Včeraj smo izvedeli, da je daljni sorodnik (možev stric) storil samomor z orožjem. Otroci (3,5 in 7 let) so ga kar pogosto videvali in so se dobro razumeli z njim. Mož je predlagal, da jim poveva samo, da je umrl. ne pa za samomor. Mislim pa, da bosta večja dva že ujela iz pogovorov, kaj in kako se je zgodilo, zato sem sama mnenja, da starejšima dvema razložim, kaj in kako. Stric je živel sam, bolj zase in dejansko ninikomur kaj dosti govoril o sebi in svojih težavah, zdaj smo šele izvedeli, da je kar precej pil in to zelo dobro skrival….

Mislim, da ni nič narobe, če dobita informacijo, da se lahko vsakem zgodi, da se nu naberejo slabe stvari in da je pomembno, da nekomu zaupaš, da ti pomaga, da svari ne vidiš tako črne..

ker je tudi v naši hiši orožje (mož je lovec), mislim, da je tudi zato prav, da vesta, da je orožje nevarno, da se bi lahko zgodilo tudi po nesreči…

V vsakem primeru ju bom vprašala, ali želita na pogreb, ter razložila, da je na pogrebu žalostno in da bližnji jokajo in jim je zelo hudo….

Hvala za vsako mnenje….

L

Lenčk, ne vem če je tole zate pravi nasvet. Odločiti se morata z možem sama.

Morda bi poskusila s tem, da smo ljudje bolni in da večina bolezni je bolj otipljivih, nekatere duševne pa so bolj v zraku in jih je težko “prijeti”. In če zelo zelo boli pri duševnih boleznih je lahko konec tudi samomor.

Tole sem napisla zate. Po mojem je dobro, da jim poveš da je bil bolan sicer ne v telesu ampak v glavi. Ni treba da poveš čisto vse. Lahko pa bolezen po svoje malo prilagodiš otroški duši. Otroci bodo tako ali tako izvedeli prej ali kasnjeje in največja napaka je če se jim sedaj zlažeš. Gotovo se moraš pa zelo zelo veliko pogovarjati z njimi, če te bodo otroci spraševali.

Velika napaka je če otrokom lažemo, kot tudi če jim govorimo z govorico odraslih.

Poskusi.

Moje sožalje, mama Ana

Jaz triletniku vsekakor ne bi o tem govorila, ker ne bi razumel. Pri sedemletniku pa je odvisno od tega, kakšen otrok je drugače. Nekateri pri teh letih imajo precej bujno domišljijo in bi iz samomora z orožjem lahko spletel celo zgodbo, sanjal o tem, se bal, da bo samomor naredil tudi očka, če mu kaj ne bo prav, saj ima puško ipd.

Presodite torej, kakšni so vaši otroci, in naredite kot se vam zdi prav. Najstnikom bi jaz prav gotovo povedala, za mlajše otroke je pa res odvisno, na kakšni zrelostni stopnji so in koliko so občutljivi za te zadeve.

Otrokoma bi podala samo osnovne informacije, potem bi pa na podlagi njunih vprašanj dodatno razložila, pojasnila tisto, kar ju zanima.
Včasih otroci ne marajo dolgih razlag, dovolj jim je, da slišijo samo nekaj malega.
Ko bosta slišala govoriti druge in ju bo kaj zanimalo, bosta pa že vprašala. Takrat pa bosta želela spet en kratek odgovor. Največrat ne želijo slišati vseh podrobnosti, čeprav mi mislimo, da jim moramo vse razložiti, da bodo “ja vedeli”.

Se strinjam. Mlajši kot je otrok, bolj je zadovoljen z osnovnimi informacijami o teh stvareh. Če mu vsega ne povemo, to še ne pomeni, da smo mu lagali. Daleč od tega. Če rečemo triletniku, da je stric umrl, ker je bil bolan, to ni nobena laž. Saj je bil res bolan, tudi alkoholizem je bolezen, prav tako depresivno stanje, ki človeka požene v samomor.

Če je možev stric za vas daljni sorodnik,pol ne vem zakaj je treba to posebej razlagati otrokom….človek je umrl,saj ni treba razlagat zakaj in kako.

A ne bi bilo bolje za otroka da ve samo da je umrl? Mislim, da je to že dovolj “težka” informacija. Sploh pa otroci potem v svojih glavicah premlevajo vse mogoče.
Jaz vsekakor ne bi povedala, zakaj je umrl.

