitek. Letanja naokrog pa je bilo hitro veliko.
Patronažna sestra ga je ocenila, da ima dobro težo (ocenjevala težo glede na izgled) vendar, ker je nedonošen, je prosila naj se greva stehtat k izbranemu pediatru mesec po prihodu domov. Teža je bila super. Pri pediatru sva bila skoraj vsak mesec (tehtanje, cepljenja), UZ kolkov 4x v pol leta, fizioterapija enkrat tedensko, razvojni pediater 1x mesečno, pregled v porodnišnici na tri mesece, okulist… Dejansko veliko skakanja, kar naporno. Trudila sem se veliko piti (med nosečnostjo tudi, zaradi ledvic). Mislim da so se dober mesec po prihodu domov pojavile težave pri dojenju. Kar na lepem je nek dan samo vlekel in vlekel in vlekel in zdel se mi je lačen… Kdaj in kje sem prvič zvedela za LLL ne vem. Morda že med prebiranjem revij med nosečnostjo, morda sem najprej opazila plakate na hodnikih oddelkov porodnišnice, morda sem prebrala v knjigi o dojenju… Vsekakor sem vedela za vas in takrat tudi klicala. Pravzaprav sem najprej poklicala patronažno sestro. Mislim, da so bila navodila v smislu, naj mu po dojenju ponudim prilagojeno mleko in če ga spije vsaj 20ml potem mu je premalo. Oborožila sva s z Aptamilom, da je bila rezerva pri roki, ampak nekako mu ga nisem hotela dati. Težko pa bi rekla ali bolj zato, ker nisem hotela dodajati (da dodajanje pomeni manj lastnega mleka mi takrat kljub prebranemu ni potegnilo) ali zato, ker nisem vedela kako – ta procedura s prekuhavanjem vode, ohlajevanjem, sterilizacijo stekleničk se mi je upirala. Za praktične nasvete sem se obrnila na »so-mame brez otrok«. Nato sem klicala številke LLL. Spomnila sem se, da so objavljene v »Mami«. V bistvu sem slišala to, kar sem pravzaprav vedela, vendar mi je že zmanjkovalo volje. Pogovor mi je okrepil voljo za vztrajanje. Non-stop priklopljena. Sekirancija da nimam mleka je bila prehuda. Zvečer sva pripravila Aptamil. Sekirancija je bila še hujša, saj ni maral cuclja. Vendar ko je ugotovil, da bo tako prišel do hrane, ga je spil. Je pa s tem popustil psihični pritisk in mleka je bilo za silo dovolj. »Znam pripraviti tudi Aptamil, saj bo šlo, če ne z dojenje pa pač tako«. Začela sem si dodatno iztiskati mleko, da bi povečala laktacijo. Zapovedala sem si 5 litrov tekočine na dan (prej 3). Kupila sem si čaje za dojenje (Galex 2x dnevno, Hipp 3x dnevno, nek avstrijski 1 x dnevno). Prijateljica mi je priporočila Dilsano. Kot zanalašč jo je zmanjkalo po vsej Sloveniji. Staknili smo jo v neki lekarni izven Ljubljane, nekaj dni pred potekom roka. »Pa kaj potem«. Izkazala se je za čudežno pospeševalko proizvodnje mleka v krizi, čeprav je bila čez rok. Spila sem kozarec na mesec, ko je bila kriza. Glavno, da sem vedela, da jo imam, če bo kriza. Za vsak slučaj sem se oborožila še s tabletami Tametil (nikoli uporabila), ki jih predpisujejo tudi v porodnišnici. Ampak moje lastno prepričanje, da imam malo mleka (da krpam kraj s krajem) je ostalo vsaj do šestega ali osmega meseca. Ko smo resneje osvojili dodajanje prave hrane, pa je skrb izginila.
Navodil razen dojenja ni bilo. Patronažna sestra je rekla, da drugega ni treba. Ker sem previdna in prvič mama sem vsako informacijo iskala oz. preverjala na dveh koncih. Večkrat sem poklicala patronažno sestro, tudi da zgolj preverim, če razmišljam prav. Ko včasih prebiram sporočila na internetnem forumu “Starši-staršem”, na http://www.med.over.net, se mi ob nekaterih zdi, da bi starši lahko večkrat poklicali patronažno sestro za nasvet.
Mastitis sem imela še vsaj trikrat (da sem ga morala zdraviti z antibiotiki). Najprej sem razumela (svojo ginekologinjo), da je potrebno greti in iztiskati. Pri naslednjem sem naletela na zdravnico, ki je rekla hladiti… Šele po tretjem se mi je zazdelo, da sem končno razumela kdaj greti, kdaj hladiti, kdaj iztiskati/pristavljati… Predpisovali so mi Orbenin.
Iztok je sedaj star leto in pol. Ritem z intenzivne nege je pri dojenju dolgo ohranil. Najprej sva dve nočni dojenji združila v eno. Nočno dojenje sva nato ukinila zaradi izraščanja zobkov. Kakšen mesec po odhodu v službo sva ukinila popoldansko dojenje, sedaj se dojiva še zvečer in zjutraj. Slednje bo po mojem najdlje ostalo.
Splošna izkušnja je bila pozitivna. Dojenje na EINTE zelo podpirajo, po drugi strani pa ga tudi ne »hvalisajo« na vse pretege, kar se mi zdi fino, saj je občutkov krivde ob prezgodnjem porodu že itak preveč, objektivnih težav pa cel kup. Rekla bi, da se tako odraža njihovo delo – glavna skrb je preživetje, bolje je, če z materinim mlekom, ampak to ni njihova prva skrb. Prav tako bi rekla da velja za hranjenje po cuclju: glavno jih je naučiti sesati, jesti. Če ne iz dojke pač po cuclju. In ker je to lažje, pač s tem začnejo. Zame več kot sprejemljivo. Iniciative mamic za dojenje nikakor ne zavirajo. Spomnim se mame, ki naj bi posvojila novorojenčka. Predlagali so ji tudi dojenje. Uporabijo vsak ml maminega mleka.
