Kakšne so vaše izkušnje z razvojem otroka, ki je bil rojen prezgodaj. Sama sem rodila v 31 tednu. Zanima me za koliko so vaši otroci zaostajali v razvoju? Kdaj so sedeli? Kdaj so pričeli govoriti ? Prav tako se zavedam, da ni nujno da gre vse v željene okvire in lahko otrok ni povsem zdrav pa me zanima kdaj ste pričeli opažati spremembe, kdaj so vas o tem obvestili strokovnjaki h katerim ste vozili svojega otroka.

Mogoče sem prezahtevna a vesela bom vseh vaših izkušenj.

Hvala

Draga nandi

Jaz imam nedonošenčka rojenega v 34-tem tednu, sedaj imamo dobrih 15. mesecev. Ko sem ga rodila so bili veliki problemi. Najprej je dobil neki hudi virus, ki je imel vsa dihala prizadeta tako, da so mi ga komaj rešili. Nato sva zopet šla v bolnišnico, ker je na obojestranskem nad dimljami dobil kilo in so ga operirali. Sedaj hodimo 1x na teden na nevrofizioterapijo. Pediatrinja je rekla, da bi bilo boljše, če bi hodili 2x na terapije. Ne moremo hoditi 2x, ker je ena terapevtka na porodniškem tako, da dela samo ena terapevtka.
Mene malo skrbi od sina roka in noga desno. Vse prijema z levo roko, desno roko pa stisne oz. naredi pest in, ko gledaš bi mislil, da ima prizadeto roko. Ko mu pa dam igrače, da mora z obema rokama prijeti pa normalno to počne. Saj terapevtka je rekla, da si ne more misliti kako to.
Z desno nogico pa malo bolj znotraj hodi. Rekli so, da se bo vse poboljšalo, do tretjega leta starosti. Moj malček je začel govoriti mama, ati in kar nekaj sam čeblja, da ga ne razumem, to je počel v 13-tem mesecu. Samostojno še ne hodi, hodi pa, če se drži npr. za stol sedežno steno itd. Zelo hitro hodi na vse štiri. Razume pa čisto vse. Ko se med sabo pogovarjamo o njemu, on kar nam da vedeti, da smo o njem govorili. Npr. z možem sva govorila kako je sedaj začel meni majico slačiti, da vidi moji, prsi tako lepo jih prime, malo jih da v usta in se nasloni na moji prsi. Ko sva z možem o tem govorila je on kar naenkrat meni kukal v prsi. Točno ve kaj govorimo. Ali, če sem jaz v kopalnici in on pride k meni po vseh štirih, jaz mu rečem takoj nazaj, in me preseneča, takoj se obrne in gre nazaj. Uboga pa res.
Zakaj je to začel delati mi ni jasno, ker vsak dan to počne?
Ali pogreša mojo toplino prsih??? To bi verjetno znala odgovoriti Nina P.
Drugače je pa vse dobro, do sedaj, (in trkam v les).
Pa še to. Ko se je rodil je imel 1925g in velik 44 cm.

Napiši še ti kaj o tvojem nedonošenčku, kako ste? Koliko ste stari itd.? Kaj počnete? Ali hodite isto na takšne terapije?
Koliko ste pa vi tehtali? Koliko sedaj imate kilogramov? Mi imamo sedaj bednih 7500g.

Lahko mi pa pišeš osebno na moj mail: [email protected]

Lep pozdravček
Doroteja

Živjo!

