Zakaj starši težimo k popolnosti otrok….
včeraj sva bili s svojo deklico (skoraj 4. leta) na igrišču, da se bo tudi doma začela družit s svojimi vrstniki, saj imamo velik problem v vrtcu, ker bi ona seveda raje bila doma z mamico, kot pa šla v vrtec, čeprav je v vrtcu zelo pridna…
Torej na igrišče sva vzeli voziček in punčko in ko prideva dol, se nama pridruži deček, ki je iz njene skupine v vrtcu. Vse je bilo lepo in prav, sta se igrala, mu je posodila voziček, ampak ko se kasneje pridružita še dve deklici, ki pa jih moja ni poznala, deček pa jih je, je moja deklica naenkrat postala…kaj vem, mali deklici ni želela posodit vozička, niti dotaknit se ga ni smela…ko sem ji obrazložila kako in kaj, ni pustila in je začela jokat, da je voziček njen in da ga posodi samo fantu in bla bla bla…in ko slučajno spusti voziček in ga prime ta mala punčka, se ji hoče zmešat, deklico potisne stran in nastane kraval…sama poberem voziček in mojo deklico in greva gor z ipičnimi napadi in prerekanji, da bo bolje in da bo pridna in…
a ko ji rečem dobro greva sedaj ven in boš posodila voziček, reče NE….in tako greva gor z ipiko in trmo in jokom, ki je trajal kako uro, ampak še sama ne ve zakaj….
Kaj hočem povedat, sama sem bila zelo žalosta, ampak ne zaradi ipike ki jo je zagnala (ta mine in gre), ampak zaradi misli, saj si ne bo mogla dobit prijateljev, če bo takšna, deček je celo rekel pustimo jo, naj se joče….ufffffffff, ne vem zakaj me takšne stvari prizadenejo…
Seveda ne vem kaj se dogaja v vrtcu in prepričana sem, da je tudi kdaj obrnjena situacija, ampak, zakaj težimo k temu, da bi bil naš otrok priden, prijazen do vseh, pameten, lep????? Zakaj razmišljam kaj si misli njena mamica, ki smo se prvič videli, a si misli, poglej kakšna je ta deklica, ker ne želi nič posoditi….
Vem, da to ni prav in da ima svoj karakter in svoj jaz….
Povejte še ve kaj pametnega…
Pa lepega pusta želim…
Veš kaj, meni se pa smilijo otroci, ki jih starši zmeraj silijo, da morajo razdajat svoje stvari. Pa to počnem tudi sama. Ampak se mi zdi, da nekje mora biti meja. Ker opažam, da mi svojega tako vzgajamo, veliko staršev pa ne in tako je na koncu naš brez vsega. On da radodarno, drugi otrok pa ne in ti moraš reči, da sem vesela, ko zdaj že tudi sam reče, ne dam, če vidi, da ni recipročno. Je imel kar nekaj igrač polomljenih in izgubljenih, da je prišel do tega spoznanja.
Voziček je konec koncev od tvoje deklice in naj sama odloča, kaj bo z njim. Lahko jo spodbujaš, naj ga posodi, da pa jo takrat, ko ga noče, popokaš v stanovanje in kregaš? Sori, za moje pojme hudo zgrešeno. Jaz bi raje tuji deklici razložila, da je voziček od hčerke in da ga noče dati. Do česar ima vso pravico.
Oh, nebo, tega si mamice na igriščih zagotovo ne mislijo…. Misliš, da so njihovi otroci popolni? Hahaha….. ne prehitro sklepati…… VSAK otrok ima svoje muhe in svojo osebnost. Pri 4-ih letih je popolnoma normalno, da deklica ne želi posojati vseh svojih igračk. Malo jo pa moraš že pustiti, da se še sama nauči obnašati v družbi, bo že sama pogruntala, kaj in kako…. in da se otroci že malo sami pomenijo, zmenijo…. Jaz imam sicer zeloooo pridnega sinka, nikomur ne bi skrivil niti lasu, vendar nikoli ne pametujem okrog drugih otrok, če pride do kravala na igišču, ne obsojam mamic (no, so tudi primeri brezbrižnih mamic, ampak redko). Otroci so otroci. Vsi se trudimo po najboljših močeh:)))))))))))))))))
lp,
N.
