Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja OMR cepljenje – nedolžno ali ne?

OMR cepljenje – nedolžno ali ne?

Moja najboljša prijateljica ima 3 leta starega sinčka, ki ima navadno po cepljenjih hude reakcije in parkrat je bil zaradi tega tudi hospitaliziran. Po zadnjem cepljenju, ki ga je imel je kmalu dobil hudo vročino (nad 40 stopinj), ki je trajala cel teden. Bil je hospitaliziran in ugotovili so, da ima redko avtoimunsko bolezen, kawasakijev sindrom, ki je lahko zelo nevarna za vnetje srčne mišice.
Ko sva s kolegico začeli brskati po vsej možni literaturi, se nama je na internetu pod vtipkano to boleznijo odprlo OMR cepljenje. Ugotavljajo namreč, da je KS lahko tudi izkrivljen virus ošpic. Kolegica je rekla, da je sinček dejansko imel čisto vse opisane znake te bolezni in ko je pobrskala po spominu je ugotovila, da je bil natanko takšen tudi takoj po OMR cepljenju, le v malo blažji obliki. KS pravijo, lahko izbruhne tudi kasneje, je pa velikokrat povod za to kakršno koli cepljenje. Očitno ima mali že v svojem bistvu malo slabši imunski sistem, kar pa je povod, da se ga dejansko skoraj vse kar visi v zraku prime. Zanimivo je pa to, da uradno (neuradno in potihem pa se tudi najde kdo) noben zdravnik noče potrditi, da je to lahko povezano, čeprav dejstva kar vpijejo. Razmišljali sva, da verjetno nihče noče prevzeti odgovornosti za nepotrebna cepljenja, ker bi verjetno narod eksplodiral s tožbami. Pa še eno dejstvo: smo eden izmed redkih narodov, ki ima zakonsko predpisano cepljenje OMR (in proti 10 otroškim boleznim, druge države jih imajo načeloma proti petim).
In zakaj vam to pišem?
Iskreno vam svetujem, da si preberete vse o OMR cepljenju, razlago je napisala mag. Karin Rižnar, stran pa dobite tako, da na npr. iskalniku najdi.si odtipkate omrcepljenje ali pa celo kawasakijev sindrom in nato izberete stran omrcepljenje. Če vas zanima si preberite, samo toliko, da boste vedele, kaj nasilno (po zakonu je to pač tako) dobivajo naši otroci in kakšne posledice lahko nosijo. Zelo zanimiv prispevek, človek se zamisli!
Naše generacije proti rdečkam in mumpsu niso bile cepljene, za ošpice nisem sigurna, smo pa otroške bolezni preboleli in tako smo doživljenjsko imuni, kar pa za naše malčke ne bomo mogli reči. Kakor koli, svetujem vam, da si preberete.

Lep pozdrav, Ana

Veliko zanimivosti o cepljenju, pa lahko najdete tudi na tejle strani:

