Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Razum prepričuje srce

Default avatar
Dragi forumovci,

po nekaj nesrečnih zaljubljenostih, veliko premišljevanja in razočaranosti, sem se odločila, da bom dala priložnost človeku, s katerim sva se najprej spoznavala kot kolega in nato postala prijatelja. Zdelo se je, da lahko s takšnim človekom uresničim svoje sanje o družinski idili, partnerstvu. Hotela sem, da razum obvlada srce. Odnos je napredoval, bila sva iskrena, čuteča, razumevajoča, dobro sva se razumela, mene pa je ves čas po malem težilo, ker sem ga vzljubila, nisem pa bila vanj zaljubljena od vsega začetka. Imela sem ga rada, navadila sem se ga, a ni in ni bilo tistega pravega obcutka. Čakala sem, da se pojavi tudi tisti občutek ljubezni. A ga ni bilo.

Nato sem se odlocila, da tako ne bo slo vec, ker so me zacele tlaciti more o najinem odnosu. Ocitno mi je podzavest hotela nekaj povedati. Bilo je veliko solza in bolečine. Zelo hudo mi je zanj, ker vem, da je dober človek, ki si zasluži iskreno ljubezen, toda zbrala sem pogum in si priznala, da mu takšne pristne ljubezni jaz ne bom mogla nikoli dati. Njega je to povsem strlo. Bil je preprican, da sem njegova bodoca zena. Z mano je imel vse, kar si je kdaj zelel. Z njim se se pocutila dobro, toda nisem si upala niti odgovoriti na vprasanje, ali si zelim zares poroke z njim, ker me je bilo strah negativnega odgovora. Vmes sva imela nekaj tezkih izkusenj. Po njegovem mnenju se je izkazal z načinom svojega reagiranja in svojimi dejanji. Meni se je tako sicer tudi zdelo, če sem vse analizirala razumsko, srce pa mi je govorilo drugače.


Kako najti pravega človeka in vedeti, da se lahko z njim zares potrudiš in ti ne bo žal?

Hvala za vaše odgovore.
Default avatar
V zivljenju nikoli ni garancij, vendar je edina moznost, da ga najdes, ce bos iskrena do sebe. Mislim, da si v prejsnjem odnosu ravnala povsem pravilno, saj si bila iskrena tako do sebe kot do njega. Verjemi - ce on ni pravi zate, tudi ti nisi prava zanj in mu nikoli ne bi mogla dati tistega, kar si resnicno zeli.
Default avatar
Po moje vse preveč idealiziramo okoli "pravega". Tudi sama sem imela kar nekaj resnejših zvez in za vsakega od njih sem na začetku mislila ohhh končno ON. Praktično gledano je "pravi partner" tisti s katerim nam uspe preživeti tudi drastične padce in vzpone in tudi še po dolgem času na vsake toliko začutimo vsaj nekaj podobnega zaljubljenosti. Vsako partnerstvo ima svojo dinamiko, nekatere skupaj drži predvsem dober sex, spet druge skupni materialni interesi, tretje veliko skupnih intelktualnih interesov....Julija v tej zvezi o kateri govoriš pač že od začetka s tvoje strani ni bilo prave kemije in brez tega ponavadi ne gre. Očitno si sama sebi želela dokazati, da je za uspešno partnerstvo najboljša racionalna rešitev, ko so vsa čustva podrejena razumu, to pa je daleč od resnice.
Default avatar
Mi je prišlo na misel tole:

Bila si iskrena do sebe in do sočloveka-in sedaj boli.

Če ne bi bila iskrena in bi nadaljevala odnos, in ne bi bilo to tisto pravo-bi spet oba bolelo.