Prvo kot prvo – ne obremenjuj se preveč s tem. Punčki razloži, da je lepo, če pokaže in posodi svoje stvari, nikakor pa ji to nujno ni treba. Tako je to.
Je pa meni osebno veliko lepše, če otrok posodi, pa ne vsevprek. Saj tudi moja je imela tako obdobje, pa je nismo nič silili. In zdaj ni problemov. Ima večina otrok eno tako obdobje, ko je vse njegovo in drugi ne smejo niti pogledat.
Ja, nimam pa izkušnje, da bi kakšen od drugih otrok moji pulil iz rok, pa ona ne bi dovolila, njihovi starši pa ne bi nič reagirali. Smo se vedno brez težav zmenili.
ja ja se strinjam z vsem, ampak ne vem zakaj tako razmišljam in pomislim, zakaj ne posodi…seveda se je to začelo z vrtcem, prej je vse posodila…
vem, da sem jaz tudi ravnala nespametno in bi tisti moment morala rečt, vete kaj dečve in deček, ker ste štirje in ker se ne morete vsi štirje igrat z vozičkom, kot opažam, bo jaz pazila na voziček, vi pa se igrajte..in bi moja deklica bila vesela, da mami čuva voziček oni pa bi se lahko dalje igrali…jaz butelj – pa gremo gor – ipika, cela ceremonija iz tega, pogovori z deklico, jok, pa tuhtanje kaj bodo drugi rekli, pa razmišlanje saj se vendarle mora znajt tudi v takšni situaciji…pa pogovor z možem….pa bla bla bla…
Vete kaj rabim ŠE ENEGA OTROKA, da ne bom imela časa razmišljat o teh stvareh………..))))))))))
Lej, tvoja deklica je v vrtcu. Če bi se držala tvojih napotkov in zmeraj vse posodila, bi bila v vrtcu brez igrač. Tam si izbere vsak svojo, ampak potem se seveda ves čas pulijo zanje, ker je sosedova boljša. Tako se je naučila boriti za tisto, kar je njeno. Kar je edino prav, sicer bi zmeraj nasankala. To so jo torej naučile izkušnje. Potem pa prideš ti s svojimi napotki in ji porušiš teorijo ter jo samo zmedeš.
Jaz vztrajam na posojanju igrač samo, kadar imamo obiske, ker ravno tako sovražim, da nekam pridemo, moj si izbere igračo, pa mu gostitelj (otrok, seveda) vsako izpuli iz rok: TO JE MOJE! To je spet skrajnost, ki je ne toleriram. Izjema bi bila, če bi obiski igrače uničevali ali bili objestni.
Na igrišču me pa prav malo briga, kaj si kdo misli. Lahko svojega otroka usmerjam, ga tudi popokam, če se neprimerno obnaša, da bi ga pa silila, da mirno odstopi svoje igrače tujim otrokom proti svoji volji? Nikoli. Saj igrišče ni samopostrežna restavracija.
Prav se mi zdi spodbujati otroka k posojanju svojih stvari, saj je v otrokovi naravi, da je “egoističen” in svojega ne da kar tako. Pri majhnih otrocih (eno, dve leti) je sploh značilno, da stvari nočejo posojati in da hočejo ravno tisto, kar ima trenutno njihov vrstnik. Prav je otroka navajati, da igrače posoja, saj pri tem ugotovi, da tudi drugi otroci posojajo njemu oz. da začuti, kako je prizadet, če nekdo drug noče njemu posoditi lepe nove stvari (tako kot on noče drugemu). Štiriletno deklico je prav navajati, da stvari posodi. Dobro je, če ima tudi drugi otrok kaj takega, kar bi rada vaša punčka, potem pa si stvari zamenjajo. Otrok čuti zadovoljstvo, da se tudi on lahko poigra s tujimi igračami. Je pa čisto naravna reakcija otroka, da svojih stvari ne posodi, s tem se ne obremenjujte. Čeprav je tudi res, da obstajajo tudi taki otroci, ki brez težav vse posodijo. Pri takih pa imajo starši druge težave, brez skrbi, saj sploh nimajo občutka, da je nekaj njihovo, in redno vse izgubljajo, drugi jim stvari jemljejo in ne vračajo ipd. Sem imela en tak primerek:))
Nikar ne imejte slabe vesti, ko vreščečega otroka odpeljete stran od drugih in nikar se ne sprašujte, kaj o vašem otroku mislijo. Vsak, ki ima vsaj malo soli v glavi in ki pozna otroško psiho, vas bo popolnoma razumel. Na silo seveda ni potrebno vaši hčeri odvzeti igračo, da bi se lahko z njo igral neznani otrok. Če je posodila igračo znanemu otroku, je to že veliko. Počasi in postopoma bo prišla do spoznanja, da posojanje prinaša določen užitek in da ji posojanje prinaša tudi bonitete: drugi bodo posodili njej.
