glavna obravnava in laži
Pozdravljeni, pred kratkim sem dobila vabilo na glavno obravnavo in prav tako vabilo na zaslišanje kot stranka v postopku. Zanima me, kaj pomeni zaslišanje in kaj glavna obravnava in po čemu se ti dve zadevi ločita. Ali je pri zaslišanju prisoten tudi partner, moj in njegov odvetnik itd.
Poleg tega bi vprašala tudi za nasvet glede odpisovanja na dopise “še moža” na sodišče. Ne vem več, ali naj na njih odgovarjam, ali naj tudi jaz objasnjujem njegove laži. Nazadnje je napisal cca. 18 listov samih grobih laži o meni, npr. da sem popivala v času porodniške, da me ni bilo doma v času porodniške, da je sam skrbel za sinova, da sem ga popraskala do krvi, da je imel modrice od mojih udarcev, da mu nisem dovolila, da govori s sosedi, ipd. Te zadeve verjetno razlaga tudi okolici (sosedom, na različnih instituciajh, ki imajo opravka z otroci ipd. Zagotovo mu veliko ljudi verjame, saj zna govoriti zelo prepričljivo, najbolj pa me boli, da bodo vse te grde in podle laži nekoč brali otroci – pri hčerki, stari 14 let me ni strah, saj bi vedela, da to ni res, vendar pa sta sinova stara šele 2 in 4 leta, zato se bojim, da jima bo govoril te grde laži in ju tako vzgajal proti meni in moji mami, ki jo otroci vidijo le nekajkrat letno, saj živi v tujini. Prav tako govori in piše zelo grde laži o moji mami (kot npr. da je hotela, da naredim pri starejšemu sinu splav, kar niti malo ni res!), ona sama pravi, da ga bo zato tožila. Resnično ne vem več, kaj bi bilo bolje. Na sodišče sta poslala izjavo celo njegova starša, kjer opisujeta, da jaz lažem itd. Skratka, mož, vključno z njegovimi starši, ki se nikoli niso razumeli, vendar se niso razvezali, ker pač to po njihovem prepričanju ne bi bilo dobro za otroke, enostavno ne morejo sprejeti, da sem jaz po dolgotrajnih mukah in nerazumevanju vložila tožbo za ločitev. Celotno zgodbo so obrnili na glavo in lažejo ali pa celo verjamejo v svoje laži. Moj odvetnik sicer pravi, da take stvari nimajo na sodišču nobene prave teže, saj gre za nerazrešen pratnerski odnos, ki z otroci nima nič skupnega. Njegovo prepičanje je, da se na takšne dopise ne odziva. Jaz pa nisem ravno prepričana in se bojim, da bodo ti dopisi imeli težo na sodišču, kasneje pa jih bodo morda brali tudi otroci in doživljali ob tem stiske in izdajalstvo iz moje strani.
Tudi kontakt z možem je težek, saj mi vseskozi kaj nalaga, mi očita, me ponižuje, itd. Pred kratkim sem si zaradi tega zablokirala v službi e-mail, saj nisem mogla več niti normalno delati, ko sem prebrala njegova sporočila. To je počel na sicer fin, ampak poniževalen način in tega resnično več nisem prenesla. Skoraj dnevno me tudi kliče, me sprašuje, kje imajo otroci to in ono, ali so bolani itd. Ker prejemam otroški dodatek (cca. 22.000,00 za vse 3 otroke) mi vedno znova govori kaj otroci potrebujejo, skoraj vsak mesec želi, ca sinovoma kupim nove copate – ortopedske – če jih ne, jih kupi sam in reče da zanju nimam posluha, da ne skrbim dobro zanju, da zapravljam denar samo za hčerko inp. Jaz kupim oblačiča in obutev, ki jo resnično potrebujejo. Ko sem npr. sinu pred kratkim kupila športne copate, mu je od kupin druge, meni pa dejal, da niso dovolj dobri za sina, da niso na ježka in da resnično ne bi rad da bi bilo sinu nerodno, ker si ne zna zavezati vezalk (star 4 leta) – moj komentar je, da je to totalno butasto in nevzgojno razmišljanje, saj sinova govorita, da jima ti in oni čevlji, copati itd. niso prav, da ju tiščijo, da ali pravi, da so jima premali ipd. Isto se dogaja glede bolezni; čim kateremu izmed sinov teče iz nosa ipd. pravi, da je bolan, da moram k zdravniku, če ne grem, da sem slaba mama, da ne poskrbim dovolj dobro zanju itd. – dogajalo se je, da sem zdrave otroke vozila k zdravniku, da bi mi takorekoč potrdili, da niso bolani in bi se tako zaščitila pred njegovimi obtožbami, pa saj to ni normalno. Sam pa k zdravniku ni šel. Jaz ga kličem v zelo nujnih primerih in le če resnično ne gre drugače. Zame so to izredni pritiski, ki jih zelo težko prenašam, zdi se mi, da me dušijo in še dodatno izpodrivajo mojo samozavest. Ne prenesem več njegovega “kljuvanja” in teženja. Zelo težko mi je tudi sploh govoriti z njim, saj ko prebiram vsa ta njegova dopisovanja na sodišče, ki so polna težkih lažnih obtožb, se mi dobesedno upira.