Zanimivo, kajne.
Bom razmišljala o tem.
Default avatar
Kako zanimivo je bilo tudi meni prebrati odgovore na tvojo dilemo. Tudi jaz sem "preživela" nekaj napačnih zvez in si potem očitala, da nisem sposobna dati ljubezni komu, ki bi bil - razumsko gledano - tega vreden. Spoznavam (in vaše misli mi pritrjujejo), da ta igra ni za iskrene ljudi. Pravi človek pa pride ali pa ga ni - tudi, če si sam, je življenje lahko polno.
Default avatar
Če tako čutiš, potem mu povej. Ne muči sebe. Ko pride ta pravi, vemo!
Tudi jaz sem pri 34 letih samska, razočarana od dolgoletne zveze. Najin odnos bi uspel, če se on ne bi nenadoma zavedel, da s tem škoduje drugim in je odšel. Bolečina pa ostane, kajti samo ljubila sem ga in ničesar drugega. In to je bilo tako lepo in za konec tako boleče. Ne verjamem več v novo srečo.
Default avatar
Julija,nekateri odidejo iz zveze,ker je toliko nasilnega trpinčenja ,tako psihičnega ,kot fizičnega.Človek se sprašuje,kaj lahko drži še takšen odnos skupaj?Verjetno neka čudna kemija.......

Vidva,pa kljub dobremu odnosu,posebno ti,pogrešaš nekaj kar naj bi bilo,a tega ni.
Si pa vsaj toliko poštena,da si pogledala resnici v oči in končala zvezo.
Verjetno sta vidva skupno prihodnost odigrala in morata vsak svojo pot.

Nekako se mi dozdeva,da ni dobro biti preveč na eni strani,ker potem se ne izide preveč dobro.Mislim na razum ali srce.

Srečno obema želim!
Default avatar
Srce ima svojo pamet, ki je pamet ne pozna. (Blaise Pascal)
Default avatar
Draga Julija!

Ne morem verjeti, toda pravkar sem prebrala zgodbo, ki je skoraj na las podobna moji - Tvojo zgodbo! Tudi jaz sem po tolikih razočaranjih v ljubezni hotela preklopiti na razum in se podala v vezo s fantom, ki je imel praktično vse tisto, kar bi moralo zadoščati za srečno življenje v dvoje. Upala sem, da ga bom sčasoma vzljubila, se zaljubila vanj in da si bova lahko ustvarila tako želeno družino. Toda srce je ostajalo hladno in vse pogosteje sem se borila z mislijo, da ne čutim dolgoročne prihodnosti z njim, da se ne bi upala resno vezati ali celo načrtovati otroka, da se ne morem za zmeraj odpovedati ljubezni in da bi takšna veza nekega dne sigurno privedla do nepremagljivih ovir, takšnih, ki jih lahko premaga le globoka ljubezen.

Prav danes je eno leto, odkar sva se spoznala in v zadnjem času sem že večkrat poskušala prekiniti z njim, pa me je še vedno nekako prepričal, da naj še poskusiva. Para se mi srce, ko vidim, kako se trudi in si želi, da bi ostala skupaj, mene pa nekaj žene vstran, čeprav me preganja tudi občutek, da morda nikoli več ne bom srečala človeka, ki bi me imel tako zelo rad in bil pripravljen toliko storiti zame! Stanje je res moreče za oba in nujno bi morala sprejeti dokončno odločitev, pa je tako zelo težko... V zadnjem času sva se veliko tudi pogovarjala in iskala rešitve, toda kaj, ko se v ljubezen ni mogoče prisiliti in potem so vse razumske rešitve zamanj. Mislim, da je to najtežja odločitev v mojem življenju doslej - izbrati med varno prihodnostjo v dvoje ali ponovno začeti znova in morda ostati za zmeraj sama ali se spopadati z novimi razočaranji...

Kakorkoli pa obrnem, vem, da sem preveč čustvena oseba in da zame živeti brez ljubezni praktično pomeni neživeti! V mislih se mi kar naprej poraja eno od pravil srečnih zakonov: Ne poroči se z osebo, s katero misliš, da bi lahko živel! Poroči se z osebo, brez katere ne moreš živeti!

Torej ne preostane drugega, kot sanjati naprej svoje sanje in upati, da morda pa nekega dne vendarle...

