splav
Ni moj namen provocirat, ampak me dejansko zanima, zakaj ste nekatere tko strogo proti splavu v vsakem primeru?
Ali res mislite, da je za vsakega otroka bolje, da se rodi, čeprav bo potem revež vse življenje, ker mladoletna mati ne bo sposobna skrbeti zanj???
Ali pa v primeru, da dekle zanosi ob posilstvu, ste tudi v tem primeru proti splavu??? Halo!!! Kar predstavljajte si malo, bi res lahko takega otroka kdaj ljubile??? In ve boste vseeno rekle, da bi splav moral biti prepovedan.
Uf, vem, da me boste napadle, ampak sem se mogla skihat!
Pa lep dan!
jaz sem načeloma za svobodno odločitev vsake mame zase, ampak me malo moti to, da nihče ne omenja možnosti oddaje otroka v posvojitev.
toliko kot je neplodnih parov, ki bi z največjim veseljem poskrbeli za eno malo štručko…. nikjer ne piše, da bi morala 16letnica sama skrbet za otroka.
to se mi zdi žalostno. ampak še enkrat poudarjam, da je to lahko samo odločitev mamice.
Ariadne, mene pa zanima, kako naj bi se ta posvojitev izpeljala? Pa ne provociram, ampak če sama pomislim, da bi se to zgodilo meni in bi dala otroka v posvojitev … doma v domačem okolju naj bi bila noseča, hodila v šolo s trebuhom, po 9 mesecih pa bi otrok kar izginil? Kako bi na to reagirala okolica? Ali ne bi bilo to za najstnico malo pretežko … ok, zaradi otroka bi ji bilo gotovo težko, ampak zanima me, kako se v tem primeru odzove okolica?
Če ima kdo kak konkreten primer iz realnosti, me zanima, kako potem to poteka, kako ljudje to sprejmejo?
Jaz nisem proti splavu, ker sem mnenja da otroku narediš več škode če ga spraviš na svet potem pa ne skrbiš zanj ( ker pač ne moreš, ali pa se ti ne zdi potrebno)
Če se človeku zdi da v danem trenutku ni možnosti da bi si privoščil otroka,ga vzgajal, skrbel zanj mu nudil osnovne žviljenjske potrebščine, sem definitivno za to, da se splavi.
Če bi bila sama kdaj na tem, ne glede na mojo starost ( ali pri 15 ali pri 30) in da si otroka ne bi želela mu ne bi privoščila da se rodi v tako družino kjer ga ne bodo sprejeli z ljubeznijo.
To da pa otroka donosiš in potem odaš je pa čisto druga pesem in verjemi s tem pa res ni lahko živeti, veš da je nekje tvoj otrok, in čez nekaj let te lahko začne fino nažirat kaj si dal stran, kar si nosil pod srcem 9 mesecev.
Lp
Meni osebno pa se zdi otroka dati stran od sebe hujši zločin,kot pa splav. Ko je enkrat otrok na svetu, je na svetu.In ne moreš dati svoje krvi stran, k tujim ljudem in potem mirno živeti naprej.Lažje je narediti splav in meni se zdi tudi bolj humano.Naj se rodijo le otroci, ki bodo vsaj malo zaželeni in ljubljeni.
Sem vsekakor za splav v primeru, ko mati ni sposobna niti za sebe skrbet kaj šele za otroka. Zakaj bi moral bit na svetu še en revež več. Posvojitev? Malo katera bi se odločila za to, kjub temu, da ne bi bila sposobna. Pa seveda okolica bi jo pojedla. Bi se pa moralo o tem več govorit v OŠ in SŠ. V nekaterih družinah je še vedno velik tabu govoriti o spolnosti. In ravno v takšnih familijah se ponavadi dogajajo hude reči.
