Splav
Tudi mene je zmotilo, da je bilo samo 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} proti plačilu. Ampak če si opazila, je bilo pa nekje v sredini oddaje precej več, mislim da čez 70. Veš, verjetno je bila organizacija (se ve koga) kar močna in so dobili ukaz: kliči. In ovce so klicale.
Ne vem izida iz Trenj.
DR.Marlo je zadnjič nekje v eni oddaji povedal,da je ena pacientka v svoji rodni dobi naredila 37 (sedemintrideset) splavov ali abortusov.
Lahko to verjamete in se komu zdi to odgovorno in okusno?
Kdo od normalnih ljudi lahko takšno početje zagovarja in ga opravičuje?
Ne samo,da plača zdravstvo,kaj pa je ta človek brez kančka cesti.
Moje mnenje je,da postopek za splav naj ne bi bila ena od ponesrečenih oblik kontracepcije.
Enkrat,največ dvakrat bi moralo biti dovolj.Misliti bi bilo treba z glavo.Nerojena bitja odpravljati po tekočem traku se mi zdi skrajno brezbrižno.
Enotnega mnenja pa tako nikoli ne bomo,pa naj bo še ne vem kakšen zakon.
Pozdravljene vse sodelujoče v tej žolčni debati…
Ne morem več biti tiho.
Kot prvič – kako si lahko strokovna stroka (da vodstva države sploh ne omenjam) dovoli posploševanje stanja na podlagi enega tako ekstremnega primera kot je 37 splavov pri eni ženski?
Kot drugič – kaj sploh koga briga kaj drugi dela s SVOJIM telesom?
Kot tretjič – zakaj mora vsa populacija žensk “plačevati za napake” ene ženske (ki je pač izjema, ki potrjuje pravilo… verjamem, da se ogromna večina žensk, ki imajo za sabo izkušnjo splava, tega postopka “ne posluži” nikoli več)
Kot četrtič – če se že moramo prerekati o takem vprašanju kot je pravica do (brezplačnega) splava, zakaj nihče ne pristopi k problemu s predlogom kompromisa? Npr.: 3 splavi brezplačni, vsak nadaljnji pa po ceniku…
Lep vikend, Č.
V vcerajsnjem Dnevniku je Ervin Hladnik Milharcic napisal perfekten komentar.
Tule je link
in tudi tekst.
Berite in uzivajte – in zapomnite si tisto, kar pise v zadnjem odstavku.
————————-
Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bomo začeli pričkati o prepovedi splava. Z nepopisnim veseljem sem prebral, da si vlada želi povečati številčnost slovenskega naroda in da tega ne bo storila s pripustitvijo priseljencev v populacijsko politiko, ampak z omejitvijo pravice do splava in zvišanjem meje med kožo in tkanino na trebuhih. Razveselilo me je tudi to, da Cerkev te ideje podpira kot razumne. Če že moramo imeti na oblasti zavezništvo Cerkve in desnih političnih strank, je lepo, če se obnaša logično in predvidljivo. Kadarkoli se Cerkev in politika združita v oblastno strukturo, prideta vedno na isto idejo: kako nadzorovati žensko telo in užitek odraslih ljudi. Morda se zdi bizarno, da se resni politični dokumenti ukvarjajo s pravilnim upravljanjem ženskih spolnih organov in modnimi trendi. Vendar je samoumevno.
Tudi ni nič izvirnega. Na tem področju ni spopada civilizacij. Pred dvema mesecema so imeli podobno diskusijo na Slovaškem, na Poljskem pa je del državne politične kulture. Reevangelizacija Vzhodne Evrope se vsa vrti okoli istega mesta na človeškem telesu. Odkar je na Bližnjem vzhodu pod združenim udarom Evrope in Amerike propadla arabska sekularna kultura, pa tudi tam ni več nikogar, ki bi resno problematiziral državni nadzor nad telesi.