Tudi jaz imam nedonošenčka rojenega v 34. tednu. Težak je bil sicer 2680 g, velik 48 cm, apgar je bil 9/9/9, zaradi česar so sprva mislili, da je vsaj 2 tedna starejši. Vendar pa je imel bolezen hialinih membran oz. dihalno sitsko (pa še en kup drugih težav), kar je potem “dokazalo” da je res star 34. tednov.
Naslednji teden bo Mulc uradno star 7 mesecev, neuradno pa pač 6 tednov manj (po tej starosti ga striktno vodijo v bolnici). Največje težave imamo trenutno z motoriko. Z levo roko in levo nogo dosti manj giba kot z desno. Tudi naš večinoma drži levo roko stinjeno v pest, če pa ga pobezam z igračko, lepo prime. Plazi še ne, sedi še ne … Zelo rad se smeje, »pogovarja« in je nasploh izredno socialen otrok; najbolj uživa v polni čakalnici ljudi, ker se mu tako vedno nekaj dogaja.
Na nevrofizioterapijo hodimo vsaj 1 x na teden, če pa naju lahko zrine v svoj prenatrpan urnik, pa greva 2 x. Seveda pa potem vsak dan pridno vadiva še doma … Handling so me naučili že na Pediatrični kliniki, zdaj pa »osvajam« še nove prijeme. Fizioterapevtka pravi, da Mulc napreduje, no saj to vidim tudi jaz, ampak da pa nas čaka še veliko dela …
Kako pa kaj vi?

Lp, Tini

P.S.
Ah, ja: trenutno je Mulc velik nekje okrog 70 cm in težak okrog 9000 g …

Tudi jaz imam doma nedonošenčka, rodil se je še ne s polnimi 34 tedni. Ker so bile med nosečnostjo težave, sem dobila injekcije za hitrejši razvoj otrokovih pljuč (za primer, če bi bil rojen zelo prezgodaj), kar se je pokazalo za dobro, saj je bil sposoben dihati sam. Ko se je rodil, je tehtal 1780 g, dolg 43 cm. Težave je imel le z vzdrževanjem telesne temperature, zato je potreboval grelno posteljico.
Ko je bil star kakšne tri mesece, so nas naročili v razvojno ambulanto v Lj. Takrat je bila prognoza zelo slaba, saj se je nevrologinja bala, da ima cerebralno paralizo, ni pa se nam tega upala povedati, saj sva bila z možem pod hudim stresom. Tiste, ki ste dale to skozi, veste, kako je: ves čas ti govorijo kako ga držati, kako ga položiti dol, kako ga dvigniti, kako to in ono in tretje. Saj je prav, za otroka je dobro. Sam pa se ga komaj še upaš dotakniti, ker se bojiš, da bi ga narobe prijel in mu škodil. Vsi ti govorijo samo “ne tako” in na koncu si ves zmešan in si misliš, kakšna mama pa sem, da še svojega otroka ne znam prav prijeti…
Od takrat smo hodili na fizioterapijo, enkrat tedensko in delali vaje doma. So nam sproti povedali, kaj je treba z njim delati. Je naporno, a se splača. Naš mulček se je lepo pobral. Zdaj je star eno leto in mu skoraj ni videti, da je bil nedonošen, samo malo bolj droben je (9 kg, 75 cm). Za vrstniki zaostaja morda za kakšen mesec, kolikor je pač popravljene starosti (kasneje prične določene spretnosti), socialno pa je pred njimi. Malo se mu pozna, da so prstki še skrčeni in da je kasneje pričel prijemati stvari, drugače je Ok. Tudi cerebralne paralize nima, verjetno je šlo le za manjšo možgansko krvavitev, posledice pa je odstranila fizioterapija.
Kar se tiče tvojega otročka: med nedonošenčki so ogromne razlike tudi če so se rodili v istem tednu. Se pa pozna vsak teden. Tvoj malček bo kasneje pričenjal z vsem: prijemanjem, sedenjem, hojo… Rabil bo več časa, da bo ujel vrstnike. Kolegica je rodila v 28. tednu isti dan kot jaz. Sinko zdaj sedi, se še ne plazi, je precej neaktiven, skratka, potrebuje več časa. Glavno je, da se otrok razvija in napreduje. Potrebuje pa čas in veliko pozornosti. In dober fizioterapevt je zlata vreden, saj se da narediti ogromno. Ne pričakuj pa, da bo lahko. Nedonošenčki so bolj zahtevni od ostalih otrok, saj se navadijo, da se z njimi ves čas ukvarjaš in kasneje to tudi zahtevajo. Ne moreš jih odložit in pustit. Ves čas te hočejo v polni zasedbi. So pa zato socialno naprednejši, bolj odzivni, saj so ves čas v kontaktu s teboj.
Želim ti veliko optimizma in energije, otročku pa čim hitrejši razvoj.

