Med.Over.Net

Starši in otroci

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj

Za naše navihance je potrebno biti iznajdljiv, domiseln, ustvarjalen, igriv, vesel, nasmejan, iskren, vztrajen, včasih zaskrbljen ... Preberite izkušnje in zaupajte svoje.

Mirjana Frankovič , specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj

MirjanaFrankovic

delitev otrok

Default avatar

Kora

Zadnje čase se v mojem krogu veliko govori o delitvi otrok
* nivojski pouk
* udeležba tekmovanj (Vegova, .....)
* že v vrtcu tekmovanja, kdo vozi kolo brez koleščkov intd.....


Osebno mislim, da ni problem v tem, da so nekateri otroci za določeno zadevo pač bolj sposobni kot drugi, temveč v tem, da starši sami sebi ne priznajo oziroma ne sprejmejo dejstva, da njihov otrok PAČ NI sposoben, za ,.,.,,,,

Včeraj je mojega 11 letnega sina klicala mati njegovega sošolca in ga zasliševala kaj je učiteljica njenega sina spraševala pri uri slovenščine. Moj sin mi je povedal da otrok ni imel pojma in je dobil slabo 3. Njegova mati pa je nakladala in penila, kako se je z njim učila cel vikend. Tega dečka poznam in vem, da ni ravno intelektualna kapaciteta.

No na koncu se je odločila, da bo šla jutri v šolo in bo učiteljici povedala svoje. In takih staršev je vedno več. Mislim TOO MUCH.

Problem je v tem, da starši ne dojamejo, da VSI pač ne morejo imeti ocene 5. Zato je med današnjimi mladostniki toliko psihosomatskih težav.

Ne zato, ker bi bili v šoli preobremenjeni, pač pa zato ker so preobremenjeni starši s tem, da mora imeti oceno 5, pa čeprav NI SPOSOBEN.

Vedno je bilo in vedno bo, da se že otroci delijo na boljše in slabše, samo da se v času socializma starši niso obremenjevali toliko z uspehom svojih otrok in če je bila ocena 3 je bila pač 3. In nas starši niso MALTRETIRAli, vsaj v večini ne.

No vaša mnenja in izkušnje so dobrodošla!! ČAO
Default avatar

Tanja2

Sploh ne vem, kako naj začnem.

Trenutno ne morem soditi ali bo moj otrok odličnjak ali ne (3 letnik) . Če bo, potem predpostavljam, da bi se s teboj lahko strinjala, če pa ne bo, bom malo bolj pritiskala. Pač tako je. Starši si želimo uspešnih otrok (ocene ali kako drugače).
Kako je bilo pri nas doma - imela same 5, pritiskov od staršev ni bilo, sestra je šla komaj skozi, močan pritisk staršev. Enako je bilo pri možu. Popolnoma razmumljivo. Nihče od udeleženih pa nima psiholoških problemov.

Kdo pa je bolj sposoben za življenje, o tem pa bi lahko razpravljali
Default avatar

Ali

yessss, you got the point!

Moja čenča se likovno krasno izraža, glasbeno je nadarjena in pri slovenščini blesti (včasih pa pozabi kakšno pikico na i), mi je pa popolnoma jasno, da ni nek matematični biser.

Presenečena bi bila, ko bi ugotovila, da ji dela preglavice spis o njenih igračkah (no, pa bi si najbrž rekla, da je imela slab dan), enako presenečena pa bi bila tudi, ko bi ji matematično "steklo", da bi bilo veselje.

Ni dober tekač, zato me ne čudi, da je predzadnja na krosu. Zato pa zna narediti stojo, špago, kolo in še kaj. Denimo - zna smučati in kolesariti, na drsalkah pa je kot neroden medo.
In?

Že zdavnaj smo ji (do) povedali, da ima vsak svoje prednosti in slabosti, prav vsak je dober v nečem.
Ji je pa tudi jasno, da je prav, da se potrudimo v vsem, kar počnemo.

Prav tako kot ji je jasno, da nagrado dobijo najboljši.

In da obstajajo najboljši pri matematiki, pa najboljši pri slovenščini, pa v veslanju in igranju na klavir, pa v peki kruha ...