To, da sta judovsko-krščanska in muslimanska civilizacija v sporu, je nesporazum. Če bi se najbolj ugledni duhovni voditelji s politično močjo papež Benedikt XVI., veliki ajatola Ali Al Sistani, šejk univerze Al Azhar v Kairu Ali Džumua in rabin Ovadija Jusef znašli za isto mizo, bi se hitro dogovorili o temeljnih parametrih nekonfliktne ureditve družbenih razmerji. Kot pravi moški na oblasti bi se najprej pogovarjali o modi, takoj potem o seksu in na koncu o splavu.
Najprej bi ugotovili, da je ženska posoda čistosti, nravnosti in garant spodobnosti družbe. Zato je treba na njej pokriti vse, kar se pokriti da. To, kako dandanes mlade punce hodijo okoli, je res nezaslišano. Kaže na popolno ignoriranje vrednot in je tudi nevarno za zdravje, kar v obeh primerih vodi v pešanje reproduktivne moči naroda. Ženske, ki se spotakljivo oblačijo, so le korak od lahkotnega razumevanja intimnih odnosov, kar prej ali slej pripelje do nezaželene nosečnosti in splava. Narod je oškodovan. Ob tem pa peša tudi zdravje ženskih reproduktivnih organov, to oteži rojevanje otrok, narod pa je spet osiromašen. Argumenta sta protislovna, vendar pripeljeta do istega sklepa. Ženske je treba pokriti in jih postaviti pred komisije, ki bodo preverjale skladnost njihovih želja z vladnimi in cerkvenimi programi. Lahko si samo predstavljam, kako je stati spodobno oblečen pred državnimi uradniki in jim razlagati najbolj intimne detajle želja svojega telesa. Biti mora fantastično. Še posebno, če je rojevanje otrok neposredno sankcionirano z zakoni.
Omejitev pravice do splava se lahko zdi skromen korak. Vendar je to prvi korak k zakonski ureditvi spolnih odnosov med moškimi in ženskami. Allahu akbar.
Na svetu je kar nekaj družb, kjer je takšna zakonodaja uspela. Kuvajt, ki je te dni popularen kot destinacija, je ena. Bagdad je druga. Po desetletjih, ko se je Irak lahko hvalil, da je pravičen do obeh spolov, vsaj kar se tiče političnega zatiranja, je ponovno zdrsnil v zakonsko sankcioniranje spolnih odnosov in pravilnega razmerja med moškimi in ženskami. Ženske so zapakirali in jih ne spustijo več iz hiše. Če vlada išče zglede za pametno populacijsko politiko, se lahko ozre po Egiptu in Sudanu. Obema prebivalstvo vratolomno narašča, ker država in verske organizacije skrbno nadzorujejo spolne odnose. Pakistan je moderna regionalna jedrska sila, kjer je političnim in verskim oblastem uspelo urediti razmerje med spoloma v mejah spodobnosti. Tudi tam nimajo težav z rodnostjo. Država je sicer nasilna in nestabilna, vendar so ženske čednostne. Nobene druge možnosti nimajo.
Pa še vse se dogaja v njihovo dobro. Najlepši argument za ustrezen položaj žensk v sodobnih družbah si je izmislil šejk Džumua. Izpeljal ga je iz koranske zapovedi o “čednosti in vzdržnosti žena in prepovedi izvenzakonskih razmerji in fornikacije”. Da se zapoved lahko uresniči, ženske ne smejo opravljati duhovniške službe in morajo med molitvami stati v ozadju. Prerok Mohamed je ženskam ukazal, naj stojijo za moškimi, da bi jim izkazal čast. Če bi jih moški med molitvijo gledali, bi jih lahko s pogledom onečastili. Postavil jih je za moške, da bi pokazal, kako v resnici stojijo pred njimi. “Postaviti ženske pri molitvi v vrsto za moškimi ni oblika degradacije,” pravi šejk. “V resnici je to način, kako povzdigniti njihov položaj, to je znak vzajemnega sodelovanja za verujoče moške in ženske, ki sledijo zapovedi pobešanja pogleda.”
