Starševstvo in vzgoja

Odgovarjajo: mag. Nataša Durjava, EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka • prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

prosim pomagajte

Default avatar

pokica7

Spoštovani!

Na vas se obračam, ker sva s partnerjem pred 14-imi dnevi zaključila psihično zelo obremenjujoče razmerje. Ljubila sem ga, kot nisem in ne bom nikoli nikogar, vendar poniževanj in terorja nisem več zmogla prenašati...njemu pa tudi ni bilo težko, kot je izgledalo tudi ne žal, da se je tako končalo.

No...včeraj sem si kupila test za nosečnost, ker mi je menstruacija zamujala že 11 dni (nisem opravila prej, ker sem zamudo pripisovala stresu)...in popolnoma presenečena ugotovila, da je pozitiven.
Sprva sem bila popolnoma odločena, da kepico obdržim, sedaj pa me postaja vse bolj strah, ker sem ostala sama in ne vem kako bom zmogla...sem namreč še študentka, brez zaposlitve, tako, da...saj vem, kakšna odločitev je "sprejemljiva", a vseeno...hudo mi je, ker moje detece ne bo imelo očka...njemu ne mislim povedat (vsaj zaenkrat ne), ker sem prepričana, da bi zahteval, da naredim splav in se kar bojim, kaj vse bi bil pripravljen narediti, da bi to dosegel...

PROSIM POMAGAJTE...
Default avatar

ammy

Povej očetu, ne glede na izid.
Default avatar

teichi

Ko sem zanosila,sem imela pred sabo se dva izpita in diplomo...torej studentka, brez redne zaposlitve, brez dohodkov, brez vsega...ne samo ti,tudi ostalim se bo zdela ideja,da otroka obdrzis zmotna sploh v danasnjem svetu..in za piko na i bi se podala v to se brez partnerja in oceta...

Imela sem doma napotnico za splav, imela sem dogovorjen datum in uro...a pred mojimi ocmi se je vedno bolj kazala slikica UZ-ja in malo utripajoce srce...a sem se odlocila...vzame ti precej vec energije in truda a vse se da,ce se hoce...k sreci imam doma babi,ki mi pomaga pri varstvu...vse ostalo sem zrihtala sama s svojimi rokami in pametjo...in imam zdravega fanticka, kmalu bo pihal tretjo svecko...pa sva materialno neodvisna in si lahko privosciva marsikaj...se malo,pa bova imela tudi svoje stiri stene :)...

Torej vse se da...kjer je volja je pot...

in se tole...bodocemu ocetu moras povedat...ne pricakuj,da bo pa zaradi tega padel na kolena in prisel nazaj...tudi naj te ne gane,ce bo silil splav...to je tvoje telo in le ti ves najbolje kako in kaj...
Default avatar

pokica7

Vprašanje ni, ali mu bom povedala ali ne...vprašanje je, ali naj otročka rodim ali splavim sedaj, ko imam še možnost?!
Default avatar

vinka

Pozdravljena pokica7
Kaj boš naredila se moraš odločiti sama, me ti lahko samo svetujemo kako je, če si sama mamica z enim otrokom. Jaz na tvojem mestu bi rodila, ker ne bi prenesla oziroma si bi vse življenje očitala, da sem umorila otroka. Kaj pa če ga kasneje ne bom mogla imeti? Poznam tak primer in sicer moja sestrična. Pri 21 je zanosila in naredila splav. Zdaj je poročena in se že dobra 4 leta trudi, tudi z umetno oploditvijo pa nič. Ravno zadnjič sva bile na kavi in veš kaj mi je rekla : Ko ne bi tistega naredila pred 7 leti!!!!!
No je pa tudi tako, ker si še študentka, zdej ne vem koliko imaš še dokonca, izpite lahko delaš med porodniškim dopustom, če ti bo mami priskočila na pomoč pri varstvu, ko boš imela izpite. Ne vem tudi, kako imate urejeno to s starši. Ali se razumete, ali ne? Upam, da se, potem je sploh krasno.
Pa tudi, ker si študentka, ti pripada štipendija. Vse skupaj boš dobila nekaj čez 100.000,00 bivših sit, tako, da tudi finančno bi šlo.
Tako, da jaz na tvojem mestu sploh ne bi razmišljala.
Ampak to je samo moje mnenje.
LP
Default avatar

teichi

ja to ti pa nobena izmed nas ne bo mogla svetovat...vsaka cuti in ve drugace in po svoje...hvalabogu...jst sem ti navedla svoje razloge,ker sem bla priblizno tam kot ti...zavihala rokave, po nepotrebnem nisem filozofirala kako in kaj bo..brezveze...s problemi se soocam ko nastopijo...in gre...malo tezje ampak gre...
Default avatar