Kar se tiče društva za pomoč nedonošenčkom: to so isti ljudje, neonatalogi in sestre z EINTE ter sestre iz laktarija. Preostali starši mojega Iztoka. Ko si toliko časa na intenzivni, vedno veš, da lahko pokličeš tja ali pa v ambulanto k sestri Eriki, kjer jih kasneje spremljajo. Občutek imam, kakor da sva z Iztokom člana neke posebne družine »za dlan majhnih otrok«.
Kakorkoli, tudi jaz imam eno prošnjo. Hkrati z objavo članka o dojenju nedonošenčkov, prosim objavite št. žiro računa, kjer se zbira denar za nov inkubator ali pa račun društva. Ni prijetno, ko tvojemu otroku odvzamejo monitor, ker je prišel nov nedonošenček in ker ga tvoj najmanj rabi. To sprejmeš le, ker zaupaš v ekipo, ki dela na EINTE.
********
Ivana:
Moja Naja je bila rojena v 36. tednu. Naja je bila samo štiri tedne prezgodnja, zato me ni preveč skrbelo, da bi bilo kaj narobe. Pravzaprav sploh ni bilo časa, da bi me kaj skrbelo. Porod se je začel nenadno, potekal je hitro, popadki so bili spontani, vsa reč z odpiranjem vred je trajala dobre tri ure, jaz pa sem občutila eno samo veliko vznemirjenje, ki ga niti ne morem natančneje opredeliti. Pričakovanje, veselje, da je veliki dogodek končno tu, nekakšna vznesenost. Za skrb in strah ni bilo prostora.
Naja je dihala sama in tudi sicer ni imela težav, je pa stokala, kar so pripisali prehodnim dihalnim težavam, zato je morala na opazovanje na enoto intenzivne terapije, kjer je potem ostala tri dni. V porodni sobi so mi rekli, da jo bom že po kosilu dobila k sebi, zato se sploh nisem vznemirjala. Ko pa po kosilu ni bilo še nobenih novic, sem sklenila, da grem sama pogledat na intenzivno. Žal sem za pot vprašala sestre na hodniku, ki so me od ideje odvrnile, češ da naj počakam do 15h. (Pozneje sem videla, da imajo matere ves čas pravico obiskovati svoje male.) Še vedno sem verjela, da jo bom dobila še isti dan k sebi. Postajala sem tudi že nestrpna.
Ko sva jo z možem potem zares obiskala, je bila na oddelku za intenzivno terapijo, vendar samo v grelni posteljici. Sestra je rekla, da ni nič posebnega, da pa bo vsaj do naslednjega dne še tam, ker še vedno stoka. Na tej točki se mi je počasi začel delati v grlu cmok. Rečeno mi je bilo tudi, da je ne morem dojiti, ker je prešibka, saj da še iz stekleničke komaj kaj popije (meni pa so pred očmi pobliskavale podobe iz porodne sobe, ko mi jo je babica pomagala pristaviti, in je ubožica, res da s težavo, pa vendar, sesljala). Ampak taka so bojda pravila. Na intenzivni terapiji da ne spodbujajo k dojenju, ker da ni dovolj prostora, možnosti itd. Kljub tej “doktrini” mi je drugi dan neka sestra vendarle ponudila, da mi jo pomaga pristaviti. Res sva poskusili, pa je Naja praktično ves čas spala. Sestra, čeprav zelo prijazna, je stvar komentirala tako, da je bilo razumeti, kot da z dojenjem najbrž ne bo šlo.
Drugače je potem na oddelku za intenzivno nego, kamor so Najo prestavili čez dva dni in kamor sem potem tudi prihajala na tri ure dojit (takrat je čas za hranjenje in previjanje). Ves ta čas mi nobena od sester na oddelku za otročnice ni povedala ničesar o dojenju ali izbrizgavanju. Na srečo je ženska, ki je bila tudi v moji sobi in je bila tam že nekaj dni, ki me je usmerila v laktarij z navodilom, naj si hodim črpat mleko. Bog ve, če bi mi sami takrat to sploh prišlo na misel, ko pa ni bilo od mene nič razen ene same velike mineštre čustev in hormonov. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, se mi zdi, kakor da bi bila v nekakšnem transu, ne živa ne mrtva – mati brez otroka, pač.
Vmes sem hodila brizgat mleko v laktarij. Naja je posesala zelo malo, v glavnem ne več kot 5 ml na obrok. Ostalo sem ji dajala po steklenički: če je bilo, je dobila moje mleko, sicer pa prilagojeno mleko. Iz stekleničke je seveda lažje vlekla, saj je mleko iz dude kar teklo (domnevam, da sestre nalašč uporabljajo široke luknjice, da hitreje napojijo vse tiste dojenčke?).
V Najini sobi je delala neka sestra, ki je z vso svojo pojavo izražala, da ji je njeno delo odveč. Ker mi je cimra omenila, da že sama previja svoja dvojčka, sem to sestro prosila, naj mi pokaže, kje in kako naj se tega lotim še sama. (Cimra mi je namreč povedala, da je pravilo takšno, da ti najprej sestra pokaže, kako se previja, in šele potem previjaš sam.) Pa me je ženska nalašč preslišala. Naslednjič sem se naredila mutasto še sama in sem brez besed prijela Najo in odnesla na previjalno mizo. Ko me je neka sestra vprašala, ali že sama previjam, sem gladko rekla, da ja. (Posebno zapleteno pa to previjanje že ne more biti, sem si mislila. O tem, kje so spravljeni previjalni pripomočki, pa sem se pozanimala pri cimri.) Spominjam se, da so me tri druge mamice, ki so imele svoje revčke v isti sobi, osuplo opazovale, saj si same česa takega niso upale.