B**

Kawasaki (KS) sindrom je akutna vročinska bolezen, ki najpogosteje prizadene otroke, mlajše od 5 let. Prvič jo je opisal Tomisaku Kawasaki, na Japonskem, leta 1967. Gre za akutno vnetje žilne stene vaskulitis in predstavlja glavni vzrok za pridobljeno srčno bolezen pri otrocih v ZDA in na Japonskem (akutni srčni infarkt in nenadno smrt). Najpogosteje prizadene srednje velike krvne žile, lahko pa tudi arteriole in manjše krvne žile. Sprožilni dejavnik bolezni še ni dokončno znan, klinične in epidemiološke značilnosti bolezni pa kažejo na okužbo z nekim infektivnim agensom (do 30 dni pred pojavom bolezni) in specifični določeni imunski odgovor pri genetsko determiniranih osebah. Pri Kawasakijevem sindromu je imunski sistem aktiviran, sproščajo se številne imunske snovi. V akutni fazi nastajajo t.i. citotoksična protitelesa, ki so uperjena proti celicam žilne stene.
Značilni znaki so: visoka vročina (40°C in več, ki traja 1 do 2 tedna; izpuščaj, otekanje rok in nog, prizadetost, draženje in pordelost očesnih veznic, otečene, boleče vratne bezgavke (limfoadenopatija, bezgavke velike vsaj 1,5 cm), draženje in vnetje, otekanje ustnic, sluznice v ustni votlini in žrelu. Ustnice so lahko otekle, pojavljajo se krvavitve ustne sluznice in dlesni. Jezik je pogosto malinast – kot pri škrlatinki. Četrtina bolnikov ima aseptični meningitis. Pogosto je vnetje srčne mišice in venčnih arterij (koronarnih arterij, ki prehranjujejo srčeno mišico). Najhujše komplikacije lahko nastanejo na srčno – žilnem sistemu (razširjenje žil, anevrizme). Standardno zdravljenje poteka z dajanjem imunoglobulinov in aspirina. V sklopu bolezni se lahko pojavljajo tudi bolečine v sklepih in vnetja sklepov, ki lahko trajajo celo do 3 mesece in številni drugi sistemski znaki.
Tipična klinična bolezen poteka v treh fazah:
1. akutna febrilna faza (1 do 2 tedna): značilni znaki: vročina do 5 dni, obojestransko otekanje očesnih veznic, spremembe na ustni sluznici, spremembe na dlaneh in podplatih, izpuščaj – najpogosteje na trupu, otekanje vratnih bezgavk, vnetje osrčnika, izliv v osrčnik
2. faza: (do 30 dni) izginjanje temperature, očesne veznice so lahko še otekle, luščenje dlani in podplatov, trombocitoza, vnetje venčnih arterij, povečano tveganje za nenadno smrt;
3. faza: 6 do 8 tednov po začetku: umirjanje simptomov do ozdravljenja
Seveda ima lahko bolezen tudi manj značilen potek in so lahko prisotni le nekateri znaki. Prisotni so lahko tudi drugi sistemski znaki.
Po preboleli bolezni je potrebno bolnika še dolgo spremljati zaradi možnih okvar srčno – žilnega sistema med boleznijo (UZ srca, EKG, ….).
Epidemiologija: KS se sicer lahko pojavlja povsod po svetu, a ima daleč najvišjo incidenco na Japonskem, oziroma pri otrocih aziatskega porekla. Srednjo incidenco beležimo pri črni rasi in najnižjo pri kavkaški rasi. V ZDA se pri neaziatih pojavlja z incidenco 10 na 100.000 otrok, mlajših od 5 let; pri otrocih azijskega porekla pa z incidenco 44 na 100.000 otrok, mlajših od 5 let. Mnogo pogosteje so prizadeti dečki, mlajši bolj – kot starejši. Kar 80% bolezni se pojavi pri otrocih, mlajših od 4 let, vendar zelo redko v prvih mesecih življenja. KS kaže sezonski vzorec pojavljanja: pogosteje v zimsko-pomladnem času. Včasih opažamo »epidemične« izbruhe te bolezni.
Največ pojavov bolezni zabeležijo med epidemijami znanih virusnih obolenj zgornjih dihal (gripa, ošpice). Dva izbruha Kawasakijeve bolezni v ZDA sta bila neposredno povezana s sočasnima izbruhoma akutnih okužb dihal. Na Japonskem so ugotovili, da je bistveno večje tveganje za bolezen v družinah, v katerih so že prej zabeležili tovrstno bolezen. Primeri so bili celo časovno povezani (obolenji KS sta si pri sorojencih sledili v 10 dneh), pogostejša je bolezen pri enojajčnih dvojčkih. Vsa ta odkritja kažejo na to, da se obolenje očitno pojavlja pri delovanju nekega infektivnega agensa pri genetsko predisponiranih. Tudi v ZDA so ugotovili podobno.
Razne epidemiološke raziskave močno kažejo na to, da bolezen »sproži« okužba (sezonsko – klimatsko pojavljanje; tipični klinični znaki, značilni za okužbe; geografska razširjenost, ipd). Kljub vsemu pa tipičnega sprožilnega dejavnika še niso dokončno potrdili. Izvajajo številne genetsko molekularne preiskave, s katerimi odkrivajo, da bi bilo možnih mehanizmov odziva lahko več. Verjetno so najpomembnejši sprožilni dejavniki bakterije streptokoki (hemolitični in nehemolitični) in stafilokoki ter njihovi strupi – ki delujejo kot t.i. “superantigeni”. Taki strupi so npr. Stafilokokni enterotoxin B (SEB) in C (SEC), toksin toksičnega šoka 1 (TSST-1), and streptokokni pirogeni eksotoksini. Možni sprožilci so tudi virusi akutnih okužb dihal, antigeni drugih bakterij (npr. Yersinia psevdotuberculosae). Preučevali so tudi druge dejavnike iz okolja: zdravila, toksine, izpostavitev domačim živalim, pa cepljenja. Ena izmed hipotez pravi, da nek čisto običajni?? infektivni agens, s katerimi se srečamo praktično vsi ljudje, pri genetsko determiniranih (s takim tipom imunskega odgovora), izzove tak imunski odgovor. Tovrstno hipotezo tudi podpira dejstvo, da se bolezen le zelo redko pojavlja v prvih mesecih življenja (materina protitelesa??) in le izjemoma v odrasli dobi (že prekuženi??) in seveda pri določeni rasi in v družinah.
Preiskujejo povezave genov, ki kodirajo nastanek Ig in pojavom Kawasakijeve bolezni, ter prisotnost pojavljanja določenih genov in pojavljanja KS. V metodah molekularne biologogije je seveda tudi nadaljnja prihodnost etiološke razjasnitve bolezni.