Lena39

Se strinjam z Vinko. Odločitev boš morala sprejeti sama. Zavedati se moraš, da boš tako ali drugačno najbrž marsikateri trenutek ožalovala. Upam, da Ti bodo mamice v takšni situaciji razložile kako poteka življenje z malčkom, če si čisto sam, poetm pa moraš trezno razmisliti o možnih konkretnih rešitvah v Tvoji situaciji: bivanje, pomoč, denar, nadaljevanje študija, podporna mreža,...

Ne glede na to da ne bo lahko, je pa res da tudi drugim s partnerjem in stanovanjem, službo ipd, ni vedno lahko z dojenčkom, majhnim ali velikim otrokom - nasmeški, pogledi, uspehi, ....to je veliko PLAČILO za va vlaganja.

Nihče razen Tebe Ti ne more svetovati glede Tvojega vprašanja. Morda Ti lashko svetujemo le, da veze s tem partnerjem na noben način ne obnoviš.

Dobro se odloči! Drži se in vse lepo ne glede na to kako se boš odločila!

Lena
Default avatar

pokica7

Joj, iskrena hvala za vaša mnenja!

Saj te zveze pod nobenim pogojem ne nameravam obnoviti, nikoli! To je edino v kar sem trenutno prepričana.

Prav dolgo ne morem več odlašati z odločitvijo, res pa se mi še nikoli ni bilo tako težko za nekaj odločiti...zato res hvala za vsa vaša mnenja in podporo.

Iskrena hvala
Default avatar

Trojčica

Pokica 7,

res je odločitev samo tvoja, vendar ti bom vseeno povedala svojo zgodbo. V zelo podobni situaciji sem se pred 20-leti, s težkim srcem odločila za splav. Ne rečem, da mi ni bilo hudo, da se nisem še velikokrat spomnila na mojo pikico, vedar sem vedela in vem danes še bolj, da sem se odločila prav. Očitala in obtoževala bi se, če bi nezrela, nepreskrbljena, brez očka.... v ta kruti svet rodila nebogljeno dete, ki zaradi moje nezrele odločitve ne bi imelo pravega otroštva! Okrog sebe imam tri prijateljice, znanke, ki so se že starejše, približno preskrbljene, odločile za otroka brez očeta in povem ti: NI LAHKO, ne rečem da se ne da, samo za kakšno ceno?
Zdaj sem ponosna mamica treh zdravih krasnih fantov (čeprav sem imela res nekaj manjših problemov pri zanositvi), ki imajo zrele starše in krasno, srečno družino. Res nikoli nisem obžalovala splava, življenje mi je pač prineslo to izkušnjo, ki sem jo sprejela.
Nič ti ne svetujem, želela sem ti povedati samo to, da obstajamo tudi take, ki smo se odločile za drugo pot in tega nismo nikoli obžalovale in doživljale travm. Odločiti se moraš v svojem srcu in po svojih občutkih in ne tako, kot bi od tebe pričakovala okolica. Ne pusti se zmanipulirati. Naredi tako, da boš srečna ti in tvoj otrok, družina... zdaj ali pa kdaj kasneje.

Vse lepo in dobro ti želim, Trojčica
Default avatar

:mami:

zivjo!
tudi sama sem studentka, mamica.
ce zelis kepico, jo obdrzi!
ne glede na njegove zahteve, ce sta sla narazen, nima nobene pravice da ti ukazuje. to je tvoje telo, dovolj si mocna in bos zdrzala.
ves tudi mene je skrbelo, ker sem izredno na faksu in sem morala pred porodom placati se solnino...
upam, da imas starse, sorodnike, ki bi ti vsaj malo pomagali, ce bo kriza, kar se tice financ in tudi podpore.
no, financno bo se slo, pozanimaj se o vseh moznostih, jaz vem, ce ne zivis pri starsih, se lahko boris za socialno pomoc, dobis nekaj malega porodniske, tudi stipendija ti pripada kot mamici. za vse moznosti vprasaj, pobrskaj po internetu.
zelo veliko pa bos rabila podpore psihicne, da bos imela koga za vprasanja, kar se tice otroka, materinstva...veliko zves iz knjig, ampak ziva izkusnja je vse. jaz nimam mame (niti tasce, pa sem vedno mislila, da bom imela vsaj to ko bom mami),in to zelo pogresam, ker vcasih z velikim sramom vprasam kaksno drugo sorodnico...
v glavnem, moj nasvet, ce si samo malo zelis obdrzati otroka, ga imej, ostalo se uredi samo, naucilo te bo biti se mocnejsa.
in srecno!
pozdravcke
Default avatar

ena

Živjo!

Popolnoma te razumem v kakšni stiski si, saj se je meni zgodilo natančno tako kot tebi, le da sem bila z njim v krajši vezi le 4 mesece. Ko sem ravno tako kot ti mislila da mi zamuja zaradi stresa, sem ugotovila, da sem noseča. Povedala sem mu in bil je ćisto navdušen in želel da otroka obdržim, jaz pa sem bila v veliki dilemi kaj naj, ne glede na to, da sem se po prvem splavu 100% odločila, da ga ne naredim nikoli več v življenju. Saj sem imela poleg zdravstvenih, ker mi ga niso dobro naredili , še velike psihične posledice in saoobtoževanja vsaj še leto po tistem, če ne še več. Splav me je tako strl, da sem si takrat prisegla, da ga v življenju ne naredim več. Pa vendar.. Odločila sem se, da otroka obdržim,kljub temu da sem vedela, da s tem tipom ne bom mogla nikoli živeti. Šla sem čez marsikaj, celo nosečnost sem se sekirala in razmišljala ali naj se vseeno vrnem k njemu ali ne (zaradi otroka seveda), hodila na pogovore k psihologinji in vedno znova mi je dokazoval, da nisva za skupaj in da se ne morem zanesti nanj. Grozil mi je celo prezgodnji porod, saj sem že v šestem mesecu ležala v porodnišnici, potem pa sem le ob roku rodila krasnega in zdravega fantka in takrat sem sem vedela, da z njim dokončno ne bom več. Po tem sem imela še vsaj dve leti psihičnih pritiskov z njegove starni, groženj, ustrahovanj, vlačenja po socialni ipd, skratka - zelo naporno. Toda ko zdaj pogledam svojega fantiča, si ne morem zamisliti življenja brez njega.

Skratka ne vem kaj naj ti rečem, težko bo in to velikokrat, toda kdo ti jamči, da bo pa pri naslednjem bolje... Ne vem. Razumem te pa popolnoma in vem, da si na zelo težki preizkušnji, ki ti bo popolnoma spremenila življenje. Drži se in podpiram te pri vsaki odločitvi in javi prosim kako se boš odločila. Pa srečno.

Mamica
Default avatar

Lotos

Kaj pa starši? Morda bi ti lahko oni pomagali, da doštudiraš in se postaviš na svoje noge skupaj z otrokom. Mislim, da, če le imate normalne odnose, moraš povedati tudi njim.

Jaz sama bi bila zelo žalostna, če se moja hči v tej težki odločitvi ne bi obrnila k meni po pomoč, saj bi ji kot mati vedno rada pomagala, ne glede na to, kakšna bi bila njena odločitev.
Default avatar

katarina

ko sem zanosila z drugo hčerko, sem bila čisto obupana. enega otroka sem že imela, razsuto razmerje in trdno odločena mse bila ,da grem stran.
potem pa noseča. katastrofa. izgubila sem službo, ostala doma privezana na štedilnik z dvema otrokoma in popolnoma obupana.
vsa agonija se je zavoljo drugega otroka podaljšala za skoraj tri leta. potem sem vseeno šla z otročkoma starima 2 in 4 leta.

je težko biti sam? odvisno od osebe, ki se znajde v takem položaju. če si komplikator na kvadrat, potem je itak vse težko, če pa si vsaj malo flegmatik, pa stvari stečejo.
za vsa dodatna vprašanja (postopki pri dokazovanju očetovstva, preživnina, pomoč za otroka in zate) se obrni sem ali na [email protected]
Default avatar

Mamica dveh punck

Pozdravljena,

res je, odlocitev je cisto tvoja, poskusi si zamisliti prihodnost cez pet let.

