da NE izpišemo otroka po enem tednu iz vrtca? Da ima ogromno otrok krize. Da naš ni edini. Res je da tuli že doma (star bo 3) in noče v vrtec. Res je, da ga mora vzgojiteljica “trgat” iz mojega naročja. Jutri zjutraj pa ga bo v vrtec peljal mož (moram biti zgodaj v službi) in me je kar malo strah, da ga ne bo pustil tam.
Že sedaj ko mu razlagam, da pač joče in noče v vrtec, dela mož paniko, da bi otroka izpisali in bi bil dalje doma pri babici. Ko bo pa jutri videl kako to izgleda in kako sine kriči pa ne vem kaj bo. Mož je prepričan, da jok ali “strah” pred vrtcem slabo vpliva na psiho sina. Razlaga, da je zaradi tega ker silim sina v vrtec večja verjetnost, da bo alikoholik ali narkoman. Ko pa je videl že pred meseci kako je sine razvajen pri babici, pa je govoril, da mora čim prej v vrtec. Sedaj pa razlaga spet čisto drugače. Da kako so otroci bogi ko jočejo pred vrtcem. Pa da otroci nimajo pravega otroštva, ker jih že tako zgodaj, pri 3 letih silimo v vrtec je po njegovem to razlog da se mladostniki zatekajo k drogam. Jaz sem že čist nora ko to poslušam. Sama sem prepričana, da je prav da gre otrok pri treh v vrtec. In da je zdaj bil pravi čas, da se mali odcepi od babice in dedka, kjer se je totalno razvadil, kjer so mu vse popuščali. Pazila sta ga moja starša ker živimo skupaj. Saj so tudi hodili na sprehode, ampak otrok po moje ne more bit do šole samo s starimi starši.
To sem možu že vse povedala, pa je vsak dan huje, ko sliši, da mali noče v vrtec.
Sedaj že dela paniko, kako ga naj on sam jutri pelje, da mu bo hudo, da ga noče pustiti tam, če bo sin kričal in jokal. Res me je malo strah, da ga ne bo pustil tam in bomo potem imeli še večje probleme.
Kako naprej???

Hvala za nasvete in lep dan vsem

Hudo je staršem ko gledamo objokane očke naših sončkov. Sigurno da ima vajin otrok krizo saj se je babica posvečala samo njemu, sedaj pa se je znašel v skupini večih otrok in se mogoče zaradi tega počuti zapuščenega. Vendar bo otrok moral iti skozi to, če ne sedaj pa ko bo moral v šolo. Vprašaj moža ali vajinemu sinu ne bo treba v šolo če ne bo hotel( ali bo takraš še mislil, da bo otrok postal pijanec ali narkoman). Otrok potrebuje za normalen razvoj družbo svojih vrstnikov in to čimprej ne šele ko stopi v osnovno šolo. Takrat so krize še večje in hujše.

WW

lepo mu povej, da ima otrok samo še 3 leta na voljo, da se socializira in privadi na druženje z ostalimi otroki.
Pri 6-ih letih bo moral v šolo, kjer ga bo življenje dosti bolj teplo, če ne bo navajen komuniciranja in sodelovanja z ostalimi otroki.

tudi mi smo našo dali s 3.letom v vrtec, smo pa imeli srečo, saj je kar dobro prenesla.

poskusite z bolj psihološkim pristopom….mi smo našo prepričevali in hvalili, kako je že velika in pametna, da gre lahko sploh v vrtec, da ne govorim o darilih….

Sedaj je 1 leto vrtca že za nami, 1-mesečne počitnice tudi in tamala je komaj čakala na vrtec, da bo dobila kot darilo kolo….sicer je tudi pogrešala malo prijateljčke, ampak pravo kolo, ki “ga dobijo otroci v višjih skupinah”…to je pa zakon!

Ne vem, če je otrok razvajen, ga poskusite z nagradami prepričati….a zmerno, da ne bo še huje… 🙂

Čudno, prej obratno situacijo bi razumel. Da bi ti paničarila.
Tudi moja velikokrat nista hotel v vrtec, pa sem ju včasih zlepa včasih pa bolj na ostro zvabil v vrtec.
Žena ju je tako preputila meni, ker smo deci malo bolj trdosrčni, ona bi se tko zjokala.
Pač ob času spat, pogovarjat se z njim, da gre jutri v vrtec, prečitat pravljice, prilagodit se mu, kaj obljubiti in kaj zahtevati.
Zjutraj sem ju počasi prebujal, malce nasmejal, požgačakal,kaj lepega povedal, prizgal TV da sta se zbudila, včasih kako čokoladico ali viterginček, redkokdaj je šlo bolj an ostro, seveda takrat sem rekel da zdaj pa po vojaško ker nočeta sodelovat.
Še sedaj en moreta pozabit kako se po vojaško umiva, oblači, pa slovenska vojska v službi domovini:)
Odločali smo se katero majčko bomo oblekli, kaj bomo od igrač sabo vzeli…
Kaj bom jaz počel medtem, kje je mami….