No, tej isti potuhnjeni sestri sem isti popoldan zadnji hip preprečila, da ni v svoji ihtavosti dala Naji mleka neke povsem druge mamice. Če me ravno takrat ne bi bilo tam, bi Naja to mleko dobila in popila, otroček, ki mu je bilo mleko namenjeno, pa bi ostal brez! Ženska, čeprav ji je bilo nerodno, se ni niti opravičila.
V laktariju me je čakala povsem nova izkušnja. Tam je delala čez vikend neka sestra s silno “težko” roko. Vem, da se mi je kar meglilo pred očmi, ko mi je kazala, kako je treba stiskati dojko, in ko sem malo postokala, je rekla: “Kar navadite se, otrok bo še bolj agresiven!” To je bila seveda nesramna laž in neumnost, ampak takrat tega nisem vedela, tako da me je kar malo zastrašila. Tiste naprave, ki jih imajo tam, bolijo kot hudič! Ob prvih izbrizgavanjih sem z mlekom komaj prekrila dno. Tudi pozneje, ko se je v laktarij vrnila “stara” sestra, ki mi je pokazala vsaj to, da ni nujno, da stiskanje dojke boli, nisem nikoli nabrizgala več kot 5-10 ml rumenkaste tekočine. Nisem vedela, da na začetku mleka niti ni dosti več. Pravzaprav nisem vedela niti tega, da je to že mleko, pa čeprav ni belo. Mislila sem, da to pomeni, da se še ni začelo delati, kot je treba. Levo in desno od mene so si ženske namreč brizgale po več dcl snežno belega mleka. Počasi me je začenjalo skrbeti, da ne bom mogla dojiti. Kakorkoli že, brizganje mi ni šlo dobro od rok, vsakič sem nabrizgala največ 5-10 ml, in počasi me je začenjalo skrbeti, da ne bom mogla dojiti. Potem, drugo noč, pa je prišel še naval mleka! Nenadoma se mi je zdelo, da mi bo prsi razneslo! Naje ni bilo ob meni, da bi sesala, kako naj bi brizgala, pa mi ni bilo jasno, saj so me prsi že na dotik bolele kot še nikoli. Šla sem k nočni sestri in jo vprašala, kaj naj storim. Dala mi je sprej in napotek, naj se hodim tuširat s toplo vodo, masirat in izbrizgavat. Torej sem počela tako, naslednji dan pa sem še začela hodit dojit Najo.
V tem času se me je začela lotevati jeza, ker še vedno nisem dobila Naje, čeprav ji na videz ni čisto nič manjkalo in tudi stokala ni več (ampak zdravniki so bili previdni, kot so bojda vedno, ko gre za prezgodnje…). Spominjam se, da sem tretji dan prišla ob 9h zjutraj podojit, potem pa nisem hotela proč, dokler ne pride vizita, čeprav so me sestre poskušale prepoditi. Bila sem se pripravljena skregati in zahtevati, naj mi jo dajo na mojo odgovornost. Prav pametno to najbrž ni bilo, ampak kratko malo nisem več zdržala. Ko je zdravnik izrekel: “Tale naj gre pa kar na oddelek,” so me polile solze.
Na oddelku je bilo dojenje seveda lažje, prav dosti pa nisva napredovali. Ves čas sem se masirala in smrkala pršilo, Najo sem pristavljala vsakič, ko se je zbudila, in še po vsakem previjanju (previjala sem jo redno vsake tri ure in jo, ko je bilo treba, zbudila), vsakič pred in po dojenju sem jo tehtala in potem žalostna in vedno bolj zaskrbljena ugotavljala, da v najboljšem primeru popije po 15 ml, največkrat pa še manj. Ker je izgubljala težo, sem ji dodajala prilagojeno mleko.
Brizgala si po nekaj dneh nisem več, ker se mi je zdelo, da bo boljše, če jo pristavljam, da se navadi sesanja – Naja je namreč slabo vlekla in vmes hitro zaspala. Od sester, ki so bile sicer zelo prijazne, nisem bila deležna kakšnega konkretnega nasveta. Vsakič, ko sem ob viziti povedala, kaj počnem, so prikimale in se strinjale, naj pač nadaljujem tako. Danes mislim, da bi mi morale reči, naj neham dodajat in naj jo pač ves čas dojim, pa čeprav 24 ur. In še druga stvar: vsem trem v sobi so sestre polagale na srce, naj ne dojimo več kot 10, 15 minut na vsaki strani, češ da je to slabo za bradavice, in da otrok v tem času itak popije, kar je mislil. To seveda sploh ne drži. Sosedin velikanček si je želel že prvo noč celo presesati in pametna punca mu je to omogočila, naslednji dan pa ji je neka sestra rekla, da je to odločno preveč in naj mu tega ne dovoli. Deset, petnajst minut – to naj bi bila norma! Tudi jaz sem jo imela pri prsih dlje, ker sem se trudila, da bi popila čimveč (strah me je bilo, da bi mi jo spet vzeli, če bi izgubila preveč teže), pa me je enkrat sestra “dobila” in rekla: “To jo pa že predolgo dojite, veste.” No, pediatrinja, ki je bila zelo resna, vendar tudi zelo prijazna, nas je vse načelno spodbujala, naj dojimo.