Pri KS iščemo sprožilne dejavnike, ki nastopajo cca 30 dni pred nastopom bolezni. Med “precej verjetne sprožilce” bolezni štejemo, kot rečeno, povzročitelje angine (streptokoke) in njihove strupe. Kawasakijev sindrom so opisali tudi po okužbah z virusom ošpic in po cepljenju, vendar v značilni povezavi (neposredno po okužbi).
Otroci, pri katerih opažamo večje število okužb praktično od rojstva dalje (posebej pa od 6. meseca dalje, ko materina protitelesa iz otrokove krvi izginejo) imajo zelo pogosto spremenjen (ali oslabljen) imunski odgovor. A brez poznavanja siceršnega otrokovega stanja in razvoja, stanja prehranjenosti, napredovanja in razmer v okolju otroka (sorojenci, kolektiv, bivališče, socialno-ekonomske razmere, izpostavljanje agensom, sama nosečnost, porod, morebitna prisotnost bolezni….) je seveda nemogoče postavljati kakršnokoli diagnoze na daljavo. Seveda pa je pri otroku, ki pogosto oboleva in ki je prebolel težko bolezen, kot je KS, smiselno opraviti različne preiskave delovanja imunskega sistema. Tovrstne preiskave pa je možno dobro vrednostiti šele, ko bo otrok “zdrav” in ne v fazi “imunske pomanjkljivosti”.
Ena izmed pogostejših prirojenih imunskih motenj pri otrocih je pomanjkanje imunolobulinov (hipoimunoglobulinemija), pri čemer je najpogostejše selektivno pomanjkanje imunoglibulinov razreda A, ki so odgovorni za obrambo in zaščito sluznic. Za take otroke je značilno, da pogosteje oobolevajo z akutnimi okužbami zgornjih dihal (pa tudi črevesnimi okužbami) kot ostali.
Pozdrav!
Nina

