Pa brez hude krvi, prosim 🙂 Če koga ne zanima, naj elegantno preskoči.

Nasprotniki proti nepotrebnemu HPV cepljenju osnovnošolskih deklet v Teksasu

Več republikanskih zakonodajalcev je od teksaškega guvernerja Ricka Perryja zahtevalo umik administrativne uredbe, ki mlada deleta obvezuje k cepljenju proti spolno prenosljivim humanim papiloma virusi (HPV), povzročitelji raka materničnega vratu. Zahtevo so podkrepili z utemeljitvijo, da bi se zakonodajalci pred izvršitvijo tega ukrepa morali posvetovati z zdravniki, znanstveniki in pacienti.
Vloženih je bilo tudi več zakonskih osnutkov, ki bi lahko v primeru sprejetja Perryjevo uredbo preglasili.

Perry je teksaški Zdravstveni in Socialni Komisiji odredil, naj sprejme predpis, da je v septembru 2008 z Merckovim cepivom Gardasil potrebno pričeti cepiti dekleta, ki vstopajo v šesti razred osnovne šole. Državnim zdravstvenim oblastem pa je ukazal, naj dekletom brez zdravstvenega zavarovanja zagotovijo brezplačno cepljenje. Starši se lahko temu cepljenju izognejo z religiozno ali filozofsko utemeljenim ugovorom vesti.

Teksas je prva zvezna država, ki zahteva obvezno cepljenje deklet proti humanim papiloma virusom (HPV) s cepivom Gardasil. Dejstvo, da je proizvajalec cepiva Merck tam močno lobiral ni skrivnost. V času, ko je bil Merckov glavni lobist Mike Toomey šef osebja pri guvernerju Perryju, je Merck za uspešno volilno kampanjo guvernerju doniral 6.000$. Merck lobira že v 18 zveznih državah ZDA. Če mislite, da se to dogaja samo v Teksasu, se motite – lobisti močno garajo tudi pri vas!

Morda niste vedeli – spolno prenosljivi okužbi s HPV se lahko popolnoma izognemo brez cepiva. Še več, v večini primerov je okužba prehodne narave in preide sama od sebe. HPV lahko sicer premagamo z zadostno izpostavljenostjo soncu in uživanjem vitamina D, s probiotičnimi prehranskimi dopolnili, ustrezno vsebnostjo selena in cinka v prehrani, s povečanim uživanjem mineralov v sledeh in joda, ter z ustrezno telesno vadbo.

Čeprav je cepivo Gardasil na tržišču šele od junija 2006 je bilo na FDA, ki spremlja uporabo tega cepiva, prijavljenih že 82 primerov resnih stranskih učinkov.

Pismo nasprotovanja na teksaškega guvernerja naslavlja tudi Zveza ameriških zdravnikov in kirurgov (AAPS). Pismo je podpisalo novoustanovljeno združenje zdravstvenih, davkoplačevalskih, zasebnih in civilno-liberalnih gibanj, gibanj za svobodo zdravja, ter gibanj za dobro vlado, z imenom “Koalicija Roke stran od naših otrok”. Razlogi za njihovo nasprotovanje uredbi o HPV cepljenju so odkriti in neposredni:
1. krši pravice staršev, svobodno privolitev, ter zasebnost,
2. učinkovitost in varnost tega cepiva nista dokazana,
3. predstavlja neupravičen strošek v breme davkoplačevalcev,
4. udejanja nepooblaščeno prekoračitev administrativne moči,
5. krši načelo dobre volje v Vladi.

Stephen iz Fairmonta – Zahodna Virginija je na straneh Vital Votes zapisal:

“CNN imenuje HPV cepivo z ‘osupljiv napredek medicinske znanosti’. V dokaz navajajo podatek, da se s HPV vsako leto okuži 6 milijonov žensk, od katerih jih 3700 umre za rakom materničnega vratu. Izračunali smo, da za rakom materničnega vratu zboli ena od 1600 žensk, oziroma da 99,94{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} okuženih žensk za tem rakom ne zboli. Najbolj varno cepivo na svetu je veliko bolj nevarno kot zgolj en primer škodljivih reakcij na 1600 cepljenih žensk.”

“Aspirin je skoraj tako nevaren kot rak materničnega vratu, saj zaradi črevesnih krvavitev in predoziranja (zastrupitve) z njim letno umre na tisoče ljudi. Dvajset do štirideset tisoč ljudi letno zaradi zastrupitve s Tylenolom potrebuje dializo. Tylenol je desetkrat nevarnejši od HPV. Medicinski establišment ne zna računati.”

Komentar – Dr. Mercola

Sorodni članki:
– The FDA Approves Another Worthless, Potentially Dangerous Vaccine
– Do Women Really Understand HPV?
– Merck Turns to Vaccines to Save the Day