Če pa vaša deklica dobi napad ihtavosti, če drugi otrok samo prime njeno igračo, je čisto prav, da jo odpeljete domov in ji pač poveste, da se z drugimi otroki ne more igrati, če se ne bo znala lepo obnašati, ko je z njimi. Čisto prav ste ravnali in mnenje drugih naj vas ne omaje. Kaj pa naj bi naredili v tistem trenutku? Tudi vi iztrgali voziček iz rok te druge deklice in ga vrnili vaši hčerki? Roko dam v ogenj, da bi se ihtavost itak nadaljevala. Če bi se vaša deklica brez ihte odločila, da vozička noče posoditi, bi pa seveda bilo prav upoštevati njeno željo. Konec koncev bi sama nosila posledice svojega “neposojanja”, saj bi se potem najbrž vsi otroci distancirali od vašega. To je zanjo dobra šola, če si družbe seveda želi. Če pa ji za otroke itak ni mar, vam priporočam, da začnete graditi najprej prijateljstvo z enim otrokom, ki ga povabite k vam domov. Naj tudi on prinese kaj svojih zanimivih igrač.
Glede vašega vprašanja, zakaj težimo k temu, da bi bil otrok do drugih prijazen in da bi stvari posojal: seveda zato, ker si za našega otroka želimo, da bi bil v družbi vrstnikov priljubljen, da bi znal najti prijatelje in deliti z njimi stvari, da bi znal spoštovati pravila vrstniškega obnašanja ipd. Nihče si za svojega otroka ne želi, da bi odrasel v samotarja, ki ga “nihče ne razume”.
Točno tako xxy, kot da berem in pišem svoje misli – mislim zadnji odstavek…
želimo si, da bi prišla v vrtec in bi vse posodila, se igrala, imela veliko prijateljic, pri tem pa seveda pozabljam(mo), da so to želje nas in ne naši otrok, kaj pa če se otrok bolje počuti tako, mogoče pa bo raje brala debele knjige, kot pa se igrala…ufffff, pa komaj 4 leta bo dopolnila pa mami že tako razgrablja….kaj bo in kaj ne….
Sedaj ko o vsem skupaj razmišljam ugotavljam, da vse sploh ni tako črno, ta je zraven tudi kaj rdečega….)))
No, moram pa povedat, da je bil danes prvi dan, ko je šla v vrtec z veseljem…no, mogoče pa bo jo morala vsak dan namaskirat in namazat in parfumirat pa bo…))
Glej, če bo imela željo biti individualist, biti sama zase, samo opazovati ostale pri igri in delu, bo to svojo željo udejanila ne glede na to, ali jo sedaj ti pripravljaš, da bi se dobro počutila ob drugih otrocih ali ne. Naloga staršev je otroke pripraviti na to, da bodo znali delovati s skupnosti z drugimi. Če tvoj trud ne bo poplačan in če bo tvoj otrok kljub tvoji želji, da bi ga drugi sprejeli, samotar, boš vsaj vedela, da se ti nisi premalo trudila. Vendar pa na osnovi tega, da otrok pri štirih letih noče posojati stvari, sklepati, da bo tudi v bodoče raje sam kot z drugimi otroki, še zdaleč ni realno.