Ves čas sem dojila sede, ker mi je bilo tako lažje, najbrž zato, ker imam tako majhne prsi. Šele po dobrem mesecu doma, ko sva se obe bolj izurili, sem se naučila tudi dojenja leže. Ves čas pa me je preganjala bojazen, da mi z dojenjem ne bi uspelo. To sem omenila neki višji sestri, ki je vsako jutro prihajala na vizito
Po osmih dneh je začela teža rasti in odšli sva domov. Doma pa – drugo poglavje. Na podlagi izkušenj iz porodnišnice sem možu naročila, naj kupi prilagojeno mleko, stekleničke in vso to šaro, saj so me začeli prav res razjedati dvomi, da bom lahko dojila. Nadaljevala sem z režimom dojenje/dodajanje, ampak že po dveh dneh mi je postala misel na vse to zelo zoprna. odločila sem se, da bom dodajala samo, kadar bo res nujno potrebno, kadar bo Naja jokala. Naslednji dan sem dodajala samo še zvečer in ponoči (ker je Naja, ko sem jo položila nazaj v posteljico, kmalu zajokala, jaz pa sem mislila, da joka zaradi lakote), ampak ponoči je cucelj tako ali tako pljuvala iz ust. Mislim, da je bilo četrto ali peto noč, ko sem jo ob pol šestih zjutraj, ko se je zbudila že dvanajstič, vsa izmučena položila v posteljo poleg sebe – in je v sekundi zadovoljna zaspala. V hipu, ampak res v hipu mi je bilo jasno, da je ves čas jokala samo zato, ker je hotela biti ob meni, ne pa zaradi lakote. (Tako je Naja pristala v družinski postelji.) Potem ni bila daleč odločitev, da tudi podnevi opustim prilagojeno mleko in jo samo dojim. Rekla sem si: če bo lačna, bo jokala. Če ne, potem je sita. Patronažna sestra je bila bolj preproste sorte in mi na moje dileme ni znala odgovoriti. Predlagala je le, naj Najo vozim tehtat v dispazer. Malo me je imelo, da bi res šla tja, ampak potem sem sklenila, da bi s tem Najo samo utrujala in jo po nepotrebnem plašila, če bi jo prekladala po tehtnicah in ordinacijah. Dojila sem jo praktično ves čas, na 20 minut, in res sem sklepala, da bo, kadar bo lačna, pač povedala – zajokala.
Naslednje tri tedne sva se praktično samo dojili. Po enem mesecu je dojenje že postalo rutina. Po šestih mesecih se še vedno samo dojiva – in pri tem resnično uživava. Bojim se, da jaz celo bolj kot Naja, ki jo zdaj že veliko bolj zanima vse drugo…
Pri vsem eksperimentiranju z dojenjem mi je še najbolj pomagala prijateljica, ki je rodila pet mesecev pred mano, in je doživljala podobne reči. Prav ona me je podpirala v odločitvi, da Najo samo dojim, pa naj bo, kar bo.Pomagalo je, ko sem slišala, da se nekomu zdijo moje odločitve pravilne. Njej je namreč enako strategijo svetovala njena odlična in razumevajoča pediatrinja, dr. Kalinškova iz ZD Lj-Moste (ki sem si jo pozneje izbrala za svojo tudi sama).
Če v porodnišnici ne bi sama poskrbela za to, da sem prišla do bistvenih informacij, če se ne bi dobro znašla na internetu, če ne bi imela dobre mentor-mame in če ne bi bila tako odločna, danes najbrž ne bi dojila.
Pa še to: Naja se je rodila dolga 49 cm in težka 2780g. Ob odpustu iz porodnišnice je tehtala 2665g, pri enem mesecu 3560g, pri drugem 4580g, pri tretjem pa celo že 5800g.
Meni pa se je skozi dojenje razkrilo povsem novo čustvo neslutene sreče!
*********
Doroteja:
Moj Tadej se je rodil mesec in pol prezgodaj, v izolski porodnišnici. Težak je bil 1925g in velik 44cm. V inkubatorju je bil 13 dni in nato še 13 dni v topli posteljici. Mleko sem si brizgala, s seboj sem imela svojo Aventovo prsno črpalko. Sedela sem na postelji v bolnici in brizgala, mleka sem imela zelo veliko, da bi bilo dovolj za celoten oddelek. Kar je odveč, ga je mož nesel domov zamrzniti, v Aventovih vrečkah. Škoda mi je bilo vsake kapljice mojega mleka. Pri inkubatorju sem bila kolikor sem hotela, dali so mi fotelj in sem ga pestovala tudi po eno uro. Poloćili so mi ga pod mojo splano srajco, da je občutil materino kožo in dotik. Vsak dansem ga tako vsaj 1 uro pestovala. zdravstveno osebje v porodnišnici je bilo zelo prijazno in če sem odkrita sploh nisem pričakovala, da je Izolska porodnišnica tako prijazna in zelo urejena. Vse zdravstveno osebje, od zdravnikov, babic, medicinskih sestrev je bilo zelo prijazno.
Osebno me je zelo prizadelo, ker sem rodila prezgodaj, saj si nikoli ne bi mislila, da bom jaz kdaj imela nedonošenčka. Zaradi težav v nosečnosti, me je zdravnik že prej seznanil z možnostjo, da bo otrok verjetno rojen prezgodaj. K sreči se je vse dobro izteklo. Ko je bil moj sinko v inkubatorju sem se počutila kot da sploh nisem rodila. Ko sem bila pri inkubatorju in so mojega otroka previjale ali hranile medicinske sestre, sem se počutila manj vredna oz. kot da mu jaz nisem nič. Saj so babice rekle, da ponavadi ženske imamo takšen občutek. Ko sem ga pestovala mi je tako toplo pri srcu, tako sem bila vesela in sem gakar naprej poljubljala. Tadej se osem dni hranil po sondici, nato so mu hrano dajali z kapalko. Medicinske sestre na oddelku so mi rekle, da naj ga ne dojim, ker se zato utruja in lahko izgublja na teži, zato sem svoje mleko samo brizgala. Mleka sem imela več kot preveč ampak na žalost sem ga naenkrat izgubila, ko sem nenadoma doživela hud stres, ko je Tadejček zelo hudo zbolel. In mleka ni bilo več. K meni domov je prišla patronažna sestra, ki mi je vedno dajala kakšen nasvet in je rekla, da karkoli bo, da lahko pokličem in vprašam. Z njo sem bila zelo zadovoljna, ime ji je Vukelič Marina. S Tadejem hodiva na nevrofizioterapijo šele sedaj, saj prej nikoli ni bilo časa, ker je bil kar naprej bolan.
