v trenutku, ko bi malčku najraje eno prisolili, ko vas spravi na rob živčnega zloma… kako ohranite mirne živce in reagirate pravilno? kako še, razen nekaj globokih vdihov? l.p.!

obrnem se

če pa je situacija nevarna (npr. pleza na omaro ipd.) pa ga ročno odsrtanim na varno in če se še tam dere, se enostavno obrnem in mu ne dajem pozornosti s tem, da bi nanj kričala

če se on dere, se začnem enako dret tudi jaz. vedno neha in me osuplo gleda.

kaj pa, ko mu že 10-krat rečete eno in isto, pa še vedno ignorira – pri 4-letniku? vse leti na gluha ušesa, totalno ignoriranje.

Tudi mi imamo 4-letnika in velikokrat slišim besedo ne in ne in spet ne.
Kako reagirate ko vas otrok udari? Kaj naredite?

rečem, da se to ne dela, naj se zdaj sam igra in grem stran.

Ne pomaga, ker pride za mano, zganja trmo , skače vame, me vleče za obleko….Poizkusili smo že več metod od pogovora do ignoriranja na koncu pa vedno vsi vpijemo in to mi že preseda.

Tudi meni bi prav prišel še kakšen nov nasvet. Naš štiriletnik je zadnjih 14 dni popadljiv kot kak podivjan pes. Začel je grizti (ugriznil je svojo sestrično, moža, včeraj pa še mene), užaljen je za vsako malenkost – dobesedno, protestira, ignorira,… Priznam, da sem zgubljena, ker se je lušten fantič dobesedno čez noč prelevil v težkega otroka.

Kako ravnamo? Iz obiska lahko gremo po hitrem postopku, v posteljo tudi precej predčasno – odvisno od obnašanja. Igrače so včeraj romale proč – vse. Ostale so mu knjigice, vrnili jih bomo, ko se bo znormalizirano obnašanje. Če me udari, ga odločno primem za roko in povem, da tepel ne bo. Velikokrat ta teden sva mu ponovila, da bo izgubil prijateljčke, če jih bo tepel. Upam samo, da ne bo tudi v vrtcu začel grizti. Sama se kontroliram, da ostanem mirna, ker, če se začnem dreti še jaz, začne zganjati še večjo histerijo. Absolutno vztrajava na najini odločitvi, čeprav s tem skasirava kričanje, jokanje, pluvanje in brce ali udarce.

Kako nama ga uspe umiriti? Opažam, da dejansko rabi, da se zdere, da ven iz sebe. Ko je že čisto hin od utrujenosti, ga vprašam, če bi pil vodo. Ko jo spije mu rečem, če se bova objela in se imela raje rada, kot pa, da se kregava in uspe – objame me, se opraviči in zaspi. Ampak glej ga zlomka… Teorijo obvlada le do prve užaljenosti. 🙁 Res ne vem več kaj in kako, ne uspe mi obvladati negativnosti v njem. Ne vem, morda je lahko kaj povezano tudi s tem, da smo pred 2,5 mesecema dobili novo članico – po drugi strani pa je do nje nadvse ljubezniv. V sredini septembra je tudi zamenjal vrtec,… Ne vem, ali je preveč sprememb, vem samo, da rabim eno dobro – nenasilno – metodo. Včasih že obupujem, štetje mi ne pomaga več…

LP

upam, da bo prišel kakšen dober nasvet. meni je najhuje, ko smo v družbi in ga z možem poskušava pokomandirat po svoje, pa se najde kakšna pametna glava, ki spodjeda najino avtoriteto, sega v najine besede, na koncu pa reče, če je obseden ali kaj.

Pravijo, da je to faza, ki mine. Upam da bo kmalu.

Ja, po eni strani je faza. Odvisno od reagiranja staršev, koliko časa traja. Pri nas se je začela pri treh letih, pri petih pa je že nekaj časa najbolj zlat fant na svetu. Ko ga je popadla histerija, sem ga jaz kar poslala na stopnice sedet. Prvič se je upiral, drugič je že vedel, za kaj gre. Mi je žal, da sem s tem začela malo pozno, ker ko sem, se je število izpadov bistveno zmanjšalo. Jaz sem mu pač dala vedet, da tega nismo dolžni prenašat in če misli biti tak, naj se odstrani. V roku enega leta je šel na stopnice mogoče ene petkrat. Je res pomagalo.

jaz ga pošljem na hodnik v kot, da se umiri. ko pride nazaj, je po petih minutah spet isto. dela vse tisto, kar ve da ne sme. še ko se gremo kakšno igrico, mora kakšno ušpičiti.

Men je nekaj dni ratalo tako, da sem jaz začela jokat in je takoj nehal in me začel objemat.

M

Okej, M.S., to je čustveno izsiljevanje. Nisi nič boljša od otroka. Ansev, če je tako, ga pošlji še enkrat. Očitno vidi, da niste resni. Naslednjič naj bo pa deset minut. Ampak mora biti to res za vsakič, ko nalašč kaj ušpiči. Doslednost, doslednost.

grem stram, prevzame partner, ko njemu zakuha, pa jaz

Jaz se umaknem. Če sem sama (brez moža), potem grem v kopalnico ali ven (za par minut), če pa je mož doma, se oblečem in grem na sprehod. Pogovorimo se kasneje.

