Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Partnerjeva družina

Partnerjeva družina

Se vnaprej opravičujem za dolgo sporočilo.

Imam problem, ki ga komaj še uspem prenašati in ga ne znam rešiti.

Pred nekaj leti sem se priselila k partnerju, s katerim imava otroka. Težko se je bilo njemu navaditi name v stanovanju, kajti dolga leta je živel sam in temu primerno oblikoval svoj prostor. Zaradi tega je bilo težko tudi meni. Ampak čez to zmorem.

Stanovanje imamo v hiši njegovih staršev. Kar me samo po sebi ne bi motilo, če ne bi situacij nadstropje niže reševali glasneje in manj prijazno, kot sem jih bila navajena sama, in če se ne bi vtikali v naše življenje. Ampak tudi to zmorem.

Zadnje leto pa se pojavlja težava, ki je ne zmorem.
Partnerjeva sestra ima veliko časa. Po duši je zelo dober, družaben, klepetav, samosvoj in vtikljiv človek. Večkrat sva k njej peljala otroka v varstvo in hvaležna sem ji za te ure. Zaupam ji, ko je sine pri njej. Ampak … Vse večkrat je prišla k nam. Pogledat dete. OK. Na hitro pomit posodo. OK. Ne vem, kdaj je njeno početje šlo čez rob. Sčasoma je preraslo v občasno pomivanje posode, sesanje, brisanje prahu, zalivanje rož, kontroliranje vsega tega, koliko prahu, pospravite hladilnik, preden greste od doma, zakaj je to na tleh, kontroliranje otroka, je premalo oblečen, ima vročino, zakaj nima copatk, mu skuham večerjo, jemlje mi ga iz rok, se pred njim prereka z nama o vzgoji … Ker je veliko prisotna v hiši, kljub temu, da stanuje drugje, se zgodi, da je na naših vratih, še preden vstanemo, desetkrat vmes in ko se spravljamo spat. Ko kam gremo, pospravi naše stanovanje v nulo. NAŠ nered, naše stvari, naš prah, naše obleke, najin otrok … Stvari, s katerim se s partnerjem dogovarjam, da bi jih skupaj uredila tako, da bo obema prav, pa mi ne pusti zraven, ker bi rad sam, obrne po dolgem in počez. Morda bi komu godilo, da ima takšno pomoč. Jaz je NOČEM. Večkrat sem ji rekla, da ne maram, da to počne. Pa pravi, ja, saj vem, pa bom jaz na hitro … Precej mlajša sem od nje in imam občutek, da me ima za nesposobnega otroka, ki se dela finega pred njo. Še večkrat sem o tem govorila s partnerjem. Ki posluša, se strinja, pa vendar nič ne ukrepa.

Zmešalo se mi bo.

Lahko bi sama nenehno pospravljala in pazila na vse ter upala, da ne bi nič ostalo zanjo. PA NOČEM. Hočem živeti svoje življenje, četudi je posoda umazana do zjutraj, na knjigah prah in med dopustom v hladilniku mleko. Pa nimamo svinjaka. Hočem, da sama z možem vzgajava otroka, tudi če so najini prijemi kdaj vprašljivi in nepravilni. Hočem se učiti na lastnih napakah. Želim družino, v kateri smo le mi trije. Hočem MIR. Nobenega vtikanja, pregovarjanja.

Pa vendar vem, da nam želi dobro. Da je dobra duša, ki hoče pomagat. Da ne more zastopit, da mi je to nadvse odveč. Zato se ne morem na smrt skregat z njo.

Kregam se s partnerjem, ki ne razume, da me to tako mori, in ki ne naredi ničesar, da bi se zadeva normalizirala. Ga po eni strani tudi razumem. Njegova sestra je. Veliko mu je pomagala. Ne želi izpasti nehvaležen. Vseeno mu je ali morda celo dobro, da ni treba nama. Pa vendar … Če bi bila situacija v moji družinji takšna, bi se že zdavnaj odločila za otroka in partnerja.

Seliti se zdaj ne zmoremo. Daaaaleč je še, da bodo stvari z našo parcelo zrele. Partner je vezan na hišo tudi glede službe.