Meni se tekmovanje za športno značko "Zlati sonček" ne zdi sporno, prej bi rekla, da deluje spobudno, ker stimulira tudi gibalno manj sposobne otroke.

In takih mamic, kot je mamica sošolca Korinega otroka je vedno več - žal očitno nekateri ne zmorejo dojeti, da otroci niso sprogramirani za uspeh na vseh področjih in na naš poziv.
Tekmujejo z otrokom oz. proti njem ter sami s seboj ter otroku dobesedno ne privoščijo poraza. "moraš biti dober", ker....... (so starši bolno ambiciozni). Oz. mu ne dovolijo, da bi kljub slabšim rezultatom užival v dejavnosti.

Kako žalostno, da otroku ne znajo predstaviti tega, da je lepo, da nekomu privoščimo uspeh in se tega z njim veselimo.
Kako žalostno, da je pomembno biti najboljši - obenem pa tako zelo duševno osiromašen!


Ali
Ali
Default avatar

Marina

Težko komentiram, ker je naš šolar (zaenkrat) zelo uspešen, hkrati pa vedno pomaga tudi drugim. Vendar je tudi on imel idejo, da bi se skupaj učili, ker se menda skoraj vsi njegovi sošolci učijo s starši. Meni se to zdi popolnoma neproduktivno, predvsem za naprej. Povedala sem mu, da sva midva z očkom že končala osnovno šolo, torej da nama ni treba nič ponavljati, njemu pa sva pokazala, kako naj se uči, kje naj išče stvari, ki ga zanimajo, pa vse knjige ima vedno na voljo. Starši smo za spodbudo, ne pa da bomo zraven sedeli in iz njih vlekli. Res pa pogosto slišim od drugih staršev, koliko dela so imela s to ali ono snovjo. Narobe svet! Kdo se je pa z nami učil? Nikoli nihče. Spodbuda je pa bila. In svojim staršem sem še vedno hvaležna za to.
Default avatar

maj

evo en moški komentar....to sem sicer slišal že leta nazaj ampak mi je nekako ostalo v spominu...


kdaj lahko rečemo, da so otroci uspešni?

Takrat ko so presegli svoje starše, kajti le to nam zagotavlja stalen napredek in razvoj...

in če bo ta otrok, ki ga mama toliko forsira, nekega dne prišel do ugotovitve, da petke v šoli le niso vse v tem življenju in da obstajajo tudi druge stvari in da se mu ni potrebno stalno dokazovati in tekmovati z ostalimi..je uspel. zakaj? ker je presegel mislenost svojih staršev.

maj

p.s.
ja maj, lahko ti je biti pameten, ko pa tvoj otrok še hodi ne!
Default avatar

Kora

Ja, žalostno je da starši od svoji otrok zahtevajo, da so najboljši pa četudi za ceno njihovega duševnega zdravja in za ceno zaupanja.

Ta deček se je doma že nemalokrat zlagal, da je dobil oceno 4, pa čeprav je dobil 3.

Mojo nečakinjo vozijo ponoči na Njegošovo, pa na Metelkovo, ker ne more dihati in ima občutek tesnobe, ter da se bo zadušila. Stara je 13 let 7r/9.
Od nje zahtevajo nekaj za kar pač nima potenciala.
Vzroke za njene težave iščejo v kao nekih alergijah - starši sami sebi ne priznajo, pa čeprav jim jaz "tupim", da je deklica pod stresom in da je to tipična anksioza.
Deklica se prenejeda, nima nikakršne interesne dejavnosti in se samo uči.
ČE nanjo ne bi pritiskali bi si lahko privoščila tudi interesne dejavnosti in bi imela pač ocene 3-4. Tako pa, se učiteljem zasmili in ji dajo - kadar je pač vprašana malce višjo oceno na račun prizadevnosti--- kadar pa je test pisen, ....... no doseže toliko točk kolikor pač...........
Default avatar

MOjca

Moj sin, ki je star 15 let ni bil nikoli odličnjak. S tem sem se sprijaznila in tudi če dobi cvek iz tega ne delam katastrofe. Ponosna şem nanj zato, ker je fant, ki mi ne dela nekih najstniških problemov, je zelo olikan in iznajdljiv. V življenju je mnogo več pomembnih stvari kot pa petice v šoli!
Sem pa bila priča matere, katere hčerka je dobila štirico in je mati delala tako paniko in histerijo, da se mi je deklica prav zasmilila.
Default avatar

Kora

Ja, o uspehu.