Jaz pri svojih opažam, da je taka nenadna sprememba obnašanja povezana s kakšno spremembo (posledično stisko, stresom…) ali pa se približuje bolezen. Takrat se v prvi vrst skoncentriram na to, da jaz ostanem mirna (priznam, včasih je težko in se veliko sprehajam:-)) – glej napisano spodaj:-)) in da ne spuščam nekih splošnih načel, ki jih v vzgoji imam (npr. pretepanje pri nas ni dovoljeno pa četudi imaš 40 vročine, pljuvanje je strogo prepovedano, četudi so ti danes ukradli kolo…) Spregledam pa kakšno manj pomembno zadevo (ko vidiš, da nekaj sitnari kar tako, še sam ne ve zakaj in zadeva nima tehtnejšega pomena. Ponavadi taki izbruhi jeze, nezadovoljstva… s časoma pokažejo svoj pravi vzrok. Pomaga pa tak prijazen, intimen pogovor v času, ko je otrok miren. Vendar bolj v smislu ugotavljanja njegovih občutij kot pa kakšnih pridig. Ponavadi štiriletniki potem že sami potegnejo ven poanto pogovora.
Žogica Nogica – pri tebi bi si skoraj upala trditi, da je to obnašanje povezano s prihodom sestrice. jaz ti priporočam, da se s fantom čimvečkrat, kolikokrat le moreš, odpraviš sama ven. Na takem sprehodu sem jaz od mojih dveh izvedela za take občutke, za katere še slutila nisem, da jih imata. Niti jih nista kazala.
Veliko potrpežljivosti vsem nam želim:-))

Se popolnoma strinjam z Nušo. Tako z nasvetom Žogici nogici, kot s tem, da je nenaden izbruh nezadovoljstva včasih znak prihajajoče bolezni.

Mene zanima koliko časa naj bi ta faza trajala. Vem, da neki splošni okviri ne veljajo za vse, samo, da se še malo psihično pripravim… Danes sem npr. za dobro jutro iz čistega nič skasirala dva udarca v obraz. :(( Ko sem mu pomagala, da se obleče. Ohlajanje zaleže le včasih – če ga špošljem v sobo, je takoj spet zunaj. Če ga pošljem na stopnice, bo šel dol v garažo,… Nima obstanka, privezati nekam ga pa ne morem. Moja užaljenost tudi ne pali na dolgi rok – itak mu je navadno takoj zelo žal, se stiska in je sploh cel cuker…

Z njim samim preživim veliko časa – ko mož pride iz službe greva z malim nekako vsak drug dan sama ven – včasih na sprehod, prej, ko je bilo toplo sva rolala, pa se vozila s kolesom, včasih tudi v trgovino,… Zvečer se nekako zorganiziramo, da ga čimvečkrat dam jaz spati (ne zaspi sam),… Boli me, ker je tak cuker, se crklja in vse, čez nekaj minut pa totalno podivjan. Začelo se je pa točno na njegov četrti rojstni dan… Sem že pomislila, da bi bil morda kriv udarec (doživel je močan udarec v predel hrbtenice in nog), vendar so ga na urgenci pregledali in slikali in je vse BP. Saj vem, včasih povežemo vse živo, samo, da bi našli razlog… Srčno pa upam, da se nam ne obeta kakšna bolezen. :((

LP

Hej, če bi bil tole znak bolezni, bi se ta že zdavnaj pokazala, verjemi. Pri nas je ponavadi izbruhnila še isti večer. Koliko časa faza traja? Koliko ima dete? Dva meseca in pol? Pri nas se je stanje normaliziralo nekje v pol leta. Sicer izbruhi niso bili tako hudi, je pa otrok vsekakor doživljal stisko, kar so nam povedali tudi v vrtcu. Pa smo se res trudili, samo več kot raztrgati se ne moreš. Trudili smo se, da bi zadeve potekale vsaj približno tako kot so prej, ampak to se seveda ne da izvesti. Otrok je najbrž tudi ljubosumen, ker mora on v vrtec, dojenček se pa carta doma pri mamici. Samo po moje boš morala nastopiti odločneje. Grizenje, udarci, to sodi izven okvirov normalne podivjanosti in to boš morala sankcionirat. Če na lep način ne gre, mora iti pa na grd.
In tega ohlajanja sem se naučila po TV, ne boš verjela, pri Super Nanny. Otrok je bil res do konca podivjan. Če je uspelo pri njemu, ni vrag, da ne bi tudi pri tvojem. Zgleda pa takole: Otroka posadiš na stopnice. Seveda zbeži, gunca afne, se dere. V redu. Ga posadiš znova in tudi štetje se začne znova. Mora biti pet minut v kosu. Prej ne odnehaš. Vsakič ko spleza dol, od začetka. Prvič bo seveda najhuje, drugič se boš čas že skrajšal, tretjič pa sploh. Mora biti to kraj, kjer vas sliši, vidi pa ne. Če pobegne, od začetka. Štiriletniki že točno vedo, koliko je ura in tudi vedo, kaj se pričakuje od njih. Resno, ukrepaj, ker ti uhaja iz rok. Stiska gor ali dol, tvoj otrok je problematičen. To, da se moraš ukvarjati z njim in ga pritegniti k skrbi za otroka, pa najbrž že itak veš. Naš je bil najbolj srečen, če je imel kakšne zadolžitve. Da je prinesel pleničko, stekleničko, pomagal pri previjanju in podobno. Ne sme se počutiti odrinjenega.