Kaj lahko storim? Brez dosmrtnih zamer? Da bomo živeli po svoje in v miru?

V svoji znerviranosti sem celo pomislila na to, da bi spakirala naju z otrokom, najela garsonjero in povabila partnerja z nama. A … manjše, dražje … In strah … kaj če ne bi šel …

Ja, saj, kaj če ne bi šel? Če izhajaš iz tega, potrpi.

Kadar se pripravljaš na spremembe upoštevaj najhujše katastrofe. Če si predstavljaš, da boš kljub njim in z njimi lahko preživela in srečno živela, potem se nimaš česa bati in tudi akcija je odločnejša in učinkovitejša.

V svoji znerviranosti sem celo pomislila na to, da bi spakirala naju z otrokom, najela garsonjero in povabila partnerja z nama. A … manjše, dražje … In strah … kaj če ne bi šel …

Če je partnerju kaj mar zate in otroka ……..bo šel s teboj! Če pa ne……potem pa si si na jasnem.
Srečno!

nova
Uredništvo priporoča

Si v nezavidljivi situaciji. Mislim, da je prvo, da se s partnerjem vsedeta in zadevo skupaj izpeljeta, če misliš, da ne bo šlo, je na partnerju, da se pogovori s svojo sestro, če ne bo zaleglo zamenjajte ključavnice in naj nič več ne hodi v vaše stanovanje in naj vam ona ne kroji vašega življenja. Imam občutek, da se ti bo zdaj zdaj zmešalo in da od svoje družine nimaš nič, to pa enostavno ne smeš dovoliti in pika.

Res ti nisem kaj dosti pomagala, ker je vse na tebi in na tvojem možu. Ampak ne pusti se in zadevo pelji dalje tako daleč, da se zadeve uredijo, pa tudi, če se boste morali seliti v manjše najemniško stanovanje. Tam bo vsaj mir in vse bo vaše, brez, da bi ti kdo stikal po hladilniku, te učil tega in onega. Sem mnenja, da ima tu mož veliko besedo in da je on prvi, ki mora poseči vmes in zadevi narediti konec.

SREČNO.

se čisto strinjam z 42na,samo bi še nekaj dodala.če sem prav ocenila situacijo ti je na začetku pasalo,da ti je malo pospravla,popazila na malega,itd…po moje si že takrat naredila napako.takoj bi se mogla postavit,da ti to ni všeč in da v svojem gospodinjstvu si ti tista , ki bo pospravljala.po moje je zdaj prekasno.karkoli boš zdaj ukrepala ( moje mnenje ) bo prepir in zamera.
če greš na svoje dobro premisli,kajti odpovedane ti bodo vse pomoči. mislim na varstvo otroka.če bosta to zmogla kar korajžno. če pa je mož zelo navezan na svojo družino,se pa zavedaj,da ko bosta z možem na svojem,pa dam samo primer,bo otrok bolan pa ga ne boš imela kam dat,bos dobila pod nos da si tega kriva ti,ker če bi bila doma bi ti ga pomerkala sestra.to pa ti povem iz lastnih izkušenj.zato se usedi z možem za mizo in res pretehtajta pluse in minuse.šele potem ukrepaj.če bo mož prijel s tabo,sevsi samo hitro preselite.če pa bo cincal se pa malo zamisli. to je samo moje mnenje.

Ko se boš v tej hiši in v tem stanovanju počutila DOMA in ne samo gost, boš tudi našla pravo rešitev.

Hvaležnost (tvoj partner do sestre) se mora nekje končat. Obstajajo meje, ki jih moraš sama postavit. Če partner noče nič rečt sestri, ji reci ti. Zaklenite vrata, če je to možno!

Zakaj bi se morala na smrt skregat s svakinjo? Saj ji lahko lepo poveš, kaj te muči. Če se ne moreš odkrito pogovoriti z njo, sprintaj tole svoje pismo in ji ga daj prebrat. V njem ni nič žaljivega, le lepo opisana težava, zato ni razloga za užaljenost. Morda v svoji želji, da bi vam pomagala, ne opazi, da je šla čez vse meje in jo bo pismo streznilo. Če bo razumela in se umaknila, bo lepo, če bo zamerila in se umaknila, bo sicer manj lepo, ampak tvoj problem bo rešen. Vsekakor je bolje to, kot da razdiraš družino.