Že površen pregled teh družb pokaže, da ženskam v teh družbah ni lahko živeti. Nekoliko manj očitno je, da v takih družbah ni lepo biti niti moški. Od daleč se morda lahko zdi, da so okolja, kjer zakoni in cerkveni edikti pedantno in sistematično urejajo intimo v korist moških, prijetna. Niso. Skozi kraje, kjer dekleta skromno pobešajo poglede, ne silijo v ospredje, so pod strogim nadzorom družine, šole, medicine, klera in policije, se je simpatično gibati pet minut. Samo če ti je všeč pogled na zatirane ljudi, lahko te prizore razumeš kot privlačen zgled. In samo zelo omejeni moški lahko živijo v iluzijah, da so v družbah, kjer je ženska seksualnost pod nadzorom, sami svobodni. Državni nadzor nad splavom je samo eden od zelo radikalnih znakov nadzorovane družbe, v kateri ni omejena samo spolna svoboda, ampak svoboda izražanja še česa drugega.
Začenjati razpravo o svobodni družbi svobodnih ljudi okoli pravice do splava je delikatno početje. Teritorij je kompliciran in možnosti za radikalen zlom odnosov so velike. Vendar je pač tako, da je skozi celo dvajseto stoletje tekla polemika o tem, ali so gospodarji ženskega telesa moški ali ženske, prav okoli tega vprašanja. Eden večjih civilizacijskih dosežkov je bila na zelo različnih koncih sveta zakonodaja, ki je določila, da je splav vprašanje, na katerega odgovarjajo ženske same. Definirano ni bilo kot koncesija, ampak kot pravica. Pravica pa ni nekaj, kar nekdo da nekomu drugemu, tudi ni nekaj, kar kdor koli lahko vzame drugemu. Pravice preprosto imaš. Edino vprašanje, s katerim se kot svoboden človek lahko soočiš, je, ali jo boš uporabil ali ne.
Jaz sem zagovornica splava. Vendar. naj bo brezplačen za tiste, ki si otroka ne morejo privoščiti – slabo finančno stanje, bolezen…, za žrtve posilstva, za mladoletne… Ne sme pa biti potuha za nekoga, ki ne poskrbi za zaščito in ki nima odgovornih spolnih odnosov. Kdor si splavlahko privošči in je zanosil po lastni krivdi, naj plača. Pa eprav samo simbolno ceno.
To je moje mnenje, ne glasujem nikoli, nimam vpliva na državne institucije, niti mnenja nikomur ne vsiljujem.
mislim,da je rezultat(o tistih 40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} govorim – ki so za nas večino očitno previsoki) včerajšnjega glasovanja na POP-u popolnoma razumljiv; če ženska pride na ‘čiščenje’ (ne enkrat ampak večkrat), se popolnoma strinjam – naj plača(koncu koncev njena neodgovornost bremeni tudi nas – davkoplačevalce); ampak kaj pozabljamo – ne moremo v koš metati teh, opostite, neodgovornih oseb skupaj s tistimi, ki so pred težko odločitvijo obdržati ali ne obdržati tako ali drugače bolanega otroka, s tistimi najstnicami, ki se jim pač zalomi(ne bi jih rada zagovarjala ampak hčeri vsake matere se to lahko zgodi), s tistimi ženskami, ki so bile posiljene, …; mislim,da je veliko takih med tistimi 40 odstotki, ki na to mogoče niso pomislili – žalostno, da je toliko ozkih ljudi
Sama sem za brezplačen splav. Samo poglejte – nobena zaščita ni 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} razen vzdržnost. In vsaka, ki ima spolne odnose ima tiste 0,5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možnosti, ki bodo pri njej prevladale.
Najhujše je za mlade, kake bistvene zaščite ne morejo imet (tabletke imajo ogromno stranskih učinkov, kondom lahko poči, da o zaščiti varnih dni ipd. ne govorim).