Pri odlocitvi naj ti pomaga tudi naslednje:
1. Ce imas starse, se obrni nanje. Gotovo bodo pripravljeni pri otrocicku pomagati. Ce pa nimas sorodstva, so se druge moznosti, za katere se bos morala obrniti na Center za socialno delo.
2. Ce ne bo slo drugace, bos verjetno imela moznost, da gres z otrokom zacasno v materinski dom.
3.Ce bos po rojstvu prisla v res veliko stisko in ne bos imela sorodnikov, da bi pomagali, gre lahko tvoj otrocicek v rejnisko druzino, vendar naj bo to res samo zelo kratkotrajna resitev, toliko da prebrodis krizo.
3. Ce bos pikico donosila pa ugotovila, da si res se premlada in ne bos zmogla, jo lahko das v posvojitev. Pri nas odprta posvojitev (kjer bioloski starsi do dolocene ostanejo v stiku z otrokom, npr. dobivajo slike, porocila o razvoju od posvijteljev ali pridejo pogledat) se ni formalno urejena, se pa to neformalno dogaja. Tudi to urejajo Centri za socialno delo.

Upam, da ti bodo te informacije v pomoc pri odlocitvi.

Verjetno je prav, da otrokovemu ocetu poves, vendar je odlocitev tvoja.

Vso sreco!
Default avatar

Dragica

Ko sem pred leti razmišljala o splavu, mi je mama rekla:
"Ne poznam nobene ženske, ki bi ji bilo žal, da ima otroka. Poznam jih pa veliko, ki so naredile splav in si niso nikoli tega oprostile."
To je vplivalo na mojo odločitev in zdaj, ko ga gledam, si ne morem predstavljati, česa me je bilo tako zelo strah. Zmoremo precej več kot si mislimo.
In obe prijateljici, ki sta se polni travm in strahov ločili med nosečnostjio, sta zdaj srečni, uspešni in - s krasnima partnerjema.

Sreča je na strani pogumnih!
Default avatar

Meta

Dragica ti je lepo povedala: sreča je na strani pogumnih! Ne bo enostavno, če boš pikico obdržala, a če je ne boš - morda si boš vse življenje očitala. Rada bi ti rekla: sprejmi pikico kot dar usode - a ti si tista, ki se moraš odločiti. V življenju se je pogosto potrebno usodno odločati. Upam zate, da ti bodo tvoji starši ob strani stali, kot so meni.
No "naš oči" je tudi pleteničil nekaj o splavu. Pa ko zdaj gledam mladega moža (svojega sina), ki stanuje pri meni doma in se počasi pripravlja, da si ustvari svojo družino, vem, da sem prav ravnala, ker sem ga že pri prvi besedi ostro zavrnila.
Default avatar

Beti

Razmisli na kaj vse si pripravljena. Oče otroka ti lahko zelo zagreni življenje - še posebej, če rad dokazuje svojo moč. Zahteva lahko maksimalne stike ali predodelitev - veš kaj to pomeni za otroka - lahko je zelo obremenjujoče, dokažeš pa zelo težko.
Default avatar

acjom

Odločitev je seveda samo tvoja. Verjetno me bodo druge kegale, toda jaz se na tvojem mestu nebi odločila , da bi obdržala otroka.
***************

Upanje je kakor nočno nebo. Nikoli ni tako temno, da ne bi odkrili vsaj ene zvezde...
Default avatar

katarina

že nekaj dni premišljujem o tem vprašanju in ne znam ti povedati nič takega, kar bi ti želela slišat.
če narediš splav, bo šlo življenje dalje in na bivšega partnerja ti bodo ostali samo spomini. če ga boš sčasoma zasovražila, če ti bo muka bit iz njim ali samo pomisliti nanj ... otrok bo najbrž podoben tudi njemu, ne samo tebi... veš, kaj it hočem povedat? če hočeš čimbolj pozabit nanj, potem naredi splav, če pa ti misel nanj ni taka muka in če misliš, da se boš na koncu lahko vse dogovorila in da boš imela otroka rada zato, ker bo tudi tvoj otrok, potem pa ga obdrži.

levo ali desno, druge ni.

Moderatorji

mag. Nataša Durjava , EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka
durjavaN
prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic