torej, ali je samo moj triinpolletnik tak, kot bi imel roj čebel v riti?!?

po resnici povedano, niti ne hodimo veliko ven jest. mogoče enkrat vsake dva meseca, na pizzo ali na kosilo. včasih dvakrat na mesec, potem pol leta nič. na morju seveda večkrat.

kako umiriti otroka za mizo? a obstaja kakšen trik? moj sin sicer v končni fazi poje svojo porcijo (no ne zmeraj vsega, ampak s tem ga ne silim), ampak vmes ga trikrat lulat, mogoče še kakat, nemiren je (vedno ima s seboj barvice ali kaj takega, da se zamoti, vem da ni enostavno biti uro-dve pri miru), preseda se, vse mu je zanimivo naokoli, skratka zanimajo me vaše izkušnje.

“vem da ni enostavno biti uro-dve pri miru), preseda se, vse mu je zanimivo naokoli …”

Oprosti, zakaj bi moral biti uro-dve pri miru, saj je star tri leta in pol???
Če bi bil toliko pri miru bi bil gotovo bolan, ker zdrav otrok tolikoo časa NE MORE biti pri miru. Ne bodi prezahtevna do otroka v restavraciji.

Mi vedno vzamemo igrače, barvice, knjigico … in se igramo z njim, če nam dovoli. Včasih se igra sam za mizo.

Nikoli nismo bili več kot eno uro na kosilu in smo vedno gledali, da gremo ven jest takrat, ko je otrok spočit in namj je vedno lepo.

Jaz se spomnim, da smo imeli vedno cel ruzak igrač s seboj! Vmes smo hodili (enkrat eden enkrat drug) malo ven na sprehod….
Pozdravček!
Maja

Predvsem se vzgaja otroka že doma in ne šele v restavraciji.

Čisto noramlno obnašanje triletnika. Čudno bi bilo, če bi uspel biti dve ali tri ure pri miru za mizo in čakal vas ter poslušal zanj nezanimive razgovore odraslih. Prav je, da ga navadite, da poje svoje ob mizi in da ne tekate za njim po vsej restavraciji oz. da pride za mizo, ko dobi hrano. Da bi pa ves čas sedel zraven, je po moje utopično pričakovati.

Naši so se nekje pri petih letih tako umirili, da niso frčali okoli in raziskovali in da si jih lahko obdržal na miru kakšno uro do uro in pol. Prej pa ni bilo variante in tudi midva z možem nisva pri tem vztrajala. Res pa je, da nikoli nisva pustila majhnega otroka, da bi se sam potikal po restavraciji ali se plazil okrog, medtem ko bi midva jedla (kar sedaj pogosto videvam). Ali je eden jedel, drugi pa bil z otrokom okoli, potem se je zadeva obrnila. Ali pa je večji otrok toliko časa pazil malega in se z njim sprehajal, da sva midva pojedla, potem se je situacija obrnila.

Dokler so bili moji taki, torej mali in kot bi imeli mravlje v riti, smo imeli vedno kaj s seboj za risat ja ali kaksno drugo malo igrico ali pa smo izbirali gostilne kjer so imeli otroške kotičke in so tam lažje ob igri počakali na kosilo, danes je takih gostiln in pizerij malo morje.

Sam nimam otrok, zato moj nasvet in spoznanja prosim jemlji z rezervo.

Ravno včeraj sva s punco sukala oči v trgovini, kako “razvajeni” otrok samo nosi stvari okoli po trgovini in sitnari.

Moja miselnost je sledeča… Otroci očitno imajo tako fazo, ko jih ne smeš voditi zraven na taka mesta (trgovine, restavracije, ipd…). Če pogledam starše, ki vozijo v vozičkih (lastnih otroških) svoje otroke po trgovini, nimajo takih težav. Potem vidim starše, ki imajo otroka zraven, ki hodi s svojimi močmi po trgovini in dela direndaj. In potem so še starši, ki imajo toliko stare otroke, se že znajo kontrolirat v trgovini.

Moj nasvet torej… Kot na dlani je, enostavno ga pusti doma, pri varuški, vrtecu. Če pa nimaš teh opcij, potem pa pač ostaneš doma še ti. Sam sem drugače mnenja (in moja punca tudi), da ta problem nastopi le zaradi pomanjkanja discipline. Otrok se rodi kot nepopisan list in naloga staršev je, da ta list popišejo. Problem je v vzgoji. Moja mama ni imela težav z mano, od moje punce mama tudi ne… je pa res, da so takratni časi bili drugačni, danes pa je navada, da se otroku vse (dobesedno) v rit potisne.

Prosim ne vzami si mojih besed k srcu, jaz te ne sodim, ker vseeno ne vem kako imaš zadeve doma urejene. Zgoraj napisano je le moje splošno mnenje in nič drugega.

Piranha javi se, ko boš imel otroke. Takrat boš verjetno mislil čisto drugače in verjetno spraševal isto kot Anjana. Taki kot si ti ponavadi pri svojih otrocih z vzgojo čisto mimo brcnejo oz. ugotovijo, da so otroci mali ljudje in da je vzgoja zelo zahtevna stvar. Je pa res, da se je sedaj zelo fajn pogovarjat kako lepo vzgojeni bodo vajini otroci.

Oba imata prav. Res je veliko lažje vzgajati tuje otroke, pa vendar svojemu le ne moreč dopustiti, da bi obrnil okrog vse police v trgovini ali razgrajal po restavraciji.

Piranha, razumem kaj želiš povedat. Ampak poglej, Anjanin otrok je star tri leta in pol. Tvoje mnenje pa je, da naj bo otrok doma, ti, kot starš pa tudi. Ja, madona no, da pa skoraj štiri leta ne bi šla nekam na pico in to zato, ker imam pač otroka, no, tega pa ne razumem. Normalno, da če greš nekam na izlet, večerjo, na praznovanje rojstnega dne, da vzameš s seboj tudi otroka. In če je otrok od malega navajen restavracij, se tudi prej začne lepo obnašat. Moja dva sta bila oba hiperaktivca, prava živca, pa smo kljub temu vedno jedli po restavracijah. Pač nismo hodili v neke fensi restavracije, ampak smo šli v take, da je bila postrežba hitra, da so imeli stolček za hranjenje, s seboj smo pa vedno vlačili nekaj, da smo ju zamotili. Vse se da, če se hoče. Je pa sigurno utrujajoče 🙂

Evo, mi danes na kosilu s triletnikom in mravljami v riti, ter 8 mesečnikom, za katerga sploh nismo vedeli, da je tam.

Mi se doma pogovorimo kam gremo, kaj bomo počeli, kako se obnašamo. On se seveda doma z vsem strinja, vse ve kako in kaj, obljubi, da se bo “lepo odnašal” ampak potem pač enostavno pozabi – po moje.

Pri juhi je ponavadi še ok in zabava vso družbo, kosilo še nekako za silo poje, za sladico pa mu ni več mar in že ima sto in pet izhovorov, da gre lulat, kakat, ovčke/kozike/kravice gledat,…..
Men se to zdi za triletnika čisto normalo. Mi vedno izberemo kakšno gostišče, kjer imajo kaj zunaj za pogledat, da gre lahko kdo z otrokom vmes ali na koncu kosila (ko odrasli pijemo kavico) malo ven.

Itak pa traja takšno kosilo urico ali urico in pol, več pa za moje pojme taki otročki res ne zdržijo.

Mi imamo 4-letnika, pa kar gre. Res da ne sedi za mizo, svoje poje v parih minutah, potem pa pač malo raziskuje. Vendar mu ne pustim, da gre dlje od mize kot recimo kakšna 2 metra. Vem, da ne more pri miru sedeti. O.K., dokler ostali še jemo, še nekako gre, ker smo pač tako navajeni oz. naj bi bili, ampak mu vedno začne pač popuščati, kar je meni normalno. Ne sme divjati, vpiti, preglasno govoriti, tudi hoditi naokoli ne, lahko pa se malo obeša po stolih, pa kaj pa jaz vem, kakšne kamenčke ven in not daje iz kakšnega korita za rože (če je blizu naše mize) in kaj takega. Saj otrok hitro kaj najde, samo na vajetih ga je treba imeti ves čas. Igrač pa nikoli nismo s seboj nosili. Saj se še doma ne igra z njimi.