ne vem, če boš prepričala moža , boš sigurno tudi malega, ker problem je v razvajenosti in obnašanju moža, na žalost:(

Včasih pomaga, če otroka pelje v vrtec kdo, ki ima “distanco”, npr. babica. Od mame se otrok najtežje odlepi, najbolj jo pogreša, včasih je primeren za to tudi oče, ampak v tvojem primeru mislim, da to ni, ker je neodločen. Poskusite z babico.

NE, tvoj ni edini ki tuli v vrtcu, naš je isti.
Kmalu bo tudi naš star 3 leta in je 1.9. šel čisto normalno v vrtec, v ponedeljek tudi, brez joka in brez problema. Potem pa je zbolel in včeraj je šel po dolgem času zopet tja. Prideva do učilnice in začne govoriti, da ne gre notri. Hotela sem ga na lep način pregovoriti, pa se ni dal, tako da ga je vzgojiteljica odtrgala od mene. Prav kričal je in ne jokal. Meni je bilo še bolj hudo, vendar vem, da na koncu vsi radi hodijo v vrtec in da je to pač šele začetek in da se bo unesel. V garderobi sem nato čakala, pa ni nehal kričat in me klicat. Potem sem raje odšla, saj sem bila čisto preč. Kasneje sem klicala in je povedala, da se je kmalu umiril. Ko sem ga po kosilu prišla iskat, sem ga vprašala, kako je bilo, pa je rekel, da dobr. Sem ga takoj vprašala, če bo še šel pa je rekel, BOM.
Danes zjutraj pa se je zgodba ponovila. Zopet je kričal in me klical. Vzgojiteljica je rekla, da naj grem, saj se bo pomiril. Danes ga bom pustila še da počiva in ga bom šla malo kasneje iskat, da vidimo kako in kaj.
Vsi so se navadili in se bo naš tudi, le vztrajnost je potrebna, saj na koncu bo užival tam.

Jaz pa mislim, da je potreben malce bolj takten in diplomatski pristop. Ti si k zadevi pristopila, kot da mož nima pojma, ti pa imaš absolutno prav. Sicer se strinjam s tabo, ampak malce se je pa vseeno treba ozirati tudi na parnterja. Med vama je prišlo do nestrinjanja o vzgoji, zato se je potrebno o zadevi pomeniti. Pusti možu, da pove svoje pomisleke, naj jih podkrepi s kakšnimi dokazi, skratka daj mu vedeti, da si odprta za kompromis, ne ga dajat v nič, ker kar neki bluzi. Oba očitno hočeta otroku le dobro, tvoj način se pač razlikuje od moževega, kdo ima pa prav, pa sam bog ve.

Ko sem jaz vpisovala svojo hčerko v vrtec, so nam na roditeljskem sestanku razložili, da bodo otroci sprejeli vrtec za svojega, ko se bodo s tem sprijaznili starši. Ne eden, ampak oba. Otroci pač čutijo, da nekaj ni v redu. Za moj okus ste otroka malo pozno dali v vrtec, a vsak ima pravico do svojega prepričanja. Čim bolj pozitiven odnos do vrtca s strani staršev bo pomagal tudi otroku, da ga bo čimprej sprejel.

vsak otrok ima krizo ob vstopu v vrtec, naš je jokal 1 mesec, zjutraj in tudi zvečer pred spanjem… bilo je grozno. Vendar mi nismo imeli druge možnosti, iskali smo varuško, pa primerne nismo našli (po mojih smotanih kriterijih baje…. ker sem pač raje preživela krizni september, kakor da mi otroka vzgaja upokojena kuharica ali čistilka… brez zamere, nič nimam proti tem poklicem-moja kaprica pač).

mi smo se tega lotili sistematično, dobivali smo se popoldan v parku z znanci, ki so prav tako otroka vpisali v isti vrtec zato, da so se otroci tudi popoldan spoznali in se navajali drug na drugega. Obljubljali smo mu določene stvari, npr. novo igračo…. se strinjam-to je bilo nevzgojno 🙂

sicer pa… jaz sem tako kričala v vrtcu, da so moje starše klicali v službo, da me naj izpišejo… pazila me je do šole babica, pa nimam občutka, da bi imela kakršne koli sociološke probleme kasneje, normalno sem končala vso obvezno šolanje in sem univ.dipl… nisem se zapila in zadrogirala, sedaj imam družino in 2 otroka.
lp

Skoraj vsak ima krizo. Ampak pri treh letih večjo kot pri enem letu.