Z vsem osebjem v porodnišnici Izola sem zelo zadovoljna in bi jih tudi rada pohvalila. Daleč naokoli ni tako urejene porodnišnice in prijaznega osebja kakor v Izoli. V Izolo je zato celo prišla roditi porodnica iz Ljubljane.
********
Tinoča:
Moj sin se je rodil 6 tednov prezgodaj. Malo me je šokiralo, saj je bila nosečnost čisto v redu. Kmalu po porodu je zajokal, vendar je bil moder. Dolg je bil 49cm, tehtal je 2680g. Čez nekaj časa je začel piskat, tako da so ga takoj odnesli v inkubator. Popoldne sem šla prvič k njemu in bila kar malo razočarana, ker sem morala vsako besedo vleči iz sester. O dojenju niti besede. Naslednje jutro pridem k njemu in ga ni bilo. Skoraj me je kap. Končno sem našla sestro, ki mi je rekla kam naj grem pogledat če je. Na srečo je bil v tisti sobi. Lahko sem ga že vzela v naročje. Ko sem spraševala glede dojenja mi je sestra rekla naj kar poskusiva. Nekaj sem se trudila sede, a mali je kar spal. Četrti dan je prišel na oddelek k meni, a je šel takoj pod lučko zaradi zlatenice. Te dni je shujšal na 2450g. V laktarij sem hodila brizgat mleko a ga sploh ni bilo. Prijazna sestra v laktariju me je vprašala, če lahko poskusi ona, a tudi njej je uspelo malo več kot prekriti dno. Zelo mi je šlo na jok, saj sem si zelo želela, da dobi kolostrum, da ga dojim oz. da vsaj pije moje mleko, pa smo tistih nekaj ml zlivali stran. Težila sem sestram, pediatrinjam in zdravnicam. Kakšna me je stisnila za prsi in mleko je špricnilo, potem pa me je gledala kot največjega bleferja. Nič ni pomagalo, da se to dogaja prve tri brizge potem pa nič. Mali ni pil niti po steklenički,
tako da je dobil infuzijo.
Načeloma je dojenje potekalo tako, da sem ga dala najprej na tehtnico, potem sva se dojila leže. Vse je bilo mokro, ker mu je mleko, ki sem mu ga stisnila v usta teklo ven. Še pogoltnil ga ni. Ena sestra se me je usmilila in mi prinesla nastavek, ki je stvari malce olajšal. Najin rekord je 25ml, drugače pa od 0-10 v povprečju. Potem sem si šla izbrizgat tisti ml ali dva dodala še prilagojeno mleko mu stekleničko tiščala v usta, da je popil vsaj nekaj. To je trajalo kakšno uro. Potem malo počitka in vse od začetka. Ko sem šla dvanajsti dan domov, sem dobila tablete Tametil, vendar ni bilo učinka. Trudila sem se še kakih 14 dni, potem pa nisem nabrizgala v celem dnevu niti za en obrok in sem obupala.
Najhuje se mi je zdelo, da me nihče ni jemal resno in da je bilo vsak dan slabše, kljub želji in naporom. Saj sem dobila ob odpustu telefonske svetovalk za dojenje, vendar sem bila takrat psihično že čisto na tleh in me je gnala le še trma brez upanja. Kasneje, ko sem izvedela, da se da dobiti telefonske številke svetovalk za dojenje, sem se spraševala, le zakaj ti jih dajo za domov, ko pa si tam in imaš probleme pa ti nihče ne pomaga. Obupala sem, saj je res hudo, ko otroku stiskaš mleko na silo v usta, nato pa tehtnica pokaže da je spil le 5ml. Od vsega tega sem bila tako prepotena in utrujena, kakor da bi celo uro močno telovadila, ne pa ležala in dojila.
Zakaj ne dajo na oddelku telefonskih številk že kar takoj, če sami ne znajo povedat kaj več?
************
Nataša:
Rodila sem leta 1998 v Ljubljanski porodnišnici. Sara je bila rojena en mesec prezgodaj po izračunu mojega ginekologa, po oceni zdravnikov v ljubljanski porodnišnici pa sedem. To je bil zame prvi šok še v porodni sobi, ko se me na vsak način hoteli prepričati, da mi je ginekolog določil napačen datum, ker naj bi si napačno beležila menstruacijo. Verjetno se kateri to res zgodi, da se zmoti, a pri meni ni bilo tako. Tehtala je 2050 gramov in bila dolga 44 cm. Takoj so jo odnesli na intenzivno, ker ni imela dovolj razvitih pljuč. Tukaj bi rada pohvalila dr. Babnika in tudi vse sestre, ki se res trudijo, da tisti nedonošenčki začnejo sami jesti. Kljub temu pa imam tudi eno kritiko. Njihovo mnenje namreč je, da dokler ne vlečejo po steklenički, ne morejo biti dojeni. Zato sva bili s Saro v porodnišnici več kot tri tedne, ker ni hotela vleči po steklenički. Na srečo se je mož spomnil, da bi lahko tudi dojili, tako da sva šli naslednji dan lahko domov. Tako v bolnici kot doma sva se dojili sede, ker drugače ne znam.
Mleko sem si zato seveda brizgala. Rada pa bi izvedela, kam dajo odvečno mleko, ki ga otrok ne poje. Jaz bi lahko nahranila dva otročka, pojavljajo se namreč govorice, da se to tudi dogaja. Osebje pri brizganju pomaga. Tukaj kaj bolj določenega ne morem reči, ker z brizganjem nisem imela nobenih težav. Prav tako nisem imela kakšnih čustvenih pretresov, ker je bila nedonošena, saj sem videla na intenzivni veliko hujše primere. Imam pa kritiko na stole med brizganjem, ki so bili leseni in zato trdi. Če je mamica prerezana, so tisti trdi leseni stoli zelo neudobni.