CEPLJENJE PROTI RAKU NA MATERNIČNEM VRATU

Ne samo učitelji in praktiki naravne higiene, marveč tudi mnogi znanstveniki ne verjamejo v splošno sprejeto teorijo, da virusi in mikrobi pomembno vplivajo na nastanek in razvoj bolezni. In tudi najbolj zagrizeni pripadniki šolske medicine priznavajo, da vzroki za bolezni ne tičijo samo v “zločestih” mikroorganizmih, marveč iz dneva v dan bolj upoštevajo tudi drugačne – bolj prozaične razloge. Še posebej, ko gre za razloge, ki botrujejo nastanku raka, se je šolska medicina vsaj malo sprijaznila z razlago, ki ni veliko drugačna od tiste, ki jo zastopajo higienisti že več kot 200 let. Medicina se je pri zdravljenje raka, vsaj do nedavnega, posluževalo predvsem kirurških prijemov, kemoterapije in obsevanja, postopkov, ki v najboljšem primeru le potlačijo simptome bolezni, a na žalost močno oslabijo imunski sistem. Na področju preprečevanja bolezni pa je medinska znanost povsem odpovedala.
V letu 2006 so množične medije preplavile novice, ki razglašajo, da bo medicina v prihodnosti dokončno izkoreninila rak na materničnem vratu. V farmacevtskih laboratorijih so razvili posebno cepivo, ki naj bi ženske zaščitilo pred virusi, za katere so znanstveniki po dveh desetletjih intenzivnih raziskav dokončno potrdili, da povzročajo raka na materničnem vratu. Namen tega članka je “zgodbo o uspehu”, za katero pravijo, da se bo njen srečen konec dokazal šele čez dvajset ali trideset let, osvetliti z druge strani in pokazati, da je resnica o novem cepivu lahko tudi zelo drugačna.
RAZŠIRJENOST BOLEZNI
Za začetek predpostavimo, da vse, kar ortodoksna znanost uči o virusu HPV (humani papiloma virus), drži. Obstaja zelo veliko število različnih vrst virusa HPV, vsi pa naj bi se prenašali s kože na kožo in ne s telesnimi izločki, kot so slina, kri, urin in sperma. Pomembno skupino virusov HPV sestavljajo tako imenovani sluznični virusi HPV, ki so lahko “nizkorizični” ali “visokorizični”. Nizkorizični naj bi pri ženskah in moških povzročali genitalne bradavice ali kondilome. Visokorizični HPV virusi naj bi povzročali nastanek predrakavih sprememb in raka materničnega vratu, a tudi nekatere oblike rakov zunanjega spolovila, penisa in anusa. Najpogostejša predstavnika te skupine sta HPV 16 in HPV 18, ki naj bi povzročala več kot 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} hujših predrakavih sprememb in raka na materničnem vratu. Najpogostejša “nizkorizična” virusa HPV 6 in HPV 11 pa naj bi povzročala 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} genitalnih bradavic. Medicinska znanost uči, da se HPV najlažje in najpogosteje prenaša pri spolnih odnosih, zato se s HPV okuži kar 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} do 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} žensk, mlajših od trideset let.[1]
Virus HPV torej ni nikakršen “bav-bav”, marveč je zelo pogost pojav in ga zaznajo oziroma odkrijejo kar pri 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} moških in žensk. Večina žensk je bila kdaj okužena z njim, pa vendar velika večina ne razvije raka na materničnem vratu, še manj zaradi tega umre. Bradavice, ki naj bi nastale zaradi virusa, v veliki večini primerov izginejo kar same od sebe. Enako velja tudi za tako imenovane predrakave spremembe, kjer je stopnja regresije zelo velika. Večino “virusnih napadov” telo premaga samo, saj okužba mine v 8-12 mesecih. Samo približno 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} okužb lahko povzroči nastanek tumorjev in posledično rakava obolenja. Podatki za leto 2000 kažejo, da je bila smrtnost na letni ravni v ZDA le 0,0033 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} , v Avstraliji pa le 0,004 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.[2] V Sloveniji je smrtnost za leto 2006 znašala 0,006{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. V razvitih državah je rak na materničnem vratu drugi najpogostejši rak, takoj za rakom dojke, v Sloveniji pa je šele na šestem mestu.[1] Pogosto mu namenoma povišujejo “rating”, tako da ga postavljajo na drugo mesto, a to velja le, če upoštevamo raka na rodilih, kjer je na prvem mestu rak maternične sluznice. Pomembno je tudi vedeti, da se smrtnost povečuje z leti in da največjo skupino smrtnih primerov beležijo v starostni skupini od 75 do 79 let. To pa so leta, ko večina žensk umira zaradi povsem drugih bolezni. Delež smrtnosti zaradi raka na materničnem vratu pri ženskah, ki so mlajše od 35 let, predstavlja le 6{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.[2]
Tudi če predpostavimo, da je novo cepivo res tako učinkovito in varno, kot ga hvalijo zagovorniki cepljenja, se ne moremo znebiti vtisa, da zahteve po množičnem cepljenju temeljijo na značilnem precenjevanju nevarnosti, kakršnemu smo priča vsakič, ko se pripravlja teren za trženje kakega novega farmacevtskega proizvoda. Priča smo silni evforiji ob “revolucionarnem znanstvenem dosežku v boju proti raku” in še močnejši propagandi, ki spremlja promocijo novega cepiva. Propaganda, podobna tisti, ki je v primeru ptičje gripe povzročila pandemijo množične norosti in omogočila, da je Tamiflu postal farmacevtski prodajni hit leta 2006, tudi v primeru Gardasila preprečuje, da bi ljudje uporabili kritični dvom in si postavili nekaj najbolj osnovnih vprašanj o novem cepivu.
GARDASIL
Novo cepivo se imenuje Gardasil, znano je tudi pod tržnim imenom Silgard, razvilo pa ga je podjetje Merck&Co. (Zelo verjetno bo kmalu na razpolago tudi konkurenčno cepivo Cervarix, ki ga izdeluje GlaxoSmithKline.) Cepivo naj bi preprečevalo okužbo z nekateri tipi virusa HPV, ter posledično raka na materničnem vratu in bradavic na spolovilih, ki naj bi jih takšne okužbe povzročale. V ZDA, kjer je cepivo dobilo dovoljenje za promet junija 2006, že poteka obvezno rutinsko cepljenje deklic starih med 11 in 12 let, cepijo tudi ženske do 26 let, pri katerih je ugotovljen humani papiloma virus. Cepivo je septembra 2006 dobilo dovoljenje za promet pri Evropski Agenciji za zdravila EMEA. V drugi polovici decembra se je tudi Slovenija pridružila državam, kjer se je možno cepiti proti HPV. Cepljenje, ki stane okoli 360 evrov, je zaenkrat samoplačniško. Na nacionalni ravni še niso oblikovana priporočila, koga naj bi se cepilo ter kdo naj krije stroške cepljenja. Pojavljati pa so se začele pobude za obvezno cepljenje in testiranje za HPV. Strokovna skupina za pripravo priporočil za uvedbo cepljenja proti HPV v Sloveniji pozdravlja, da se je cepljenje v Sloveniji začelo, saj “ima to učinkovito in varno cepivo vsa potrebna dovoljenja za uporabo”. V Centru za nalezljive bolezni IVZ RS napovedujejo, da bo predlog letnega programa cepljenja vseboval tudi organizirane aktivnosti za cepljenje proti HPV. Verjetno je samo še vprašanje časa, kdaj se bo k množici obveznih otroških cepiv pridružil še Gardasil.
STOPROCENTNOST
Ko gre za dober marketing, ima beseda “100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}” magično moč. In ker vsi vemo, da je edina stvar, ki je “100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}” samo smrt, včasih še bolj prepričljivo deluje “99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}”, v obeh primerih pa gre za garancijo, ki naj prepriča potrošnika, da bo nakup zanesljivo izpolnil njegova pričakovanja. V primeru Gardasila se čudežnih “100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}” pojavlja najmanj trikrat: Zdravilo je 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} varno. Zdravilo je 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} učinkovito. Študije so potrdile 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} povezavo med HPV in rakom na materničnem vratu. Vse je torej jasno in čisto kot beli dan, še bolj kot perilo iz reklam za pralne praške, v katerih se operejo možgani povprečnih gospodinj. Seveda lahko za vsako od naštetih trditev pokažemo, da niti najmanj ne drži. Pojdimo lepo po vrsti.
VARNOST
Gardasil je genetsko spremenjeno, rekombinantno, štirivalentno cepivo, ki vsebuje beljakovine v obliki virusom podobnih delcev, pridobljenih na celični kulturi kvasovk. Cepivo vsebuje dodatek v obliki amorfnega aluminijevega hidroksifosfat sulfata, v katerem je 225 mikrogramov aluminija. V cepivu je tudi natrijev klorid, L-histidin, polisorbat 80 (Tween 80) in natrijev borat.[3]
