Žal sem se tudi jaz znašla na razpotju. Partner se bo odselil od mene in ostala bom sama z eno leto starim otrokom. Jaz sem predlagala, da greva narazen, ker ne morem živeti z njim, če vem, da me nima več rad, mu je vseeno zame… Ne zmorem več, ker se z mano že več kot pol leta ne pogovarja, mi ne zaupa… Niso pomagale ne prošnje, ne grožnje, lepe besede, resnica, kako me boli ko je tak….solze. Nič. Ko sem mu rekla, da bi poskusila še enkrat ni pokazal zanimanja. Zdaj pa me čaka bitka za otroka. Povedala sem mu, da se otroku ne mislim odpovedat, borila se bom do konca. Vem, da je zakon napisan v prid mamic in če bi bilo vse pošteno bi pripadal meni. Poleg tega sem bila skoraj vedno sama z otrokom. A bojim se, ker vem, da zna on uporabiti vse vrste sredstev, samo da doseže svoje in v tem primeru ne vem, če mi bo otroka pripravljen prepustiti brez boja. Povedal mi je, da samo sanjam lahko. Bojim se, ker se z njim ne morem pogovoriti. Rekel je, da njemu neka CSD ne bo določala kdaj bo lahko videl otroka in kdaj ne. Otroka ima res rad, ga razvaja, mu veliko nudi. Sama sem odraščala brez očeta in vem kako boli če le-ta ne pride pote, če se ne spomni nate… Kaj moram storiti, da bo otrok ostal z mano in kako dolgo traja? Hotela sem, da se zadeva uredi sporazumno, a mi je danes povedal, da namerava odpeljati otroka za nekaj dni na morje brez mene. To ne morem dopustiti, kar sem mu tudi povedala. A kolikor ga poznam vem, da je to sposoben storiti klju temu da tega ne dovolim. Hočem da je otrok pri meni, ne mislim pa ga omejevati pri obiskih. In ne morem dovoliti, da ga kar odpelje za nekaj dni brez mene. Kaj naj storim glede skrništva in morja?
Kaj moram storiti, da otroka dodelijo meni?

Vero, otrok je toliko tvoj kot njegov. Če je lahko pri tebi, je lahko tudi pri njem.
Zakon ni napisan v prid mamicam ozrioam ne vem, kako da si dobila tak občutek.
Daj napiši malo več o vajinem odnosu, ker si ne morem ustvarit mnenja, kaj se dogaja med vama. Kaj se de dogajalo prej, med ločitvijo in zdaj.

Kaj čutiš do njega? Ga sovražiš, se ti obrača želodec, ko ga vidiš ali ti je vseeno, si mirna, ko se srečata.

Jaz ga imam kljub vsemu še vedno rada in mi je hudo ker je tako ampak ne zmorem več takšnega življenja. Rada bi končala, pa ne vem kako, duša me boli, ko vidim kaj mi dela, jaz pa jočem, prosim, pa nič ne pomaga. Pogrešam objeme, besede da me ima rad, da mu kaj pomenim… Odtujil se je od mene. Več kot pol leta se že tako obnaša. Zjutraj gre iz stanovanja na zajtrk k svojim staršem, domov pa pride večinoma od 22 naprej. Redki so dnevi, ko je prej doma. Nekajkrat sem ga dobila na laži, pa vztrajno vse zanika in pravi, da sem nora, da jaz to delam, da on ni tak. Pravi, da je z mano zaradi otroka in da sem jaz kriva da je postal takšen. Jaz, ki sem skozi doma, ga prosim naj mi kaj pove, naj mi zaupa, da gremo kam kot družina. Začenjam verjeti, da sem res jaz tista, čeprav ko začnem trezno razmišljati mi je jasno da ni res. Raje gre sam ven ali pelje otroka in gre z njim. Jaz pa doma jočem in se spračujem zakaj je tak do mene in če to res zaslužim. Rekel je, da bo šel, samo da trenutno nima kam. Pri njegovih bi imela hišo in dokler si ne bo naredil stanovanja ven, bi bil z mano. Torej, če bi bilo po njegovem, bi bil še toliko časa pri meni da si naredi stanovanje, potem bi pa šel. Jaz pa tega ne zmorem. Mene takšno življenje ubija. Ne vem ako bo, ko bom šla v službo, strah me je. Kako naj živim z nekom, ki mi je povedal, da sem neznosna, mu je vseeno zame… in da pride samo zaradi sina? Niti tega ne vem, kje dela, kaj dela, s kom se druži, koliko zasluži, kaj bo kupil… nič. O njem ne vem pol leta popolnoma nič. Seveda ga sprašujem, tudi gnjavim, če se mi javi, pa mi odgovori ali da se vozi, da stoji na asfaltu, da me ne briga…. Rekla sem, naj gre ker ne zmorem več, pa me ne upošteva. Hoče otroka, jaz pa mu ga ne bom dala, ker vem, da bi bil večji del z njegovimi starši in ne z njim. In vem da bo sinu vsaj nekaj let bolje z mano, potem pa ne vem kako bo. Kakor se bo otrok odločil. Ampak ga poznam in vem da bo igral umazano igro in tega me je strah.

Vero, naj ti samo povem, da te popolnoma razumem v kakšni situaciji si in da ne vidiš izhoda.Ampak ne obupaj, kljub temu, da imaš občutek da ne boš zmogla. Zapomni, si, da si močna, bolj kot ti misliš da si.Tudi jaz sem bila, v popolnoma isti situaciji,kot si ti, pa se je vse kar nekako izšlo.Napaka ki jo delaš je ta da mu daš vedeti da te je strah in to on dobro ve in čuti. Točno ve, kje si ranljiva in kje te lahko najbolj prizadane. Dejstvo je da je otrok od obeh, ter da imata oba enake pravice. Nisi napisala koliko se on dejansko ukvarja z otrokom, ga previja, ga hrani ponoči vstaja in še vse tisto, kar počneš tudi sama. Tole ni nasvet ga pa je uporabila moja prijateljica in pri njej je delovalo. Tudi ona je delala tako kot ti ,kot jaz in še katera druga, dokler ni nekega dne ugotovila, da tako ne greveč. Pogovoriti se z partnerjem tako ni mogla,je pa ko ji je naslednjič rekel da bo vzel otroka, da ne bosta pri njemu enostavno rekla prav.Zgodilo se seveda ni nič, ker mu je rekla da naj jih ima, da bo ona šla da jih bo vzela dva vikenda na mesec, daza vse ostalo poskrbi on Se pravi da jima pere, lika hodi po njih v šolo v vrtec,na govorilne, ko zbolita da je pri njima in skrbi za njiju in vse to kar paše zraven. Seveda ji nikdar več ni rekel da ju bo vzel, otroka pa sta sedaj že večja in očetu že sama povesta svoje mnenje. Še enkrat pa poudarjam, da je to le zgodba ene mamice in ne nasvet ki ga moraš upoštevati. Vem da ti je hudo ampak ne vdaj se bodi močna, poišči moč v sebi, ker jo imaš in težko je svetovati kaj naredi.Najprej sama sebe okrepi, ker z jokom ne boš dosegla prav nič, samo on bo imel še večje veselje te poniževat ter bo sam še bolj užival, ko bo videl da te rani. Zapomni si “kar te ne ubije te okrepi” Pogumno naprej.