Na intenzivni mamico kar naprej spodbujajo h kengerujčkanju, čeprav si prvič prestrašen, saj ne veš kako bi tisto malo bitje sploh prijel. Pa tudi tukaj pomagajo in ti na začetku otroka kar prinesejo.
S Saro smo imeli ves čas od rojstva težave s težo, saj še sedaj pri sedmih letih tehta komaj 20,5 kg. Zato jo je pediatrinja poslala pri štirih mesecih na pediatrično kliniko. Zoprno je, ker dojiš in dejansko ne veš koliko otrok poje. In ker ni ješča je jedla bolj malo, tako kot še sedaj. Zato sva pri treh mesecih začeli dodajati umetno mleko, ki pa ga po steklenički spet ni hotela piti. Ne spomnim se več koliko časa sva se vozili tehtat, vem pa, da smo šli vsak teden.
Patronažna služba je bolj tako, ni da bi hvalila. Pride samo tolikokrat kolikokrat mora, potem pa je ne vidiš več.
Vsi te bombardirajo z nekimi nasveti in izkušnjami, tako da si na koncu že povsem zmeden in je najbolje, da se zaneseš nase in na svoje občutke.
V društvo se mi nismo včlanili, ker pred sedmimi leti nisem imela energije še zato, saj sem se večino časa ubadala s tem koliko poje.
Bolje bi bilo, če pediatri ne bi toliko težili z normami, ki jih otroci morajo dosegati, ker bi bili potem tudi starši bolj sproščeni. Pri nas se je to na srečo po odpustu iz pediatriji nehalo, ko so bili vsi izvidi bp.
********
Sanda:
Sem mamica 11 tednov starega Maksa. Rodil se je skoraj šest tednov prezgodaj, zaradi odstopa posteljice. Poleg nedonošenosti, je bil tudi zahiranček in močno slabokrven. Imel je 1710g in 46cm.
Porod sem doživela, kot skok z mostu na elastiki. Prvo je groza, nato te elastika ujame in si zato silno srečen. Tudi potekal je približno tako hitro. Nedoumljivo. V porodnišnico so me pripeljali z rešilnim avtom, zaradi hude krvavitve ob 11h. Potem se je začelo tako hitro dogajati, da še danes ne vem natančno, kaj je bilo prej in kaj kasneje. Vse je bilo istočasno. Zdravniki in sestre so kar tekli v operacijsko. Noro!!!
Ob 11 uri in 25 minut je Maks prvič zajokal. Malo so mu morali pomagati, ga stimulirati, bil je povsem brez barve in še je krvavel. Življenje mu je rešila zares strokovna elita zdravnikov, ginekologov in pediatrov v Ljubljanski porodnišnici. Dr. Pušenjak, ki me je operiral je tudi sam priznal, daje šlo za las, da je bila velika sreča, da je bil to torek povsem navaden delovni dan, opoldne in da je bila takšna ekipa zdravnikov na razpolago.
Ko sem na viziti istega dne izvedela za podrobnosti, ko so mi rekli, da sva oba imela nebeško srečo se mi je zatemnilo pred očmi. Spraševala sem, zakaj je do tega prišlo, če sem jaz kaj kriva,… Ne vedo zakaj pride do tega in da jaz nisem nič kriva, nič naredila narobe so mi na hitro odvrnili. Noč sem prejokala, bila sem neutolažljiva, sploh se nisem mogla pomiriti. Edino stik s sinkom bi me pomiril, vendar mojim prošnjam niso mogli ugoditi. Spraševala sem kako mu je?. Sestre so rekle, da ne vedo, ker je Maks na drugem oddelku, vendar da mu je sigurno v redu. Nisem jim prav nič verjela. Bila je grozna noč. Bila sem povsem obupana in kar mešalo se mi je od skrbi.
Ko sem Maksa prvič videla, sem bila istočasno najbolj srečno in najbolj žalostno bitje pod soncem. Solze so mi kapljale po inkubatorju, ko sem prvič pobožala svojega otročička. Moji občutki so bili “Jaz nisem bila dovolj dobra zanj, drugi so morali poskrbeti za mojega sinka.” Čeprav sem se tolažila, da mu je tako bolje in da imava srečo sem se počutila tako ponižana mama. Vsi drugi so bolje vedeli, kaj je dobro zanj kot jaz. Nevednica in nesposobnica, ga niti prijeti nisem znala. Ko so mi ga prvič dali na trebuh in sva se kungurujčkala sem bila vsa prepotena, razburjena in nadsrečna, Maks pa se je kar stopil ob mene, se polulal in pokakal. Bilo je zares nepoisno lepo. Besede so tako prazne proti silnim čustvom, ki sem jih takrat občutila. Potem sem ga kungurujčkala vsak dan, dokler je bil samo v plenički v inkubatorju o.z. beby termu. Zaradi njega, predvsem pa zaradi sebe.