Pozdravljena!
Zgleda, da smo te z informacijami zasule samo mamice otrok rojenih v 34 tednu 🙂
Tudi naša bejba je rojena s še ne polnimi 34 tedni, porodna teža je bila velika 2620 gramov, dolžina 50 centimetrov, ocene po Apgar 2/6/7. Hvalabogu nima nikakršni težav in je zdrav otroček. Sedela je pri šestih mesecih, stala je pri osmih mesecih, ob opori se je premikala pri osmih mesecih, potem pa je odkrila čar plazenja po tleh in da ji je kar naenkrat odprt cel svet. Po vseh šterih šiba, da se kar kadi za njo. Sedaj je stara dobro leto in še ne hodi samostojno (ima še čas).
Pri enem letu, je bila njena teža 8 kg in višina 73 centimetre.
Kljub slabemu začetku, je naša babnca živ dokaz, da gre lahko čedalje na boljše. Je sicer malo lažja, malo manjša, vendar zelo živahna deklica.
Srečno!

Pa še naša izkušnja; prvorojenec rojen v 35. tednu, drugorojenka rojena v 33. tednu.
Sinko je ob porodu tehtal 2700g, v dolžino je meril 51cm. Posebnosti, razen visokega bilirubina, (posledično zlatenica), ni bilo – notri sva ostala 9 dni, da je lepo pričel pridobivati na teži in da je zlatenica minila. Odpustna teža: 2720g. Ko sva prišla domov, sva pa z možem ugotovila, da ima sinko GER (gastroezofagalni refluks), saj je neprestano bruhal in spet pričel izgubljati na teži. Naslednjega tedna, preživetega na Vrazovem trgu se raje ne spominjam – predvsem zaradi odnosa sester (!!), ki so skoraj trdile, da pa one refluksa ne vidijo….Kot prvo so me gledale kot “najbolj ohrno mamo, v stilu češ sina pa ne hraniš kaj dosti, a ne? Ja, prvorodnice si tamkajšnje sestre zelo zelo rade privoščijo…Hvalabogu, da se je Dr. Bratanič takrat zavzel, in smo nato skupaj ugotovilil, da bi bilo pametno preiti na kombinacijo maminega mleka in Aptamila AR – predpisal nam je še fizioterapijo (handling), ker je sumil na atrofične mišice, a se je potem, hvalabogu, vse uredilo.
Sine je shodil s 16 meseci, je zelo radoveden, hiperaktiven, in lahko trdim, da se v ničemer več ne pozna, da se je rodil prezgodaj. Po petem mesecu starosti je “ujel” vrstnike v dozorevanju. Komunicirati in klicati po imenih je pričel pri 10. mesecih. Zobke je pričel dobivati v 5. mesecu, v 10. mesecu jih je imel že 16. Sedaj je star 2 leti, ima 16kg, meri pa 94 cm. Razume že skoraj vse, govori posamezne besede, delne sestavke besed, uživa v glasbi in risanju z voščenkami.

Hčerka se je rodila z 2210g in 49 cm, ter z dihalno stisko, saj preliminarno nisem dobila kortikosteroidnih injekcij za razovoj pljučk – bila je 3 dni na respiratorju , nato 10 dni v kisikovem šotoru, ter še 5 dni v grelni posteljici, nato pa sva 3 dni preživeli skupaj na oddelku. Odpustna teža je bila 2450 g. Zelo dobro in hitro je napredovala, le dojila se je bolj malo, saj je bila na dojki bolj “cartave” sorte in ni dosti pojedla. Tako sem ji poleg iztisnjenega mleka po steklenički dodajala še adaptirano mleko. Pri njej bi težko rekla, da je v čem zaostajala od svojih vrstnikov, (za primerjavo imam namreč kar nekaj prijateljic z v roku rojenimi dojenčki), le v prvih dveh mesecih je bila malo bolj odsotne narave, nato pa se je hitro pričela zavedati dogajanja okrog sebe in postajala čedalje bolj radovedna. Shodila je v 11. mesecu brez kakršnegakoli forsiranja ali motoričnih težav, sama se je potegnila pokonci. V 11. mesecu je dobila spodnji enici. Sedaj je stara 1 leto, tehta 11.5kg im meri 80cm, ima še zgornji enici, torej skupaj “le” 4 zobke. Govori bolj malo, zaenkrat bolj komunicira z rokicama (ploska, da indijanski pozdrav s prstkom po ustnicah, ipd.) O za hrano je pa kar agilna – ko jo vidi, reče papppa!

