Ker imate kar precej za povedati čez to strategijo za dvig rodnosti, pa mene zanima naslednje: mamice in očki, ki imate samo enega otroka ( in to iz razlogov, ki niso zdravstveni) ZAKAJ imate samo enega otroka in kaj bi za vas spodbudilo, da bi imeli še enega?

Enako vprašanje za tiste, ki ste stari okoli 30 let in še nimate otrok ali jih ne nameravate imeti. Torej zakaj ne in pod kakšnimi pogoji bi jih imeli.

Me res zanima.
Hvala za odgovore.

Jaz imam dva. 3. bi imela:

– Če bi imela redno službo

– Če bi bil vrtec res za 3. zastonj

In manjši davki, ne da nam za vsak drek pobirajo denar, da bi tisto kar zaslužim ostalo pri meni! Polno nekih stvari bi sedaj naredili, naj začnejo nižat in opuščat nekatere brezvezne davke, naj študentom skinejo študenstko delo, da bomo lahko lahko vsi dobili redno delo, naj spustijo cene vrtca, pa bo!

Imam dva in bi imela tretjega, če bi imela gospodinjsko pomočnico in vzgojiteljico. Ali pa če še enkrat premislim, ne bi imela tretjega. Dva sta najbolj fajn.

Sem visoko izobražena, mož visoko izobražen, babic ni. Imava enega otroka in ne bi imela še enega, ker preprosto nimam ne časa, ne energije.

Imam 2, imela bi 3 če bi imela prostor oz. sobico za tri otročke!

zakaj samo 1 otroka:
– sem v firmi, kjer me sicer niso šikanirali, ker sem bila noseča. Ali ni dovoj jasen že ta podatek, da moram to zapisati. Da je bilo to podjetju v plus. Kakšen je etični nivo te družbe, da šikaniranje ni sankcionirano, ker se ga oseba ne upa prijaviti, ker tvega izgubo dela.
– sem pa čutila posledice svoje odsotnosti, ker sem vse bolniške za otroka koristila jaz. Moj mož je imel vedno nekaj tako pomembnega v službi, da sem “nasrkala” jaz.
– ker moj mož ni enakovredno udeležen pri vseh neželjenih posledicah starševstva (bolniške, …delitev dela
– ker me ob eventuelni ločitvi eventuelno čaka kalvarija izterjave preživnine. Ker ta problem ni rešen zakonsko. Namesto, da bi bilo jasno, da se očetu trga takoj vsak mesec znesek za preživljanje otroka, se je potrebno po sodiščih prepirat ali naj mu kupum čevlje za 10 k ali so tisti za 5 tudi v redu, da ne bodo stroški previsoki. In striktno in visoko sankcioniranje neplačevanja preživnine. Tudi za brezposelne, ki so zdravi. Če imaš otroka pa pojdi čistit.
– ker lahko vzame bolniško za bolnega otroka samo tisti, pri katerem otrok živi

Imava enega (super) otroka, v drugo pa nama ne rata. Vsak dan bolj žalostna zaradi tega, ker se moja rodna doba počasi izteka. Sistem takih primerov ne uvršča med zdravstvene probleme, saj že imava enega otroka in nisva formalno neplodna.

Tole sem ravno hotela pripisati spodaj, pa bom tukaj.
V Sloveniji je veliko družin, kjer je samo en otrok, in to iz ekonomskih razlogov, pa vendar na njih nihče ne pomisli. Vsi ciljajo samo na tretjega, četrtega,…. namesto da bi spodbudili tiste, ki imajo samo enega, da bi imeli še kakšnega.
Primer iz časopisa Delo: oba starša na minimalcu, kar pomeni precej manj od sto jurjev neto na mesec, otroškega dodatka za enega otroka deset jurjev na mesec. Da sta mu lahko kupila poceni pisalno mizo, sta morala vzeti kredit. Takšni ljudje o drugem otroku res lahko samo sanjajo.
Če bi jih pa imela pet ali šest, bi najbrž dobila občinsko stanovanje, Lions klub bi jima pa častil počitnice, glasbeno šolo in še kaj za otroke. In bi jima bilo morda lepše.