Res je bil daljni sorodnik, vendar je bil pogosto pri nas, z možem sta veliko stvari delala skupaj (oba sta lovca, popravila okoli hiše in na tastovi kmetiji sta pogosto opravljala skupaj…) Otroci so ga imeli radi, se je vedno kaj pohecal in jih učil kakšno stvar o živalih, ali orodju…

KL

Saj mu ne boš lagala, le celotne zgodbe ne boš povedala…..bo otroku bolje, kot da ga muči mora in itd……to je pretežko za male glave, da je človek naredil samomor….neglede na način končanja življenja je umrl, je tako a ne ?

Povej da je umrl. Potem se pa pove toliko kolikor vprašajo. Važno da se o teh stvareh pogovarjate in ne pomemtate pod preproge.

Hvala, ste mi v veliko pomoč!

L.

Samo toliko naj te opozorim. Sem ravno včeraj v Piramidi poslušala, kako otroci nehote oz. brez, da bi vedeli, poskušajo narediti stvari, ki jih vidijo po TV ali slišijo kje drugje. Govora je bilo o obešenju Sadama in tem, da je kar nekaj malih otrok v različnih državah se po tem posnetku obesilo… Vlasta je lepo razložila, kako se otroci ne zavedajo posledic tega dejanja, se ne zavedajo, da ni vrnitve v življenje itd. Res ne najlepša primerjava, ampak le v opozorilo. Jaz otrokoma ne bi šla razlagati, da je pokojni storil samomor in, če je res orožje tudi pri vas doma, bog ne daj, govoriti o tem, da se je ustrelil.
Iskreno sožalje ob smrti sorodnika.

Vladka

Samomor bi pojasnila kot drugo smrt zaradi bolezni. Se povsem strinjam s tabo.

(spela – da boš vedela, kdo)

Ne debatiraj o samomoru s tako malimi otroki!!!!

Tudi če misliš, da razumeta, ne bosta pravilo razumela!!!

To je za tako malega otroka obremenjujoče. Bosta že kasneje izvedela vzrok. Zdaj to ni pmembno.

Marsikateri otrok je že naredil samomor iz radovednosti, kako to gre….

Zato pa je samomor tako zelo tabuizirana tema. Zato se pa svojci počutijo tako zelo krive in zaradi tega, ko jih kdo vpraša po vzroku, nočejo govoriti o tem. Kar pa je narobe, saj bi jim ravno to pomagalo. Morali bi se zavedati, da se samomor posledica posebnega duševnega stanja oziroma bolezni. Ne pravim, da bi morali z otroki govoriti o podrobnostih, a pojasniti, da je šlo za bolezen. Da bodo kasneje lahko na to gledali na ta način. Ko bodo (nekoč) izvedeli, da se je za smrt odločil sam.

Ne, nebi povedala za samomor, tudi na pogrebe jih nebi vodila. Lansko leto nam je umrl dedek in moje hčerkice (8 in 5 let) nisem peljala na pogreb, že tako, ko sta izvedeli za smrt jih je zelo prizadelo.

nikoli nebi govorila takih stvari majhnim otrokom. Sploh ne razumem, zakaj te matra???

No poročam – večjima dvema otrokoma sem povedala. da je stric umrl, da je bil bolan in da bo pogreb v soboto. Starejši je izjavil, da bi ga šel pokropit, tako kot je šel staro mamo, na pogreb pa da ne bi šel.

Najmlajši 3 letnik se je vmes igral in je bilo videti, kot da ga ne zanima. Čez kakšno uro me je vprašal, ali smo strica že pokopali ter če bo on tudi umrl. Razložila sem vsem trem, da vsi ljudje enkrat umrejo, ampak da se to še dolgo ne bo zgodilo in so bili zadovoljni.

7 letnik je seveda iz pogovorov okoli sebe ujel, da so strica našli po nekaj dneh, da je bila poleg policija, zato je spraševal, zakaj je stric umrl. Razložila se mu, da je imel težave, da je bil žalosten in da o tem ni nikomur govoril in da če nam je hudo, je prav, da zaupamo svojim bližnjim, sicer lahko tudi zaradi tega zbolimo. Več ni spraševal, ko bo, mu bom pač razložila, kar ga bo zanimalo.

L