Je pa res, da me je bilo pri hčerki bistveno manj strah kako bo, čeprav je bila še prej rojena kot sin in dlje pod nadzorom v porodnišnici – ko greš že enkrat prej skozi podobno situacijo določene stvari že veš in ti je tako bistveno lažje.

anina

Jaz sem rodila v 29 tednu: 1390g, 39 cm. Dva meseca v porodnišnici (začeli smo na respiratorju; huda zlatenica; možganska krvavitev v prvih dneh po porodu), domov pri 2kg in sva se dojila. Na začletku je razvojno pediatrinjo precej skrbelo, hodila sva tudi na nevrofizioterapijo.
V razvoju je ves čas zaostajal za svojimi vrstniki približno toliko, kot je bil prezgodaj rojen, na samem začetku morda malo bolj.
Začetek se je najbolj vlekel – tisto, da prideš na točko nič, da končno dočakaš prvi nasmešek… nato se je razvijal v približno takšnem tempu kot donošeni otroci, počasi je celo kaj nadoknadil.
Fizioterapija mu je dobro dela, plaziti se je začel pri 10 mesecih, shodil je pa šele pri 21 mesecih, a mislim da tudi zato, ker je izredno previden, pa tudi posebej ga nismo vzpodbujali in smo mu dali čas, da se sam postavi na noge (razvojna prediatrinja in fizioterapevtka sta bili glede tega nasprotnega mnenja: prva je govorila, čakajte, da se bo sam, druga pa, da, da naj ga začnemo vzpodbujate, čes, da je pa res že čas…).
Ostali razvoj: govor,… je bil pri dveh letih kar v skladu z vrstniki oz. je zaostajal maksimum za tiste tedne kolikor je bil prezgodaj.
Obseg glave ima v srednji krivulji, pri teži in višini (12,5kg in 84 cm pri dveh letih in pol) pa je na spodnji. Glavno je, da se enakomerno razvija.

Glede sprememb pa: že po prvem obisku pri izbrani pediatrinji smo dobili napotnico za razvojno pediatrinjo, ki smo jo obiskovali vsak mesec. Ona je tako pozorno spremljala njegov razvoj, če sem bila glede česa nesigurna, sem lahko vprašala njo.
Če otroka pediatrinja ne bo napotila k razvojni, to pomeni, da se ji zdi vse OK. Če boš glede česa v skrbeh, kliči pediatra. Če se ti bo zdelo, da nima dovolj posluha, ti svetujem, da pokličeš v porodnišnico (če si bila v LJ, potem veš, da lahko pokličeš na intenzivno oz. na številko, ki je objavljena kot št. društva nedonošenčkov in sestro Eriko, ki dela tudi v ambulanti kjer spremljajo rizične otroke (glede na 31 t bosta z otrokom zagotovo vabljena na pregled: misli da pri 3m, pol leta in letu). Sestra Erika ti bo z veseljem pomagala z nasveti oz. pomagala priti v stik po možnosti z neonatalogom, ki je bil zadolžen za tvojega otroka.
Lahko ti posredujem tudi telefonske.

A.

marelica pozdravljena

Vprašanja bi imela zate.
Ali je tvoj sinko hodil po prstkih, ko je začel že počasi hoditi?
Ste rabili dolgo časa te terapije? Pri kolikem mesecu je začel govoriti oz. čebljati? Ali sedaj pri 2,5 leti lepo govori?

Prosim te za odgovor, ker se počutim zelo zelo potrta zaradi mojega sinka, ker ima najmanj kilogramov od vseh vaših nedonošenčkov.