Zagotovila, ki govorijo o tem, da je Gardasil povsem varen, temeljijo na kliničnih raziskavah, ki so potekale od leta 2002 naprej. Ko gre za varnost na dolgi rok, je še posebej pomenljiv stavek iz FDA-jeve priloge k poročilu o preizkušanju: “Gardasil ni bil preizkušen za morebitno kancerogenost in genotoksičnost”. Kancerogenost pomeni možnost, da povzroča raka. Prav tako ni znano, če cepivo lahko povzroči okvare na kromosomih. Tega preprosto ne vemo, ker raziskovalci tega niso preverjali. Preizkusi so bili zastavljeni tako, da se sploh niso ukvarjali s tem vprašanjem.[4]
NVIC (The National Vaccine Information Center), neprofitno, mednarodno združenje, ki informira in izobražuje starše o nevarnostih cepljenja, je pozvalo CDC, naj ne priporoči splošnega cepljenja z Gardasilom, saj se ne strinja s tem, da je Merckovo cepivo varno za mlada dekleta. Predsednica NVIC Barbara Loe Fisher je ob tem dejala: “Merck in FDA nista bila poštena do ljudi, ko sta se sklicevala na klinična preizkušanja, ki so potekala v času pridobivanja licence. Merckova marketinška strategija je množično uporabo cepiva pri mladih dekletih izpostavila kot vprašanje moralne obveze, zato da bi se izognila razpravi o pomanjkljivih znanstvenih postopkih, ki jih je uporabila, da bi si pridobila licenco. Pri tej stvari ne gre le za vprašanje najstnic, ki imajo spolne odnose, marveč za vprašanje, ali je Gardasil varen in učinkovit za uporabo na deklicah.”[5]
Tisto, kar pri kliničnih preizkusih najbolj bode v oči, je to, da je FDA dovolil (Mercku) uporabo aluminija v placebu.[6] Običajni placebo vsebuje povsem nedejavno solno raztopino. Primer, kako se je preizkušal Gardasil, je simptomatičen za sprevrženo znanost, ki se je pripravljena odpovedati celo najbolj osnovnim pravilom, ki naj veljajo za klinično preizkušanje. Vključiti v placebo isto toksično substanco, kot jo vsebuje aktivno cepivo, preprosto pomeni, da bodo morebitni negativni stranski učinki zaradi toksične substance v kontrolni skupini s placebom približno enaki, kot stranski učinki v skupini, ki je prejela pravo cepivo. Tako je mogoče vse negativne posledice pripisati nekim drugim vzrokom, ki niso povezani s cepljenjem. Merck in FDA tudi nista razkrila, koliko aluminija sta uporabila v placebu.[7] Malo ljudi pa ve, da je tudi aluminij toksičen. Študije narejene pri živalih in ljudeh so pokazale, da aluminij lahko povzroči smrt možganskih celic [8] in da lahko dodatki v cepivih na osnovi aluminija omogočijo aluminiju, da prodre v možgane, kot tudi, da lahko povzročijo vnetja na mestu vboda[9][10], kar pripelje do kroničnih bolečin v sklepih in mišicah[11][12]. Nove, še neobjavljene študije, ki jih je opravil kanadski nevroznanstvenik Chris Shaw, so pokazale, da obstaja povezava med aluminijem iz cepiv in simptomi, ki so povezani s Parkinsonovo boleznijo, Alzheimerjevo boleznijo in amiotrofno lateralno sklerozo (ALS).[13]
Študije, ki “dokazujejo”, da je aluminijev hidroksid varen za vbrizgavanje, so praviloma osredotočene le na zelo kratek čas, kar je popolnoma razumljivo. Raziskovalci, ki bi radi dokazali varnost cepiva, vedo, da se nevrološke poškodbe pojavijo šele po mnogih letih. Kratkotrajne študije so bile opravljene tudi v primeru Gardasila. Udeleženci, ki so sodelovali pri preizkušanju varnosti cepiva, so bili opazovani največ štiri leta, večina med njimi še mnogo manj.
Ne glede na kratkotrajnost študije, pa so rezultati kliničnih preizkusov pokazali, da Gardasil vendarle ni tako nedolžen, ko bi smeli pomislili samo na osnovi marketinških pamfletov. Skoraj 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh prejemnikov Gardasila in 85{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prejemnikov placeba z aluminijem je zaznalo stranske učinke v petnajstih dneh po cepljenju.[58] Bolečina in otekline so se pojavili pri približno 83{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prejemnikov Gardasila in pri 73{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prejemnikov placeba z aluminijem. Približno 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh tistih, ki so prejeli Gardasil ali placebo, je zaznalo telesne stranske učinke, vključno z glavobolom, vročico, slabostjo, omotico, bruhanjem, drisko, mišičnim revmatizmom.[14][15] Prejemniki Gardasila so imeli več resnih stranskih učinkov, kot so glavoboli, gastroenteritis, vnetje slepiča, astma, bronhospazma in artritis. V času kliničnega preizkušanja so zabeležili 5 primerov otrok s prirojenimi okvarami, ki so se rodili materam cepljenim z Gardasilom v tridesetih dneh po zanositvi. Skupno število vseh primerov otrok s prirojenimi okvarami pri nosečnicah, ki so sodelovale v klinični raziskavi skupaj s prejemnicami placeba z aluminijem, pa znaša kar 31.[15] Tudi nekatere druge sestavine v cepivu niso ravno nedolžne. Za polisorbat 80 (s komercialnim imenom Tween 80) so s preizkusi ugotovili, da povzroča motnje v reprodukcijskih sposobnostih pri podganah. [16]
Skrb vzbujajoči so tudi podatki, ki kažejo, da cepivo lahko pripelje do povečanega števila primerov predrakavih sprememb oziroma poškodb pri pacientkah, ki so pred cepljenjem že bile okužene s katero izmed štirih vrst virusa in jih imunski sistem še ni premagal. To pomeni, da je cepivo, ki naj bi preprečevalo okužbo, poslabšalo stanje pri tistih ženskah, ki so že bile okužene.[15] Ameriški porodniški ginekolog Dr. Clayton Young, ki nasprotuje cepljenju, opozarja, da je verjetnost regresije iz CIN II (prve stopnje hujše predrakave spremembe) nazaj na normalno bradavico 40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, Gardasilov “najboljši rezultat” iz kliničnih preizkusov pa znaša le 12{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Videti je, da Gardasil pri že okuženih ženskah stanje poslabša, kar nasprotuje pravilu zdravljenja, ki pravi “najprej ne škoduj!”.[17] Pomislek, ki ga je izrekel Dr. Clayton, je mogoče uporabiti praktično za vsa zdravila. Če bi se medicina dosledno držala pravila “najprej ne škoduj!”, potem zdravniki ne bi predpisali nobenega zdravila več!
Vidimo, da že malo bolj natančen pregled podatkov iz uradne študije[14][15], s pomočjo katere zagovarjajo varnost novega cepiva, zadostuje, da se lepe besede o 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} varnosti cepiva razgalijo kot brezobzirna marketinška floskula.
UČINKOVITOST IN KORISTNOST
Učinkovitost cepiva Gardasil je bila ovrednotena v štirih kliničnih študijah, v katere je bilo vključenih skupno 20.541 žensk, starih 16 do 26 let. Merckovo hvalisanje, da je Gardasil 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} učinkovit v preprečevanju raka na materničnem vratu, temelji na izsledkih iz študije, ki kažejo, da se pri nobeni ženski, ki je prejela Gardasil, niso pojavile predrakave spremembe, pojavile pa so se pri 0,4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} žensk, ki so prejele placebo.[6][7] Toda – znano je, da rak potrebuje izredno dolgo časa, da se razvije in je zelo redek pri ženskah mlajših od 35 let. Vse, kar klinične študije potrjujejo, je kvečjemu to, da je cepivo zaustavilo nastanek predrakavih sprememb v sedemnajstih mesecih (meritve so se začele po tretjem odmerku v sedmem mesecu in so trajale 2 leti), ne pa do konca življenja.
Dr. Clayton Young opozarja: “Imunski sistem velike večine žensk zaduši ali očisti virus, preden se pojavijo CIN II ali III (hujše predrakave spremembe, op. prev.), in pri večini žensk se to zgodi takoj. Trajanje HPV pozitivnosti (ki je direktno povezana z verjetnostjo za razvoj hujših predrakavih sprememb ali raka na materničnem vratu) je krajše, in verjetnost za očiščenje virusa je večja pri mlajših ženskah. To pomeni, da bo cepljenje otrok proti HPV s cepivom, za katerega ne vemo, koliko časa traja njen učinek, samo odložilo njihovo izpostavljenost na leta, ko imajo manj možnosti, da bi infekcijo počistilo njihovo telo samo in bo zato podvrženo bolj resni bolezni kasneje.”[17] Dr. Young hkrati opozarja na dejstvo, da so študije opravljene na otrocih in najstnikih merile le rast števila protitelesc na določene tipe HPV virusov iz cepiva. Študije torej ne ponujajo nobenega dokaza, da je cepivo učinkovito pri otrocih in najstnikih, saj so bile raziskave o učinkovitosti opravljene le v starostni skupini od 16 do 24 let. Merck očitno pričakuje, da bomo kar ekstrapolirali podatke za odrasle na imunski odziv pri otrocih. Pojavnost protitelesc, ki kaže na imunost, naj bi že kar potrjevale učinkovitost cepiva, ne da bi kdorkoli preverjal fiziološke spremembe. Mimogrede, pri virusu HIV, znanost sklepa ravno obratno – prisotnost protitelesc, naj bi kazala na obolelost, ki se prej ali slej manifestirala kot aids, kar kaže na popolno zmedenost in nekonsistentnost teoretični modelov, ki podpirajo predpostavko o “zlobnih in zahrbtnih virusih”.[17]
