Noč čarovnic?
Naj razložim, zakaj sem postavila to vprašanje.
Včasih razmišljam, če nisem morda malo za luno. Morda sem zarjavela, morda celo po neki logiki pašem med amiše. Meni osebno so ti, totalno skomercializirani prazniki čisto brez pomena in ne čutim do njih pozitivizma, niti jih ne razumem.
Torej, obstaja noč čarovnic, ki so pred nekaj leti prišle k nam. Kar tako, na lepem. Kar neke čarovnice. Pa so rekli, da je to skomercializirana Amerika, ki je seveda po ključu globalne tržne politike prišla k nam in to je to. To je pač demokracija, ki taka je in ljudje sprejemajo svet kot en sam velik trg. In mi Slovenci, moramo seveda vse bedarije, ki se vsaj malo prodajajo takoj posvojiti, ker moramo v korak s časom.
Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj bi jaz v neki majhni Sloveniji praznovala nek halloween. Kaj mi pomeni? Nič. To da po Ameriki letajo čarovnice ni nič novega, mimogrede letajo vse dni v letu, ne smo zdaj. Največje ironija pa je, da sam halloween nima nobene zveze z Američani – no ja, pravzaprav jo ima – vendar le toliko, kot so v zgodovini prevzeli praznik od Keltov, ki so se naselili v Ameriki.
To je pravzaprav keltski praznik, kjer je ljudstvo prosilo za naklonjenost bogov, preganjanje zlih duhov ter se priporočilo za naslednje ugodne poletne dni (praznuje se namreč na nekoč zadnji poletni dan). Bogovi naj bi jim naklonili dobro letino in jih varovali pred zlim, zato so jim darovali – darovali živali, včasih tudi ljudi in celo otroke tako, da so jih sežigali na kresovih – od tod ogenj kot simbol.
Jaz v neki majhni Sloveniji nimam niti najmanjšega namena častiti nek tuj praznik – povrh vsega, pa se mi zdi, da s tem odobravam, kar so počeli. Sežigali žive ljudi in živali. Halo? To naj praznujem? Ker če iz tega ven praznujem karkoli drugega, praznujem prodajanje megle.
31. oktobra je pri nas dan reformacije. Več kot polovica jih sploh nima pojma, kaj praznujemo. In polovica od teh misli, da je noč čarovnic postal državni praznik in da so doma zato, da kurijo sveče v bučah in ‘strašijo’ okrog. Primož Trubar? Kateri model pa je že to? Neki prazgodovinski skakalec s pod Ponc najverjetneje. Slovenska knjiga pa se je itak napisala sama, leta nevemkateregaže.
Glavno da smo mi doma in strašimo, pa da se prodaja. To je smisel 31. oktobra, dneva pred najmirnejšim dnem v letu. Ne gre mi skupaj. Ker sem cenila tiste, ki jih ni več, pa si mislim, da potrebujejo spokojnost, ne da jih nekdo straši, pa niti ne ve zakaj.
Sem zagovornica lokalne kulture – hallowen pri nas ni praznik, tako kot na Irskem ni praznik dan slovenske državnosti. Zagovarjam stališče, da je kultura, tam kjer je doma, najlepša, edinstvena in posebna. Če jo prenesemo izgubi čar.
Zakaj praznujemo valentinovo? Pri nas se ženijo ptički na gregorjevo. Kaj je že to?! Kdaj!? Nimam pojma.
Ja res sem za luno.
Se strinjaš z njenim razmišljanjem, ali s tem, da v zadnji povedi trdi, da je za luno?
Hja, ne vem no, meni tudi ta praznik ni ne vem kako pomemben, ampak vseeno pa prižgem tisto bučko (mi ji pravimo strahec), ker postane res vse bolj strašljivo – prej se znoči, vreme je bolj “creepy” in kar paše kakšna dišeča svečka v strahcu. V bistvu bi to svečko prižgala tako ali tako, ampak ja, 1x sem res kupila glineno bučko in je čisto vseeno, ali je v njej, ali pa na prostem. Draga pa ta bučka tudi ni bila. Da bi se pa šemili in jedli sladkarije pa ne.
Dosti bolj neumen praznik mi je martinovanje – ko se je sama maščoba in se na koncu še napije. Tukaj pa res ne vidim nekega globjega smisla. Ja, v redu, takrat “Martin iz mošta naredi vin”, ampak da se je treba nasičiti z maščobami in nažgat, mi je pa mimo.
Meni noč čarovnic ne pomeni nič globljega.
Enostavno je zabavna. Mi jo ne ‘praznujemo’, mi se enostavno zabavamo.
Že nekaj dni delamo strahce, pa girlande duhov in netopirjev.
Jutri imamo zabavo za hčerko in nekaj njenih prijateljic.