Poleg tega se lahko nek otrok čisto dobro počuti sam in se zna lepo sam zaigrati in zamotiti, kljub temu pa zna tudi dobro funkcionirati v družbi. Njegovo samotarstvo je torej njegova osebnostna lastnost, ne pa posledica dejstva, da se v družbi ne znajde. Ker nekateri otroci ostajajo raje sami samo zato, ker se v družbi ne znajo prilagajati drugim in sklepati kompromisov, saj ga tega starši niso nikoli naučili. Čisto nekaj drugega je, če starejši otrok ostaja sam zato, ker si tega želi in je to tudi sam izbral. Da bi pa lahko izbiral, ga moramo starši naučiti tudi tega, kako lepo je, če te družba sprejema.
Čist tko bom vprašala. Imaš nov avto in prijatelj te prosi če mu ga daš za en krog, pa rečeš ja valda pel se en krog. Pa pride nazaj in prideta mimo dve njegovi prijateljici, pa pravita a lahko še midve en krog??? A boš posodila svoj avto???? Jaz ga ne bi.
Tko da zakaj bi morala tvoja hči posoditi svoj voziček in punčko neznanima deklicama. Je posodila fantku ki ga pozna, a neznanima deklicama nima kaj posojat. Mogoče bi malo kasneje, ko bi se spoznali. Pač lepo bi rekla pa pusti voziček pri meni in se pojdi igrat z njimi kaj drugega, mogoče bi čez pol ure prišli vsi 4je nazaj in se igrali z vozičkom.
Moja 3 letnica tudi ne posoja igrač kar povprek in prav je tako. Prav je da deli, a ne vsega. Če ji nekaj veliko pomeni tega ne bo posodila nikomur. In jaz je tudi ne silim naj to počne. Zakaj pa bi jo, če je njeno je njeno in naj sama odloča kako in kaj z tem. Meni prinese in reče mami čuvaj in če pride k meni kakšen otrok mu te igrače ne dam pa konec, pokažem od daleč a ne dam z rok.
Ne, po igračah najbolj hlastajo otroci, katerih starši se obnašajo kot da niso njihovi. In zakaj se tako obnašajo? Ker smo zvečine starši neumni in svoje otroke učimo, da igrače razdajajo.
Smo bili lani na morju, na plaži. En fantek je kar hodil od družine do družine in vsaki vzel kakšno igračo. Potem si jih je dal na kup in se igral. Večini staršev je bilo nerodno. Ni jim bilo čisto prav, niso pa upali nič reči, ker se kao ‘ne spodobi’. Moj sin je bil edini od otrok, ki je rekel: Ne dam! In hvalalbogu, sem si mislila. Tudi deljenje ima svoje meje in če igračo z nekom deliš, je to sicer lepo, ne pomeni pa, pa moraš kar tujcem vse razdajati, v zameno pa nič ne dobiš. In zgornja primerjava je kar na mestu. Malce potencirana, a vseeno. Si lahko vsaj približno predstavljate, kako se počuti otrok, ki mora dati z rok dragoceno igračo. Štiriletnik namreč že loči med lopatko in vozičkom, ki ga nima ravno vsak.
Večinoma sploh ne gre za to, katera igrača je. Otrok, ki nerad posoja, ne bo posodil niti tistega, s čimer se drugače sploh ne igra in kar mu cele dneve visi v kotu. Ko pa nekdo drug izrazi željo, da bi se s tem igral, pa otrok ne pusti – čeprav se sam sploh ne bi s tem igral. In to je tisto, kar naj bi starši preprečili in otroka navajali k deljenju stvari. Če pa se otrok sam z igračo zabava in mu je zelo ljuba, je jasno, da nam ni treba otroka siliti, da bi jo posodil.
Opažam, kar se vidi tudi iz tega foruma, da je vedno več staršev, ki svoje otroke celo vzgajajo tako, da svojega ne da, saj je “njegovo” in ima pravico stvari ne dati. Egocentrizem in to, da nam za občutja drugih ni mar, je očitno vedno bolj na pohodu. Potem pa se čudimo, kako to, da gre že večjim otrokom – šolarjem- samo za njihov lastni uspeh in jih drugi ne brigajo. Za to marsikdo krivi šolo, ki da je storilnostna, hkrati pa ne vidite, da imajo največje zasluge za to starši, ki vedno bolj težijo k temu, da naj bi se otrok čimbolje “znašel”, “potegnil zase” ipd. Zastonj je potem tarnanje, kako so danes otroci brezčutni, kako jim za druge ni in kako je pomembno samo to, kako se oni sami znajdejo. NIč čudnega, saj take vzgajate.