Služb za mlade ni, stanovanja so predraga in jih tudi s krediti ne bi dobili. Mladi, ki nimamo vez, pa smo pridni, ne dobimo zaposlitve in se na vsakem razgovoru delajo norca iz nas. Potem naj pa obrdžimo otroka, ko še zase nimamo za preživetje.
A Drobnič & Co. želi imet reveže v državi? Sicer pa sama vem, v situaciji kot sem (finance), če bi bil splav za plačat, raje sebe “ubijem” kot da plačam državi denar (katerega bi si mogla sposodit) ali pa da zaradi tega ker ne bi imela denarja za splav celo življenje trpi tudi moj otrok. Vem pa da nisem edina, ki tako razmišlja (sem pa ena redkih). In potem … bo višja nataliteta ali mortaliteta … to pa sami presodite.
Vsi ste 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} za eno ali 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} za drugo varianto. Jaz se ne strinjam z nobeno. Po mojem mnenju bi morala država omogočit prva dva splava na račun zdrav. zav., vsak nadaljni bi moral bit samoplačniški, razen če bi bil upravičen zaradi zdravja matere. Jaz osebno se nikoli, ampak res nikoli nebi odločila za splav. Če bi že bil tako zelo nezaželjen otrok bi ga prej dala v posvojitev kot ubila.
Nekatere ženske možnost splava očitno res izkoriščajo do onemoglosti ampak velika večina te možnosti v življenju ne bo izkoristila nikoli, jim je pa v neko uteho, da v kolikor bi jo potrebovale jo imajo. Mi je pa zanimivo kako se vsi postavljate popolnoma za eno ali pa za drugo varianto nihče pa ne vidi, da bi bil mogoče dober kompromis.
WW
tudi mene je rezultat presenetil in tudi jaz podpiram kompromis … dva splava na račun zavarovanja … vse ostalo plačljivo.
me pa pri teh številkah o splavih nekaj hudo moti … a so številke malo manj kot 6.000 splavov v lanskem letu mišljene za vse splave … tako prostovoljne kot tiste, kjer je prišlo do odmrtja ploda? To mi ni čist jasno, če kdo ve bi bila vesela da odgovori.
Mene pa zanima še nekaj. Ali so v tisti številki o številu splavov šteti tudi tisti zdravstvenih delavcev? Sliši se različne govorice o tem, kaj se da zmenit.
Verjetno sem niso šteti splavi s tabletko v ambulanti v zgodnjem obdobju, brez posega.
Kontracepcija bi morala biti cenejša in malo več pameti bi bilo potrebno tudi pri spolnosti.
Brez zamere, meni se v kar nekaj letih posteljnih aktivnosti še ni zgodilo, da bi nama s partnerjem počil kondom.
Nisem verna, da ne bo pomote. Samo zame je otrok od združitve semenčice in jajčeca človeško bitje že po biološki definiciji, da se vrste lahko razmnožujejo samo v okviru svoje vrste. In če se nekdo ne more braniti je to umor. Ne vem kaj se spremeni ali je to pred rojstvom ali po njem, razen, da človeka še ne vidimo.
Mislim, da se v Sloveniji na posvojitev čaka kar nekaj let… Morda bi se tukaj dalo kaj skombinirat.
Darija
Jaz pa spadam med ljudi, ki soljudem dopušča pravico do ugovora vesti. Naj se ustanovi poseben font, lahko tudi državni (ali javni), potem pa naj vanj vplačujejo denar tisti, ki menijo da je plačljiv splav neodtujljiva pravica. (vsa vplačila pa gredo obvezno v dohodninsko olajšavo)
Bi bila pa neskončno srečna,. če bi v OŠ in srednje šole v okviru že obstoječe spolne vzgoje, našim dekletom in fantom pokazali tudi negativne plati splava; tako fizične (možnost neplodnosti), kakor tudi psihične. Naj našim otrokom pride kdaj povedat o svoji izkušnji ženska, ki je to storila, naj se otrokom pove … da splav ni nekaj tako nedolžnega kot coffee break.