Jaz osebno mislim, da je uspešen tisti človek, ki je zadovoljen s svojim življenjem.

Lahko je firzer - pa je uspešen (evo Mič styling) sami uspešni frizerji.

Lahko je mag. filozofije, pa je brezposelen - živi v svojem svetu - osamljen.

Poznam oba primera in lahko rečem, da je bil frizer v OŠ dober - 3, filozof še v gimnaziji briljanten, pa vendar je uspešnejš frizer.

Zakaj??? Ker je zadovoljen s svojim življenjem.

Torej ocena ni vse.

Srečno in veliko psihofizičnega zdravja našim otrokom!!!!
Default avatar

kara ena

Kora!

Se ti ne zdi, da si too much brihtna (v narekovajih seveda). Si morda psihologinja ali celo psihiatrinja, da si upaš postavljati diagnoze "stresa". In očitno imaš velikooo preveč časa, da se vtikaš v tuje familije in jim soliš pamet! Si pred svojim pragom že pometla?
Default avatar

barbara

ja smo že kar velikokrat prebrali tu in tudi drugje da je vsak otrok drugačen .. en je bol motoričen drugi bol mamematičen tretji bol .. kaj vem kaj ...

če se starši tega zavedajo so na dobri poti da otroka ne bojo dušili skozi obdobje šolanja ... kriza pa je če nočejo pogledat resnici v oči ... jaz se v takih situacijah vedno postavim v kožo otroka ... vedno se poskušam spomnit kako sem jaz furala čez šolo in kaj sem skozi šolanje dosegla .. kje mislim da so ga moji starši polomili in tam skušam pazit kakšna sem do otroka.


sicer ne vem zakaj bi bil nek doktor več vreden kot pek ali pa mizar (ki itak že zdaj veliko več zasluži kot kak dr. :)))))



pa še ena zadeva ... moj brat je teniški trener .. kaj vse jaz slišim od njega ... kaj starši počnejo svojim otrokom ... vsak dan jih vozijo na ultra drage individualne ure tenisa za to ... da otroci tam eno uro razlagajo mojemu bratu da tenisa enostavno ne prenesejo ... eno uro sedijo na klopi in brat je njihov psiholog ... staršem se pa itak ne da dopovedat nič ... no .. niso vsi taki ... ampak že en tak je čist preveč.

B.
Default avatar

MajaS

Ej, Maj tvoj P.S. mi je najbolj všeč in sem se od srca nasmejala.
Hvala!

Moja sicer hodi, toda do šole ga loči še štiri leta! Vem, da bo hitro minilo!

Maj napisal:
p.s.
ja maj, lahko ti je biti pameten, ko pa tvoj otrok še hodi ne!
Default avatar

tudi kar ena

Pa ti? Si ti že pometla pod svojim pragom?!
Default avatar

rabarbara

Mogoče sklepam napačno, ampak iz napisanega se mi zdi, da si mati uspešnega otroka. Res je, da se veliko staršev ne more sprijazniti s tem, da njihov otrok ni med najboljšimi. Ti bi se pa takoj, brez težav sprijaznila s slabšimi rezultati svojega otroka? Če nebi na zunaj kazala nezadovoljstva, bi te pa v notranjosti glodalo. Malo je takih staršev, ki zrelo in objektivno gledajo na dosežke svojih otrok.
Default avatar

sama

Draga Ali!
Mislim, da si pozabila na dni, ko je tvoja hči zakorakala v šolo. Ali se spomniš, kakšne težave si opisovala?
Spomnim se da si pisala med ostalim, da hčerka že dosti ve in, da ji je pri pouku angleščine dolgčas, omenila si, da se boš temeljito pogovorila z učiteljico, pa si napisal ali bi jo morala do šole pustiti z kanglico za pesek v rokah, oziroma nekaj podobnega. Si se spremenila veš in vem, da je od tega ne eno leto!!!!
L.p.
Default avatar

Kora

Ja, pred svojim sem že pometla, zato lahko pometam še pred kakšnim pragom honorarno v svojem prostem času.
Očitno sem ti stopila na žulj. TVOJ PROBLEM!!!
Znamenja stresa pa ni težko prepoznati. No lahko jih naštejem še tebi, da boš - če boš "zaštekala" za kaj gre, če bo v tvoji familiji kdaj potrebno.