Ja, pa še nekaj. Kaj pa potem, če se je tisti fantek s tujimi stvarmi igral? Če je bil star dve ali tri leta, je to čisto normalno obnašanje. Drugi otroci bi naj pristopili k njemu in se z njim igrali. Če pa mu kdo ne bi hotel posoditi, ker ni nič vprašal, pa je prav, da bi pristopil k njemu in mu povedal, da bo vzel svojo igračo nazaj. Pa tudi če ne bi, ne bi bilo nič takega, saj ni poskušal igrač vzeti zase ali jih uničevati. Če bi sama bila njegova mati, tega seveda ne bi dovolila, ker je prav, da se za dovoljenje vpraša. Ne bi pa zaradi tega delala scene, če bi nam tuj dveletnik vzel igračo in se v bližini z njo igral. Pa tudi “hvala bogu” ne bi rekla, če bi moj otrok igračo ljubosumno šparal in mu je ne bi hotel posoditi. Kaj je tu takega, da bi se morali zahvaljevati bogu?? Majhen otrok se pač igra z našo igračo, ki jo bo tudi vrnil. Res grozno.
NO, jaz sem pa pred slabim letom nekje prebrala (pa se tut slučajno ne morem spomnit kje, vem sam da je pisala ena psihologinja), da v bistvu otrok do nekje 3, morda 4 leta ne razume pojma posoditi in ne razume, da bo dobil nazaj. Če ga silimo, da naj stvar posodi še komu on to razume tako, da je nikoli več ne bo dobil. Njeno končno mnenje je bilo, da naj otrok ne silimo v posojanje, argument pa nekako tak kot od Marije Ane-zakaj bi silil otroka v obnašanje, ki ga sam ne prakticiraš?
Jaz imam dobre dve leti staro punčko, ki je kar precej brihtna in delam nekako po sistemu-če hoče posodit, naj posodi, če pa ne, je pa ne silim. endar v primeru ko sama ne posodi, ji povem, da si tudi izposoditi ne more. Absolutno pa nikoli ne posoja svoje najljubše igrače in to podpiram.
Samo še opazka – velikokrat vidim na igriščih otoke, ki vedno pridejo brez vsega (pa ne da nimajo, da ne bo pomote), potem si pa venemer sposojajo…njihovim staršem pa dol visi. Naša včasih ni nič rekla (še ni vedela, da lahko protestira ;))), otroci so brez vprašanja vzeli, čez 5 minut je bila pa ona brez igrač v peskovniku…tega pa ne dovolim več!
Betka, fantič ni bil niti pod razno star dve ali tri leta. Tako pišče bi sami povabili, naj se igra z nami. Ne vem, kakšen prizor si si ti naslikala v glavi, ampak petletnik (recimo) je načrtno hodil po plaži in zbriral igrače. Vrnil ni nobene, ampak so morali starši ponje, ko se je nehal igrati. Starše je na plaži imel, ampak so se obnašali v stilu, kot da ni naš. Imel je tudi svoje igrače, ampak tiste je skrbno čuval.
Tema pa ni o otrocih, ki neradi posojajo, temveč o otroku, ki je igračo posodil znanemu otroku, neznanemu pa ne, potem pa je mamica znorela in jo odpeljala v blok.
Jaz sem prva, ki bom otroka spodbujala, naj posoja, vendar je vse odvisno od okoliščin. Če bom videla, da nek otrok to zlorablja, bom sama pritisnila na bremzo, če že moj otrok ne bo. Tudi radodarnost ima svoje meje.