Vso srečo tebi, Julija, in vsem s podobnimi dilemami!
Default avatar
ola :-))))
kot bi brala svojo zgodbo, hehe :-))))) le da se je moja končala, hm, čisto drugače! :-))))) tudi čisto drugače, kot sem sama sprva mislila, kaj pa. mislila sem podobno kot ti. sem tudi šla v to zvezo bolj razumsko kot ne, zato ker mi je bilo fajn in varno in kar je še takega, kar tako rado paše po tem, ko je človek po par 'kao' ful strastnih romancah v stilu 'oh to je to' povsem sesut. in sem v njem vseskozi imela neverjetnega prijatelja. ampak ne vem, kaj me je takrat tiščalo, najbrž mladost (no ja, globoko v 20-ih ni ravno mladost, khm ...) kar dvakrat sem to zvezo prekinila, zaradi istih razlogov kot jih naštevaš ti - saj ga nimam 'zares' rada, to ni zaljubljenost, ne morem mu dati 'prave', 'iskrene' ljubezni ....

no in kaj? dobro, dobro, dobro da sem imela čas za si pomest podstrešje in da je me je bil 'moj čovik', kljub mojim lutanjem v stilu 'bi ne bi', 'razum ja, kje so pa čustva' ipd., pripravljen 'vzet nazaj' kot se reče, še tretjič! in še takrat sem - nisem mogla iz svoje kože - spet sama pri sebi nekaj razglabljala, da ne morem biti z njim, pa ne brez njega, pa ne z njim pa pišuka ... sem štela liste marjetic.

in potem sem sama sebe imela dovolj, vrh glave. čisto razumsko, čisto zavestno, sem se odločila, da to moje bluzenje z iskanjem 'tistega pravega' ni pošteno do tega človeka iz mesa in krvi, do njega, ki mi ni nikoli serviral sladkih besed in obljub in mi s tem buril čustva, da bi poletela do tistega 'ah to je pa zdaj to', pa se potem skril v mišjo luknjo in nič od njega, ampak mi je vedno stal ob strani, mi bil najboljši prijatelj in kolega in bil vseskozi pošten do mene, jaz pa sem se z njim počutila 'fino, ampak to ni to'. ma - sklenila sem, da če ta človek, ki me ima tako neskončno rad, tako želi, bom z njim do konca življenja, ker mu ne morem naredit še tretje take štale v stilu 'bi ne bi'. in če mi ne bo kaj prav, bom tiho in bom to kar sama sebi pripisala. v glavnem, za ušesa sem sama sebe, kot pika nogavička ;-)

no, da skratim: to, da ne bom poslušala svojega srca, je bila najboljša odločitev v mojem življenju! ker, veš, moje srce je bilo narobe naučeno - hočem samo reči, premisli, mogoče je tudi tvoje?. namreč, naučeno je bilo, da so ljubezen velika čustva, ki pridejo kot vihar, zavzamejo tvojo dušo, da še dihat ne moreš in te položijo na tla, dobesedno. ampak zdaj vidim, da temu ni tako. prava ljubezen se kaže čisto drugače ;-) in ko sem sklenila, da je ne bom več iskala, je pa kar sama prišla ;-))))) in ta odločitev mi je, ne boš verjela, v mojem dragem odkrila pravega princa na belem konju :-)))) ki je bil vseskozi tam, samo nisem ga znala videti. in zdaj sva že 5 let nerazdružljiva, ustvarjava si gnezdo, družinico in, no - dobila sem vse, kar sem si kdaj želela, samo perspektivo sem morala malo obrniti :-)))))

ta izkušnja me je naučila, da se prava ljubezen ne kaže s silnim čustvovanjem, ampak je bolj tiha in se kaže z dejanji ... včasih se pa pojavi tam, kjer je človek nikoli ne bi pričakoval ;-)))


vedno sem bila bolj na strani srca kot razuma in razumem te, da bi bila rada srečna in zato nočeš preveč poslušati pameti. kar želim povedati, je to, da se morda včasih tudi na lastno srce človek ne more preveč zanesti :-))))) (no, prav tako kot na pamet ne, ampak to je že druga zgodba)

ah, malo me je zaneslo, ampak morala sem tole povedat ;-)
Default avatar
Evo še en tak primerek. To sem jaz, ki sem že nekaj časa globoko v sebi zelo razklana in razdvojena. Ko sem brala ta vaša pisma, kot da bi poslušala samo sebe. Tudi jaz sem v podobni situaciji. Imam fanta oz. partnerja, pri kateremu cenim dobesedno skoraj vse lastnosti,ker je resnično čudovit in plemenit človek. Ampak kot vedno me preganja ta občutek, da se mu ne morem popolnoma predati, nekak čutim, da to ni to. Potem se sama pri sebi odločam ali prekiniti vezo ali ne. Ne morem se odločiti. In to potem najbolj ubija in mi povzroča to notranjo razklanost. Včasih imam občutek kot, da me bo dobesedno razklalo. Kaj je najbolje storiti v takem primeru, ne vem. eni pravijo, da moraš poslušati svoj notranji glas, ki že ve kaj je ta pravo zate. Ampak, ali ni ta notranji glas mogoče tudi tak, ki te ne pelje nujno na pravo pot. Hočem reči, ali ni ta notranji glas neke vrste skupek tvojih preteklih dogodkov in izkušenj od koder bi potem lahko izviral tudi strah, ta pa te sigurno ne pelej v pravo smer. Bi blo zanimivo slišati, kaj na take primere pravi kak strokovnjak oz. terapevt. Pa lep pozdrav vsem!
Default avatar
Lepo pozdravljeni,

hvala lepa za vse te odgovore. Tolazilno je ze to, da nisem edina s taksnimi dvomi in notranjimi boji.

Hvala Magy in lina. Vajini zgodbi sta pravi nasprotji, ampak obe mi koristita pri razumevanju mojega polozaja.

Enkrat vmes sem ze bila na tocki, ki jo omenja Lina: pocukala sem se za ušesa in si rekla: sedaj se pa nehaj afnat in samo bodi z njim. Saj sem vedela, da me ima neskončno rad in da mu že zato moram dati priložnost. Pa žal ni bilo nič drugače, še vedno se nisem mogla odločiti, da bi začela z njim zares graditi življenje. Pogovarjala sva se o vsem, načrtovala sva poroko, dogovorila sva se, kje bi živela, dokler ne bi imela svoje hiše... ampak mene je pa še kar vse bolelo in tiščalo. Potem je nenadoma počilo pri meni doma, ko so mi starši povedali, da ga nočejo v hišo niti za čas, ko si bova gradila hišo. Ni jim bil všeč ne po temperamentu ne po značaju ne po obnašanju. Morda sem se jaz uspešno slepila, ko pa nisem dobila doma "blagoslova", so vsi strahovi, vse bojazni tako silovito udarili na plan, da sem se zavedla: ne, ne verjamem mu. Ne zaupam mu dovolj, da bi si upala poskusiti z njim. Zavedala sem se, da me ima rad in me ne bi nikoli hotel prizadeti, toda tega enostavno nisem mogla čutiti. Če pa ti srce tega ne dovoli, je težko.

Čas mineva in zavestno delam na sebi. Ustvarjam si svoj pogled na svet. Iščem svoje vrednote in cilje za življenje. Poskušam se naučiti živeti in biti sama in se veseliti življenja. Najbolj žalostno je bilo spoznanje, da sem očitno še premalo odrasla, da bi se bila sposobna za ljubezen odreči podpori in stikom s svojo primarno družino. Bolelo je, da ga moja družina ni sprejela. Še posebno, ker smo zelo povezani in se imamo radi.

Naučila sem se marsičesa: poslušati moram svoj notranji glas, ker se nikoli ne zmoti. Sama si moram določiti, kaj hočem v življenju. Ne glede na partnerja živim jaz samo svoje življenje in on samo svoje (ker sem prevzela marsikatere njegove sanje in želje, pozabila pa na svoje). Cutim, da bi midva lahko prezivela, ce ne bi jaz imela tudi osebnostne krize in se ne bi tako nesrecno vse zgrnilo ob istem času. Torej: najprej moram rešiti sama pri sebi nekatere stvari, ki me strahotno mučijo, šele nato bom morda pripravljena na novo zvezo.

Najlepša hvala vsem, ki ste mi povedali svoje mnenje in izkušnje, in srečno vsem.
Default avatar
Potem moraš najprej prerezati popkovino, drugače ne bo nikoli drugače.
Default avatar
Če bi človek bil vedež, ne bi bil revež!
Default avatar
Razum in čustva morata biti v jing-jangu! Ne enega ne drugega ni dobro preveč!
Default avatar
ufff ocitno nisem sama v tem morju moralnih dilem srce ali razum. Dosedaj sm se oslonila zmeraj na srce bila srecna leto ali dve in nazadnje dogorela kot baklja ker ocitno moski niso cutili vec kot pa samo sicer ocitno telesno privlacnost, jaz pa sem do sedaj nekako za vsagega mislila eto to je to.

Sama ne maram speremeb in sem prilagodljiva, tako da ne iscem nekega "pravega" ampak pac do sedaj sm se odlocala vedno za moskega, ki sem ga lahko pogledala po 4 letih v oci in se vedno cutila mravljince.

In potem se sprasujem ker vidim koliko zensk ima vezo z "plemenitim in nevem kaj moskim" , mogoce ste pa pomislile da bi ga pustile naj gre ce ne cutite tega do njega, mogoce pa bi katera druga cutila do njega tako kot njega kot je pravilno, ker kot berem tukaj se potem takim zenskam malo "zmesa" po 10 letih in jih premaga kaksna kemija do sodelavca ali pa kaksnega instalaterja hehe:)

Nevem samo premisljujem, sama sem se do slej odlocala na podlagi kemije, zelim pa si da bi gledala bolj razumsko, saj vendar ne rabim vecnega nihanja custev,, morda pa bi bilo drugace zivljenje z nekom ki je prijeten preprosto dolgocasno??

lp
Default avatar
polno napak se opravicujem
Default avatar
Tajana napisal:

> Razum in čustva morata biti v jing-jangu! Ne enega ne drugega
> ni dobro preveč!


tajana, se podpišem! prav to sem hotela reči. če je človek po naravi pretirano čustven (in ženske smo k temu kar nagnjene), se rabi malo uravnotežiti z razumom. in obratno ;)

tako da - ni enega univerzalnega recepta, sam vsak zase ve, kje ga krivi in tam se mora potem malo poravnati, pa bo :-))) če pa še sam siliš in se kriviš v tisto smer, kamor te že tako zanaša, je pa kriza.
Default avatar
Dragi vsi!

Zanimiva razmišljanja glede zaljubljenosti, ljubezni in pravega partnerja (partnerke), glede čustev, razuma in srca.

Verjetno vsi vemo, da zaljubljenost v resnici ni prava ljubezen, temveč intenzivno čustvo, ki nekaj časa traja, poraja močne občutke zlitosti in povezanosti, nato pa sčasoma izgine (raziskovalci pravijo, da najkasneje v dveh letih – če se partnerja ne videvata zelo pogosto). Zaljubljenost se pojavi sama od sebe, zanjo se ni treba potruditi in ko smo zaljubljeni, gre vse brez napora. Lahko je lep začetek partnerskega odnosa.

Kaj pa ljubezen? Treba je vedeti, da ljubezen ni čustvo, temveč nekaj globljega – gre za potencial, ki je v vsakem izmed nas, in naša naloga je, da se ljubezen v življenju naučimo dejavno izražati. Običajno se je za dejanja, ki so povezana s pravo ljubeznijo, treba potruditi, kajti delovanje iz te ljubezni je vedno iskreno, pravično, nenavezano in ne upošteva le nas, temveč tudi druge okoli nas. Lahko bi rekli, da prava ljubezen domuje v našem pravem jazu, ki mu lahko rečemo tudi (duhovno) srce ali glas vesti. Velikokrat pa z izrazom srce mislimo na čustva in občutke, tako je tudi v tem prispevku. Seveda pa so lastnosti (duhovnega) srca in čustev med seboj zelo različne. Torej je potrebno razlikovati med srcem (čustva) in srcem (duhovno srce, pravi jaz, glas vesti).