Nina Pirnat, dr.med., spec.epid.
nova
Uredništvo priporoča

Mene ob omembi cepljenja kar zmrazi, otrok je imel po prvem cepljenju čudno reakcijo in še čakam na izvide. Informirala sem se kolikor pač se laik lahko o cepljenjih in vedno znova naletim na “uradne zagovornike”, ki samo zamahnejo z roko, da pač verjetno pretiravamo s skrbjo. Starši pa se moramo soočiti s preveliko odgovornostjo in prevzeti vse posledice te odločitve nase. Na eni strani tako ostanejo znanstveni dokazi o škodljivosti
cepiv in pretiravanju s cepljenjem v Sloveniji (bolezni, ki niso nevarne) na drugi pa zdravstveni delavci, ki zatrjujejo, da imamo zelo kakovostna cepiva ter, da cepljenje ne ogroža zdravja otroka.
lp!

Pozdravljena!
Tudi sama sem probala nekaj podobnega.Imam sina sedaj starega 5 in pol let. V prvem letu je bil precej bolehen, pa še stresno situacijo smo imeli v družini(razveza).Po vse prehladih, anginah in močnem kašljanju sem sina odpeljala k zdravnici(tudi prej seveda) in mi je dala napotnico za bolnico.Po prvem dnevu v bolnici je bil vsak dan slabši, sploh niso vedeli kaj se dogaja. Probali so več različnih antibiotikov pa ni bilo odziva, tako da je bil sine že v pin sobi čisto izmučen. Po 10ih dneh mu je končno prijel antibiotik,padla vročina, sumili so,da ima Kawasakijev sindrom a potrdili so nam šele predzadnji dan.Vse skupaj je trajalo dobre 3 tedne .Nadaljno
domače zdravljenje je bil mali aspirin za redčenje krvi pribl.1 leto in pa pol leta ni smel biti v stiku z drugimi tudi iz jasli sem ga vzela.Kar pa se tiče cepljenja pa ima tudi slabe izkušnje, nekaj pa jih je preskočil zaradi bolezni.

Nadaljna leta v vrtcu so bila vse boljša kar se tiče zdravja, mora pa iti skozi obdobja bolezni, če ne sedaj pa v šoli.

No po vsem tem, je sedaj krepak 5 in pol letni fant, ki je poln energije in veselja.
Lep pozrav

Gospa Nina P, hvala za odgovor. Sva ga s kolegico že takrat prebrali, ko ste njej odgovorili na vašem forumu. Pravzaprav nisem hotela izpostaviti KS, ampak OMR cepljenje.
Zanima me, kaj menite o članku, ki sem ga omenila v uvodnem postu, saj mi glede na to kar tam piše niti najmanj ni vseeno, kakšne snovi dobi v telo moj otrok (ki bo proti OMR cepljen čez pol leta). Zanima me, zakaj je takšno cepljenje obvezno, če pa obstaja mnogo dilem? Zakaj ne bi mogli naši otroci preboleti teh bolezni, tako kot smo jih mi, ker bi s tem dobili boljšo in doživljenjsko imunost, ne pa tako, kot je zdaj, ko se te bolezni ravno tako ponavljajo?
Hvala za odgovor, Ana

Spoštovana Ana!
Že ko ste pisali, mi je bilo jasno, da gre za isti primer, o katerem smo že razpravljali na forumu Cepljenja. Ker pa mnogi starši forumov ne pregledujejo, Kawasakijev sindrom pa je pri nas relativno redek, sem celotno informacijo o Kawasakijevem sindromu prenesla tudi na forum “Starši staršem”.
Forum ni mesto za strokovno razpravo o prispevkih mag. Karin Rižner, saj bi morali za kaj takega natančno poznati študije in njihove zaključke, na osnovi katerih so prispevki nastajali. In ne le to: morali bi poznati delovanje imunskega sistema, odzivanje, posamezne komponente in njihove okvare in še in še…
V prispevku navajano cepivo je zagrebško cepivo, danes v Sloveniji uporabljamo cepivo Priorix, katerega sestava je spet drugačna, …
Vedeti morate, da največ strupenih snovi s popolnoma nepredvidljivim delovanjem (in divjanjem) povzročitelja dobi otrok ob okužbi s divjim (neoslabljenim) povzročiteljem, ki uničuje njegovo telo.