Pekli bomo kače, vlagali žabe v strup in netopirje v kri, na vrtu pekli kostanj, jedli črve z zemljo in pili kri.
Seveda bi lahko tako tematsko zabavo imeli tudi sredi poletja ali pa zime, ampak, če je že noč čarovnic in so počitnice in so oranžne buče vsepovsod, se mi pač zdi, da je zdaj primeren čas.
Kopiranje amerikaniziranih praznikov ob dejstvu, da kritiziramo ameriško vlogo svetovnega policaja in glede na njihov način življenja, je dejansko neumnost brez primere.
Da je pa Martinovanje neumen praznik je pa še večja neumnost. Saj se ga ni treba nikomur nažret, razen tistemu, ki se res hoče ali pa se ga nažre ob vsaki priložnosti ko pride do kozarca.
Za imigrante še razumem, da praznujejo valentinovo in noč čarovnic, za Slovence pa šele potem, ko praznujejo tudi domače praznike kot so Gregorjevo 12. marca, Jurjevo 24. aprila, Martinovo 11. novembra, Štefanovo 26. decembra in še godove domačih in prijateljev. Kar nekaj od teh praznikov se da preživeti brez prenažiranja.
Gre za to, da praznovanje ni več nekaj, kar bi počeli zato, da posvetimo spomin na nekaj in ob tem meditiramo, ampak so prazniki postali tržno naravnana možnost zabave in žuranja ter prostih dni. Enostavno gre za poplitvenje vseh praznovanj, kjer je vse na površju, kjer ni važno, kaj se praznuje, ampak da se uživa. Sprejeli smo praznovanja, katerih bistvo je, da se troši, je in pije. In seveda da je ima fajn. Saj ne gre samo za haloween in valentinovo, gre tudi za novoletne praznike, kjer gledamo okrašene jelke in trgovine dva meseca pred božičem in novim letom in nam vse skupaj (vključno z darili, s katerimi zasipavamo ljudi) itak več ničesar ne pomeni.
Nič več nima globjega pomena in nič razen “tukaj in zdaj”, razen “uživaj dokler moreš” ne šteje. Seveda so tudi redke izjeme, ampak so tako redke, da jih nima smisla niti omenjat. Prepričana sem, da bo čez kakšnih 20 let maškaranje za “noč čarovnic” skoraj čisto zamenjalo naše pustovanje.
Tako je pač to. Če ne vemo, zakaj bi morali praznovati naše praznike, jih bomo pač zamenjali s tržno zanimivejšimi tujimi. Nekoč so bila praznovanja v resnici nekaj posebnega za otroke (in za odrasle), saj so si takrat privoščili stvari, ki si jih med navadnimi dnevi niso mogli. Takrat so se zbirale res cele družine, se ob mizi pogovarjale in imele različne običaje, medtem ko se je po kuhinji razdišal vonj pravkar pečenega peciva. Danes imajo otroci vsak dan lahko vse, kar si poželijo. Prazniki so nekaj posebnega samo zato, ker so lahko doma, namesto da bi šli v šolo. Tradicionalni običaji so pa za večino itak utonili v pozabo. Kar na stežaj odpre vrata različnim haloweenom in podobnim “praznikom” brez vsakršne teže.
AnaAna, nisi za luno. Tudi jaz razmišljam tako kot ti in si zaradi tega seveda ne pustim reči, da sem za luno.
Sva se zadnjič z mojim mulcem pogovarjala o praznikih in sem mu jamrala, kako smo vsi kar pozabili na tradicionalne praznike in običaje ob njih, me je vprašal: “In kdo je kriv za to?” Me je “najdu”, a ne? Vsako praznovanje ima nek globji pomen in naša generacija ga je kar uspešno zamenjala za plitvo potrošništvo.
Ne maram skomercializiranih praznikov. Ampak časi se spreminjajo in globalizacija je prinesla tudi to. Sicer pa so ravno tako nekoč do nas prišli novoletna jelka, pa Dedek Mraz, da o Božičku ne bi. Pa namesto godov smo začeli nekoč praznovati rojstne dneve.
V skledi s sadjem smo včasih imeli jabolka in hruške, pa kasneje še pomaranče in banane, sedaj pa večkrat tudi mango in papajo. Pa nam je treba?
Kaj ostane od buče, ko jo izdolbejo? Prazna lupina. To je tisto, kar ostane tem kvazi-praznikom: lupina. Zunanjost. Nato gre še dlje: vanjo postavijo luč. In to luč zatemnijo. Buči vzamejo njen osnovni namen, da je nekomu za hrano, in vanjo postavijo svečo, luč – pa ne zato, da bi komu svetila, kaj razsvetljevala; pač pa, da bi strašila. Je to bistvo luči in sveče? Da straši?
Se pravi dvem stvarem vzamejo njuni bistvi. Komentar je odveč.
