Vceraj me je zelo prizadelo, ko mi je dobre tri leta stara hci rekla, da hoce drugo mamico. Najhuje pa, da se mi niti sanjalo ni, kako naj odreagiram in prosila bi vas za nasvet, kako ravnati v taki situaciji.

Peljale sva se v avtu na poti iz vrtca. Zelela je neko sladico, jaz pa sem ji rekla da jo bo dobila po kosilu. Potem je padla v histerijo, rekla sem ji naj se vendar ze umiri, no potem je prisla boleca trditev.

Naj omenim, da je v vrctu zelo vzoren otrok. Zelo disciplinirana, sodeluje, pomaga… V glavnem mi vsak dan pove vzgojiteljica, da je enkratna. Rada gre v solo.

Na poti domov, pa mogoce se kaksno uro potem, pa hoce vedno uveljavljati neko svojo voljo, trmari kar tako, joka in vcasih tudi krici.

Z mozem sva se pogovarjala o tem in si nekako misliva, da je taka zato, ker v vrtcu ne pride ven s svojo jezo, nezadovoljstvom…. in potem to pride ven iz nje, ko je v varnem okolju.

Hci mi veliko pomeni in zavedam se, da je komunikacija zelo pomembna ze sedaj pri tej starosti. Zato bi rada zvedela kaj vec o komunikaciji z malcki, kako jim priti blizu in pomagati, da povejo kaj jih muci. Kako naj dajo ven tisto jezo, brez da prizadenejo tiste, ki jih imajo radi?

Obstaja cel kup literature, saj vem. Ampak katero izbrati? In morda ima kdo podobno izkusnjo?

4 letnik mi je izjavil tako grozo, da mi je vzelo dih. Da sem ugasnila avto, ki sem ga ravno prižgala.
Potem smo se še doma pogovarjali o izjavi, ki jo je rekel, kaj je zares pomenila. Ker tega čisto ne razumejo ali občutijo. Vedo pa, da lahko na tak način prizadanejo (vsaj moj).
To je bil njegov odziv, ker neki njegovi zahtevi nisem ugodila, ker je bil že prej precej recimo neobvladljiv.
Jaz sem še naslednji dan razmišljala o dogodku.
Ja, naučiti jih moramo, kako ravnati z jezo.
Ker še ne vedo, jo kanalizirajo s takšnimi izjavami. Jaz sem mu povedala, da naj. če je jezen, pove, da je jezen, da je žalosten, da je…..
Da mora vedeti, da tako prizadane in da, če ima nekoga sicer rad, naj tega ne počne.
Če si pričaraš silen občutek jeze na nekoga, je zraven tudi nemaranje, da bi nevemkaj… Ampak ker si odrasla, se zavedaš, da je to trenuten občutek in tako ravnaš, če ravnaš odraslo. In ne ravnaš v afektu.

Tako kot je že napisala predhodnica. To je čisto normalna izjava za toliko stare otroke. Manj kot boš ob takih in podobnih izjavah reagirala, prej bo otrok nehal. Nikakor ga ne smeš resno jemati, saj sploh ne ve, kaj to v resnici pomeni. Otrok je enostavno jezen nate, ker mu nisi ustregla takoj in zdaj. In je izjavil nekaj, kar te bo prizadelo. Prej, ko bo dojel, da se svet ne bo vedno vrtel v njegovo smer, lažje mu bo.
Jaz sem ji v takih situacijah enostavno rekla, a res, veš jaz pa tebe ne bi zamenjala za nič na svetu, ker te imam rada, ne glede na to, kako se obnašaš.

Tudi jaz se pridružujem mnenju predhodnic. Vem, da te je zelo prizadela njena izjava, vendar s takšnimi izjavami v teh letih skušajo izsiliti, da se jim takoj ustreže – v bistvu da imajo oni prav. ne se pustiti in jim ugoditi. Naučiti se morajo, da vedno ne more biti po njihovo. Starši pa se morajo naučiti izreči tisto magično besedo NE- ja saj to je najtežje marne? Vendar pazi, ko enkrat izrečeš Ne potem to tako naj ostane, če pa rečeš, da bomo to kasneje mora tudi razumeti, da bo to kasneje in pri tem vztraja. Jano, da bodo najprej odzivi z njene strani negativni, a če boš ti upoštevala tisto kasneje in ptem po ko kosilu rekla: no zdaj pa bo tista sladica, tako kot smo se dogovorile. S tem ji boš vzpodbudila, da ti bo lahko zaupala, da se tudi ti držiš dogovorjenega. čeprav je majhna, skušaj je motivirati za pomoč pri kuhanju….. Verjemi mi veselilo bo jo