A posljes svakinjo se malo k meni? Jaz jo sprejmem odprtih rok, se prespi lahko, ce zeli. :))))

Ni pomembno biti popoln, pomembno je biti popolnoma to kar si.

Uf, kaj naj ti pametnega rečem na to ?!
Rada bi ti pomagala, vendar še zdaleč ni enostavno.
Zato ti bom pomagala tako, da ti predstavim svoj pogled, kaj je v tem + in – :
+ pospravljeno imaš
+ ni treba skrbet, če pozabiš vklopljen štedilnik
+ rože so zalite
+ še nekdo se ukvarja z otrokom
+ še vedno bolje ustrežljiva sestra kot komandovalna tašča
+.. ?

– na kvadrat (!) = da te partner ne upošteva
– mislim, da res ne bi odšel s teboj
– ni nobene zasebnosti
– kmalu ne boš več ne žena, ne mama, ne gospodinja, na svojem pa itak nisi..

Ali je sestra samska?
Nekaj predlogov :
– ji lahko zaupaš za kak vikend otroka, češ da bi bila rada npr.za obletnico sama z možem?
(=tačas temeljito razpucaš z njim)
– povej na lep način, da lepo a …
– vse kar bo uredila, prestavi takoj vsaj za 10 cm po svoje, da bo opazila
– začni ji nalagati dodatno delo, ki ga ni pričakovala

Mogoče ji boš potem presedla… najbrž boš skasirala 1 mio očitkov…. in še in še….Verjetno je naj-elegantnejša rešitev, da začneš kar pri njej… (ne selitev)

Sporoči, kako ti gre.. SREČNO !!

Nisem brala kaj so ti napisale, a dala bi ti en nasvet. Postavi mu rok, da se s sestro pogovori o teh vdorih v vašo zasebnost, če ne se boš ti. Seveda je rok lahko razumski- nr en mesec in ga en teden pred potekom še enkrat opozoriš. Če se do takrat ne bo pogovoril jo ti posedi prvič ko bo prišla k vam in boš sama. Nato ji lepo povej, da je vajino stanovanje VAJINO in ne želiš kontrole. Če se ne bo odvadila bosta dala na vrata ključavnico, ki ji bo preprečevala vstop. To bi bil moj način. Verjetno bo potem kar nekaj časa skregana, a imela boš mir. Če partner tega ne bo prenesel- ti ostane še vedno selitev.

Drugi način pa je, da naslednjič ko jo zaslišiš da prihaja začneš na ves glast presti in vpiti ja ej to mi delaj,aaaaa, ja to, u kako paše…. dej me …. in podobno, da bo imela občutek da je v akcijo padla. Pa naga ven iz spalnice. Če ima kaj v glavi jo nekaj časa ne bo.
Uspešno reši.

Res mi je pasalo, da sva lahko pustila sina pri njej. In tudi ni me motilo, da je enkrat, dvakrat pomila posodo, če sva imela z možem delo. Ampak če bi vedela, kam bo to pripeljalo, se ne bi zgodilo niti prvo niti drugo.

Glede varstva: to sekundo sem pripravljena začet iskat varuško, ki bo pazila na sina, ko bo potrebno. Najbrž moram to uredit, mogoče bo potem lažje razumela.

“Ko se boš v tej hiši in v tem stanovanju počutila DOMA in ne samo gost, boš tudi našla pravo rešitev.”
V tem je veliko resnice. Bi rada, ampak sem sama (oz. smo mi trije) za to premalo.

Medo, tvoji plusi, ja, saj so plusi na splošno, ampak ne v mojem primeru za to ceno. Raje imam manj pospravljeno in suhe rože.

Sem jo enkrat vprašala, kako bi ji bilo, če bi jaz prišla v njeno stanovanje in se lotila čiščenja, pomivanja, prestavljanja stvari. Ni bilo pravega odziva. Ampak mislim, da bi znorela.

Tudi sama sem razmišljala o tem, da nam izroči svoj ključ. Ampak to se mora zmeniti z njo moj partner.