Tuje igrače si itak najraje sposojajo tisti, ki svoje čuvajo kot soko okolovo. Velja isto za odrasle.
no, meni bi bilo dosti bolj všeč, če bi se vsi štirje igrali, ampak kaj ko je to všeć meni, moji deklici pa očitno ni bilo…
po moje sem sama preveč zapletla situacijo, ki je potem tudi predolgo trajala in se končala slabo…menim da, tisti moment, ko sem videla, da so se začela pogajanja glede vozička, ostali trije otroci so bili vsi brez igračk, bi morala samo pristopiti in na prijazen način, rečt, da bom jaz pazila voziček, oni se pa naj kar igrajo in da bo voziček pri meni na varnem….jaz sem pa mojo deklico kaznovala, ker ni želela posodit in se obremenjeva z mislijo, kaj bodo rekle druge mamice…tudi prav, mogoče pa drugič bo, če pa ne, pa bo tudi prav…ne pa da je na koncu ko sva bili že v stanovanju še kar tulila in tulila, ampak ni vedela ali zato, ker sva šli gor ali zato ker je bila pač razdražena ali zato, ker je jokala že prej, ali zato, ker nisem šla z njo da si umije roke, ali zato ker je bila kaznovana….uffffffff
sicer pa nas še veliko čaka..
pravijo mali otroci mali problemi, veliki otroci veliki problemi…
No, če ni šlo za dve- ali triletnika, je stvar seveda drugačna. Če je zadeve načrtno zbiral pet- ali šestletnik, bi šlo tudi meni na živce, posebej če bi jemal od mlajših otrok. Najbrž bi stopila k njemu in mu rekla, da bom naše igrače vzela nazaj, saj ni vprašal za dovoljenje, ali mu lahko posodimo.
V nekaterih postih me je zbodlo to, da se nekaterim staršem zdi čisto v redu, če njihov otrok svoje stvari čuva in jih noče dati, pa čeprav se z njimi trenutno sploh ne igra. Ne samo v redu, pač pa to celo spodbujajo. Primerjava z avtom je pa naravnost absurdna. Če nek otrok pomotoma pokvari igračo našega otroka, lahko otroka potolažimo in mu obljubimo novo igračo, če pa se z našim avtom zaleti neznana oseba (ali nam ga celo ukrade), je to čisto nekaj drugega (gre celo za kaznivo dejanje, za katero smo mi odgovorni). Tudi drage otrokove igrače seveda ne bi posodili vsakemu. Če gre za zadevo, ki stane 200 eurov, bomo dobro razmislili, komu jo bo otrok posodil, sploh pa takih igrač ne bomo vlekli s seboj na igrišče. Tudi igrač, ki so otroku posebej pri srcu in od katerih se zlepa ne loči, je neumno vleči na igrišče s seboj, prav tako pa nima smisla, da bi tako igračo otrok nosil v vrtec. So določene redke igrače, ki se jih pač ne posoja. O tem sploh ne govorim. Dvomim, da je bil hčerki pisateljice izhodiščnega posta voziček najljubša igrača, ki je ni hotela nikomur posojati. Verjetno ne bi posodila ničesar svojega, ker tiste punčke ni poznala, tudi če se s tistim sploh ne bi igrala in če ji ne bi pomenilo nič. V takih okoliščinah bi tudi jaz spodbujala svojega otroka, da igračo posodi, saj očitno ni šlo za punčko, ki bi zbirala igrače od vseh otrok in se z njimi hotela igrati. Najbrž ni “zlorabljala dobro voljo njene hčere”. Zato pa sem tudi napisala tisto, kar sem.
Ja, Betka, spodbujati. Kaj pa, ko otrok vseeno noče? Kaj pa potem? Ga silimo proti njegovi volji? Ali celo kaznujemo, če ne uboga? Pa upoštevaj, da ne gre za dveletnika. Jaz bi ji doma kvečjemu rekla, da to ni bilo prav in ji razložila, zakaj. Takole pred drugimi pa ne bi obračunavala z njo, sigurno pa ne zato, ker bi se bala, kaj si bodo druge mamice mislile o meni.
Rekla sem spodbujati in ne siliti. Če vseeno noče, pa nič, samo naslednjič bi z veseljem pričakala situacijo, kjer bi njen vrstnik imel kakšno igračo, pa je ne bi hotel posoditi njej, zraven pa rekel, da ona tudi njemu ni posodila. To je najboljša šola. Ne bi pa ji zadeve proti njeni volji vlekla iz rok, seveda ne.
Kot sem že rekla, zmotilo me je samo to, da so nekateri na tem forumu čisto veseli, da njihov otrok noče posoditi igrač, v stilu “saj ni butelj, da bi kar posojal vsem”.