se spominjam časov, ko so moje pri teh letih hotele lupiti krompir, pa je tašča branila, da se bodo porezala. jaz pa sem ji rekla, kar dajte jima nož, ki ni tako oster, pa naj poskušajo -njima pa rekla, da če se bodoporezale se ni treba jokati, saj so same hotele lupiti krompir. Verjamete ali ne, nikoli ni bilo nič narobe. Dobro je bilo le to, da so razvijale ročne spretnosto.
No meni nikoli ni bilo težko, pa so tudi bile izjave zakaj oni lahko imajo , jaz pa ne? skušala sem svojim otrokom razložiti našo finančno situacijo in sosedovo, danes ko pa so odrasle pa same vidijo kako in kaj je.

vseh teh zadev ne boš našla v literaturi, to so samo izkušnje, ki si jih izmenjavamo starejše – mlajše.

Pa še nekaj – ne svoje otroke zavijati preveč v vato. Naučiti se morajo realnega življenja. vse to vam govorim iz lastnih izkušenj, saj sem imela svoje otroke zelo malda (pri 21), pa mi nikoli ni bilo žal – to je bilo najlepše kar se mi je v življenju zgodilo.

Imam eno tako doma, ki je že odrasla najstnica, zato razumem. Otrokova domišljija presega vse meje zdravaga razuma. Prav je tako. Otrokovo izsiljevanje materialnih stvari, ki ga trenutno na stopnji otroka osrečujejo, je tudi brezmejno. Kako postaviti otroku mejo med zdravim, normalnim razumom in izsiljevanjem predmetov, dogodkov, oseb, se sprašujejo tudi strokovnjaki. Jaz mislim, da težko. Dokler nas same zavaja materialna osrečitev našega življenja, smo otroku samo zrcalo v katerem se zagleda in dobi isti način obnašanaja in razmišljanja. Vse je v prvi vrsti odvisno od nas samih in našega pogleda na življenje. Mene osebno niso materialne stvari nikoli osrečevale, pa vendar sem jih želela imeti, dobiti. Bi lahko napisala, da sem bila otročja tudi sama. Ko starši postavijo mejo sebi, jo hkrati tudi otroku. Mi sami smo njihova vest, naše misli in dejanja vskavajo kot spužve. Premalo se zavedamo, da smo za vsak izbruh trme ali histerije otroka krivi mi sami. Otrok se rodi kot nepopisan list papirja. Mi ga oblikujemo, mi smo tisti, ki postavljamo prepovedi in meje. Pustimo ob strani stare straše in vrtce, bo predolgo. Verjemite, da iz malega raste vedno veliko. Če otroka ne ustavimo na pravi način, bo kot najstnik postal nemogoč in resnično boste vsi potrebovali psihiatra.
Literatura, ki pri tem pomaga, je samo teorija. Sami moramo vsakodnevno najti pravo pot in rešitev, brez knjig in zdravilcev.
Že, ko se te odgovornosti zavedamo, smo na poti rešitve problema.
Verjamem, da si marsikateri otrok želi zamenjati starše, pa jih žal ne more. Tudi nekateri starši bi svojega otroka zamenjali z največjim veseljem, pa ga tudi ne morejo. Vzgoja otroka je zame osebno zahteven projekt, ki zahteva zdrave in pametne starše. Samo zato smo dolžni za svoje otroke skrbeti do onemoglosti, pa če se bere še bolj bedno.
Otroški psihologi so samo strokovnjaki, ki na podlagi izkušenj svetujejo in pomagajo v skrajni sili, za vse ostalo pa smo mi odgovorni.
Kako ravnati bo večno vprašanje, brez konkretnega odgovora in žal bo odgovor enim pomagal, drugim pa naredil še večjo škodo. Vedno se je modro ravnati po zdravi človeški logiki, instinktu in seveda z obilico ljubezni otroku pomagati, da odraste v zdravo in srečno osebo.

Hvala ker ste delile svoja dozivetja z menoj. Malo sem potolazena, saj sem mislila, da se je to zgodilo samo meni. Res si nisem mogla misliti, da lahko kaj takega pride iz ust triletnice. Kaj takega bi pricakovala od nezadovoljne najstnice, ne pa male puncke….