A res ni nič tvojega tam notri (nate napisano) ?
Jaz bi namenoma zlomila ključ v ključavnici, kao da je bil zgleda čist švoh material ključa; potem ne bo druge, kot da jo zamenjate. Za nakup nove in razdelitev ključev, bi na tvojem mestu seveda poskrbela sama…! Elegantno, kajne?

Da ni bilo odziva – valda, ženska je zamegljena, saj ni vedela na kaj leti. Zato sem ti pa rekla, da vračaj ”butasto za butastim”… ne vem točno v tvojem primeru, ampak npr. če ti ona pomije in pospravlja posodo, enkrat zamenjaj razpored po omarah…
Ali pa npr. ko pričakuješ, da pride v kratkem v stan. nekaj minut prej v hodniku na debelo namaži z loščilom tla, se umakni v neko drugo sobo, da pride tja… ko bo potacala (ali se celo prilepila)… je idealno da udariš

Ne vem, mogoče že mal nakladam, ampak meni so toliko že prenagajali, da sem se že davno umaknila… Danes če bi morala še enkrat čez to, bi se obnašala kot ‘jebiveter’, a ”izza ledja…..” ”nema zubanja zrna samnom”

Ravno mir je tisto,kar potrebujes…nobene kontrole, nobene dvojne vzgoje nic…svoje zivljenje, svoj red, svojo vzgojo…na tvojem mestu bi ze zdavnaj spakirala..ce je tipu kej za vaja z malckom, se premisljeval ne bo, ampak se bo odpravil z vama…ce bo kompliciral, bos tocno vedela koliko je ura…klinc pol za tazga…

hočem mir;
jaz bi tej dečvi za finto dal ene 5000 sit. pa ji zraven rekel da je to plačilo za hišno pomočnico. po mojem se nebi več smehljala in bi celo dojela kaj s tem želiš povedat.

Nisem brala odgovorov, moje mnenje pa je, da čim prej razčisti sama s sabo o tem, kako se ceniš!
Če ne znaš pospravljati za sabo in svojimi in če dovoliš, da to opravljajo drugi brez tvojega naročila, potem bodi pripravljena-dolgoročno, da počasi ne boš vredna nič. Zakleni stanovanje in brez posebnih obrazlag povej, da je to vaš dom in da boš že sama za sabo čistila. Jaz bi si raje najela čistilko in ji pošteno plačala, kot da čez nekaj let slišiš, da niti za sabo ne znaš počistiti….Najmanj problemov pa je resnično, če se odseliš-te!

Kot kaze, imas pac zakon v troje ali celo v cetvero – nic nisi povedala, ali ima tvoja svakinja druzino ali ne.

Obstajajo namrec posesivne druzine (podobno kot posesivne matere), pri katerih so bratje in sestre s svojimi starsi in med seboj povezani bolj kot z lastnimi partnerji, in zdi se mi, da utegne bit druzina tvojega partnerja ena od takih. Ta vrsta druzine svojim clanom ne pusti, da bi se odcepili in odrasli, kam boze celo odselili, prizenjene partnerje pa v najboljsem primeru jemljejo kot nujno zlo – prislek vedno nastopa sam proti celemu klanu.

Ce to drzi, imas precej hujsi problem od pospravljanja – na tvojem mestu bi koristno porabila cas, ki ga prihranis s tem, ko ti ni treba pomivat posode, in si poiskala kaksnega druzinskega svetovalca ali celo kaksno skupino za zensko samopomoc. Take zadeve se namrec ne spremenijo cez noc in tudi nimajo enostavnih resitev.

Javi se se kaj!

SG

A se je res tako težko z njo usest in ji reči: Hvala za vso tvojo dosedanjo pomoč, ampak odslej pa želimo VSE početi sami, ker se ne počutimo dobro, če nam gospodinjiš. Prosim te tudi, če se ob obiskih vnaprej najaviš.

GORENJKA- točno tako je

če mene vprašate ji ona Ne bo rekla nič.Ne mi rečt,da je svakinja 1-2x pomila posodo pri tebi? mislim,da ti zelo odgovarja,da ona pospravlja za vami,ker si bolj lene sorte ampak ti ja trenutno to odveč?

New Report

Close