Naslednje veliko vprašanje, ki se postavlja, je vprašanje stroškov oziroma razmerja med ceno in morebitno koristjo. Tudi če odmislimo vprašanje, ali je cepivo res učinkovito, ne moremo mimo dejstva, da je zelo, zelo drago. Stroški samega cepiva naj bi znašali 350 evrov na osebo. Tudi če bi cepivo delovalo, ne bo preprečilo širjenje virusov HPV, kaj šele, da bi jih izkoreninilo, kot se pogosto širokoustijo znanstveniki. Cepivo deluje le proti dvema vrstama virusa HPV 16 in HPV 18, za kateri domnevajo, da povzročati 70 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh rakov na materničnem vratu. Kaj pa ostalih 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}? Cepivo torej ne prinaša nobene gotovosti, še manj pa kako 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} učinkovitost. Tisti starši, ki mislijo, da bodo s cepljenjem svoje deklice zanesljivo zaščitili pred rakom na materničnem vratu, se bridko motijo. Celo “izumitelj” cepiva Ian Frazer pravi, da uporaba novega cepiva ne pomeni, da bodo preventivni ginekološki pregledi in PAP testiranja postali zgodovina.[17] Nenazadnje so tudi presejalni ali tako imenovani PAP testi posel, ki je že utečen in večji od posla z Gardasilom. Bilo bi nesramno, če bi ga ogrozil ravno Merck. Konkurenca gor, konkurenca dol, toda vrana vrani ne izkljuje oči. 30 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} rakov na materničnem vratu, v katerih je Gardasil neučinkovit, zagotavlja simbiozo dveh velikanskih poslov ob dvojni obremenitvi zdravstvenih blagajn, za preprečevanje ene in iste bolezni.
Ko je potrebno upravičiti neučinkovitost zdravil, kot je to v primeru aidsa, ali ko je potrebno poiskati razlago za neučinkovitost cepiva ob sezonskem cepljenju proti gripi, ali ko je potrebno prestrašiti množice, zato da bi se lahko spravilo v promet novo zdravilo, kakor se to dogaja v primeru ptičje gripe, se medicinska znanost izredno rada poslužuje hipoteze o virusih, ki se nenehno spreminjajo. Novi sevi in mutanti, ki nastanejo zaradi spreminjanja nukleotidov pri replikaciji, zaradi antigenskega drifta ali kakega podobnega hokuspokusa, so potem krivi zato, ker se stvari ne izidejo po napovedih. Zdi se, da doktorju Faustusu nikakor ne uspe prelisičiti narave. Virusi HPV so izjemno heterogena skupina majhnih DNA virusov, ki jih razvrščamo v različne virusne genotipe na podlagi skladnosti nukleotidnih zaporedij. Do danes je popolnoma opredeljenih in uradno priznanih že več kot 95 genotipov in 4 podtipi HPV.[18] Nekateri znanstveniki domnevajo, da bi se zaradi nenehnih mutacij, število različic virusa HPV lahko povečalo tudi do več tisoč.[17] Tudi za ptičjo gripo pravijo, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo virus H5N1 mutiral, preskočil na človeka in začel svoj apokaliptični pohod po zemeljski obli. Če verjamemo znanosti, potem bo tudi v primeru HPV zadostovala že ena sama majhna mutacija, in potem bo cepivo še bolj brez vrednosti, kot je danes. Kar seveda ne pomeni, da je to slabo za posel, povezan s farmacijo in medicino. Bistvo dobrega trženja se skriva v izumljanju novih potreb. V primeru virusov se takšne potrebe izumljajo kar same. Čez pet ali morda deset let lahko pričakujemo nova “revolucionarna odkritja” in nova cepiva, ki bodo pobijala mutirane viruse, Gardasil pa bo (do izpraznitve starih zalog) počasi potonil v pozabo, ne da bi kdo lahko preveril njegovo tako zelo opevano učinkovitost.
Dr. Christine Northrup, mednarodno priznana svetovalka s področja ženskega zdravja, bivša predsednica Ameriškega združenja za holistično medicino, profesorica z več kot 20 letnimi kliničnimi in pedagoškimi izkušnjami s področja porodničarstva in ginekologije ter avtorica mnogih knjižnic uspešnic, o preizkušanju Gardasila pravi sledeče: “Podatki CDC-ja kažejo, da vsako leto v ZDA beležimo v povprečju 9710 novih primerov raka na materničnem vratu in 3700 smrti. Od novih primerov jih je samo 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} povezanih s HPV. To je približno 6797 primerov. Z rakom povezujejo več kot 14 tipov HPV, Gardasil ščiti pred dvema tipoma, ki sodelujeta v 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, torej ne v 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} primerih. To še nadalje zmanjša število primerov raka, ki naj bi ga preprečevalo cepivo, na manj kot 6200. A veliko večino teh primerov bi lahko preprečili z izboljšano prehrano, varno spolnostjo in pregledi ter zgodnjim zdravljenjem, ki sicer že poteka.” V zvezi z varnostjo in učinkovitostjo Gardasila pa Dr. Northup pravi: “Pri 21.514 ženskah in otrocih, ki so prejeli cepivo ali placebo z aluminijem, so zabeležili pojavili 102 primera škodljivih stranskih učinkov. To znese 474 primerov na milijon cepljenih in 14220 primerov na 30 milijonov, če bi cepivo prejele vse deklice in ženske, ki predstavljajo ciljno tržno skupino za Gardasil. Ali se splača narediti 14220 žensk bolnih, zato da bi morebiti preprečili 6200 primerov raka na materničnem vratu?”[19] To pomeni, da celo ortodoksni zdravniki, ki sicer verjamejo, da virus HPV povzroča raka na materničnem vratu in da je Gardasil do neke mere učinkovit, pa znajo vsaj malo računati, ugotavljajo, da je tveganje v primerjavi z morebitno koristjo Gardasila preprosto preveliko. In ob tem je treba upoštevati dejstvo, da klinične raziskave sploh niso zabeležile škodljivih stranskih učinkov v daljšem obdobju, saj preizkusi niso trajali dlje od štirih let.
Dr. Northrup gre v svojih razmišljanjih še korak naprej, ko pravi: “Zapomnite si, ni virus HPV sam zase tisti, ki povzroča raka. Težava je v nezmožnosti imunskega sistema, da premaga virus. Takojšnje, obsežno in nekritično sprejetje cepiva proti HPV, kot rešitve za problem raka na materničnem vratu, veliko pove o kulturi našega (ne)razumevanja izvornih razlogov za zdravje in bolezen. Na svoji smrtni postelji je Louis Pasteur, znameniti začetnik s področja teorije, po kateri igrajo klice glavno vlogo pri nastanku bolezni, priznal, da je imel prav njegov rival Antoine Bechamp. Ni bakterija sama tista, ki povzroča bolezen, marveč notranje okolje (interior milieu), kar je Bechamp trdil že ves čas.”[19]
Predpostavka o domnevni učinkovitosti cepiva torej temelji na špekulacijah in šepavih ekstrapolacijah, na osnovi podatkov iz študij, ki so trajale samo dve leti. Vse pa temelji na dogmatični podmeni, da je virus HPV povzročitelj raka na materničnem vratu. Kot bomo videli v nadaljevanju, tudi ta predpostavka stoji na zelo trhlih nogah.
HPV IN RAK
Študije naj bi potrdile 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} povezavo med HPV in rakom na materničnem vratu. Trditve o povezavi se včasih pojavljajo v malo bolj sramežljivi različici, ki govori o 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Prisotnost virusa HPV se običajno ugotavlja z uporabo sofisticirane PCR tehnologije (verižne reakcije s polimerazo), kjer se s pomočjo encima polimeraze kopirajo (klonirajo) odseki molekul, pri čemer moramo nujno poznati vsaj en delček fragmenta, ki ga želimo klonirati. Gre torej le za pomnoževanje delčkov, ki naj bi domnevno pripadali nekemu virusu, in za matematično kalkulacijo, nikakor pa ne za resnično izolacijo virusov. Tudi če odmislimo špekulativnost, ki jo narekuje metoda sama, natančnejši pregled različnih referenc pokaže, da so realne številke zelo daleč od magičnih 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Naj navedem samo nekaj dokumentiranih kontrolnih študij, ki se pojavljajo v mnogih znanstvenih publikacijah: Latinska Amerika(1987) 67{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[20], Kolumbija in Španija (1992) >70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[21], Peru (2001) 95.3{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in 92{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[22], Filipini (1998) 93.8{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in 90.9{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[23], Brazilija (1996) 92.5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in 68.5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[24], Brazilija (1994) 84{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[25], Danska (1998) 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[26], Kitajska in Avstralija (2003) 76.5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in 89.9{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[27], Japonska (2001) 89.9{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, 93.8{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in 51.4{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[28], Japonska (2004) 78{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[29], The IARC Multicentric Case-Control Study(2002) 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[30], Španija (1995) 93{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[31]. Nekatere raziskave ne navajajo odstotkov, ampak govorijo le o “močni povezavi”. Študije, ki spremljajo vpliv kofaktorjev, se običajno ukvarjajo samo s HPV pozitivnimi primeri, iz česar lahko sklepamo, da so HPV negativne primere izločili iz študije ter na ta način posredno priznali tudi obstoj vplivnega števila takšnih primerov. Študij, ki bi kazale na 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ujemanje, pa skorajda ni. Večina raziskav je bila opravljena v času, ko je že vladalo splošno prepričanje, da je HPV glavni krivec za raka na materničnem vratu, zato avtorji študij visoke odstotke interpretirajo kot potrditev hipoteze. Pa vendar, ne moremo mimo dejstva, da je bilo v različnih študijah približno 5-30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} žensk z rakom na materničnem vratu HPV negativnih, kar – ne samo, da postavlja na laž magičnih 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} – marveč postavlja pod vprašaj hipotezo, ki vidi v HPV edinega ali vsaj zadostnega krivca za nastanek raka na materničnem vratu. Najmanj, kar kažejo podatki, je to, da je razlogov za nastanek raka na materničnem vratu več.
Videti je, da je HPV eden izmed tistih “čudežnih virusov”, ki ne izpolnjujejo niti prvega Kochovega postulata. Kochovi postulati so pravila, ki jih ortodoksni znanstveniki uporabljajo, da z njimi preverjajo, ali je določen mikroorganizem res povzročitelj bolezni. Prvi postulat pravi, da moramo mikroorganizem najti v okuženem gostitelju v vsaki fazi bolezni oziroma pri vseh obolelih. Dejstvo je, da virus HPV tega kriterija ne izpolnjuje. Podobnih fantomskih virusov je vedno več, med njimi je tudi razvpiti HIV, ki ne izpolnjuje niti enega samega izmed štirih Kochovih postulatov. Da bi se znanost zavarovala pred protislovji, ki jih prinašajo odkritja vedno novih atipičnih virusov, spreminja bodisi Kochove postulate ali pa virusom špekulativno pripisuje nadnaravne sposobnosti, ki se kažejo kot dolgo obdobje mirovanja, nenehne mutacije, neverjetne sposobnosti prikrivanja in gverilsko delovanje po sistemu “udari in zbeži”. Seveda so to le nedokazane hipoteze na nivoju akademskih razprav o tem, kaj se je dogajalo v času pred nastankom vesolja. Obstoj virusa, ki “udari in zbeži”, posledice njegovega “udarca” pa se pojavijo šele čez trideset let, je mogoče znanstveno dokazati približno v tolikšni meri, kot je mogoče znanstveno dokazati obstoj spočetja s svetim duhom. Virusi so zlobni, potuhnjeni, zahrbtni, imajo skrite pomočnike, delujejo v ilegali, se nenehno preoblačijo, ubijajo kot sicilijanska mafija šele po dvajsetih ali tridesetih letih, spreminjajo način obnašanja in so vedno korak pred lovci na viruse. Zdi se, da znanstveniki ustvarjajo viruse po svoji (lastni) podobi. Medtem pa se je znanost spremenila v najbolj globalno in najbolj čaščeno religijo.
Dr. Robert Mendelsohn o tem pravi takole: “Kljub temu, da zdravniki moderno medicino radi označujejo kot znanost, ki ni eksaktna, bi bilo bolj točno, če bi rekli, da v moderni medicini znanosti praktično sploh ni. Skoraj vse, kar zdravniki naredijo, temelji na domnevah, ugibanju, kliničnem vtisu, kapricah, upanju, želji, mnenju ali veri. Kratko rečeno – vse, kar zdravniki naredijo, temelji na vsem, samo na trdnih znanstvenih dokazih ne. Zato medicina sploh ni znanost, marveč verski sistem. Vsaka religija se oklepa verskih prepričanj, vključno z Religijo Moderne medicine.”
Za trenutek vendarle predpostavimo, da je ujemanje med rakom na materničnem vartu in virusi HPV 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ter si postavimo vprašanje: Ali 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ujemanje zadostuje, da povežemo posledico z morebitnim vzrokom. Če se samo za trenutek otresemo predsodka o virusih, ki povzročajo bolezni, in dopustimo možnost, da morda velja obratno – torej, da se virusi razmnožujejo in “uspevajo” šele v okoliščinah, ki nastanejo po razvoju bolezni, potem pridemo do zaključka, ki je vsaj enako verjeten: Aktivni virusi in mikrobi so simptom bolezni, ne pa njen povzročitelj.
Hipotezi, da virus HPV povzroča raka na materničnem vratu, oporekajo tudi nekateri (heretični) znanstveniki. Molekularna biologa s kalifornijske univerze Berkeley dr. Peter Duesberg in dr. Jody Schwartz sta opozorila na dejstvo, so v HPV pozitivnih tumorjih premalo izraženi HPV geni in konsekventne DNA sekvence virusa HPV. Njuna domneva pravi, da so za nastanek raka odgovorne redke spontane ali kemično spodbujene kromosomske nepravilnosti, ki jih je mogoče opaziti pri HPV pozitivnih in HPV negativnih primerih raka na materničnem vratu. Znanstvenika menita, da so rakave celice, ki divje rastejo, bolj podvržene okužbi, kot ostale celice, zato so virusi samo indikatorji, ne pa tudi vzrok za njihovo nenormalno rast.[32]
Tudi če sprejmemo tezo, da so virusi povzročitelji bolezni, je hipoteza, ki pravi, da virusi lahko povzročijo raka, najmanj nenavadna, predvsem pa v nasprotju s tem, kar ortodoksna znanost sama uči v zvezi z virusi in z rakom. Rak se obnaša popolnoma drugače kot epidemične bolezni, ki naj bi jih povzročali virusi. Dinamika nastanka raka na materničnem vratu se v ničemer ne ujema s tistim, kar virologi vedo o obnašanju virusov. Genitalne bradavice, katerih nastanek pripisujejo virusu HPV, niso nič drugega, kot nekoliko nenormalne celice ter se lahko pojavijo in spet izginejo praktično čez noč. Imunski sistem prepozna virusne proteine, in počisti bradavice skupaj z virusom.[33] Podobno kot v nekaj dneh izginejo kožni mehurčki okoli ust v primeru herpesa. Velika večina rakov, vključno z rakom na materničnem vratu, pa se razvija izredno počasi in običajno nastopi šele pri visoki starosti, običajno šele čez več desetletjih (20-50 let) po okužbi. Glavna značilnost raka je, da je nepredvidljiv, neenakomeren in poteka v več stopnjah[33], popolnoma drugače torej, kot to velja za genitalne bradavice ali mehurčke okoli ust. Za rakave tumorje je tudi znano, da se izrastejo iz ene same celice. Virusi pa menda “napadejo” več milijonov celic, nikoli ene same. Postavlja se vprašanje, zakaj se več milijonov ostalih okuženih celic nikoli ne razraste v tumorje, ampak običajno ena sama.[33] Nenavadno pri virusu HPV je tudi dejstvo, da ima genitalne bradavice približno enako število moških kot žensk, vendar moški izredno redko zbolijo za rakom na penisu. Virus, ki povzroča raka, bi moral povzročiti tumorje pri obeh spolih približno enako.[33]
Podatki kažejo, da je več kot 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh žensk okuženih s katero izmed visokorizičnih (onkogenih) vrst virusa HPV.[34] Tudi mnoge druge študije potrjujejo, da je okužba z rizičnimi tipi povečini prehodne narave in da le redki okuženi postanejo prenašalci in nato razvijejo predrakave spremembe ali raka.[35] To pomeni, da velikanska večina žensk, ki so okužene z najbolj rizičnimi tipi virusov, nikoli ne zboli za rakom na materničnem vratu! Če bi bili “rizični” HPV virusi res tako zelo usodni, potem bi zaradi raka na materničnem vratu morala umreti skoraj vsaka deseta ženska. Tudi če verjamemo, da so “rizični” HPV virusi povzročitelji bolezni, nikakor ne moremo mimo dejstva, da je v velikanski večini primerov zmagovalec imunski sistem in ne virus!
Inovativnost ortodoksne znanosti v izmišljanju hipotez, ki bi premostile evidentna protislovja in bizarne izjeme, je seveda neizčrpna. Dokler bosta med ljudmi vladala strah in panika, bodo neizčrpna tudi finančna sredstva, ki tovrstne “raziskave” podpirajo. Tako kot pri vojaški industriji, tudi v primeru farmacevtske industrije velja pravilo, da je napredek pogojen z zadostnim občutkom ogroženosti med prebivalstvom. Dolgo časa je medicina delala napake zato, ker ni bila znanstvena. Ko pa je končno postala znanost, se je, na žalost, spremenila v velikanski posel. Ko gre za posel, pa šteje samo denar. Zgodovina se neusmiljeno ponavlja, ljudje pa vedno znova verjamejo enakim lažem. Ob tem pa pozabljajo, da nedvomnemu napredku medicinske znanosti, sledi tudi napredek marketinške znanosti, ki jo podpira še bolj napredna tehnologija na področju komunikacij, kot osnovnega orodja za množično poneumljanje. Vedno bolj sofisticiranim boleznim sledijo vedno bolj sofisticirana zdravila, vse pa podpirajo vedno bolj sofisticirane laži. Takšnim lažem smo namenili naslednje poglavje.