- tesnobnost - težko dihanje,
- pred kontrolko driska,
- boli želodec,
- grizenje nohtvo, puljenje las
- nezainteresiranost za karkoli, brezvoljno posedanje in posledično prekomerno prenajedanje
- občutek utrujenosti - prekomerno poležavanje (tj. pri moji nečakinji npr. v soboto do 11.30 v pižami),

Sploh pa pri nečakinji nisem postavila diagnoze jaz, pač pa zdravniki na urgenci.
Default avatar

kika

sem učiteljica... ne dolgo, pa vendar dovolj dolgo, da sem že ogromno otrok videla jokati ker so dobili oceno 4 ...
npr. tolažila sem fanta starega 13 let, ki je neutolažljivo jokal kaj bo pa doma, ker je dobil 4 ko sem ga vprašala - saj bi mu kar 5 napisala, pa vsi vemo da pač ocena mora biti odraz znanja...
vedno več je otrok, ki zaradi pritiskov staršev doživljajo hude travme - in to ne zaradi cvekov, ampak zaradi štiric... le kam to pelje ???
Default avatar

maj

jokal ker je dobil 4?

če sem dobil 1...jebi ga, sine. si pač imun na inteligenco
če sem dobil 2...bo drugič bolš al pa tud ne
če sem dobil 3...zlata sredina - to se tudi pričakuje
če sem dobil 4...je bil totalen žur, v celem bloku
če sem dobil pa 5...sta mi pa tako ali tako pripadala dva prosta dneva....joke!!

in brez kakršnih koli težav končal osnovno šolo, srednjo šolo, faks...pa še kaj se bo našlo če se mi bo le dalo ali pa bom nekoč začutil potrebo po tem.

a se to res dogaja tem generacijam? izgleda da res...

starši želimo popraviti svoje napake preko svojih otrok?

želimo preko njih izzživeti svoje ambicije? nedosežene cilje?

in če jih bomo zafural? upamo da obstaja kakšna undo tipka?

jao jao...

no ja...se javim čez par let...pa me bote lahko takrat pluval

maj
Default avatar

Violeta

Kora se kar strinjam s tabo.V osnovni šoli starši zelo forsirajo otroke-nekateri.Mene niso nikoli sem bila pa solidno prav dobra pa se nikoli ni kdo zraven mene učil.Niso mi pa pogledali skozi prste, saj moja starša nista imela kakih vez.Spomnim se pa ene sošolke, ki je bila komaj dobra pa še to zaradi mame ki je bila učiteljica in jo je tako forsirala da je bila ta deklica prava reva.Bili sva sosedi in ko smo se otroci igrali po šoli se ona ni smela.No zdaj sicer ima SŠ ampak je pa full čudaška!
Default avatar

Ali

Hči še vedno dosti ve (upam, da vedno več) - opažam, da predvsem tistega, kar jo zanima (in to ni nujno šolska snov, hehe).

Matematiko sicer obvlada in je dobila Vegovo priznanje, kakšnih posebnih čudežev pa glede na mojo predispozicijo tozadevno ne pričakujem.

Angleščino jih letos uči nova učiteljica, ki zna motivirati male bučke, torej pri urah ni več (vedno) takooooo zelooooo dolgčaaaaas.

Hči končuje drugi razred devetletke, torej je od mojega pisanja preteklo že nekaj več kot leto dni vode.

Če meniš, da sem se spremenila, tudi prav, še vedno pa stojim za besedami, da je najpomembnejše duševno zdravje otrok.

In kar nekaj čenčinih sošolcev je tozadevno hudo bolnih....

Lp, Ali
Ali
Default avatar

Solzica

Ni vse v ocenah, pomembno je kako se znajdeš kasneje, kako si vztrajen, kako si priden...

Sem imela sošolke v OŠ, ki so bile komaj dobre, potem so bile v SŠ tudi dobre, pravdobre, danes pa imajo zaradi svoje pridnosti, vztrajnosti končane magisterije in doktorate. A je res vse v ocenah?

Pomembno je ZNAJTI SE! Vsaj v naši državi:))