ne poznam primerov iz realnosti, bolj iz zgodovine, kjer so se tovrstni primeri zelo podobno odvijali in je bilo za take mamice tudi primerno poskrbljeno. obstajale so ustanove ali pa so deklice preselili v drugo okolje v času nosečnosti, da so se lahko kasneje vrnile brez-madežne nazaj…
danes kot mama gledam na te stvari drugače, kot sem jih dojemala prej, ko še nisem imela izkušnje z materinstvom in nosečnostjo. Moja izkušnja je, da otrok postane tvoj od dneva, ko se zaveš, da v tebi raste novo življenje. In to življenje ima pravico do svojega obstoja, mati, ki mu življenje da, pa mora poskrbeti za najboljše pogoje za njegovo preživetje. Sebe si danes več ne predstavljam, da bi naredila splav (včasih o tem sploh nisem razmišljala in sem ga dopuščala) ali bi oddala otroka v posvojitev. Prej si predstavljam, da bi kljub nesrečnim okoliščinam vzljubila tega otroka (pa čeprav je bil spočet s posilstvom…). Ljudje se spreminjamo. Ni univerzalne rešitve za problem, ki si ga ti odprla. Dopuščam pa različna mnenja, predvsem pa se te stvari rešujejo individualno in tolerantno.
Mene pa jezi, ker je toliko “reklame” za splav. Smo ena redkih držav, ki ima splav zapisan v ustavi, kar pomeni, da se ga z zakonom ne sme omejevat. Tudi mladoletnim ne.
In če danes ženska zanosi, jo pri ginekologu vprašajo: a ga boste obdržali? Resno, to je moja izkušnja. Ko sem ginekologinji povedala, da planiram otroka me je skoraj zasliševala zakaj in ali sem se res prav odločila… stara sem bila 25, poročena, s službo za nedoločen čas…
In potem prebereš vprašanje Pušenjaku, ko punca napiše ali lahko splavi, ker si je planirala nosečnost malo kasneje – čez nekaj mesecev…
In tu na forumu se izpostavljajo skrajni primer kot posilstvo, težke prizadetosti,… seveda, to so skrajni primeri in teže dileme.
Ampak so še vedno ženske, ki naredijo več splavov, ker jih jemljejo kot kontracepcijo in so ženske, ki so v dilemi in se odločijo za splav na pritisk okolice. Ker je postalo že bolj normalno kot rodit.
No, to je bila pa moja jeza…
P.s. nobenega primera nisem napisala namerno, če se katera prepozna, je to zgolj slučaj!!!
Evo jst nisem proti splavu..pa tudi za nisem,ce se res ne pretehtajo vse moznosti…
Za enega sem se tkole ze odlocala..v eni roki sem imela napotnico za splav, v drugi pa razloge,zakaj otroka obdrzim…danes imam navihanega dvoletnika, ki mi sicer pobere vso energijo a mi ni zal…
Bi pa brez premisleka naredila splav, ce bi vedla,da ima moj se nerojeni otrok kako hudo okvaro, zaradi katere bi,ko bi se rodil, umrl….
Podpiram splav tam, kjer je revscina, ker se mi zdi kruto na svet spravljat otroke, za katere potem skrbi drzava, ali pa kjer pride do posilstva…
Vsaka po svoje kakor cuti in misli,da bo bolje…zato se mi zdi precej omejeno, da se v takem primeru vsiljujejo mnenja drugih, ker je situacija precej drugacna,ce se v njej znajdes sam…
Smatram, da je mamica, ki da svojega otroka v posvojitev vredna enega globokega poklona. Zakaj? Ker je sposobna videti in čutiti dlje od svojega nosu in misliti tudi na dobrobit otroka. Ker mu s tem omogoči lepo in dostojno življenje. Seveda pa je pri nas stanje takšno, da bi jo okolica zbombandirala… Ker VSI vse preveč dajo/damo/date na mnenje drugih ljudi. Človek, ki se odloči otroka spustiti v boljši svet s tem, da se mu odpove, je po mojem mnenju vreden spoštovanja in nikakor ni strahopeten. Seveda pa obstajajo meje – kdaj bi se bila kakšna pripravljena temu odreči. Še vseeno mislim, da bi jih večina grizla kolena če bi bilo potrebno, da bi le dostojno skrbele za svoje otroke.