Denar ni razlog za majhno število otrok. Ker, če že imaš enega otroka stroški za naslednjega niso dvakrat večji. Pravzaprav so otroci čisto poceni.
Poglejte moj primer: imava štiri otroke, visoke plače, kljub temu nam pripadajo otroški dodatki, dodatek na veliko družino, majhen znesek za plačilo vrtca, vso dohodnino dobiva nazaj, vsake tri leta nam ob nakupu avtomobila, vrnejo davek na motorna vozila.
Ljudje niso več pripravljeni prevzemati odgovornosti, gledajo samo na to kako bodo debelili svoje riti med gledanjem bar-a.

ERGO: kdor nima 4 otrok gleda bar in se redi.

Tale je pa čist na Drobničevem nivoju.

se podpišem po jazd.
Pri tem da še dodam, da sem zanosila precej pozno (pri 33 letih) – ne sicer na mojo željo (nekaj časa ni “ratalo”).
V službi sem imela določen status (vodja službe, ugodnosti..), ko sem se vrnila iz porodniške, me ni čakala niti miza, še manj pa soba…
Ker sem imela izkušnje in izobrazbo sem dokaj kmalu dobila novo službo – pri tem pa nja omenim, da so me cleo na razgovoru na enem od ministrstev več spraševali o otroku (majhen otrok, ne boste delali popoldan če bo potrebno,boste šli na nego,…) in o planu za še enega otroka in o partnerju kot pa o mojih znanjih in sposobnostih.
Vse ostalo skoraj enako kot jazd.

Imam 1ga. Drugi bo moral na žalost počakati:
* da se razmere na delovnem mestu normalizirajo (po vrnitvi s porodniške sem “pristala” na precej slabšem delovnem mestu
* na večje stanovanje – glede na to, da se ta trenutek ukvarjam s tem kaj naj postavi otroško posteljo 1. otroka (majhno je namreč prerasel) na 35m2 o kakšni otroški sobi lahko samo sanjamo

ter ostali razlogi, ki jih je navedla jazd.

lp
klementina

Če bi imela svoje dovolj veliko stanovanje (sva najemnika) in več denarja bi imela takoj še enega otroka.

Lp, Z.

Elaine, ne vem, koliko so sicer stari tvojo otroci, pri nas so se namreč stroški začeli krepko podvajati.
Hrana – stara sta šest in osem, pojesta kot odrasli, vsekakor pa več od mene. Obleka – fant in punca, za takšno starost zelo težko dobiš nevtralna oblačila, pa tudi sicer jih itak uničita do konca. Mlajši podeduje kvečjemu kakšno bundo in rokavice, vse ostalo je neuporabno in ne morem več dati komu drugemu.
In če lahko ti družini, ki ima manj kot 200 jurjev na mesec priporočiš, naj imajo še kakšnega, ker bo potem njihov finančni položaj še celo boljši, go ahead. Jaz si ji ne bi upala. Naši stroški (štiričlanska družina) so več kot dvakrat višji, in ko z možem gruntava, kje kaj prišparati, bi prihranili kvečjemu kakšnih 20, 30 jurjev na mesec, če bi res stiskali.

Mama mia… Nimam štirih otrok, (občasno) gledam bar, REDIM se… :))) :))) :)))

Ampak jaz bi jih še imela – otroke – priznam. Trenutno me najbolj bremza strah pred boleznijo. Pa seveda dejstvo, da je drugorojenka stara slabe tri mesece. :))

LP

Elaine, nisi bila v polozaju, da si po porodniski morala zamenjati delovno mesto, ne? Jaz sem bila, ko sem si po sestih letih hudicevo dobrega dela upala privosciti otroka. Obljubljeno mesto vodje oddelka so dali nekomu drugemu. Po porodsniski so sicee nekaj nalagali, kako bodo uredili, da bom imela placo isto kot ce bi bila vodja, ampak taksnim ljudem ne verjamem. In sem sla drugam takoj po porodniski.