Skratka, moj postopek se sedaj vleče že več kot leto in ne vem, če se bo na tej obravnavi kaj premaknilo. Močno upam, da se bo, saj hčerka, pri kateri imam občutek, da trenutno najbolj trpi, nikakor ne želi več vsak drug teden živeti z očetom, pravi, da bo pobegnila ipd., sinova pa sta zmedena in “podivjana”, brez reda in ustaljenega ritma življenja, tedensko ju eden izmed naju zapušča (poleg tega še 2x med tednom, ko ju tisti od naju, ki tisti teden ni z otroci, temveč jih obišče in preživi z njimi cca. 3 ure) in prepričana sem, da bo to na vseh otrocih pustilo velike posledice.
Želim si, da bi se končalo, da bi imeli mir in bi lahko normalo zaživeli, VSI!
Za vsak odgovor, izkušnjo oziroma nasvet bom hvaležna!
Sandra, resnično te razumem, ampak v bistvu ti nimam nič pametnega svetovat. Samo čas ublaži vse probleme. Vem, kakšnih grdobij in podlosti je sposoben ranjen in užaljen moški ego. Sem dala vse to čez.
Ko sem dobila tožbo za predodelitev otroka, sem se usedla. Toliko laži, kot sem prebrala tam noter… Ja, vse.. Od pijančevanja (kako priljubljeno), do drogiranja, prostitucije.. Opravka sem imela še celo s kriminalisti, ker je nekje z neta potegnil porno slike in trdil, da sem na njih jaz…
Očitno sem imela kar nekaj sreče, ker mi je verjel moj odvetnik, ki je rekel, da je že marsikaj videl, takšnega pacienta pa še ne; po prvem pogovoru mi je verjel kriminalist; sodnica je hitro ugotovila, kje je resnica; zadnji udarec pa mu je bilo mnenje psihiatra, ki ga je sam zahteval.
Vem, tudi jaz sem skoraj že obupala, ker to prenašat je noro, sploh ker veš, da si v redu, da ti nima kaj očitat… Ampak lahko rečem, da se je po 4 letih (ja, se sliši veliko) nekako umiril. Vmes tudi otrok ni več hotel k njemu, sedaj imata končno spet normalne stike.
Najbolj od vsega pa me je razočarala naša socialna služba. Žal moram rečt, da so tam samo zato da so. Kakšne pomoči ne moreš pričakovat. Polna usta so jih, kako delajo v dobro otroka. Ja, pa kaj še…. Pomagat sem morala sama sebi in potem še otroku, da je tako kot je.
Žal, draga Sandra… To je samo moja izkušnja, svetovat ti ne znam. Zaželim i lahko samo močne živce in neskončno mnogo potrpljenja z otroki, pa na sodišču bodi samozavestna, ne pokaži, da se treseš.
Držim pesti zate.
Predvidevam, da imaš v mislih zaslišanje in glavno obravnavo v zvezi z ločitvenim postopkom.
V svoji zadevi še nisem tako daleč, da bi ti lahko karkoli pametovala o tem. Ločitveni papirji so komaj dobro vloženi in možu še niso vročeni.
Ne vem, če ti bo tole kaj prida pomagalo….. morda bo pa komu drugemu.
Skozi sem dala dve glavni obravnavi po treh prestavitvah v kazenski zadevi zoper moža zaradi kaznivega dejanja nasilništva po 299/I čl. KZ. Tožila ga je država in nastopila sem kot priča.
Pri policijskem zaslišanju je bila zaslišana vsaka priča posebej, vsaka pri drugem policistu. Druga za drugo ne vedo kakšne izjave so podale in se praviloma ne srečajo.
Na glavni obravnavi je po ugotovljeni prisotnosti vseh vabljenih in njihovi napotitvi iz razpravne dvorane najprej zaslišan obdolženec. Prisotni so lahko obdolženčev odvetnik (obramba), državni tožilec in oškodovančev odvetnik (če ga ima) in seveda sodnik in zapisnikar.
Drugi je na vrsti oškodovanec…. poda svojo izjavo o dogodkih, nato odgovarja na vprašanja sodnika, na vprašanja odvetnika obrambe in nazadnje na vprašanja državnega tožilca in svojega odvetnika, ki nekoliko uravnovesita napade s strani obrambe. Sledijo vprašanja obdolženca, ki ima pravico poslušati celotno pričanje, za razliko od oškodovanca, ki odbolženčevega zagovora ne sme poslušati.