ZAUPANJE
Mnogi medicinski postopki, ki so nekoč veljali za “zlati standard”, so se kasneje izkazali za škodljive ali celo za smrtno nevarne. Na primer, še leta 1899 so v prestižnem medicinskem priročniku “Merck Manual”, priporočali uporaba strupov, kakršni so arzenik, eter, kloroform, terpentin, živo srebro in strihnin za zdravljenje anemije, zaprtja, bolečin v ušesih in glavobolov. Tako kot so doktorji svojega časa prisegali na Merckov priročnik, kot bi šlo za kako biblijo, tako tudi danes sveto verjamejo Merckovim zagotovilom, da je njihov Gardasil popolnoma varen. Dejstvo pa je, da Gardasil vsebuje 225 mcg aluminija. Težke kovine v “zdravilih” so zamenjali z lahkimi kovinam in sedaj lahkotno računajo, da bo lahkovernost preplašenih pacientov še nekoliko olajšala (po specifični teži) lahko kovino.
Kljub dokazani toksičnosti je umik težkih kovin iz cepiv potekal po polžje. Proizvajalci cepiv so pod hudim pritiskom javnosti in zaradi oglašanja množice staršev prizadetih otrok začeli živo srebro v cepivih menjati za manj strupene substance. Septembra 1999 je Merck napovedal, da med novimi pediatričnimi cepivi nobeno ne vsebuje več živega srebra, vendar je še naprej distribuiral stare zaloge cepiv z živim srebrom vse do leta 2001. Dokončno prodajo je zaustavila šele kongresna preiskava leta 2002, nikoli pa cepiva, ki vsebujejo timerosal, v ZDA niso bila uradno prepovedana.[36] Primer prodaje starih zalog lepo kaže, kako je velikim korporacijam, kakršna je Merck, v resnici prav malo mar za zdravje ljudi, marveč jih veliko bolj zanima zmanjšanje poslovne škode in povečanje dobička. Memorandum iz leta 1991 je celo razkril, da so vodilni pri podjetju Merck že zdavnaj vedeli, da 6 mesečni dojenček, ki ga cepijo po predpisanem koledarju cepljenja, skupaj s cepivom prejme kar 87 krat višji odmerek živega srebra, kot znaša še dopustna zgornja meja za dnevni vnos živega srebra, ki pride iz rib. [37] Vprašamo se lahko, če korporaciji lahko zaupamo danes, ko nam prodaja zgodbo o “nedolžnem” Gardasilu, zato da bi lahko na čim lažji način prigrabila čim več denarja iz državnih zdravstvenih blagajn?
Zanimiv je tudi podatek, da je klinične raziskave o učinkovitosti in varnosti Gardasila, sponzoriral Merck. Še več – v eni izmed faz preizkušanja je bilo kar deset avtorjev zaposlenih pri Mercku, mnogi drugi pa so imeli z njim finančne dogovore![17] Če ne moremo zaupati Mercku, kako naj potem zaupamo “njegovim” raziskavam?
Ko gre za zaupanje, se ljudje pogosto zanašajo, ne toliko na proizvajalca zdravil, ampak na avtoriteto organizacij, ki odobrijo njihovo uporabo. V ZDA je to FDA (Food and Drug Administration), ki je 8. junija 2006 odobrila uporabo Gardasila pri ženskah starih od 9 do 26 let. V Evropi sicer obstajajo drugi skupni organi (npr. EMEA), ki odobrijo uporabo za EU in druge državne inštitucije, ki “požegnajo” uporabo v posameznih državah. A pri vsem tem gre le za formalnosti birokratskega aparata. Za zdravila ameriških farmacevtskih korporacij prva domina pade takrat, ko tako odloči FDA. Zgodovina pa nas uči, da odobritev s strani FDA-ja nikakor ne pomeni, da je odobreno zdravilo varno. To še posebej velja za Merck.
Leta 1999 mu je FDA odobrila prodajo zdravila z imenom Vioxx za “zdravljenje” artritisa in odpravljanje bolečin. Prav v ZDA ljudje pojedo največ hrane v obliki živalskih proteinov, gaziranih pijač in sladkarij. Nič čudnega, če kar 40 milijon Američanov muči artritis. Poslovna priložnost za droge, kakršna je Vioxx, je torej izredna. Nič nenavadnega ni, če je v deželi McDonaldsa, Vioxx postal Merckovo drugo najbolje prodajano zdravilo. Mogoče je Vioxx res ublažil artritis, toda študija iz leta 2000, ki naj bi preverila, kako Vioxx učinkuje na polipe v črevesju, je razkrila osupljiva dejstva. Študijo so morali po 18 mesecih prekiniti, ker so zaznali, da so pacienti, ki so jemali Vioxx, dvakrat pogosteje doživeli srčni napad ali infarkt, kot tisti, ki so prejeli le placebo.[38] FDA Vioxxa sicer ni prepovedal (zveni znano?), a je leta 2001 na Merck naslovil vsaj opozorilno pismo, v katerem je zahteval naj Merck prekine z nekaterimi marketinškimi napori, ker so njegove aktivnosti in materiali “napačni, neobjektivni ali drugače zavajajoči, kar pomeni kršenje zveznih zakonov”. [39] Šele nato je Merck začel počasi umikati Vioxx s prodajnih polic, dokončno pa ga je odpoklical šele proti koncu leta 2004. Ko pa so na dan prišli novi dokumenti in dokazi, se je na Merck usul plaz zveznih, državnih in individualnih tožb, nekatere med njimi se vlečejo še danes. Merck je moral nekaterim oškodovancem plačati tudi več kot 50 milijonov dolarjev, vložene pa so tudi tožbe v višini več kot 200 milijonov dolarjev. Zbrana pričevanja in dokumenti so namreč nedvoumno pokazali, da je Merck že zelo dolgo časa vedel, da Vioxx povečuje tveganje za srce, vendar je ta tveganja prikrival pred pacienti. (Zveni znano?) Znanstveniki pri Mercku so to vedeli že v začetku leta 1997, dve leti preden je Merck začel prodajati Vioxx.[41] FDA ocenjuje, da je uporaba Vioxxa lahko povzročila kar 27.785 smrtnih primerov. Ocena temelji na številu izdanih receptov med letoma 1999 in 2003.[40] Temu bi težko rekli drugače, kot genocid. Po vsem tem se lahko vprašamo, ali je mogoče zaupati Merckovemu Gardasilu, še posebej v situaciji, ko Mercku teče voda v grlo in si na vse kriplje prizadeva kompenzirati poslovno škodo zaradi izgubljenih tožb in zaradi umika svojega paradnega artikla, ki je množico Američanov (z ozdravljenim artritisom) poslal v prezgodnji grob. V primeru Gardasila gre v resnici za obstoj podjetja, saj se predvideva, da bo Merck samo s prodajo tega cepiva zaslužil kar dve milijardi dolarjev. Visoka cena cepiva nikakor ni naključje. Razvojni in proizvodni stroški, tako kot to vedno velja pri farmacevtski industriji, s končno ceno zdravila nimajo nikakršne zveze. Če bo v Sloveniji cepljenje z Gardasilom postalo obvezno, bo to pomenilo samo to, da se bo na račun slovenskih davkoplačevalcev sanirala Merckova poslovna škoda, ki je nastala v ZDA zaradi uporabe Vioxxa.
Primer Vioxxa je zanimiv tudi zato, ker kaže, kako delujejo tako imenovana “zdravila”. Zdravilo, ki sicer ublaži artritis in z njim povezano bolečino, po drugi strani povečuje tveganje za srčni napad ali infarkt kar za dvakrat, poleg tega pa povzroča še množico stranskih učinkov, kot so respiratorne infekcije in vnetja, glavoboli, omotičnost, diareja, slabost v črevesju, bruhanje, bolečina in slabost v želodcu, vnetje sečevoda, potenje nog in stopal, oslabelost srca, visok pritisk, bolečina v hrbtu in utrujenost.[41] Seveda ne gre niti najmanj dvomiti, da Merck za vsako od naštetih bolezni prodaja primerno zdravilo. Tudi v tem primeru velja zlato pravilo farmacevtske ekonomije, ki pravi, da je dobičkonosen človek bolan človek.

