Razmišljam o podobni temi, kot je bilo razmišljanje Svetlane Makarovič o kateri se je tukaj gor že pestro debatiralo… V debati nisem sodelovala ker sem ta teden hudo na kratkem s časom, sem pa z užitkom brala 🙂

Iskrica me je spodbudila, da predlagam temo pogovora in sem kar nekaj dni razmišljala kaj bi bilo potrebno, da predebatiramo malo globje in širše…

Recimo:

Kako odnosi med možem in ženo, starši in otroki odločilno vplivajo na osebnosti razvoj otrok, njihovo doživljanje, mišljenje in vedenje in kako to vpliva na otrokovo duševno rast?

Zanimivo bo brati vaše odgovore, da ne bo dolgčas čez vikend 🙂 Moje mnenje bom zapisala kasneje, ker sedaj šibam v Škofjo Loko.

A ti misliš, do so moje možganske celice še sposobne v petek popoldan tako globokega razmišljanja ;)))

Sicer nimam veliko ikušenj, ker imam otročka šele dobre tri mesece. Že zdaj pa sva se z možem dogovorila, da bova pri vzgoji otroka enotna, morebitna nesoglasja pa bova reševala takrat, ko otroka ne bo v bližini.
To sva sklenila pred kratkim, ko smo imeli priložnost več dni opazovati mlado družinico, kjer sta se očka in mamica neprestano kregala in drug drugemu jemala avtoriteto. Ko je eden nekaj vstrajal, je drugi popustil in obratno. Otrok, star šele 15 mesecev, pa je bil nemogoč. Kar naprej je nekaj trmaril in se drl. In vedno mu je uspelo nekaj izsiliti in pri tem strša skregati med sabo. Tak otrok bo težko dojel, kaj je prav in kaj ne, kako se je potrebno obnašati doma ali na obisku… Res, da je še majhen, ampak vzgoja se mora začeti že v zibelki.
Tudi nisem pristaš nenehnega dretja staršev na otroke. V družini naj vlada neko umirjeno vzdušje. Otroku lahko že s pogledom ali eno besedo poveš, da ti njegovo obnašanje ni všeč.
Najbolj pomemben pa je zgled, ki ga dajejo starši otrokom. Ne moreš od otroka zahtevati nekaj, kar tudi sam ne prakticiraš, pa naj bo to način obnašanja, govorjenja ali mišlenja.
Upam, da mi bo čim več od tega, kar sem napisala uspelo.
LP Jerneja

Če izhajam iz sebe – moja dva sta se na ven razumela krasno, sicer ne tako zelo. sama sem to opazila, mislim, da precej hitro. Do obeh sem čutila tisti občutek avtoritete, čeprav ne na isti način. Oče me nikoli ni udaril, se je pa znal tudi razjeziti in razdreti. Ampak, OK, to sem nekako vzela v zakup in sem ga oboževala. Bil je tudi doma, ker je bil upokojenec (MS) in tako sem imela z njim več stika. mama je svojo avtoriteto izkazovala na kontra način – nič crkljanja, le gola komanda. Velikokrat so padali tudi udarci – takšni in drugačni. Ker je bila v službi, sem jo videla manj časa. Pa, če povem po pravici, bi jo raje še manj…

Vem pa, da danes verjetno drugače gledam na nekatere zadeve zakoncev, kot večina. Kar sem pač videla doma (kasneje tudi pri moževih starših) in si oblikovala mnenje. Eden teh je varanje. Prepričana sem, da sta za to kriva dva. Moj oče je namreč vedel, da ga mama vara, pa ni storil nič. Menda je celo sam ob eni priliki rekel, da naj si pač poišče drugega. No, meni se zdi to velik kiks. Kakorkoli – poročena sta v dobrem in slabem. Le, da sta se očitno tistega slabega izogibala. Druga stvar, ki me je motila, je bilo prelaganje odgovornosti…

Kako je to vplivalo name? Hm, sem zrasla v težko (he he, čedalje več kil imam :-(() samostojno žensko. Na ven. V sebi pa nisem tako zelo samostojna. Imam kup strahov, kup psihičnih težav, ki se jih ne morem otresti in iti naprej. Lahko se smejem in vsi mislijo, da sem srečna. V resnici pa noter kričim, jokam in se dušim. Moram pa priznati, da je tega, k sreči, vse manj. Imam pa srečo, da imam moža, kakršnega imam, ker me razume in mi pomaga. Je tudi sam uspel spoznati situacijo v kateri sem živela in me zato bolj razume. Ne vem, no. Za vse moje težave gotovo niso krivi starši, je pa otroštvo še vedno tisti grd madež, ki ga ne morem pustiti za sabo…

LP

Joj, pozabila sem najvažnejše.

Veliko, veliko brezpogojne ljubezni.

LP Jerneja

Izpostavila si kar zapleteno in zanimivo temo in prav je tako, saj se teh težjih tem kar najraje izognemo.
Po moje so odnosi med družinskimi člani ključna stvar za razvoj otrokove osebnosti (v vseh smereh).
Če zapišem čisto banalni primer. Fantek, ki je videl svojega očeta, kako je mami pomagal v gospodinjstvu, bo to skoraj zagotovo počel svoji ženi. Fantek, ki pa je svojega očeta videl s časopisom na kavču, ko je mama pospravljala, bo verjetno ležal na kavču, ko bo žena pospravljala.Zakaj? Ker je v svojih prvih najbolj učljivih letih rastel v takšnem okolju in se mu je tak vzorec vtisnil v podzavest.
Kar se tiče otrokove duševnosti, pa se mi zdi ključno, da raste v topli, zdravi in ljubeči družini, ker samo tako lahko zraste v duhovno bogato osebo. Vsak strah, negotovost,… nepovratno najedjo otrokovo duševnost. Vsak tak negativizem se slej ko prej pokaže v obliki raznih fobij, nezadovoljstva, nesprejemanja sebe in drugih, zaprtost vase,…
To je tema o kateri bi lahko še in še debatirala, pa ne bi rada bila predolga, zato LP.

Ivana