Aja, pa še to. Saj vem, da se bo zdajle usul plaz, ampak če bi mene štiriletnik udaril v obraz, bi ga brez pomisleka nazaj. Ker tukaj ne gre za enoletnika niti dvoletnika, ki se pravilnega vedenja šele uči, gre za otroka, ki je dovolj star, da zna ločiti med prav in narobe in se kljub temu odloči, da bo ravnal narobe. Ker ne doživi nobenih pravih sankcij (očitno ga pač ne ganejo), dela tako še naprej. Potem pa vidiš, da ne kasiraš samo ti, temveč tudi tisti, ki pridejo v vašo bližino, pa niso ničesar krivi. Vem, da si se odločila, da otroka ne boš tepla, pa je prav, da on tepe tebe?

Ne, ni prav. In to on ve. Ga tudi vsakič odločno primem za roko in mu povem, da se tepsti ne sme. Ga je mož tudi že 2x ruknil nazaj, pa ni bilo nič bolje. Samo še midva sva se potem skregala. Vemo, da to ni prav. Zato tudi sprašujem za nasvet. Se mi zdi, da delamo vse “by book”, tudi glede vključitve v nego dojenčka, pa še vseeno nama polzi iz rok.

Hvala, bomo poskušali res še s stopnicami (do sedaj se je ohlajal v svoji sobi).

LP

Praviš, da ga je mož nazaj. Pa še kdaj udari njega?

Sicer pa, če povem po pravici, soba se pri nas ni obnesla. Se mu je hotelo kar zmešati, bruhal je … Stopnice je pa sprejel brez problemov. Na koncu se mu je že kar fino zdelo. Se je pogovarjal sam s sabo, si pel … Opažam, da so tile naši mulčki prav veseli, če jim postaviš meje, vsaj naš. Da točno vejo, aha, naredil sem to in to, sledi to. Brez pardona. Resnično, ko smo imeli enkrat stopnice, ni bilo več slabe volje. Najprej sem strogo gledala na uro, da je bilo pet minut, potem je bilo dovolj, da sem rekla, pridi nazaj, ko se hladiš. Kaj češ, ob rojstvu sorojenca se vsak obnaša drugače. Nekaj trmice je čisto normalne, dokler ta ne eskalira do te mere, da otrok znaša nad drugimi. Tega pa res ne smeš dovoliti. Ko je ugriznil sestrično, upam, da si ostro reagirala oziroma ga odstranila. Grizejo se majhni otroci, ne pa veliki. Kam pa pridemo?

Še glede tega, da vaju tepe. Moja desetmesečnica je zdaj v fazi, ko ji je strašno smešno in zabavno, da ti k strela z jasnega prisoli eno okrog ušes. Ko je prvič to naredila, sem jo kar konkretno prijela za to rokico, jo strogo, da ne rečem grdo pogledala v oči in s strogim glasom odločno rekla NEEE! Potem sem jo odložila na blazino. Seveda še vedno zamahne, vendar sedaj se po udarcu ne smehlja več, ampak naredi tak resen obraz, jaz pa vedno znova naredim isto. To je pri starejših dveh zaleglo in sta se klofutanja hitro odvadila. Poskusi s te vrste strogostjo, ker pa je večji, lahko temu neju še kaj dodaš, tudi konkretna kazen bi po moje že prišla v poštev.
Glede spremembe obnašanja v povezavi z boleznijo – moja tašča vedno ponavlja, da gre vsaka bolezen tri tedne gor in tri tedne dol. To sem jaz dejansko ugotovila tudi preko spremenjenega vedenja: ravno tri tedne je trajalo tisto presenetljivo vedenje (bolezenskih znakov še ni bilo), potem pa je zbolel. Če pa traja več kot tri tedne, pa po moje ni več v povezavi s tem.
To so moje izkušnje, sicer pa veš, da je vsak otrok drugačen.

Hehe, moja dveletnica tudi zamahne, pa je zaradi tega nihče ne udari nazaj. Saj pravim, pri mlajših je drugače, ker jih še usmerjaš, kaj se sme in kaj ne. Je pa tega seveda čedalje manj. Da pa bi me udaril sin, ki je večji, si pa sploh ne znam predstavljati. To pomeni absolutno nobenega rešpekta z njegove strani.