Splav… Sem proti splavu, vendar ne za vsako ceno. Ravno primer, ki si ga navedla, poznam… Punca posiljena, otroka je obdržala pod pritiskom staršev. Danes imata uničeno življenje in ona in njen otrok… Sem si pa sama kot otrok (oz. najstnica) večkrat želela, da bi moja mama šla na splav – ker se mi je zdelo, da bi bilo tudi zanjo to veliko manj mučno, zame pa sloh, če me ne bi bilo. No, danes razmišljam drugače. Torej – ja, tudi splav, ampak ne kar napremišljeno, namesto kontracepcije.
LP
Ariadne, samo ne govori, da ti je vseeno, kaj misli okolica o tebi. Če ti že je, v tem primeru ti tudi gotovo ne bi bilo. Zato ker “okolica” ni tiho. Sosednje opravljajo med sabo in kaj bi ta punca? Stalno poslušala neke trače o tem da je dala otroka v posvojitev. Sosedje ok … kako bi reagirali sošolci? Prijatelji? Mogoče si sama tako trdna, da te boli za vse okoli tebe, ampak nis(m)o vsi taki. Ker če rečeš da te briga kaj drugi rečejo, menim, da si egoistična in naduta oseba, ki je sama sebi zadostna. Vsi ljudje rabimo za življenje neko družbo, ki pa ni v naši kontroli in se obnaša ravno tako, kot se obnašamo koklje na temle forumu … nekatere punco zagovarjajo, nekatere obsojajo … edina tolažba punci, ki bi otroka dala v posvojitev, ji je lahko le ta, da se takole obrekovanje in debate razvijajo v virtualnem svetu.
Teichi, ko si že načela to… Pa ne mislit, da provociram, še manj se želim kregati, ampak me RES zanima… Splaviti v primeru, da ugotovijo, da se bo otrok rodil z DS ali kakšno drugo okvaro… OK, če se nosečnica tako odloči – do tega ima vso zakonsko pravico. Ampak, a si predstavljaš, da imaš otroka, nekaj let, kakorkoli… Pa se zgodi nesreča in je invalid, pa zboli za kakšno boleznijo in je prizadet… S tem, ko splaviš domnevno zdravstveno ali razvojno prizadetega otroka še ni nujno, da si se tega “rešil” (grd izraz, se ne spomnim drugega) – bolezni ali prizadetosti namreč.
Da o tem, da so včasih napovedi tudi zmotne (napovejo DS, pa se otrok radi zdrav) – lahko na koncu huda živčna in psihična kalvarija.
Nisem proti splavu na splošno. Še več, ne moti me, da lahko pri nas vsaka ženska izbere tudi to pot. Kljub temu pa se ne morem strinjati, da je bolj humano dati človeku možnost življenja kot pa ga vnaprej obsoditi na pogubo. Če ne drugače pa s posvojitvijo.
Sicer pa, kaj bi razlagala. Tukaj imaš opisano, kaj je humanizem in za kaj se zavzema :
Obstaja ena čudovita misel, ne znam je citirati, pravi pa pribiližno tako: odločiti se za otroka, je zavestno sprejeti odločitev, da bo tvoje srce hodilo zunaj tvojega telesa! Zato zelo dobro razumem, da je lažje narediti splav, kot pa oddati rojenega otroka v posvojitev. Pri splavu se na nek način vse zaključi (kasneje trpi “le” še psiha, veliko je odvisno tudi od vsake posameznice), če daš otroka v posvojitev te dosti bolj spremlja misel nanj …
Pa nisem zagovornica splava oz. če sem natančnejša ne odobravam splava, kot se ga poslužujejo nekatere – neke vrste post kontracepcija!
Če se zgodi, pa ne želim obsojati!
Vem, da je veliko parov, ki si želijo posvojiti in občudujem tiste, ki se odločijo dati otročka v posvojitev!