Kaj praznujete na 31.10.? Kakšen je namen, smisel, cilj, poslanstvo, zgodovina tega kvazi-praznika? Če grem po koledarju: praznujemo novo leto -nov začetek, pa kulturni praznik, pa 8. marec v spomin na boj za enakopravnost žensk, pa Veliko noč (kdor pač jo) z vstajenjem Kristusa, pa upor Slovencev proti okupatorju, mednarodni praznik dela, dan neodvisnosti, Veliki šmaren, dan reformacije, dan spomina na mrtve ali Vsi sveti, Božič, dan državnosti – za vsakega od teh praznikov vem povedati, zakaj ga ali pa ga ne praznujem. Edino te čarovnice, ki nam jih hočejo uturiti na vsak način namesto dneva reformacije, so mi totalka mimo.
Sin je v torek domov s CU prinesel namalano bučo. Ga vprašam zakaj. “ja, ker so čarovnice”. Kakšne čarovnice?? “Ja, mami, noč čarovnic” Kdaj pa je noč čarovnic? “Ja zvečel pled vsemi svetimi” Pa sem še ne 4-letniku razlagala, kako krvoločen praznik je noč čarovnic in da ga pri nas ne praznujemo in ga tudi ne bomo. Da pa ta dan, dan “pled vsemi svetimi” praznujemo dan reformacije, čeprav nismo protestantje, da se s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo Primoža Trubarja in njegove druščine, ki se je trudila, da smo Slovenci dobili pisano besedo. Ki so se trudili za to, da danes beremo Ostržka, Kekca, pa konec koncev Nodija v slovenščini. Ki so tvegali svoje glave, da so lahko slovensko govorili in pisali. To praznujemo pri nas 31.10.. In zdi se mi na smrt žalostno, da ne v vrtcu in ne prvih razredih devetletke nihče niti z besedo ne omeni reformacije, medtem ko se na račun neke noči čarovnic izgubljajo ure in ure praznega mlatenja slame. Ni treba nobene hude znanosti delat iz tega, vse se da razložit tudi čisto majhnim otrokom in jih vzgajat v ponosne državljane, ne pa v ovce, ki bodo pobasale vsak idiotizem, samo da bodo lahko trošili in iskali zadovoljstva v bučnih, a praznih zabavah.
Ker sem nekaj brisala prah po anglistiki, mi je ozadje noči čarovnic dobro znano. Zato pri nas praznovanja tega praznika ni in ga ne bo.
Pa dobrno, no!
A mi lahko nekdo razloži, kaj je narobe z zabavo kar tako?
Zakaj mora biti za vse nek razlog, pa nek globlji pomen?
Od risank, do knjig, igrač in seveda, tudi zabav. Bog ne da, da bi otroci nekaj počeli samo za zabavo, v vsem mora biti nek nauk in razlog.
Mi smo imeli zabavo že za vse živo, od mednarodnega dneva popkorna, do cinqo del mayo, st. patrick day, pa še kakšnega bizarnega bi našla. Pa tudi za gregorjevo smo spuščali lučke. Nekatere praznike smo praznovali večkrat (ker nam je bilo super zabavno), nekatere samo enkrat. Vedno se pozanimamo, kje je izvor praznika, zakaj in kje ga praznujejo, potem pa se imamo fino. Ja, groza, si drznemo! In si celo upam trditi, da je tudi poučno.
In tako kot je ena že zgoraj zapisala, kaj je tradicionalno se spreminja. Še dobro!
To, da se pa v šoli ne učijo o reformaciji, pa s komercializacijo oz. z zabavo za noč čarovnic nima nobene veze.
Za to, da se zabavam ali se imam fajn, ne rabim nobenega posebnega dne. Zame ima praznovanje malo globlji in drugačen pomen od samo zabave. Kaj pa je zate zabava?
Zato sem pa že zgoraj zapisala, da dneva čarovnic ne praznujemo, imamo pa takrat zabavo. Med ustvarjanjem pa vseeno otrokom povemo v čem je štos.
Zato, ker uživamo, ko je hiša polna otrok, ki dajo prosto pot domišliji v ustvarjanju na temo čarovnic in strahcev, ko se zmišljujejo, kaj vse bodo pripravili, da bo izgledalo čim bollj grozno, da ne rečem nagnuson, pa da bodo to še vedno z veseljem pojedli. Pa kako bodo te jedi poimenovali.
In, ko vrt zažari v lučkah in na sredini zakurimo, pa se otroci preganjajo okoli in jih vidiš kako uživajo v svojih pečenih kačah in toplih krvavih napitkih, me prav nič ne briga, če zadeva pri nas nima tradicije, če je uvožena iz Amerike in skomercializirana, ali pa iz Kitajske, nam je lepo in lahko rečem, da je to naša tradicija.