Ko gledam takole naše ljube mladičke, kako brezglavo in prepotentno drvijo po naših ubogih cestah z dvakrat preveliko hitrostjo, v avtomobilih in motorjih, vrednih nekaj desettisoč evrov, katere so si najbrž z muko prigarali in dobesedno odtrgali od ust, se mi je utrnila naslednja ideja glede opravljanja vozniškega izpita:

1. Starostna meja za pridobitev vozniškega dovoljenja bi morala biti vsaj 18 let, ko človek pravnoformalno postane sam odgovoren za vsa svoja dejanja.
2. Kandidat bi moral opraviti pisni in ustni izpit iz prometnih predpisov ter teoretični izpit iz prve pomoči, nekako tako kot zdaj.
3. Nato bi kandidat opravljal praktično vožnjo s poklicnim inštruktorjem. Nekako tako kot zdaj.
4. To praktično vožnjo bi opravljal toliko časa (vsaj eno uro na teden), dokler ne bi med to vožnjo postal neposredna priča neke hude prometne nesreče. In takrat bi moral na licu mesta opravljati praktični izpit iz prve pomoči, t.j. poskrbeti za ranjence, medtem pa poklicati policijo in reševalce, nato pa ranjence spremljati v bolnico in ostati pri njih neprekinjeno vsaj 48 ur in jim streči kot medicinska sestra oz. bolniška negovalka.
5. Če pa bi v nesreči kdo umrl, bi se moral kandidat namesto strežbe ranjencem udeležiti obdukcije in tam pisati obdukcijski zapisnik.
6. Po tem bi lahko inštruktor in zdravstveni delavci predlagali, da kandidat opravlja praktični izpit iz vožnje, ki bi moral obsegati eno uro vožnje po mestu in eno uro vožnje na relaciji. Seveda, če bi že imel opravljeno minimalno potrebno število praktičnih ur vožnje in uspešno opravljene vse praktične vaje iz vožnje.

In tako bi kandidat po uspešno opravljenem izpitu iz praktične vožnje dobil orožni list, t.j. vozniško dovoljenje.

Obilo uspeha!

Vsekakor pa bi bilo treba celoten izpit opravljati najmanj vsakih 10 let, da se znanje obnovi in preveri, če je voznik sploh še zdravstveno sposoben za vožnjo.

Ja, to sem pozabil pripisati.

Obilo uspeha!

OK

Jaz vedno pravim, da vozniškega izpita ne opraviš, ko uspešno zaključiš izpitno vožnjo, temveč ko se soočiš z naslednjimi situacijami:

– kot prvič pri 130 na uro na avtocesti srečaš divjad,
– ko zreš oči v oči vozniku, ki prehiteva v škarje,
– ko si sam 500 km od doma ter obstaneš v snegu,
– ko ti na prehitevalnem pasu ob močnem nalivu odpove brisalec,
– ko vozniku pred teboj raznese gumo….

Kako mlademu vozniku dopovedati, da v 20 urah vožnje ni spoznal vseh situacij na cesti? Kako mu dopovedati, da na cesti ni vse odvisno od njega, temveč tudi od drugih voznikov, ki vedno ne ravnajo po pradpisih, in tudi od drugih okoliščin, kot je vreme, živali na cesti, okvare…. Da zaradi teh okoliščin ne sme voziti veno na robu svojih zmožnosti…

In kako staršem dopovedati, da so bili v mladosti enaki.
Le da si tega nočejo priznati.

Izpit imam 10 let in še nisem bila priča situaciji, kot jo opisuješ pod točko 4. ali 5. In teh 10 let naj jaz ves čas plačujem stroške avtošole, brez izpita pa ne morem nikamor (tujina ipd.)?

Še moj predlog:

Do določene starosti (ali staža kot šoferja) lahko mladenci in mladenke vozijo samo vozila, do določene kubature. Tako kot pri motorjih.

To se mi zdi ok, vse ostale predloge pa bi crtala. Meni se v 15-ih letih ni zgodila nobena od nastetih situacij razen “skarij”.
Bi pa dodala prakticni del prve pomoci na urgenci – sprejem prometnih ponesrecencev in zapisnik. To bi streznilo marsikaterega mladca.

Postavi se še v kožo tistega, ki pride na urgenco, ali njegovih svojcev. Bi res hotel, da se na tebi ali na tvojih dragih prve pomoči UČI neki kandidat za voznika?

kolikor jaz vem je minimalno število ur v avto šoli, da se lahko gre na izpit 30 ur. Vsaj tako je bilo še tri leta nazaj.

Vsi najbrž ne. Zase (in za mnogo svojih vrstnikov) se spomnim, da smo se še kar nekaj časa vozili previdneje, saj smo se zavedali, da nimamo izkušenj. Ne, ne priznam (ker nimam kaj priznati), da sem vozila tako hitro, kot dandanes mladi vozniki v (večinoma) dobrih vozilih, mnogi celo objestno in vse prevečkrat pod vplivom substanc. Nenazadnje še pripadam tisti generaciji, ki smo si prve izkušnje pridobivali na fičotih in stoenkah, ki (to moraš priznati) niti niso bili zmožni teh hitrosti, kot današnji avtomobili. Da o tem, kako gost je bil promet takrat in kako je danes, niti ne govorimo.

Nisem mislila, da bi izvajal prvo pomoc, pac pa da vidi kako ponesrecenci izgledajo, kaj vse se jim lahko zgodi in da vodi zapisnik.

Saj vem. Moj post je bil odgovor Kr Enemu, res sem ga pa prilepila pod tvojega.

Je zrelost za vožnjo na cesti in še za množico drugih situacij VEDNO odvisna od starosti? So mladi, ki so previdni, ne pijejo in se zavedajo, da nimajo izkušenj na cesti. In so štiridesetletniki ali več, ki pijani divjajo okoli in skušajo svojo moč dokazati tako, da hrumijo z motorji. Poostrila bi nadzor na cesti in brez milosti vzele šoferski izpit vsakemu, ki ima več kot 0,5 promila alkohola v krvi, je užival kakšne opojne substance (med katere spadajo tudi nekatera zdravila, ki povečajo reakcijski čas), ali pa vozi več kot 10 km/h preko dovoljene hitrosti in to neglede na njegova leta. Ne bodimo vedno tako naperjeni proti VSEM mladim, marsikomu se pri tem dogaja krivica.

Kaj hočemo – očitno obstajajo tudi svetle izjeme. Čestitam!

Obilo uspeha!

Sem slišala, da imajo v tujini med poukom organizirane oglede oddelkov intenzivne nege, poškodovanih od prometnih nesreč, pa jim tudi povejo, zakaj je do nesreče prišlo (hitrost, prepovedane substance). Mislim, da je to kar vredu preventivni program, saj se vsaj določen procent mladih, ki te grozljive prizore iz intenzivne vidijo, zamislijo takrat, ko bi radi pritisnili na plin, ali pa celo sedli za volan pod vplivom česarkoli. Je pa res, da obnašanja nekaterih ne spremeni niti lastna nesreča.