Vprašaj hčero, če bi še imela drugo mamo, ko ji niti ta ne bi dovolila, da je’ sladkarije pred kosilom.

In vprašaj hčerkico, če bi še imela drugo mamico, ko se bosta muckali in crkljali, npr. pred spanjem :)….pa ti povem, kaj bo rekla bo, da te ima zelooooo rada in se bo stisnila k tebi. No ja, prav bi bilo tako, kolikor poznam malčke. Potem pa bo otrok že sam skapiral, da si jo vzela resno s to izjavo in da ti ni bilo vseeno. Saj otroci so bolj pametni, kot si mi upamo priznati. Pa radi se imejte! 🙂

Malčki morajo, dati jezo ven, če jo imajo v sebi. Prav je da jo dajo ven, da jo ne zadržujejo v sebi. Mislim, da ne gre toliko za jezo, kot za trmo, ki je značilna za to obdobje. Začnejo se zavedati sebe, svoje volje in jo poskusijo uresničiti. Hkrati pa ne vedo, kako bi to storili in poskušajo na najrazličnejše boljše in slabše načine, ki so včasih grobi in neprimerni. Otroci so izredni opazovalci in dobri logiki. Točno vedo in zelo hitro se naučijo, kako se najlažje pride do cilja.

Naloga staršev pa je, da otrokom omogočimo izpolnitev njihovega cilja, kadar izberejo pravo pot do tja.

Pogovor z malčkom sicer lahko opravimo, vendar ima takšen pogovor smisel in učinek samo, če nas je prostovoljno pripravljen poslušati in če v pogovoru aktivno sodeluje, kar pa je težko doseči. Malčki se najbolje naučijo s posnemanjem nas samih, zato poskrbimo, da bo naše vedenje takšno, kot ga pričakujemo od malčka. Pokažimo mu z zgledom.

Če hočemo starši ravnati kot bi bilo prav, se ne smemo čustveno odzivati na otrokovo vedenje, ampak razumsko, to pa pomeni da je ni situacije, niti besed, ko bi nas otrok lahko razjezil ali razžalostil. Naše vedenje mora biti odvisno od tega kaj otrok naredi in ne od tega, kako se mi počutimo.

Naj omenim dve sredstvi, ki jih imamo na voljo, da otroku pokažemo pravo pot do izpolnitve cilja, ki si ga je zastavil: ignoranca in nagrada – izpolnitev cilja.

Ko otrok naredi nekaj prav, ko izbere pravo pot, moramo to opaziti in mu v tistem trenutku posvetiti pozornost in ga podpreti v njegovi nameri. Kadar izbere napačno pot, pa moramo takšno vedenje ignorirati – v zares skrajnih primerih, ki pomenijo nevarnost zanj ali okolico pa šele prepovedati in preprečiti. (skok na cesto pred avto…)

Žal je tako, da večina ravna ravno obratno. Primer: Ko smo dobili na obisk mamico in njeno hčer, je hčer v naši družbi hotela nekaj povedati, pa smo jo zavrnili, NE zdaj, zdaj govorijo odrasli. Ko je lepo sedela zraven nas, se nihče ni zmenil zanjo, ko je rekla, da ji je dolgčas, smo ji rekli počakaj še malo in daj mir.
Ko pa je vstala in začela prižigati in ugašati našo luč smo bili naenkrat vsi pokonci, naša debata je onemela, mama je že vstala in tekla k njej. Po nekaj minutnem premoru je začela na trdo odpirati in zapirati vrata omare in spet smo takoj vsi onemeli in spet je bila mama pri njej. Kaj so naša dejanja povedala tej hčeri? Če si mirna, če dostojno nekaj vprašaš ni reakcije(ignoranca). Če napraviš lumparijo smo naenkrat vsi okoli nje (pozornost) pa čeprav negativna – vseeno boljša kot nič.

Težko je ignorirati neprimerno vedenje in pustiti, da se kdaj kakšna šipa umaže, kakšna voda polije, kakšen predal izprazni – ampak je edini način. Ravno tako je težko nagraditi lepo vedenje, saj si moramo vzeti čas – pa ne takrat, ko nam to odgovarja – ampak kadarkoli lepo vedenje nastopi – to pa je težko – težko je spustiti vse iz rok in si vzeti čas, težko je zapustiti obisk in si vzeti čas – težko je nehati gledati TV sredi najbolj napete… in si vzeti čas, ampak je edini način.