Če se pogovarjamo npr. o ošpicah, morate vedeti, da smo pred uvedbo cepljenja v Sloveniji beležili cca +/- 8.000 primerov letno, vsak 500 do 1000 oboleli pa je imel zelo težke komplikacije: huda plučnica, encefalitis (vnetje možganov), meningitis (vnetje možganskkih ovojnic), smrt, gluhost, slepota, trajna prizadetost. Še mnogo pogostejše so bile blažje komplikacije: npr. bronhitisi, vnetje srednjega ušesa, ipd. Vsako leto je več otrok zaradi ošpic tudi umrlo. Danes ošpic praktično ne beležimo več, saj od leta 2000 ni bilo prijavljenega primera.
O rdečkah sem že večkrat pisala, pa vseeno: ob uvedbi cepljenja za oba spola so se (končno) prenehali pojavljati primeri t.i. kongenitalnih (prirojenih) rdečk. Okvare ploda, ki jih povzoča virus rdečk, so namreč izjemno hude. Če se okuži neimuna nosečnica v 1. trimesečju je verjetnost okvar ploda kar 70% (težke poškodbe možganov, popolni ne-razvoj možganov, oči, jeter, gluhost, slepota, smrt ploda).
Pozdrav!
Nina

Nina Pirnat, dr.med., spec.epid.

Ne razumite me narobe, nikakor ne bi hotela nasprotovati vašemu strokovnemu mnenju. Vendar pa me pri članku nekako bode v oči to, da je med viri navedeno toliko strokovne literature, da si omenjena mag. sigurno ni sama izmislila vsega. Še vseeno menim, da kar tako pa tudi ne bi pisali, če ne bi bilo v tem kaj resnice. Sicer sem popolni laik, lahko mi rečete, da o tistem ni vredno debate, vendar pa me zadeva ni pustila ravnodušne.

Pa nikakor mi ne zamerite, to je le zato, ker mi ni vseeno.

Lep dan, Ana

Spoštovana Ana!
Nikakor ne menim, da v debati prihaja do kakršnihkoli nasprotovanj ali nesoglasij. Nasprotno! Zelo spoštujem starše, ki se želijo maksimalno informirati o otrokovem in lastnem zdravju ter spremljajočih postopkih.
Ne gre za to, da o zgoraj navedenem članku “ni vredno” razpravljati, temveč, da je okvir forumske komunikacije dosti preozek, da bi lahko pojasnjevali ali razlagali trditve, navedene v prispevku. Poleg tega včasih tudi ni mogoče komentirati “strokovnih” trditev, če ne poznate ozadja, nimate pred seboj citiranega strokovnega članka in ne veste, iz kakšnega konteksta v citiranem strokovnem članku so bili iztrgani.
Sploh ne gre za to, da bi si mag. Karin Rižner “izmišljevala”, pomemben je način, kako interpretira.
Pri vseh posegih, ki se izvajajo na ljudeh, je treba izjemno subtilno, in z dokazi podprto, tehtati škodo in korist, tako za posameznika, kot za celotno populacijo. Tudi pri cepljenju! Za to pa moramo imeti veliko znanja: v primeru odločanja za ali proti cepljenju – imunologije, pediatrije, epidemiologije, biokemije, infektologije, … In znanstveni dvom vedno obstaja – tudi pri cepljenju. Kar je seveda pozitivno, saj je vodilo za ustvarjanje vedno novih metod, novih izboljšanih cepiv, novih postopkov zdravljenja…

Za individualna pojasnila v zvezi s cepljenjem, ki pa bodo verjetno nekoliko daljša, pa sem vam kot koordinator za cepljenje seveda vedno na voljo.
Lep pozdrav!
Nina

Nina Pirnat, dr.med., spec.epid.

New Report

Close