KAJ POVZROČA RAKA NA MATERNIČNEM VRATU
Podatki kažejo, da lahko ženske bistveno izboljšajo svoj imunski sistem s pomočjo vitaminov iz primerne prehrane. Ženske z nižjimi stopnjami antioksidantov in folne kisline (vitamina B9) so 7.5 krat bolj izpostavljene nastanku predrakavih sprememb na materničnem vratu.[42] Ženske, ki pojedo več hranil, ki vsebujejo veliko vitamina C (kakršni so na primer agrumi ali papaja) imajo manj možnosti za trajno okužbo s HPV.[43] Za folno kislino pa ugotavljajo, da je učinkovita proti virusu celo v primeru, ko so ženske že okužene.[44] Tudi če nas je strah “zločestih virusov”, ne moremo preko preprostega dejstva, da ustrezna prehrana učinkuje proti vsem tipom virusa, cepivo Gardasil pa samo proti dvema! Nobena kemija ni tako močna, kot je močna narava sama. Nobena kemija ne more izboljšati tega, kar je “izdelala” že narava sama!
Raziskave so pokazale, da je pomemben faktor tveganja za nastanek raka na materničnem vratu oralna kontracepcija.
[45][46][47][48][49][50][51][52] Študije kažejo, da je ogroženost žensk za nastanek raka na maternične vratu, odvisna od tega, koliko časa ženske jemljejo tablete, kdaj so jih začele in koliko časa je preteklo o prekinitve jemanja. Različni podatki kažejo, da so ženske, ki se poslužujejo oralne kontracepcije za 31{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[46] do 40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}[45] bolj ogrožene, od žensk, ki oralne kontracepcije ne uporabljajo. Še bolj katastrofalna je slika v primeru raka na dojki, ki je najpogostejša oblika raka pri ženskah. Da je oralna kontracepcija eden izmed pomembnih faktorjev za nastanek raka na dojkah, je znano že dolgo časa. Opravljeno je bilo veliko število kliničnih študij in čeprav jih je večina potrdila nedvomno povezavo, so se zagovorniki “pilul” vedno sklicevali bodisi na vpliv drugih faktorjev, bodisi na nezanesljivost samih študij, mlada dekleta pa v ginekoloških ordinacijah še vedno poslušajo pravljice o “relativni nenevarnosti” oralne kontracepcije. Vendar podatki kažejo nasprotno. Estrogen je pomemben faktor pri tveganju za nastanek raka na dojkah.[53] Oktobra 2006 je klinika Mayo objavila meta-analizo, kjer je predstavila podatke, ki so jih zbrali iz kar 34 študij, narejenih po letu 1980. Večina je pokazala, da uporaba oralne kontracepcije močno povečuje tveganje za nastanek raka na dojki, še posebej pri ženskah, ki še niso rodile. Skupni rezultati kažejo, da so takšne ženske skoraj za 44{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} bolj ogrožene od tistih, ki se oralne kontracepcije ne poslužujejo. Avtorji študije opozarjajo, da je leta 2005 WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) oralno kontracepcijo v prvo kategorijo tveganj za nastanek raka na dojki. [54][55]
Ob vsem tem se lahko upravičeno vprašamo, kakšna je etika ginekologov, ki promovirajo cepljenje z Gardasilom za preprečitev raka na materničnem vratu, hkrati pa najstnicam priporočajo in izdajajo recepte za oralno kontracepcijo (celo v terapevtske namene), čeprav je popolnoma jasno, da hormonske pilule lahko skoraj za polovico povečajo ogroženost deklet za nastanek neke druge vrste raka, ki je bistveno bolj razširjena. V Sloveniji zboli za rakom na dojki približno 1000 žensk na leto, za rakom na materničnem vratu pa le okrog 200. Če upoštevamo povečano tveganje na račun oralne kontracepcije, nam že preprost izračun pokaže, da “pilule” pomorijo več žensk, kot jih pomorijo “zločesti virus” HPV ali še bolj “zločesti virus” HIV, s katerim je v Sloveniji okuženih toliko žensk, da bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Če bi bili dosledni, bi morali na vsako škatlico kontracepcijskih pilul napisati nekaj podobnega, kot že piše na škatlicah cigaret, na primer: “ORALNA KONTRACEPCIJA UBIJA!” Kemična kontracepcijska sredstva so samo tržno blago v velikem poslu, ki jadra na krilih feminizma in moškega egoizma.
Med faktorje tveganja nekatere raziskave uvrščajo tudi kajenje[56][1], preveliko število porodov, slabe higienske razmere, prezgodnji spolni odnosi in celo izpostavljenost hišnim kemikalijam[57]. Večina faktorjev tveganja za nastanek raka na materničnem vratu je enaka faktorjem tveganja za nastanek drugih vrst raka.
V prvi številki Novic Društva za boj proti okužbam s HPV in raku proti materničnem vratu[1] so objavili zgodbo o ženski, pri kateri je letni PAP test pokazal razvoj abnormalnih celic. Ko ji je ginekolog poskušal razložiti, kaj to pomeni, je bila tako pretresena, da ga sploh ni poslušala. V zraku sta bili samo besedi spolno prenosljivo in rak. V naslednjih dneh se je podala na divji lov za informacijami in prebrala vse, kar je lahko našla o HPV v priročnikih, revijah in na internetu. Po tednih raziskovanja je bila še bolj zmedena. Gre za precej tipično zgodbo, ki kaže na to, kako večina ljudi vsako diagnozo, ki je povezana z rakom (v konkretnem primeru sploh še ni šlo za diagnozo rak), razume malodane kot smrtno obsodbo. Pacienti z diagnozo rak, ki verjamejo, da rak pomeni smrt, potem ponavadi zaradi raka tudi umrejo. Veliko primerov je takšnih, da celo ljudje brez kliničnih znakov bolezni zbolijo in umrejo, ker verjamejo v napačno postavljeno diagnozo in se prepustijo strahu, depresiji in brezupu. Sodobna medicinska znanost pacientom z rakom ne pripisuje drugih preživetvenih možnosti, kot jih kaže statistika zdravljenja, ki ga ponuja medicina sama, te pa – v večini primerov – niso niti najmanj spodbudne. Ljudje verjamejo, da so njihove možnosti majhne, popade jih strah in defetizem, svojo usodo prepustijo na milost in nemilost medicini, ne da bi sami poizkušali poiskati resnične vzroke za bolezen in jih odpraviti. Tako se naposled uresničijo samo-izpolnitvene prerokbe.
Razvoj raka na materničnem vratu je nepredvidljiv. Pogosto pride do regresije kar samo od sebe, včasih pa se rak razvije tako hitro, da ga ni mogoče pravočasno zaznati niti z rednim testiranjem na vsaka 3 leta, kot to priporoča večina ginekologov. PAP testi niso namenjeni za diagnosticiranje. Možnost lažno-negativnih rezultatov znaša od 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} do 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, običajno se navaja podatki med 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} in 29{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Od tega je kar 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} primerov resnično lažno-negativnih, v ostalih primerih pa gre za laboratorijske napake.[62] Januarja 1999 je AHCPR (Agency for Health Care Policy and Research) izdala poročilo z naslovom “Evaluation of Cervical Cytology”, v katerem ocenjuje, da je resnična senzitivnost PAP brisov samo 51{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, kar pomeni, da PAP test pravilno identificira samo polovico pravih primerov. Še bolj alarmantno je, da 70-90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} lažno-negativnih citoloških izvidov ne pokaže znakov citoloških nenormalnosti niti po ponovnem pregledu.[63] Dejstvo je, da so citološke metode zelo pomanjkljive. Kot prvo so subjektivne in variabilne, saj zahtevajo natančen vizualen pregled celic. Poleg tega prihaja do napak pri jemanju brisa. Znano je, da 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} odvzetih celic ostane na loparčku za odvzem vzorca in niso analizirane in da je 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} do 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} lažno-negativnih rezultatov posledica slabega odvzema vzorca, na kvaliteto 40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh odvzetih PAP brisov pa vpliva prisotnost krvi, sluzi ali vnetja.[64] Relativno majhna zanesljivost PAP testov pomeni, da obstaja velika možnost, da se predrakave spremembe razvijejo v raka kljub rednemu testiranju, obstaja pa tudi velika možnost, da se pri ženskah, ki so diagnosticirane kot pozitivne, ne zgodi nič. Diagnoza, ki na osnovi nenormalnega brisa, ki govori o “predrakavih” spremembah, ženske preplaši in stigmatizira. Konvencionalno zdravljenje predrakavih poškodb vključuje koloskopijo (preverjanje z optičnimi inštrumenti in lučjo) in biopsijo (kirurški poseg), diatermijo (električno pregrevanje z visokofrekvenčnimi tokovi) ali citoterapijo (celično zdravljenje z vbrizgavanjem svežih ali z zamrzovanjem konzerviranih živalskih celic). Vse te metode lahko povzročijo resno krvavenje ali trajno poškodujejo maternični vrat, kar se kaže v “nezmožnem” ali zoženem materničnem vratu, to pa vpliva možnost, ki jih ima mati, da ne pride do splava.[65]
Čeprav je številke mogoče vedno obračati in prikazovati tako, da upravičiš tisto, za kar prejemaš državni denar, statistični podatki kažejo, da incidenca raka na materničnem vratu (obolelosti) v Sloveniji ostaja na komaj kaj nižjih stopnjah, kot je bila pred petdesetimi leti. V tem obdobju se je drastično zmanjšala samo umrljivost, pa še ta ostaja zadnjih trideset let praktično na istem nivoju.[61] In to kljub silnemu napredku medicine, kljub uvajanju preventivnih ginekoloških pregledov z odvzemom brisa materničnega vratu, kljub temu, da je država že pred desetimi leti sprejela državni program zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb, ki že od leta 2002 poteka organizirano in se je pregledanost žensk po zadnjih podatkih dvignila na skoraj 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} za področje cele Slovenije in kar menda še zmeraj ne zadostuje, zato da bi se pokazali rezultati.
Dr. Keith Hopcroft, zdravnik iz Essexa, ki odločno nasprotuje presejalnim testom, meni, da bi moral biti vodilni princip zdravnikov, naj njihova intervencija “ne povzroči škode”. Dr. Hopcroft pravi: “Zelo travmatično za žensko je, če je ena izmed 25{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} žensk, katerih bris se pokaže kot nenormalen. Mnoge takšne ženske bodo končale na kolposkopiji, ki je nevarna in lahko pripelje do psihoseksualnih težav. In večina takih žensk ne bi imela nikoli nobenih težav z rakov.” In dodaja: “Po mojem mnenju so presejalni testi izguba časa in denarja!”[60]
Ko se govori o preventivi na področju preprečevanja raka na materničnem vratu se vedno omenja skoraj izključno redne ginekološke preglede, presejalne teste, jemanje brisov in PAP teste. Vsa preventivna dejavnost je osredotočena primarno na periodično diagnosticiranje. Včasih, a zelo poredko, slišimo opozorila, da je tveganje za nastanek raka na materničnem vratu večje pri kadilkah, a še to najbrž le zato, ker farmacevtski giganti ne proizvajajo cigaret. Napačna prehrana, oralna kontracepcija, debelost, ponočevanje, popivanje, prezgodnji spolni odnosi, promiskuiteta, veliko število splavov[59], pomanjkanje gibanja, množično uživanje antidepresivov, hormonskih tablet, poživil, prekomerna uporaba kozmetičnih preparatov, hišnih kemikalij in drugi strupov, stres zaradi pritiska okolice, preveč obremenilen učni program, vzgajanje za tekmovalnost in nerealna pričakovanja, ki jih vsiljujejo mediji množičnega poneumljanja ter pomanjkanje starševske ljubezni – vse to so faktorji, ki jih ginekologi ponavadi upoštevajo manj kot lanski sneg.
ZAKLJUČEK
Vse zdrave ženske in deklice, ki se prehranjujejo primerno, se izogibajo uživanju dovoljenih in nedovoljenih drog, ne ponočujejo in skrbijo za zadostno telesno aktivnost ter gibanje v naravi, imajo zgrajen svoj lasten “imunski sistem”, kar pomeni visoko stopnjo vitalnosti, s pomočjo katere organizem sam uravnava vse telesne funkcije in se “spopada” z boleznimi. Tako kot bolezni, tudi zdravje ni nalezljivo. Nobena magična pilula, niti čudežna vakcina, niti redni pregledi ne morejo zagotavljati zdravja, kakršnega omogoča celovita sprememba življenjskega sloga. Samo tri substance smejo vstopiti v človeško telo: dober, svež zrak, čista voda in hrana, za katero smo ljudje biološko prilagojeni. Življenje v skladu z Zakoni Narave zagotavljajo zdravje in vitalnost v njegovi najvišji obliki (slog Naravnega zdravja – Naravne Higiene).

