A “dovolite” partnerju prijateljico?

K temu me je spodbudila tema žalostne neimenovane malo nižje, ki je zalotila sosedo pri domnevnem varanju, ko se je na dvorišču objela z nekom… Eni ugibajo, da je lahko le prijatelj, drugi drugače…

No, mene pa zanima naslednje: a vam je pomemben spol prijateljev vašega partnerja? Z drugimi besedami, če ima vaš partner moške prijatelje, vas najbrž ne moti, tudi če sami nimate intenzivnejših stikov z njimi oz. jih slabo poznate; kaj pa, če bi imel prijateljICO, s katero bi šel npr kdaj na kavo itd., brez vas? A dopuščate možnost zgolj prijateljstva med pripadnikoma različnega spola? Npr. tako kot si lahko “padem v objem” s prijateljico, ki jo že dolgo nisem videla, a ni to isto možno s prijateljem, enako kava, pijača itd.? Samo zanimajo me mnenja oz. vaši pogledi na to.

LP, Maja

Ne verjamem v taka prijateljstva:)))))))))))))))

jaz imam prijatelja že vrsto let,ne vem zakaj bi mogel biti prijatelj istega spola kot To se mi zdi nesmisel.
In take ženske, ki ne dovolijo nimajo dovolj velike samozavesti in so mogoče tudi same bile v takšni situaciji in so prevarale partnerja zato ne dajo da imajo prijatelja drugega spola.To je moja teorija,ki VEM DA DRŽI 🙂

Moj dragi ima zelo zelo dobro prijateljico, s katero sta celo nekaj imela (v bistvu nič posebnega) preden sva začela midva hodit. Pri njiju se ljubezen ni prijela, je pa ostalo resnično lepo in iskreno prijateljstvo. Ona je vsekakor njegova najboljša prijateljica in tista, ki ga – poleg mene – najbolj pozna. Rabila sem dolgo … resnično dolgo, da sem to sprejela. V bistvu je trajalo tako dolgo, da je skorajda izgubil on z njo vse stike oz. se ji je odrekel zaradi mene. Sedaj stike z njo vzdružjem jaz, preko maila .. in nam je (celotni družini) prijateljica in ko mi piše mi je toplo pri srcu. Postala je resnično naša družinska prijateljica in čeprav je v ozadju še vedno peščica tistega grenkega priokusa, jo imam tudi jaz zelo zelo zelo rada … ker je res ena posebna oseba v našem življenju. :)))

Ne, ne verjamem v “raznospolna” prijateljstva. Vsaj na eni strani je zmerom prisotna privlačnost pa če si “prijatelja” to priznata ali pa pač ne.

In ne, ne bi mi bilo prijetno ob misli, da ima moj mož takšno “prijateljico”…

Da; zakaj pa ne. Tudi sama imam kar nekaj prijateljev, s katerimi grem na kavico, tudi objela sem se že s kakšnim prijateljem; seveda res čisto prijateljsko; brez kakšnega drugega “filinga”. Je pa veliko odvisno od samega človeka; oz. partnerja, kako to sprejme.

A ja … pozabila sem povedat, da sta večkrat šla skupaj na pijačo, se obiskovala … predvsem takrat ko je moj rabil mal pogovora z nekom, ki ga je razumel … in z mano ni bilo moč govorit, ker sem bila jaz tema pogovora … :)))))

Dovoljujem, ja-če sem prepričana, da gre samo za prijateljstvo…..no sicer smo trije pari, ki se med seboj dobro razumemo in hodimo križem-kražem na kave…..
Jaz sem imela dobrega prijatelja, ki ga pa moj dragi ni sprejemal kot bi želela…saj se je navadil, ampak priokus dvoma je vedno bil… no, ta prijatelj pa se je nato odselil daleč, daleč v južne kraje….

A “dovolite” partnerju prijateljico?

Nimaš kaj DOVOLIT , saj nisi njegova mama. Vsak si sam izbira prijatelje in če tega ne sprejmeš, nimaš kaj početi v taki zvezi.

draga 2xmama, kaj misliš, zakaj sem dala narekovaje?? :))))

“dovolite” seveda v tem primeru pomeni – a se vam to zdi ok, a to odobravate in (mirno) sprejemate – in kot vidim, so vse ostale to tudi razumele v pravilnem pomenu! Tako da brez razburjanja prosim!!
Ker ves ta gornji pomen bi pa težko stlačila v okence za naslov teme, kajne? ;))

Jaz verjamem v taka prijateljstva, trenutno ravno delam na tem. 🙂 Sicer je pa večkrat tako, da imata neko “zgodovino” (preverjeno), kar se mi ne zdi slabo. To pomeni, da nista več toliko v nevarnosti. 🙂

Na žalost, sem pa do sedaj srečala zelo malo ljudi, ki bi tudi tako mislili.

In ne, mene ne moti, če bi imel fant kako prijateljico, večkrat bi bila celo vesela. Mogoče bi pa lažje razumel kako žensko foro. In mogoče bi lažje razumel, da ni nič takega, če grem s kom na kavo.