Zdaj sem sicer v taksni sluzbi, kjer tega ob nosecnosti ne bi dozivljala, ampak nasa firma je bolj izjema ti v tej bedni drzavi. In ne, v tej drzavi jaz ne bom imela nobenega otroka vec.

Tako da o nekih TV oddajah ne bi…

Bravo katka.

Imava enega, drugi je na poti. Za otroke sva se odločila zaradi sebe in ker jih hočeva imeti.
Za več otrok bi se lažje odločila, če bi bil izračun za vrtec nižji (babic nimamo, da bi vskočile), če bi prejemali višje doklade, če bi imeli večje olajšave, če bi imela vsaj tako dobro službo kot partner in bi si nekje v prihodnosti lahko omogočili tudi manjšo hiško.

eden, bi še kakšnega, pa:
– smo se stiskali na 40 kvadratih
– je bil ta mali nespalček do predlani, pa nas je malo minilo 🙂
– sem še študirala
– je bil mož proti neaj časa
vse skupaj so seveda prazni izgovori;

V bistvu ni bil pravi čas. enega bomo še imeli, pač 8, 9 let razlike …
T.

Midva imava trenutno dva, sama še nisem zaposlena (trenutno pišem doktorat, prihodnje leto nameravam ustanoviti svojo firmo), mož (tudi visoka izobrazba) ima svojo firmo in je zelo zaposlen, letos smo zgradili hišo, v katero se selimo prihodnjo jesen. Dvoletno dete sama čuvam in ob pomoči tašče (ki živi pod nama), prihodnjo jesen gre le-ta verjetno v vrtec in upam, da znova zanosim.
Osebno mislim, da največji problem v denarju, saj poznam družine, ki imajo po 5 otrok in več, seveda tam mama ni zaposlena, živijo skromno in jim je lepo. Kolikor opažam po svoji okolici se samo za enega otroka odločajo visokoizobraženi zelo komot ljudje, ki poleg službe nimajo ravno veliko aktivnosti, po možnosti pa imajo še kakšne gospodinjske pomočnice ali varuške, ter še za enega otroka nimajo prav veliko časa. Midva sva se odločila, da bova vsaj do šole maksimalno z otroki (sama sem zapustila prejšnjo službo, ker sem želela čuvati svojo dečvico, vedela sem tudi, ker je navita 300 na uro, da bo v novi nosečnosti še težje), tako si skušava tako organizirati službo. Preselila sva se iz elitne LJ soseske malo izven Ljubljane in nadgradila hišo moževih staršev (12 MIO sva dala za 120 kvadratov mansarde, z opremo vred, je pa res, da smo dosti delali sami, opremo kupovali čim bolj poceni v raznih diskontih). Srečna sem, ker imam svoj vrt z veliko zelenjave in sadja, mlečne izdelke in jajca in dvakrat letno piščance ter goveje meso dobimo od tašče, kruh in vse ostalo kuham sama, v trgovino hodimo enkrat mesečno. Z obema otrokoma smo še sedaj od 9 h do 16h zunaj, notri gremo samo jesti, dvoletnica gre še popoldne spat, dvomesečno dete je skoraj ves dan zunaj. Notri jo prinesem za podojiti in preobleči.
Mislim, da gre za vprašanje vrednot – ali ti več pomenijo otroci in njihov celostni razvoj ali dobra služba in več komoditete.
Midva sva od začetka rekla, da bova imela tri otroke (upam, da bo tudi tretja punčka), da jih bova pred šolo imela čim dlje doma (vsaj do 3 leta), gospodinjstvo in podobno lahko počaka na takrat, ko otroci spijo ali so kje zunaj z drugim staršem. Res, da nimamo pospravljeno, kot v škatljici, a več nam pomeni, da smo čim več skupaj. Še prehitro bodo otroci odrasli in bodo odleteli iz gnezda. In če želimo, da bodo naši otroci imeli večje družine, morajo najprej sami doživeti, da je možno zelo zadovoljno in srečno živeti v večji družini, čeprav bolj preprosto in skromno, kot če bi imeli samo enega otroka in bi bili cele dneve po službah. Ta kapitalizem je smrt za družino, kar se vidi v vedno več vrstah odvisnosti (poleg običajnih še od interneta, TV, deloholizem itd.), da o vedno bolj stresnem življenju ne govorim. A sistema se ne bo dalo spremeniti, zato imamo možnost ali da se mu prepustimo (saj vsi tako živijo, bomo pa še mi) ali pa smo pogumni in upamo plavati proti toku, ter si zastavimo življenje nekoliko drugače. Gre za odločitev obeh zakoncev in drugačno hierarhijo vrednot torej.
Vsaj pri nas tako delamo. Je res bolj naporno, a ko vidim najini dve srečni dečvici in naju, kako sva srečna v zakonu se mi zdi, da je to to.