VIRI
[1] Kalajdoskop, Novice Društva za boj proti okužbam s HPV in raku na materničnega vratu, številka 1, oktober 2006
[2] Beware Gardasil by Helen Lobato
[3] Sanofi Pasteur MSD Limited PACKAGE LEAFLET: INFORMATION FOR THE USER, Gardasil, suspension for injection in a pre-filled syringe
[4] It’s Not **** Religious Conservatives Who oppose Mandatory HV Vaccination by Suzan Nelson, July 25, 2006 (The missing Debate on the HPV Vaccine)
[5] MERCK’S GARDASIL VACCINE NOT PROVEN SAFE FOR LITTLE GIRLS, National Vaccine Information Center Criticizes FDA for Fast Tracking Licensure
[6] Merck & Co., Inc. 2006. Gardasil [Quadrivalent Human Papillomavirus Types 6,11,16,18) Recombinant Vaccine] product insert. Table 6.
[7] Food and Drug Administration. May 18, 2006. FDA Background Document for Vaccines and Related Biological Products Advisory Committee: Gardasil HPV Quadrivalent Vaccine. (table 17, table 19)
[8] Kawahara M et al. 2001. Effects of aluminum on the neurotoxicty of primary cultured neurons and on the aggregation of betamyloid protein. Brain Res. Bull. 55, 211-217.
[9] Redhead K. et al. 1992. Aluminum-adjuvanted vaccines transiently increase aluminum levels in murine brain tissue. Pharmacol. Toxico. 70, 278-280.
[10] Sahin G. et al. 1994. Determination of aluminum levels in the kidney, liver and brain of mice treated with aluminum hydroxide. Biol. Trace. Elem. Res. 1194 Apr-May;41 (1-2):129-35.
[11] Gherardi M et al. 2001. Macrophagaic myofastitis lesions assess long-term persistence of vaccine-derived aluminum hydroxide in muscle. Brain, Vol 124, No. 9, 1821-1831.
[12] Shingde M eta la. 2005. Macrophagic myofastitis associated with vaccine derived aluminum. MJA, 183 (03):145-146.
[13] Straight.com, Vaccines show sinister side , By Pieta Woolley, March 2006
[14] Merck & Co., Inc. 2006. Gardasil product insert: Serious Adverse Experiences.
[15] Food and Drug Administration. May 18, 2006. FDA Background Document for Vaccines and Related Biological Products Advisory Committee.: Gardasil. Table 32.
[16] Food Chem Toxicol. 1993 Mar;31(3):183-90. Delayed effects of neonatal exposure to Tween 80 on female reproductive organs in rats.Gajdova M, Jakubovsky J, Valky J. Institute of Preventive and Clinical Medicine, Limbova, Bratislava.
[17] Cervical Cancer and HPV Vaccine, Immunisation Awarness Society, Investigate Before You Vaccinate, 3rd edition 2006
[18] Humani virusi papiloma (HPV), M. Poljak, B. J. Kocjan, K. Seme, K. Fujs, M. Potoenik, B. Luzar in N. Gale, Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta
[19] Women’s Health Wisdom Dr. Christine Northrup August 2006 Newsletter
[20] W.C. Reeves, D. Caussy, L.A. Brinton, M.M. Brenes, P. Montalvan, B. Gomze, R. C. de Britton, E. Moorice, E. Gaitan, S.L. de Lao and W.E. RawIs, Int. J. Cancer 40, 450 (1987).
[21] Int J Cancer. 1992 Nov 11;52(5):750-8. Links ,Risk factors for cervical cancer in Colombia and Spain.Bosch FX, Munoz N, de Sanjose S, Izarzugaza I, Gili M, Viladiu P, Tormo MJ, Moreo P, Ascunce N, Gonzalez LC, et al.
[22] Br J Cancer. 2001 Sep 28;85(7):966-71. Links HPV types and cofactors causing cervical cancer in Peru.Santos C, Munoz N, Klug S, Almonte M, Guerrero I, Alvarez M, Velarde C, Galdos O, Castillo M, Walboomers J, Meijer C, Caceres E.
[23] J Natl Cancer Inst. 1998 Jan 7;90(1):43-9. Links , Causes of cervical cancer in the Philippines: a case-control study.Ngelangel C, Munoz N, Bosch FX, Limson GM, Festin MR, Deacon J, Jacobs MV, Santamaria M, Meijer CJ, Walboomers JM.
[24] Mem Inst Oswaldo Cruz. 1996 Jul-Aug;91(4):433-40. Links , Human papillomavirus infection and cervical cancer in Brazil: a retrospective study.Cavalcanti SM, Deus FC, Zardo LG, Frugulhetti IC, Oliveira LH.
[25] Br J Cancer. 1994 Jan;69(1):114-9. Links , Human papillomavirus and invasive cervical cancer in Brazil.Eluf-Neto J, Booth M, Munoz N, Bosch FX, Meijer CJ, Walboomers JM.
[26] APMIS Suppl. 1998;80:1-41. Links , Risk factors for cervical neoplasia in Denmark.Kjaer SK.
[27] Zhonghua Yi Xue Za Zhi. 2003 May 10;83(9):748-52. Human papillomavirus infection and other risk factors for cervical cancer in Chinese and Australian patients
[28] Am J Clin Oncol. 2001 Apr;24(2):160-6. Detection of human papillomavirus DNA in primary and metastatic lesions of carcinoma of the cervix in women from Okinawa, Japan.
[29] Rinsho Byori. 2004 Feb;52(2):115-9. The relationship with human papilloma virus DNA in cervical adenocarcinoma
[30]Moreno V, Bosch FX, Munoz N, et al., Lancet. 2002;359:1085-1092. , Effect of Oral Contraceptives on Risk of Cervical Cancer in Women With Human Papillomavirus Infection: The IARC Multicentric Case-Control Study
[31] J Natl Cancer Inst. 1995 Jun 7;87(11):796-802. ,Prevalence of human papillomavirus in cervical cancer: a worldwide perspective. International biological study on cervical cancer (IBSCC) Study Group.
[32] Latent Viruses and Mutated Oncogenes: No Evidence for Pathogenicity , Peter H. Duesberg and Jody R. Schwartz
[33] Dr. Peter Duesberg, Inventing the AIDS virus, Capter 4: Virologists in the War on Cancer
[34] J Clin Microbiol. 2006 April; 44(4): 1428-1434, Oncogenic Human Papillomavirus (HPV) Type Distribution and HPV Type 16 E6 Variants in Two Spanish Population Groups with Different Levels of HPV Infection Risk
[35] J Clin Microbiol. 2001 December, Prevalence of Anti-Human Papillomavirus Type 16, 18, 31, and 58 Virus-Like Particles in Women in the General Population and in Prostitutes
[37] Los Angeles Times, Merck Misled on Vaccines, March 7, 2005
[38] Defective Drugs, Vioxx Withdrawal
[39] Defective Drugs, adrugerecall.com, Vioxx Danger
[40] Consumeraffairs.co, FDA Estimates Vioxx Caused 27,785 Deaths, November 4, 2004
[41] Vioxx Legal Resources, Vioxx Recall and Vioxx Side Effects
[42] European Journal Gynaecology Oncology 1997; 18 (6):526-30
[43] Journal Infectious Diseases 2003 Nov 15; 188(10):1508-16
[44]Cancer Research 2004 Dec 1;64(23):8788-93
[45] Kilbourne M, Wells E. Hormonal Contraception and Cervical Cancer, Outlook 1997; 15: 1
[46] Int J Cancer. 1993 Sep 9;55(2):228-36. Links Invasive squamous-cell cervical carcinoma and combined oral contraceptives: results from a multinational study. WHO Collaborative Study of Neoplasia and Steroid Contraceptives.
[47] Vessay MP, Lawless M, McPherson K et al Neoplasia of the cervix uteri and contraception: a possible adverse effect of the pill. Lancet 1983; 2: 930-934.
[48] Ory H, Naib Z, Conger SB, Hatcher RA, Tyler CW. Contraceptive choice and prevalence of cervical dysplasia and carcinoma in situ. Am J Obstet Gynecol 1976; 124: 573-7.
[49] Vessey MP, Lawless M, McPherson K, Yeates D. Neoplasia of the cervix uteri and contraception: a possible adverse effect of the pill. Lancet 1983; 2: 930-.
[50] Brinton LA, Huggin GR, Lehman HF, Malli K, Savitz DA, Trapido E, Rosenthal J, Hoover R. Long term risk of oral contraceptives and risk of invasive cervical cancer. Int J Cancer 1986; 38: 339-44.
[51] WHO collaborative study of neoplasia and steroid contraceptives: invasive cervical cancer and combined oral contraceptives. Br Med J 1985; 290: 961-5.
[52] Brinton LA. Oral contraceptives and cervical neoplasia. Contraception 1991; 43: 581-95.
[53] Estrogen Carcinogenesis in Breast Cancer, James D. Yager, Ph.D., and Nancy E. Davidson, M.D.
[54] Oral Contraceptives Increase Risk For Breast Cancer In Some Women, Meta-analysis Finds
[55] Oral Contraceptive Use as a Risk Factor for Premenopausal Breast Cancer:
A Meta-analysis , Mayo Clin Proc ,October 2006;81(10):1290-130
[56] J Cancer. 2000 Apr;82(7):1332-8. Links Smoking, diet, pregnancy and oral contraceptive use as risk factors for cervical intra-epithelial neoplasia in relation to human papillomavirus infection.Kjellberg L, Hallmans G, Ahren AM, Johansson R, Bergman F, Wadell G, Angstrom T, Dillner J.
[57] Int J Epidemiol. 2000 Oct; 29(5):817-25. Links Co-factors related to the causal relationship between human papillomavirus and invasive cervical cancer in Honduras.Ferrera A, Velema JP, Figueroa M, Bulnes R, Toro LA, Claros JM, de Barahona O, Melchers WJ.
[58] Merck & Co. May 18, 2006. Merck briefing document for Vaccines and Related Biological Products Advisory Committee: Gardasil. Table 24.
[59] Janet Daling, et al, “Risk of Breast Cancer Among Young Women: Relationship to Induced Abortion,” Journal of the National Cancer Institute, Vol. 86, No. 21 (November 2, 1994), pp. 1584-1592.
[60] BBC News Friday, 15 September, 2000, Is cancer screening worth the money
[61] Program ZORA, Epidemiologija raka materničnega vratu
[62] Optimizing the Papanicolaou Smear , Points About the PAP
[63] Evidence Report/Technology Assessment: Number 5, Evaluation of Cervical Cytology, AHCPR Publication Number 99-E009
[64] Meditrade, Vprašanja in odgovori – HPV, Testiranje na humani papiloma virus (HPV) – izboljšanje učinkovitosti presejalnega testa za raka materničnega vratu
[65] Lynne McTaggart, What Doctors Don’t tell you, The truth about the dangers of modern medicine, Chapter 4