Berem poste od anejka in anine kako njihovi malčki napredujejo z težo.
anejkin sonček ima 1. leto in tehta uhaha. Mi pa imamo 15,5 mesecev pa tehtamo samo, samo 7500g. Kaj ni to žalostno? Ne razumem več kaj je to. Moj otrok ni ne vem kakšen jedec, je pa, in kam gredo ti njegovi kilogrami.? Normalno pa kaka.
Včasih sploh noče jesti, znam že obupati, se z možem skrbiva, zakaj ne je itd. Zaradi tega sem živčna postala. Pride pa včasih kakšen dan, da venomer samo je in je. Hvala bogu, ko bi le ostalo tako.
Pediatrinja pravi, da je zadovoljivo z kilogrami, ker je rekla, da ni čudno kaj je bogi revež prestajal. Rekla je, da največ zaradi bolezni, ki jo je prestajal, ko je bil star 1. mesec, ko je imel vsa dihala prizadeta in na nitki življenja je bil. Rekla je, da tam je največ izgubil pri napredovanju. Ko gremo kam ven, vsak misli, da ima par mesecev npr. od 6. 8. mes. Meni je tako hudo povedati, da smo stari 15,5 mesecev in smo pač takšni.
Jaz rečem hvala bogu samo, da je moj zlati sinko živ in zdrav, kile bo pa že pridobil. Še vsak je odrasel iz nedonošenčka v velikega možakarja, tudi moj Tadej bo.
Samo pa imam zelo rada, če z mamico nedonošenčkov lahko si izmenjava izkušnje. Rada se pogovorim. Ravno danes sem bila pri eni znanki, ko je prišla njena prijateljica, ki je pred tremi meseci rodila v 31-tem tednu. Punčka je imela ob rojstvu 2700g in velika 43cm. Sploh ni bila v inkubatorju in sta že šesti dan odšle iz bolnišnice. Nisem mogla verjeti, sedaj punčka pri treh mesci ima 5000g. Blagor ji. Samo jo ne razumem, ker ni na porodniški, samo šest dni je bila odsotna, ko je rodila. Mama ji čuva otroka, ona pa jo ne vidi po cele dneve. Ne vem kako je lahko takšna, da ni z takšnim majhnim bitjem doma???

Lep pozdravček
Doroteja

Naša ta prva je bila rojena v 33. tednu. Težka 2050 gramov, velika 44 cm. Danes je stara osem let, še vedno lahka kategorija.
Ob rojstvu ni imela dovolj razvitih pljučk, zato je bila na intenzivni. Hrano so ji dovajali po sondi. Povišan je imela bilirubin. Drugače pa nismo imeli nobenih težav, ne motoričnih ne drugih. Shodila pri enem letu, sedela pri osmih.