Mleko sem dobila četrti dan po porodu. Informiranost o laktariju in vsem tem med novimi otročnicami je v Lj. porodnišnici nikakršna. Po vsem naključno sem izvedela, da je možno dati mleko in kje. Ko sem prvič stiskala se je stekleni zvonec kamor stiskaš mleko samo malo zamazal. Zelo me je bolelo in postalo mi je slabo. Tako zelo sem se trudila za tisto kapljico, sestra mi je pa rekla, da to ni nič. Bila sem grozno užaljena. Vedela sem, da so v mojem mleku tudi protitelesa in kako je pomembno zanj, vendar so to mleko kar zavrgli, ker ga je bilo premalo. Prve kapljice, ki so tako pomembne. Od hude nemoči, ker drugi skrbijo za Maksa niti tisto kar jaz lahko naredim zanj, to je da dam mu svoje mleko ni nič vredno, sem se v laktariju zjokala. Sestra je videla, da sem povsem na koncu z živci, me je vzela v svoj nadzor in mi lastnoročno več kot uro iz prenapetih dojk stiskala v mojih silnih bolečinah po 10 ml. Skrbno je shranila mleko in ga poslala za Maksa. Tako sva se skupaj trudile več dni po štirikrat na dan. Potem mi je posodila Aventino pumpico. Že naslednji dan mi jo je mož šel kupit, kar v porodnišnici. Proti tistim “molznim strojem” v laktariju je bila ta črpalka prava milina, in še veliko bolj učinkovita. Mleko sem si stiskala 23 dni. Ob rojstvu Maks ni imel sesalnega refleksa, in tudi bil je preveč onemogel, da bi sesal ali jedel po cuclju. Napeljali so mu sondo skozi nosek v želodček in mu tako dajali moje mleko. Ko sva prišla na oddelek so sestre rekle, sedaj pa kar dojiti. Poklicala sem jih malo so mi pomagale, potem so pa spet odšle. Zoprno mi jih je bilo kar naprej klicati in jih prositi za pomoč. Malo sem jih, ampak danes vem, da sem potrebovala veliko več pomoči, kot sem jo bila deležna. Dojiti tako majhno bitje, ki ima vsega 1800g, in je bradavica njemu velika kot meni ena marelica. Kako stlačiš marelico v usta in še malo okoli in sesaš, ne da bi po treh požirkih bil povsem izmučen? Jaz in Maks. Poskušala sva in poskušala, se trudila 24 ur na dan. Nič drugega ni bilo kot samo dojenje. Med dojenjem, podiranjem kupčkov, ujčkanjem,… sem si komaj našla malo časa, da sem se malo “odpočila”, če se temu lahko sploh tako reče. Spraševala sem se, ali se da to zdržati dolgo, ne da obupaš, vzameš prilagojeno mleko, odmeriš 50ml in mu vsake tri ure ponudiš ogreto mleko. V tistem hipu bi bilo to veliko, veliko lažje kot dojenje.
Ko sva prišla domov sem že po dveh dneh dobila mastitis. V hudi vročini 39 stopinj, treslo me je, povsem obnemogla, da se niti premakniti nisem mogla sem ležala v postelji in jokala v blazino. Ob meni je v košari jokal lačen Maks, jaz pa nisem bila toliko pri močeh, da bi ga dvignila k sebi in mu ponudila dojko. Mož mi je pomagal. Držal je mene in pomagal mi je držati Maksa. Tako smo se vsi trije dojili. Jaz sem jokala, ker me je tako bolelo, mož pa naju je božal in spodbujal. Poklical je v porodnišnico, kamor je potem tudi tekel po razpršilec za v nos, da so se dojke malo zmehčale. Sestra se je trikrat po telefonu pogovarjala z menoj in mi z nasveti pomagala. To je trajalo nekaj dni.
Vsak teden smo se hodili tehtati in Maks je lepo napredoval. Tudi stanje se je počasi kar nekako normaliziralo. Do pred kakšnih štirinajst dni. Naš fantek je izredno priden poba. Veliko spi, lepo se hrani in sedaj ko je buden že zvedavo gleda in opazuje okoli sebe. Igra se z ropotuljico, ki visi nad glavo in opazuje živopisane figurice. Tudi smejčka se že. Enkrat v dnevu tako močno zaspi za več ur skupaj. Zbudi se v silni lakoti. Takrat bi rad vse naenkrat. Joka, kaka, se napenja, kot nor vleče bradavico, jo grize in z glavo buta vzkrižem. Zelo težko ga držim, se prav bojim, da se mi bo odrinil iz naročja. Vse me boli ob dojenju, od bradavic, dojk, hrbta in rok. Dojenje spominja na rokoborbo. Zvijanja, zaletavanja, butanja, jokanja in davljenja ni ne konca ne kraja. Potem sledi polivanje, in riganje, bruhanje …in zgodba se ponovi od začetka. Od enega dojenja do drugega se drži kar skupaj več ur, tudi 8 ur. Zopet sem se začela spraševati o prednostih dojenja. Težko mi je. Poleg vsega mu moram dodajati še železo. Groza!
Danes sem poklicala svetovalko za dojenje, kateri se toplo zahvaljujem za tolažbo. Vztrajala bom, obljubim. Predvsem mi je pomagalo, ko mi je iz svojih izkušenj povedala, da so tudi donošeni otroci lahko pravi divjaki. In da se da to premagati, po lastnem občutku, s samozavestjo.
Moj sinko ima danes že 4250g in 56cm, in sem zelo ponosna nanj. Vem da tudi njemu ni lahko in da se z menoj tudi on trudi po svojih najboljših močeh. Tudi to bo verjetno minilo, bova to težavo premagala skupaj.
Upam da nisem preveč dolgovezila, ampak to izkušnjo tako težko opišeš na kratko.
Irena:
Naš Luka se je rodil 7 tednov prezgodaj in sicer mi je ponoči odtekla voda in kakor sem izvedela po porodu, zaradi vnetja posteljice. Ko sva se z možem peljala v ljubljansko porodnišnico, me je bilo neizmerno strah, kaj je in bo z otročkom, ker se ni nič premikal. Nisem vedela ali je to normalno, ko ti odteče voda, ali pa je res kaj narobe, sploh, ker je bila prva hčerka prenošen otroček in so mi zaradi tega sprožili porod. Sam porod pri Luku je potekal v redu, dali so mi umetne popadke, ker svojih nisem imela in v dobrih šestih urah sem rodila Lukca, ki je tehtal 2420 g in je bil velik 44 cm. Po porodu je Luka malo zajokal, potem pa je nehal dihati in so ga morali oživljati. In samo takratnemu osebju se lahko zahvalim za hitro urgiranje in iz vsega srca sem jim hvaležna, da je Lukec sedaj z nami. Takoj so ga prepeljali na intenzivni oddelek in mu najprej z obročem, ki ga je imel okrog glavice, potem pa z respiratorjem pomagali dihati. Sicer je Luka dihal sam, respirator mu je samo pomagal razširiti pljučka, ko jih sam ni mogel. Zdravniki so rekli, da je bil prevelik in pretežak za svojo starost in da je zato nastopila dihalna stiska.