Ena blizu 30-tih, ki še nima otrok, s partnerjem pa že precej časa skupaj. Prej sva urejala stanovanjski problem in zraven študirala – ni bilo časa in ne financ. POtem sem iskala službo, partner še vedno preko študenta – čas je bil, pa denarja spet ne, pa še strah, da me ne bi vzeli zaradi nosečnosti/majhnega otroka v prvo službo. Sedaj imam redno zaposlitev, partner tudi, pa se ne morem spravit, ker sem za določen čas in me takoj za tem čaka še en študijski podvig, ki bi ga rada dala čez še brez otroka … Skratka, po eni strani cel kup brezzveznih dvomov, po drugi strani pa me ravno zaradi teh stvari mori, da ga še ne morem imet in kdaj ga bom sploh imela. Saj mi pravijo, da bolj ko načrtuješ slabše je in jim počasi že verjamem, ampak nekako se ne morem spravit “k temu delu”. 🙂 V bistvu sploh ne vem enega pametnega razloga, zakaj ga še nimava. Včasih sem prav fouš svojim kolegicam z faksa, ki so ga imele med študijem in imajo sedaj otroke že v prvem razredu osnovne šole.

Mislim pa, da bova ostala kar pri enemu, čeprav me zna zagrabit še za drugega. 🙂 Kaj več pa ne, ker nisem ravno tip človeka, ki bi bil samo za otroke (čeprav jih imam fullll rada), pa še biološka ura mi bo tako ali tako vmes verjetno počasi že tiktakala.

LP

A veš kaj, tole je bilo pa zdaj tako, tako….. malo počez napisano.
Sama imam dva otroka. Razlika med njima 7 let. Zakaj? Ker je nekje vmes prišlo do mojega napredovanja v službi, seveda neuradno pogojeno z “ne biti noseč”. Kljub temu se po parih letih odločiva za še enega otroka. Super. Do porodniške delala, koristila svoj dopust, pa porodniška…. nekaj mesecev pred iztekom te druge porodniške, pa na pogovoru v službi dobim pod nos, da sem v službi “rahlo nezaželjena, ker sem zdaj pač mamica dveh majhnih otrok”. Res lepo. No, službo še imam, nekoliko nižje delovno mesto, rahlo znižano plačo ( je bila vmes nova sistemizacija) ,moj otrok bi moral iti v vrtec maja 2006, pa vrtec sprejema šele od septembra, do takrat pa se znajdi, najami privat varuško, plačaj ji 60.000 ,in še bi lahko naštevala.
Oba sva visokošolsko izbražena, imamo rešen svoj stanovanjski problem, vendar pa se za tretjega otroka, kljub želji obeh, najbrž ne bova odločila, ker me že ob vsem zgoraj naštetem mine. Pa žal tukaj ne gre za “neprevzemanje odgovornosti in debeljenje riti ob gledanju Bara”.
Hočem živeti in ne životariti, tako jaz kot tisti, ki so ob meni( beri otroci in mož).

LP Maja

Ali to še velja, da vrmejo DMV za 3 otroke???

aja, pozabila sem v bistvu na najbolj pomemben podatek –
imam težave z zanositvijo 🙂