Doroteja!
Poskusi več razmišljati o tem, kaj je tvoj sin že dosegel kot česa še ni. Žal trenutno ne morem pogledati, koliko pribl. je naš tehtal pri 15 mesecih, verjetno pa je res več, ampak je tudi pravi požerušček od samega začetka. Še na intenzivni se je zbujal 15 min pred uro za hranjenje in zahteval svoje.
Otroci se po teži in hranjenju zelo razlikujejo, veliko je takih, ki ne marajo kaj dosti jesti. Pa saj si verjetno že sama dostikrat slišala: otrik si vzame, kolikor rabi. Ti poskrbi le, da bo to zdravo. Če sedaj enakomerno napreduje in če je s težo zadovoljna tudi pediatrinja, potem si lahko pomirjena tudi sama. Že tako je težko otroke primarjati med seboj, nedonošenčke pa še posebej. Vsak ima povsem svojo zgodbo, ki se kaže tudi na razvoju. In pri tvojem je šlo za take težave, zaradi katerih ga, če že vztrajaš na primerjavah, lahko primerjaš z bolj zgodaj rojenimi, kot z našim npr. Moramo jim dati čas, da si opomorejo od prestanega. Torej: najprej pozabi na kilograme. Tudi našega mimoidoči vedno ocenijo kot najmanj pol leta mlajšega. Ampak mene zabavajo njihovi osupli obrazi, ko jim povem koliko je star. Ne vedo, kakšni borci so nedonošenčki.
Tudi pri našem sem bila velikokrat presenečena, kako veliko že razume, čeprav še ne zna povedati. Ampak tako je verjetno z vsemi. Prav natančno si nisem zapisovala, kaj je kdaj počel, ampak v primerjavi s tem, kako ti svojega opisuješ, se mi zdi kar podobno.
Veš, pri nedonošenčkih gre vse počasneje, najbolj na začetku in zato dobimo občutek, da še vedno takoo zaostajajo za vrstniki, pa sploh ni res.
Pri 2,5 letih, so že precejšnje individualne razlike. Iztok je recimo že zelo zgodaj razločeval in poimenoval posamezne barve (zaradi barvnih žogic s katerimi se igra pri moji mami), pozna nekaj črk (zaradi krožnika z abecedo iz katerega je), ne zna pa se naprimer sonožno odriniti, skakati ali stati na eni nogi. Čeblja že kar aktivno, veliko zna povedati, ponavlja kot papiga, ampak verjetno ima tu precej zaslug tudi moja mama, pri kateri je v varstvu, saj se kar naprej pogovarjata in prepevata.
Na nevrofizioterapijo sva hodila do 21 meseca – dokler ni shodil. K razvojni pediatrinji prav tako. K razvojni najprej enkrat na mesec, nekje od enega leta dalje pa na dva. Nevrofizioterapija: najprej manj kot na teden, tudi zaradi (ne)prostih terminov, nekaj časa 1x tedensko, potem pa zopet na cca 14 dni. Po mojih izkušnjah se zelo obrestuje, če upoštevaš terapevtkina navodila in dosledno delaš z njim tudi doma. Enkrat vmes smo malo popustili in se je pri naslednejm obisku takoj poznalo. Osnovne prijeme smo naučili tudi vse stare starše, ki so bili z njim več v stiku, ga prenašali, previjali itd. Na prste se ni kaj dosti postavljal, nas je pa terapevtka opozorila, da to počnejo radi in da moramo preprečevati, sicer ne bodo bodo dobro shodili. Ampak ta “ne dobro” je po njenih strogih merilih. Pri dveh kolegicah z nedonošenčki sta se otroka kljub trudu postavljala na prste in tako shodila, pa se je kmalu popravilo.
Poskusi z več optimizma Doroteja. Zaupaj otroku, da bo sedaj, ko je premagal najhujše, počasi osvojil tudi vse ostalo. Verjamem, da sta z možem tudi sama že precej utrujena od vsega, ampak tudi za vaju se začenjajo prijetnejše skrbi. Po mojem mnenju vam gre tako kot je treba, s skrbmi sicer, ki jih z donošenimi ni.

A.

Živjo!
Tudi moj sin je nedonošenček, rojen v 34. tednu, porodna teža 2230g, 45cm. Shodil pri 16-ih mesecih, do takrat smo hodili na fizioterapijo, vendar smo začeli šele pri 9-ih mesecih. Pri 1. letu je tehtal 9410g in 73 cm, sedaj je star 9 let in je še vedno lahka kategorija-25 kg. Motorično ni ravno najbolj spreten, vendar se ukvarja s športom in mislim, da mu to zelo pomaga. Ravno tako ima probleme pri drobni motoriki (pisava, natančnost), vendar mislim, da to ni posledica nedonošenosti, ampak bolj dednost, he he.

Doroteja, ne se sekirat zaradi kg. Hčerka se je rodila z 3760 g, pri 1. letu pa je tehtala 8690g, torej precej manj kot sin, ki je štartal z 2230g. Sedaj pri 5. letih ima 17 kg-pa kaj češ.
Imamo pa “probleme” s kg tudi pri najmlajšem, ki je star 9,5 mesecev. Rojen je bil 3 tedne prej, vendar je bil kar konkreten novorojenček (3590g in 52 cm), sedaj pa tehta 7800g. To sicer ni malo, vendar pediatrinjo “moti”, da je v 3. mesecih pridobil celih 150g. Se pa fantiček v glavnem še doji, gosto hrano v glavnem zavrača (razen sadja).

Lep pozdrav vsem in veliko veselja z vašimi sončki (pa naj bodo kg takšni ali drugačni).
Deja