Luka zaradi vseh elektrodic, cevk, na katere je bil priključen, nisem mogla pestovati osem dni, potem pa sem ga le lahko dobila v naročje. In to je blažen občutek!
Glede dojenja pa takole: takoj naslednji dan po porodu so mi sestre omenile, da si grem lahko izbrizgat mleko v laktarij, da ga bo potem dobil Luka. Prvi dan mleka še nisem imela, drugi dan ga je bilo vsega skupaj samo 12 ml, brizgala pa sem trikrat na dan, potem pa ga je bilo vsak dan več in več, in moram reči, da potem, ko je prišlo do navala mleka, ni tako bolelo, kot pri prvem porodu, ko sem hčerko dojila in je bila donošena. Zelo pa sem bila hvaležna za Aventovo črpalko, da sem si mleko lahko iztiskala tudi ponoči.
Luka prvih osem dni ni imel sesalnega refleksa, zato so mu mleko najprej dajali po sondici skozi usta, kasneje pa skozi nosek v želodček, potem pa so ga začeli hraniti tudi po steklenički in mu tako ustvarjali sesalni refleks. Glede dojenja so mi rekli, naj raje malo počakam, ker se hitro utrudi, vendar sem mu po nekaj dnevih, ko je že lepo pil po steklenički, ponudila dojko in je spil samo 5 ml od predpisanih 40 ml (ampak začetek je pa bil!), ostalo je dobil po steklenički. Vsak dan sem poskušala dojiti takrat, ko je bil najbolj buden, in kmalu je popil en cel obrok pri meni, ostale obroke je še vedno dobival po steklenički. Moram povedati, da Luku sploh ni odgovarjal urnik obrokov (hranjenje na tri ure), ker ko je bil buden in lačen je svojo dozico mleka popil izredno hitro, ko pa smo ga morali zbuditi za hranjenje, pa smo mleko dobesedno vlivali v njega in še popil ga ni pol toliko, kot je imel predpisanega.
Vendar, ko je prišel iz intenzivnega oddelka k meni v sobo, sva se takoj samo dojila in to takrat, ko je Luka hotel. Prvi dan sva se pred in po podoju tudi tehtala, vendar je tako dobro napredoval (pridobival je tudi po 70 g na dan), da sva tehtanje opustila in se je nato tehtal samo zjutraj, med kopanjem. Doma pa je patronažna sestra prinesla tehtnico, ko sva bila doma že štiri dni in je pridobil za 235 g na teži. Svojo težo pa je podvojil po dveh mesecih.
Sedaj, ko je star že tri mesece, je že velik korenjak, ki se smeje in tudi pogovarja s svojim »aga« in tudi doji se čez dan na 3-4 ure (če je sonček spi čez dan zunaj v vozičku, kar mu zelo paše in prespi obrok tudi za dve uri), ponoči pa na 2-3 ure.
Oi Stina,
sama sem imela isti problem…pa sem pol kupla aptamil pre,ker je bil mali zahirancek….no s temi dodatki je bil lepo sit in je spanckal naprej…pol sem kupila pikomil, kar se zal ni obneslo, tko da mava zdej comformil in hipp1.. ceprav ti svetujem ce zelis dojiti potem stimuliraj..tudi ce mali spi si vmes mleko izstiskaj…proizvodnja mleka je glede na povprasevanje…meni je stres naredil svoje..zdej ga mam glih se tolk da se mal odzeja 🙁
lp, teja
Stina sama sem imela iste težave. Prvi mlečni naval sem imela pri dveh mesecih. A vseeno dojila do 17 meseca. Poskušaj čim več počivati in piti tekočine. Pristavljaj vsakič, ko mali to želi. S tem boš spodbujala nastanek mleka. Če le ne bo in ne bo šlo, pa, najprej izprazni eno dojko in nato še drugo in mu šele nato dodaj kolikor bo pač hotel. Sama sem počela podobno in po dveh mesecih nisva več dodajala. Aptamil vsebuje veliko železa in rad povzroča zaprtje pri novorojenčkih. Mi smo bili s Pikomilom kar zadovoljni. Srečno!
Če imaš še kakšno vprašanje pa piši na mail.
LP
A.
Ojla, Stina!
Če bi svojega fantka rada dojila, ga pristavljaj pogosteje kot na 3 ure. Tudi jaz sem imela kup dvomov in skrbi z mlekom, pa sem nekako “zvozila”. Včasih je mala zvečer zaspala lačna. Bilo je težko, dojila sem cele dneve, vmes je kdaj za par uric zaspala… Z možem sva rekla, da bova ob tem tempu poskusila zdržati samo do 2. meseca in če potem ne bo bolje, bova pač začela dodajati. Od neskončnega dojenja so me na začetku bolele prsi in celo roke. Pa se je počasi ustalilo, tudi moje počutje po porodu se je popravilo istočasno.
Zdaj se čez dan doji ponavadi na 2 uri, ponoči pa na 4 ure. Kopiram ti še en link:
Tudi sama sem prvič rodila prezgodaj in prehitro obupala z dojenjem. Potem je bilo kup dela s stekleničkami, sterilizacijo… pa še iskanje ustreznega mleka, alergija na mleko… Pri starosti 9 mesecev je začela odklanjati mleko in tja do 2. leta sem imela resne probleme, ker nisem vedela, kaj naj ji še ponudim namesto mleka…
Bodi čim bolj sproščena, pomaga tudi, da si ponavljaš (ali pa kar nekam napišeš) kak stavek, kot npr. Imam dovolj mleka za mojega sinčka.
BTW. Mogoče se ti bo zdelo hecno. Včasih se spomnim na našo mucko, ki je lani hranila 5 mladičkov. Če je ona zmogla tistih 5 mladičkov, je narava gotovo poskrbela za to, da tudi ljudje zmoremo nahraniti enega.