spanje dveletnice – trma?

Sem mama dveletnice. Punčka je precej občutljivo bitje, drugače pa zelo živahna in razigrana. Od septembra je v vrtcu, kjer po prvih uvajalnih težavah in boleznih zelo uživa.

Sedaj pa se že skoraj dva tedna spopadamo s strahom pred spanje. Bila je malo prehlajena, z rahlo vročino in doma. Začelo se je tisti teden najprej s popoldanskim spanjem. Naj povem, da od enega leta starosti hodi spat sama, kdaj pa kdaj se je malo pritožila, ampak načeloma, je v postelji prav uživala, se še sama zabavala in sčasoma zaspala.
Sedaj pa želi da jo božamo in smo ob njen. Postelje se prav boji. Jokati začne že po večerji, ko se začnemo preoblačiti in umivati. Ne obleči pižame,… Prav histerija jo grabi. Histerijo začne zganjati tudi ponoči, če se zbudi. Tako zdaj že postaja navada, da na koncu pristane v najini postelji in še to mora ležati tako, da se me dotika. Zjutraj tudi želi čimprej vstati in okrog šestih sedaj že vstajamo, prej smo mirno spali do 8h, pa tudi če se je zbudila, se je še sama zabavala.
Probali smo že vse, lučko,… sedaj dva dni zaspi tako, da jo najprej malo božam, potem samo še sedim ob postelji, potem pa ko že skoraj spi, grem ven rekoč, da grem samo lulat in pridem takoj nazaj – v tem času potem zaspi. Se pa ponoči zbudi in takoj panika in danes sem že zombi…
Ni mi jasno, kaj jo je pičilo kar naenkrat. Nikoli ni bilo problemov, tudi nikoli ni spala pri luči, vedno smo ugasnili luč in priprli vrata sobe in je bilo vse ok. Zanimivo pa, da ta teden v vrtcu pa nobenih problemov, zaspi brez težav.
Torej kaj je vzrok, samo trma ali kaj drugega??? Kako ravnati?
Hvala za ideje! Lep vikend vsem!

Pri nas se je triletnik enkrat spomnil, da ne more spati, če dež pada (pa pri tem ne mislim grmenja), nekako sem ga poizkusila prepričat na razne načine (nisem hotela popustit, da bi spal drugje kot v svoji posteljici), na koncu sem se spomnila, da imam enega medvedka z ropotuljico, ki ga bi zelo rad imel (sicer pripravljenega za mlajšega bratca, še dojenčka), tako sva se zmenila, če ga bo dežek motil bo malo zacingljal z medvedkom pa ga ne bo več strah… DELUJE…

Če v vrtcu zaspi brez težav, potem mogoče eno mičkeno doma izsiljuje, ker ve da jo doma pač pocrkljate. Pa saj je vsakemu lepše zaspati, če te nekdo zdraven mal crklja. Naša je en podoben kaliber in ko začuti, da ji ustežemo zaradi bolezni ipd, začne nategovat lastiko, kar se da.Pri naši nuca da se pogovorimo, da pač je zvečer čas za spanje, počitek, prebrali smo tudi knjigico Mišek Tip noče spati in je kr nucalo. Tako da mi brez pardona: se stuširamo, umijemo zobe, gremo lulat, preoblečemo v pižamo, preberemo pravljico, skok v posteljo, pesmica za lahkonoč in potem lubčka in lahkonoč, pa kakšna lepa želja za naslednji dan in to je to. Tudi če potem izsiljuje. Nazaj pridem samo v primeru vročine, bolezni, če se ji mudi na wc, če je žejna, čeima smrkelj…ne pa kr tako nekaj brez veze.

Vsak nasvet bo tudi meni prav prišel. Sine je star dobri 2 leti in vsega skupaj še nisem prespala 10 noči. Sedaj ga poskušam navajati na to, da bi vsaj zvečer sam zaspal v svoji posteljici, ponoči se pa itak zbudi in se oba preseliva na “raztegljivi kavč”, ki ga imamo v otroški sobi. S tem, da je v sobici tudi hči stara 6,5 let. Zelo si že želim spati celo noč….
Na žalost ti nisem nič pomagala, mogoče pa dobiva kakšen koristen napotek.

To so pa ta obdobja. Smo dali skoz pri ta večji in še dajemo vsake toliko. Lahko je tudi reakcija na vrtec. Enostavno zahtevajo pozornost. Ampak, ko so v elementi, se je kar težko obvladat. Ponoči je pa še toliko huje, ker tudi sam ne spiš.
čimveč se ukvarjaj z njo in čas bo prinesel svoje.