Lp, Petra

Mimogrede: ene pravite, da ni možno prijateljstvo z nasprotnim spolom, KER vedno obstaja vsaj neka spolna privlačnost!? Pa saj vas menda ne privlačijo vsi moški? 🙂 Kaj pa če vas nekdo spolno sploh ne privlači niti vam ni fizično prietirano atraktiven, je pa krasen sogovornik, prijatelj… zakaj bi bilo nujno, da bi vas še privlačil in da bi mož moral biti sumničav?

No, a potem smo pri drugi temi: a je dovoljeno imeti LEPE prijatelje nasprotnega spola? :))
Npr. vaš mož bi se najbrž drugače vedel (in to sprejemal), če bi ve za prijatelja za kavice imele enega majhnega plešastega s trebuščkom, ali pa postavnega manekena, se vam ne zdi, da bi drugače gledal na to? In enako seveda ve za njegovo prijateljico?

Moj partner je odrasla oseba, ki si sama izbira prijatelje, katerega koli spola že so, in za to ne potrebuje mojega “dovoljenja”. Enako velja zame.

Moj mož ima tesno sodelavko, ki je seveda tudi njegova prijateljica. In seveda hodijo tudi na kave in službena kosila. Tudi skupaj sta že bila na službeni poti (se pa poznata dlje kot midva z možem). Ali sta spala v ločenih spalnicah, nisem šla preverjati.:)) Tudi jaz grem s svojimi sodelavci na kavo, tudi objeli smo se že (celo pri nas doma v moževi navzočnosti, ker smo pač sklenili dober posel), pa možu na kraj pameti ne pade, da bi bil zato ljubosumen.

Gre samo za to, ali imaš dovolj samozavesti ali ne. Če nimaš, se ti seveda vsak, ki dobro izgleda in je nasprotnega spola kot tvoj partner, zdi latentna nevarnost. Vse izhaja iz nas.

lucy, pokukaj malo višje, kjer razložim to “dovoljenje” – seveda ne gre za dovoljenje!

Morda nisi opazila, tudi jaz sem dala to besedo v navednice.

Mož ima tako prijateljico oz. kolegico in tudi jaz imam takega kolega. Je bilo enkrat zanimivo, ko je prišel, ponosni novopečeni očka z vozičkom pred naš blok in sem prihitela dol, da vidim otročiča in sva potem šla na kavo pred bližnji lokal. Prideta mimo moji sosedi, mati in hči, ki sta njegovi sorodnici, njega sta pozdravili, mene pa sta tako grdo gledali kot da sta naju zalotili najmanj v postelji.
Hočem povedati, da ni dobro preuranjeno sklepati in da je “dopuščanje” prijateljstev le stvar samozavesti.
Moja svakinja npr. ima samozavest na psu in bratu ni “dovolila” niti moških prijateljev. Sta se skregala zaradi tega neštetokrat. Nje ne razumem, ko komentira, ja, ti tvojemu vse pustiš. In pa: “Kako lahko govoriš z bivšim v prisotnosti moža?” Ne predstavljam si, da bi jaz tako razmišljala.

Res dobro prijateljstvo med žensko in moškim se slejkoprej spremeni v ljubezen.

Ponavadi prijatelja predstaviš svojemu partnerju, torej vem jaz zanje in on zanje in potem res ne vidim problemov. le zakaj človek ne bi mogle imeti prijatelja v nasprotnem spolu, problem je tam, ker se nekdo laže da mu je ona prijateljica in je resnica kaj več ali obratno. če mi mž predstavi sodelavko, znanko, prijateljico, tako, da vem kdo je kdo, kaj mu pomenijo in da vem za vedno kadar je z njimi na kavi…potem ni problem, če bi mi to tajil, lgala, blefiral, potem bi pa sigurno bila proti, saj bi imela zakaj.

Verjamem da sta lahko moški in ženska le prijatelja!! Seveda je težko, toda če imata vse lepo pošlihtan v glavi to ratuje.

petra. napisal:

> jaz imam prijatelja že vrsto let,ne vem zakaj bi mogel biti
> prijatelj istega spola kot To se mi zdi nesmisel.

Se strinjam.

Partner naj bi ti bil definitivno poleg parner tudi prijatelj

prijatelji v tem smislu odpadejo in so nam ali našim partnerjem ne glede na spol lahko samo ožji sodelavci , znanci in skupni prijatelji, s katerimi lahko brez slabe vesti kdorkoli od partnerjev mirno sede h kavi in kepeta

v objem naj padajo doma tam kjer jim je mesto

srečno

Tudi jaz ne verjamem v taka prijateljstva. Bila z obeh strani (se pravi bila sama prijateljica, pa naju je zaneslo), kot tudi pri partnerju :(((

Ljudi, s katerimi se druži, izbira sam. Jaz pa prav tako. Glede spola se niti malo ne sekiram.

Moj mož ima take prjatlce.. Moških prjatlov skori nima… :))

Ko sem prebrala naslov posta, sem si rekla: evo spet una bolna NNNN!
Njen stil vprašanja!
Pa brez zamere!