Še naša zgodba:

Ko sem morala po hčero drugič v vrtec, ker se po dveh urah še vedno ni pomirila, sem jo morala peljati v zdravstveni dom, da je dobila pomirjevala in bila na opazovanju, ker je imela povišan krvni tlak in zaradi hlipanja ni pravilno dihala.

En mesec smo nato uveljavljali rezervacijo in tisti čas jo je “zopet” pazila babica. Smo pa jo (v tistem času rezervacije) vozili enkrat tedensko na cicibanove urice in uro pravljic v knjižnico, da se je počasi navadila, da je lepo, ko lahko kje sodeluje sama in ko pride ven jo čaka mamica in očka. Smo pa ji ves čas (predvsem pred spanjam) ponavljali, kako je velika in da je prišel čas, da gre tudi ona v vrtec, kot gresta mamica in očka v službo (priznati moram, da sva jo takrat dajala tudi v kakšen “trgovski” vrtec za kakšno uro in sva midva odšla na sladoled).

Ko je prišel oktober smo jo zjutraj zelo zgodaj zbudili (zvečer o odhodu v vrtec nismo posebej govori, da je ne bi prestrašili). Očka se je od nje takoj poslovil in ji povedal, da gre v službo, jaz pa sem jo peljala v vrtec, tako, da je bila tam prva. Ponovno sem jo predstavila vzgojiteljici (predhodno smo se pozanimali, kdaj bo dežurna “njena” vzgojiteljica), povedala, da moram v službo in da jo pridem iskat ob treh (ji pokazala kje bodo kazalci na uri) in se od nje poslovila in brez obotavljanja odšla.

Seveda so tekle solze še več mesecev (posebej po odhodu v vrtec po bolezni, praznikih,..) ampak tiste histerije pa ni bilo nikoli več.

No, sedaj se ukvarjamo s predolgim jezikom, ko ima vedno zadnjo besedo ona – a to je že druga zgodba.

MG, to ste pa res lepo rešili. S potrpežljivostjo in posluhom.

Na začetku je strašno težko, verjetno za malo starejše malčke, ki več razumejo, še bolj. Na vsak način morata vztrajati. Ker sva oba vztrajna in veva kaj je za otroka najbolje teh težav nisva imela, zato ti težko svetujem kaj točno reči, da te bo mož poslušal:( Vztrajaj! Bosta videla, čez nekaj mesecev domov ne bo hotel, pa bo druga dilema pred vrati.

upam, da otrok ne posluša teh moževih paničnih izjav, ker vse razume
poskusi se z možem na samem pametno pomenit in ko bo on imel vse razpucano, potem šele lahko delata na otroku.
sicer se pa strinjam s tabo-zas otroka pri 3 letih je že pravi čas za vrtec, seveda pa so si otroci med sabo 1000{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} različni-iz istega gnezda, kaj šele drugi.

Ja, pa res. Pri nas je nekaj časa pomagalo to, da je bil otrok med prvimi v vrtcu. Saj je res manj neprijetno, če se vate ne zazre 20 parov oči. Peljite ga malo prej.
Toliko o otročku, za očka pa ne vem …

Mož joče doma, jaz pa v službi.
Pravi, da je bilo ful grozno, da je moral otroka pustiti tam…
Da je jokal in da ga želi izpisat.
Trenutno sem sesuta in brez besed.

Hvala vsem za nasvete.

če je mož trenutno brezposeln in je doma, bi pa morda le razmislila o tem, da otroka za pol leta izpišeš, morda bi se mož potem počutil “bolj koristnega”, če bi pazil na otroka in zato želi, da ga izpišete…
lp

Odgovorila bom na splošno: moškim je načeloma zelo težko karkoli dopovedati. Najbolj se obnese metoda, ko jim počasi serviraš neko idejo, tako da jo postopoma sprejmejo za svojo oz. imajo na koncu občutek, da so se tega sami domislili.

Mislim, da ima tvoj mož prav – otrok je še majhen, nič ne bo narobe, če bo še malo doma – do šole je še daleč. Če tako hudo trpi, ga jaz ne bi silila, sploh pa, če imaš drugo možnost. Babice in dedki so zato, da otroke razvajajo, ne bo prehude škode zanj.
Raje se vprašaj, zakaj tako trmasto vztrajaš, morda pa je še kakšen drug razlog? Morda zato, da bo po tvoje?
Mi je pa všeč tvoj mož, ko čuti z otrokom, takšnih očetov je malo, običajno je obratno – mama popušča, oče trmasto vztraja…