Pa še nekaj, majhen otrok si šele oblikuje mnenje o sebi in ne ve kako bi mislil o sebi. Zelo pomembno je, da mu ob vsaki priliki, ki nam jo s svojim vedenjem ponudi povemo, da je dober in sposoben – potem bo takšen tudi postal. In seveda kot pravi Iva: imejmo se radi
Vitomir

Danes je moja puncka imela prost dan in prezivele sva enkraten dan / samo midve. Ko je sla spat mi je rekla, da me ima zelo rada. Sem imela kar slabo vest, da sem jo zaspecala.

Res je, vse preveckrat se odzovem custveno in ne razumsko. To mi je ze moz rekel. Mogoce je to na splosno problem mam? Ali pa samo pri nas? Midve sva pogosto sami, ker je moz sluzbeno odsoten, ampak kljub temu ko je doma obvlada hcerko z levo roko.

Gospod Vitomir, ali obstaja kak recept, da postanem bolj razumska in ne odreagiram tako custveno? Seveda si zelo zelim, da bi bila hceri vzgled.

Zdaj že tako veš, da ni mislila resno.
Otroci pač ne pomislijo, preden kaj v jezi rečejo, odrasli pa moramo to razumeti.
Kolikokrat pa ti zamolčiš kaj, kar bi druge ali drage prizadelo?
Ali si želiš v jezi reči kaj, samo da bi nekoga prizadela, čeprav ne misliš resno?
Sicer pa so dobre knjige o vzgoji Zdenke Zalokar Divjak.

Otroci ne ločijo med čustvi, ki se nanašajo na njihovo vedenje in tistimi, ki se nanašajo na njihovo osebo. Če se ti nanjo jeziš, ji rečeš, da je poredna npr. bo ona to jemala, kot da se nanašo nanjo, kot na osebo in ne na njeno vedenje. Jemala bo, kot da je ti ne maraš, ker je slaba. Zato so odzivi prav takšni. Skozi leta, socializacijo, pravilno vzgojo in postavljanjem mej se bo tega naučila.
Nič skrbeti – to je normalno.

Poznam mnogo žensk, ki so zelo razumske in tudi moške, ki so do vratu v čustvih. Po moje ta stvar ni tako strogo pogojena s spolom. Pravzaprav ne gre zato, da se čustev znebimo, ampak, da jih uporabljamo na koristen način.

Naša čustva nastanejo v nas, sami jih ustvarimo. Ustvarimo jih zaradi naših odzivov na zunanje dražljaje. Nekdo je jezen, če mu kdo drug pokaže slok prst, drugi je jezen, če ga nekdo nadere, tretji je jezen če ga kdo gleda, četrti je jezen če dežuje.
Nismo torej vsi jezni zaradi iste stvari in tudi nismo vsi enako močno jezni. Ker so čustva proizvod vsakega posameznika, ima vsak posameznik vpliv na vrsto in jakost svojega čustva.

Veš kaj to pomeni Teja, ups sori gospa Teja? To pomeni, da je tvoja odločitev, ali boš mirna in boš z nasmeškom na obrazu prenašala dež, slok prst, dretje nekoga drugega, ali pa boš ob vsakem takem dražljaju kot segret ekonom pisker. Seveda ne moreš kar takoj preklopiti, potrebuješ trening.

Za začetek se nauči opazovati sebe in ugotoviti kdaj in zaradi česa se te lotijo čustva. Ko boš v tistem trenutku, ko bo jeza nastopila vedela, da se jeziš in se ne boš tega zavedala šele pozneje, si več kot pol dela že opravila.

Nato se zavej, da tisti, ki te v jezo spravlja to lahko stori samo, če mu dovoliš. Kadar nekdo vpije nate je to problem njegove vzgoje. Kadar ti nekdo pokaže slok prst, je to morda problem poškodbe kite na prstu, ta človek se ti mora smiliti, ker je nevzgojen, ali pa je invalid. S takim prepričanjem onemogočiš njegov vpliv. Nikakor pa zaradi njegovih hib ne smeš pomisliti, da si ti manjvredna, kriva, slaba…

Ko boš videla, da se te loteva jeza najprej z mislimi onemogoči njen zunanji izvor, nato pa še preusmeri misli na kaj lepega.

Predvidi situacije, ki te spravljajo v jezo in pojdi nalašč v njih in se opazuj in se kontroliraj – treniraj.

Po drugi strani pa občutke veselja, sreče in zadovoljstva sproži sama in jih podaljšuj.

Veliko prijetnih dni s hčerkico vama želim.
Vitomir