Od tu dalje – po svojem pričanju – lahko tudi oškodovanec posluša zaslišanje ostalih prič. V dvorano se kliče eno za drugo. Zaslišanje poteka po istem vzorcu. Priča po svoji izpovedi ostane v dvorani, da ne more vplivati na izjave drugih, zunaj čakajočih prič. Ko so zaslišane vse priče le-te zapustijo razpravno dvorano.
Ostanejo le sodnik, zapisnikar, obdolženec in njegov odvetnik, oškodovanec in njegov odvetnik in državni tožilec. Sledijo zaključni govori obeh strani. Vse se napoti iz dvorane, kjer počakajo na razsodbo. Sledi razglasitev sodbe.
Moj bodoči ex-mož si je prislužil pogojno kazen 10 mesecev zapora na 3 leta preiskusne dobe z obveznim zdravljenjem alkoholizma. Podučen je bil, da mu bo pogojna kazen preklicana, če bo ignoriral zdravljenje in 3 leta lepega obnašanja. Nad višino dosojene kazni je bil presenečen celo moj zagovornik.
Upam, da se bo mož z vso resnostjo lotil zdravljenja in resnično mu privoščim, da bi mu uspelo. Če tega ni hotel storiti za nas, naj sedaj to stori zase. Po svoje sem vesela, da je zdaj prisiljen v to. Sam od sebe, še manj pa na moje prigovarjanje, se tega ni hotel lotiti, ker nikoli ni hotel priznati, da ima težave. Morda se bom ob njegovem uspehu čutila manj krivo, ker sem ga “potunkala”, kot mojo željo reštiti se iz nasilnega razmerja imenuje on.
P.S.: Odvetnik mi je bil dodeljen preko Brezplačne pravne pomoči. Postopek pridobitve odvetnika iz BPP je pa kalvarija posebne vrste. Tako da…. če koga zanima… sem na voljo za informacije.
Vsem skupaj želim veliko sreče in…. držite se.
Tudi ti Sandra… in upam, da mi boš še kaj svetovala, saj nimam pojma, kaj vse me še čaka v nadaljevanju. Moje mnenje je, da nima smisla, da karkoli pišeš na sodišče…. ne vem, koliko takšna pisanja upoštevajo, če sploh…. svojo izjavo boš itak podala na glavni obravnavi in v njej ne izpusti ničesar, za kar meniš, da bi moralo sodišče vedeti. To možnost (da govoriš… brez da te prekinjajo) ti sodnik da preden se vsujejo vprašanja. No, vsaj pri moji zadevi je bilo tako… raje pa vprašaj odvetnika.
Živjo…
moram priznati da dobro vem o čem govoriš…podobne izkušnje sem imela sama ob ločitvi…ločevali so me 2 leti zaradi takih grdobij…
moj nasvet je preprost ne beri laži ker te samo razžalostijo in razjezijo, spravijo v slabo voljo ali še slabše, le malo prelistaj kar piše, kaj je res veš samam bolj dobro kot on, ker vsega kar piše ne more dokazat tako da se ne sekiraj….verjemi samam v sebe saj nimaš imeti slabe vesti ker samam veš kaj je res in kaj ne…vedno se drži čiste resnice katera te ne bo nikoli izdala…mimo bo bodo vsi rekli…ja bo čez nekaj časa… toda ta čas imej v korist samo v toliko da si urediš samopodobo, samospoštovanje tako močno da ti nič in nihče ne bo mogel do živega…
sedaj so minila že skoraj 4 leta kar sem začela postopek in jaz sem krasna oseba ker me bivši mož več ne trpinči ne s svojimi grožnajmei ne z lažni na sodišču in podobno…ne trpinči pa me več ker se mu ne pustim…
drži se želim ti da se zavedaš v kaj si se spustila in če je bila to res prava oseba boš krasno zaživela…za vsakim dežem pride sonce tudi tvoje se počasi vspenja z vsakim dnem gre višje samo verjemi v to…
lp
hmmm to je tako kakšna je tvoja zgodovina ne vem, ne vem zakaj si se odločila za ločitev, ali si se ti ali si samo v tej zgodbi ker se moraš ločiti, predvsem in samo to sem ti želela svetovati naredi tako da bo za tebe dobro, ker ko boš ti zadovoljna sama s seboj bodo vse te težave ki so ti sedaj zelo velike postale zelo manjhne in smešne…verjemi vase in v svoje odločitve, ki so včasih na videz grozne in jih okolica zelo obsoja z lažmi recimo…ampak zate so dobre in ti moraš to vedet…
nič slabomislečega ni bilo v vsem mojem odstavku, le z drugimi besedami sem ti želela povedat da si zelo pogumna ker take trnave poti so velikokrat krvave ampak vsaka rana se zaceli tudi ta se bo…
lp