Lp, D

Aja za ponoči sem enkrat našla eno lučko, ki daš v vtičnico insveti ponoči. Lučka je rumena in ima obraz smajlija. rekli smo da je to prijazna lučka in ji bo svetila, kadar bo jokala in je kr nucalo. Pri naši je nucalo tudi, da sv ase z možem slabe pol ure malobolj glasno pogovarjala, d anaju je slišala iz najine splanice in se je pomirila in zaspala.

Hvala vsem!

Smo na začetku biti prepričani, da trmari in izsiljuje, pol pa sem začela v to dvomit, ker sem res imela občutek, da se ful boji, sploh ponoči. S kreganjem ne pridemo nikamor, samo še slabše je. Problem je bil tudi v tem, ker ji je že tako teklo iz nosa (zdaj je malo bolje) pol pa ta jok in je bla vsa smrkava in če sva jo pustila je bla cela za preoblečt pa še postelja (en večer sva jo pustila se dreti, smo vmes 4 majice od pižame zamenjali). Pa bojim se, da bi v najhujši paniki padla iz postelje (je še v kindetbetu in je enkrat pred ene pol leta v taki paniki že lezla čez in padla na glavo, si je sicer zapomnila in tega ne dela več, ampak nikoli ne veš, kaj bo v taki paniki naredila).
Res pa je bistveno bolj crkljava kot v preteklosti in se mi zdi, da rabi ful pozornosti. Pa saj jo tudi ima. Problem je mogoče tudi v tem, da je zelo navezana na atija, s katerim se krasno razumeta, je pa zelo nepotrpežljiv pri teh njenih izpadih (sploh ponoči) in se kregata in je pol še huje – vedno bolj k meni sili, prej je želela pa le pri njemu biti…
ne vem, skušam biti čim bolj potrpežljiva, pa upam, da bo minilo (da ne bomo zdaj ene dve leti hodili z njo spat, smo se pred kratkim hvalili, kako gre sama spat … saj kot pravijo o zarečenem kruhu… 🙂

Joj jaz imam pa podobne težave. Naš tamlajši noče sam zaspat. Ko ga dam v posteljo zleze ven ( iz kinderbeda mi je že dvakrat padel čez ograjico in zato smo jo odstranili) in ker gospod že doseže kljuko pride v kuhinjo jokat in se kregat na mene in moža. A zaspan je da komaj živi. Kako je pri vas to pošlihtano?
lp

toliko je že stra da sanja in to intenzivno ima že svojo domišljijo in risanke ki jih danes vrtijo niso niti malo miroljubne, ne rečem da vse ampak jih je kar nekja takih bojevitih, ki jih tako radi predvajojo v oddaji ringa raja in tudi na drugih tv postajah.

naša ima tistega pajaca z lučko, od simbe. in sedaj ko je že večja še baterijo na dosegu roke, če se slučajno ponoči zbudi, potem tudi sama s pomočjo te lučke ali baterije pride k nama.
vi pa še verjetno spite v otroški posteljici tako da to ne pride v poštev, ali pa toliko da si posveti.

PRi nas se je panika pri dvoletnici pojavila zaradi pajka, ki ga je imela v kotu nad posteljico. Prej ni bilo problemov z uspavanjem. Po klasičnem ritualu (zobje, malo crkljanja v naročju) smo jo dali v posteljico in je zaspala. Tudi če jo je pičilo, da naju je klicala, nikoli to ni bila histerija, ampak si točno vedel, da pač proba še malo pozornosti dobit. Po tistem pajku smo pa štiri noči “šotorili” na tleh ob njeni posteljici (v najini posteljici se nikakor ni mogla umirit, ker sploh ni navajena pri naju spat). Samo da si jo posadil v posteljico, je tulila kot zmaj in v očeh si ji bral resničen strah. Včeraj pa je prvič po teh štirih dneh normalno zaspala in se tudi ponoči ni zbudila.

Sklep- po mojem se tudi pri vas nekaj dogaja v smislu prestrašenosti. Lahko da jo preganjajo podobe iz televizije, lahko da si domišlja kakšne druge strahce v sobi ipd… Upam, da mine tako, kot je pri nas. Mi smo kar vztrajali in smo jo potem, ko je zaspala tako, da se je tiščala moje ali moževe glave, prestavili v posteljico. Tako je vedno dlje časa spet prespala v njej in je to spet postajalo nekaj običajnega. A pove pa ne, kaj je narobe, če jo vprašate?

Toncka