Mi smo bili danes zunaj na kosilu za praznik, triinpolletnik je vzel s sabo tri najljubše igrače in brez problemov preživel kosilo. Šel je malo okoli mize, dlje pa ve, da ga ne pustim, ker je nevarno zanj in za natakarje, ki raznašajo hrano.

Naš sin ima zmeraj najljubšo igračo in če se le da izberemo restavracijo z otroškimi igrali. Nikoli pa ne posedamo več kot uro, če pa so igrala pa se z možem izmenjujeva pri dežuranju oz. se že vsedemo blizu igral.

Morem pohvaliti, da je kar priden, tudi če ni igral se zamoti s svojim avtomobilčkom in cel stol prevozi gor in dol.

lp,

N.

zakaj pa po vaše zdrav otrok za čas obiska restavracije nikakor ne bi mogel biti pri miru?? če vzamem za primer ravno mene in mojo mlajšo sestro – obe najbolj možno mirna in plašna otroka in ni šans, da bi naju kdaj kje na “javnem kraju” videli noreti okoli 😉 pa sva bili in sva še čisto zdravi in normalni…

seveda pa razumem, da so otroci z mravljami v riti veliiko bolj pogosti 🙂

Piranha, ja lepo napisano. Tudi jaz sem vedno mislila, da so otroci nepopisani listi papirja in da so drugi razvajeni in nevzgojeni, dokler nisem rodila svojega škrata. Takrat vidiš, da ima otroček določen temperament, ki ga lahko malo obrusiš in z leti poskušaš naučiti discipline in reda, ampak temperament pa ostane. Malo poglej v svoji družini. Verjetno so tvoji bratje ali pa sestre kljub zelo podobni vzgoji drugačni.

To imaš vse prav glede temperamenta. Imam brata, ki ima strašne težave s tem, mislim trmo. Moram ti pa povedat, da je pa med nama bila razlika v vzgoji. Mojemu bratu (starejšemu) so praktično vse “vtaknili” v rit. Danes še vode noče pit, tako je razvajen. V javnosti se prepira ipd… Da ne pozabim, da so mu stari starši dajali potuho. 😉

Pri meni ni bilo ne razvajanja, ne potuhe. Bil sem tudi veliko tepen, če sem naredil kako sranje, ipd. Kaj se pa danes dogaja? Vzgojno “focneš” otroka, pa ti že nekdo grozi s socialno?!?! Madoniša, še moja mačka vžge tamalega po glavi z taco, če ji nekaj ne paše.

Jaz nisem rekel, da otrok ne sme v trgovino ali pa zraven v restavracijo. Jaz sem rekel, da starši imajo izbiro. Če je otrok nemiren (nepravilno vzgojen), je naj doma. Če je v restavraciji lepo miren pa naj gre zraven.

Kolikor vem, pa se otrok itak vedno dere samo zato, ker hoče imeti starševo pozornost, bodisi, da je posran, lačen, žejen ali pa mu je samo dolčas. Imam prav?

Ja. Prav imaš. Se strinjam z vsem povedanim.

Midva sva tudi tako razmišljala, ampak potem se ti pa iz dneva v dan rušijo pravila. Pa je potrebno v trgovino in ni varstva, pa ga moraš s seboj vzet…toliko je tega.

Se strinjam s teboj, Piranha 🙂
Mi, ki smo še brez otrok, sploh ne vemo kaj nas še čaka, bodo rekla naše vrle mamice s foruma.

Piranha, čisto tvojega mnenja sem bila, ko nisem imela otrok. Sedaj (2 in 4 leta) pa me verjetmo gledaš in se sprašuješ, zakaj nismo ostali raje vsi skupaj doma. Najhuje je, da nama starši drugih otrok razlagajo, kako pridne otroke imava midva. Meni pa se bo zraven zmešalo. Oh ja, radosti starševstva :)))