Res so v človekovi osebnosti različni notranji glasovi, tako kot je tudi že napisano. To so glasovi naših želja, predstav, pričakovanj, bolečine, strahov, jeze, strasti, pa tudi glas vesti (duhovnega srca, pravega jaza), le da je ta najtišji in ga čustva in misli dostikrat preglasijo. Glas duhovnega srca, glas vesti nas vedno pelje po pravi poti, čeprav včasih to pot lahko doživljamo za neprijetno, a se lahko ravno zaradi tega veliko naučimo. Pravijo, da modreci izberejo tisto, kar prinaša življenjsko učenje in modrost (četudi je neprijetno), nevedneži pa izberejo prijetno. V življenju ni dobro biti ne preveč čustven in tudi ne zgolj razumski. Tako čustva kot tudi razum imajo svojo vlogo in funkcijo in prava pot je, da so čustva in razum v ravnovesju in medsebojnem sožitju, oboje pa pod vodstvom pravega jaza (duhovnega srca, modrosti, intuicije). Za takšno delovanje bi se morali truditi tudi v medsebojnih odnosih.

Kaj pa pravi partner? Kaj to pravzaprav pomeni – kateri partner je pravi? Tisti, ki nas bo osrečil do konca naših dni? Marsikdo iz lastnih (bolečih) izkušenj ugotovi, da princov (ali princesk) na belem konju ni. Lahko se nam v fazi zaljubljenosti partner zazdi idealen, a v resnici gre za to, da mi zamegljeno vidimo in vanj projiciramo vsa svoja hrepenenja in želje, ki pa jih v resnici ne more izpolniti. Sčasoma, ko zaljubljenost mine, to tudi spoznamo. Dostikrat v partnerja projiciramo tudi nerazrešene stvari iz svoje primarne družine (npr. pogrešali smo očeta in v partnerju vidimo očeta ali odraščali smo brez mame in v ženi iščemo mamo).

Lahko zaupamo življenju, da nam naproti prinese takega partnerja (in tudi druge ljudi), ki so za nas življenjska lekcija, ki nam pomaga, da prepoznamo svoje neustrezne vzorce in naredimo korak naprej na poti osebne rasti. Če življenje jemljemo kot učenje in nabiranje izkušenj (in s tem lahko tudi modrosti), so vsi naši dogodki dragoceni, četudi so bili za nas boleči ali neprijetni. Včasih se iz takih največ naučimo. Ob takšnem pogledu na življenje je tudi vprašanje pravega (idealnega) partnerja v resnici manj pomembno.

Vsem, ki vas te teme bolj zanimajo, toplo priporočam knjigo, ki smo jo napisali učitelji Šole čustvene inteligence, Od čustvene inteligence do modrosti srca. V njej so objavljena kratka razmišljanja o različnih temah: odnos do sebe, čustvena pismenost, življenjski izzivi, komunikacija, medsebojni odnosi, ljubezen. Več o knjigi

Veliko prave ljubezni želim vsem!
Boštjan Trtnik
Šola čustvene inteligence
http://www.cdk.si/sci
Default avatar
Zdravo.

Malo pozno se vključujem v debato, zato ne vem, če bo še kakšen odgovor.

Rekel bom samo... bravo Lina !!! Ona je dojela bistvo. Zna cenit, to kar ima in zato je danes srečna. Ostale pa ste imele fante/moške, ki so bili za vas pripravljeni naredit vse, ampak tega niste znale cenit. Kljub temu, da pri njih praktično ni bilo napak, še same pravite, da vam je bilo z njimi lepo, ste jih pustile. Ker hočete vedno več, več in več...
Človek lahko da toliko, kolikor ima. Več ne more dat. Vam pa nikoli ni bilo dovolj... enkrat vam je manjkala kemija, drugič pozornost, tretjič ne vem kaj še vse... vedno je bilo nekaj. In nikoli ni bilo dovolj.

Se mi zdi, da mešate pojma ljubezen in zaljubljenost. Ve bi hotele bit skozi zaljubljene... torej stalno kemija, metuljčki v trebuhu, itd. To je zaljubljenost in ne ljubezen. Za ljubezen je treba naredit preskok v glavi, kakršnega je za moje pojme naredila Lina. In zato je danes srečna. Bravo za pogum !!! Vidiš, se je splačalo... :)))

LP, Mel

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek