Moram pojamrat, morda mi da kdo kak pameten nasvet…
V glavnem, zelo sem nesrečna in nezadovoljna s svojo službo. Trenutno sem še na podaljšani porodniški, ki pa se mi marca izteče. In grem po dveh letih (rizična nosečnost) nazaj v službo, ki je že prej nisem marala, zdaj mi je pa povsem odveč. Naj povem, da delam v šolstvu. Vem, da je to plemenit poklic, a jaz nisem zanj, meni je odveč, me obremenjuje, bojim se ga…Čisto sem ven padla, sploh ne vem, kaj se dogaja, niti me ne zanima…Dala bi vse, da bi dobila kako drugo službo. Ne vidim se vse življenje kot učiteljica.Nikoli se nisem…
Pripravljena sem sprejeti manjšo plačo, kje bliže domu (vozim se 80km vsak dan), manj stresno…
Toda kaj? Kje naj iščem? Ima kdo kakšno idejo?
Vem, da bi mi kdo očital, da kompliciram, da sem lahko srečna, ker imam službo za stalno. A meni je najbolj pomembno, da bi rada hodila v službo, ne pa, da se je bojim, se tresem…Že par mesecev me tlači mora…Popolnoma sem zgrešila poklic.
Kaj mi je storiti?
Kam naj se obrnem, kam naj dam prošnje, kaj bi lahko počela? (Po poklicu sem prof. slovenščine).
Če ne bom našla česa drugega, se bojim, da bom pistala na psihiatriji, ali pa vsaj podlegla hudemu stresu.

Kaj mi svetujete?

na tvojem mestu bi povprašala na Zavodu, kaj še lahko počneš s tako izobrazbo. mogoče se zaposliš v kakšni knjižnici???

lektorstvo?

Morda bi vsaj nekaj lahko zaslužila z lektoriranjem. Če temu prišteješ še vsoto, ki je ne bi odštela za vrtec ali varstvo, bi se nekaj mesecev morda pretolkli. Pa intenzivno iskanje drugega dela. Rekla bi ti, da potrpi, saj bo boljše, a se mi zdi da s takšnim odporom nima smisla v razred. Sama vidim, da imajo dijaki “antene” s katerimi zaznajo že slab dan, kaj šele nelagodje in odpor do te vrste dela. In potem si dajo duška.
Drugače pa, meni je poklic učitelja še vedno ljub in se zavedam, da ima srečo vsak človek, ki mu uspe delati to, kar ga veseli. Zato pridno išči, kje boš notranje bolj pomirjena. Veliko sreče.

Sem v zelo podobni situaciji, problem je še ta, da sploh več ne vem, kaj bi si želela početi v življenju. Doma sem že tretje leto (2 otoka- enega za drugim).
Se sprašujem, če ni to samo kriza.
Upam, da se ti izteče tako, da boš zadovoljna.
Lp in optimistično naprej:-)

Tole si pa res dobro napisala. Se pridružujem tvojim besedam.

Srečno, liiziii!!!

Vem kako je to, ko greš vsakdan v službo z odporom, na delu doživljaš stres…
Ta teden pa mi je ena ženska čist po naključju povedala svojo življensko zgodbo. Doštudirala je ekonomijo se zaposlija, dobila 2 otroka, ko pa je napolnila 30 let je naredila temeljit preobrat. Spoznala je, da jo ta služba ne veseli in dala odpove.
Uresničila je svojo željo, odprla kozmetični salon. Zdaj počne zares to kar jo veseli.

Probaj ugotoviti, kaj te veseli. Praviš, da si prof. slovenščine če si zmogla to boš tudi drugo.
Moje mnenje je, da nikoli ni prepozno.
lp

Ojla!
Očitno si na križpotju, pa ne vidiš poti. Kar je že angelika napisala (da povprašaj na zavodu) se mi zdi pametno. Vsekakor se bo gotovo našla pot, ki bo prava. In kakorkoli se boš odločila – bo gotovo prav. Kajti z vsakim “padcem” z vsako “napako” idp… se nekaj naučimo. Ali o sebi ali o drugih.
Saj vem, da se ti ta trenutek to zdi :bla, bla, bla…. A vseeno! Če se v šolstvu ne vidiš – se pač ne! In s tvojo izobrazbo gotovo lahko počneš še kaj drugega – kot pa se sekiraš in si “žreš” živce. Mogoče ne takoj – a poti so vedno odprte….
Upam, da boš našla nekaj, kar te bo “dvignilo”…..
Pozdrav!

Ps: Sama sem bila par let nazaj v podobni situaciji. Sem dala odpoved. Bila sem na zavodu, brez službe (zaposlen je bil samo mož), z enim otrokom. Pa sem po dveh mesecih (ali še prej) dobila službo (glede katere sem krepko dvomila), in potem drugo. No – zdaj sem trenutno brez zaposlitve (posebne razmere), a vem, da če se takrat nebi odločila tako kot sem se, bi bilo vse drugače. Pa sem zdaj srečna!

Joj ti pa res ne vem svetovati, kot da se res vsedi ( sama ) in razmisli, kaj bi rada počela v življenju.
Vse se da uredit, sploh če imaš razumevajočega partnerja – bo pa težko sigurno, samo ne obupaj, ko se enkrat odločiš.
Najsladše je neko beganje in opuščanje načrtov.

Za začetek lahko popraviš moje slovnične napake.

Mislim, da je v šolstvu še veliko takih profesoric, ki razmišljajo tako kot ti, s tem, da si verjetno tega ne priznajo oz. se s tem ne želijo soočiti. Maltretirajo otroke za nepomembe stvari, za katere bi morali odgovarjati sami. Iz tvojega sporočila razberem to, da si odgovorna oseba, ki zna razmišljati. POHVALNO.
Prepričana sem, da si lahko na drugih področjih uspešnejša in zelo ti želim, da bi se našla v poklicu oz. službi, kjer bi bila v prvi vrsti zadovoljna ti. Samo ne obupaj.
LP

Blagor tebi , kaj bi jaz dala za mesto učiteljice :-)) Res !
Hoditi na delo slabe volje ne gre , poskusi res s kakšno mesto v knjižnici za začetek , zna bit fajn.

“Maltretirajo otroke za nepomembe stvari, za katere bi morali odgovarjati sami.”

Kdo pa pravi, da take, kot je ona maltretirajo otroke? Meni se bolj zdi, da otroci njih maltretirajo. Saj ravno zato je stiska take učiteljice velika, ker ne ve, kako bi se ubranila jezikanja nevzgojenih mulcev in kako bi jih disciplinsko vsaj toliko obvladala, da bi lahko razlagala snov. Tršic, ki so nekoč maltretirale uboge otroke, skoraj ni več. Če pa so, pa sigurno nimajo težav z vzpostavljanjem discipline, ker se jih otroci bojijo. Toliko o tem.

Čimprej si poišči drugo službo: zaradi sebe in predvsem zaradi otrok v šoli!
Nikoli si nisi želela delat v šolstvu, zakaj si potem šla na takšno fakulteto? no ampak to sedaj ni pomembno!

Morda si poiščeš službo v kakšni knjižnici, nevladni organizaciji, pravzaprav je pomembno kaj poučuješ!

Vsi omenjate knjižnice kot možno službo, kjer te “kar tako” vzamejo..jaz pa vem, da je danes tudi za delo knjižničarja potrebna določena strokovna izobrazba, dipl. bibliotekar.
Samo to sem želela povedati..

V tem poklicu moraš biti ne “malo srečen”, ampak 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zadovoljen, da si lahko uspešen. Vsako polovičarstvo je popolnoma nezaželjeno in v procesu vzgoje in izobraževanja nima kaj iskati. Preveč je takih, ki si tega ne priznajo, ali pa ne povedo naglas in delajo v šolstvu samo zato, ker je pač tako naneslo. In s tem delajo nepopravljivo škodo otrokom, ki jih dobijo v paco. Zato, vsa čast ti, da si sama sebi in vesoljni Sloveniji tole priznala. Poskusi v kaki knjižnici, lektoriranju, založbah…morda se tam bolj najdeš.
Če se ob trenutni službi počutiš tako, kot praviš, ne boš nikoli dovolj samozavestna, da bi lahko v tem poklicu uživala. Pa ne rečem, da nimamo takih dni vsi učitelji, še predobro vem, da se ti včasih zdi, da se ti bo “snelo” in bo počil film. Dobro poznam tudi kako neprespano noč zaradi stresa, more zaradi raznih “inšpekcij”, kaos v razredu in občutek nemoči, ko ne veš, kako in s katerega konca bi se zadeve lotil…ampak…jaz sem vedno zelo rada šla med otroke in mladostnike, nikoli se nisem rabila siliti biti nasmejana, zato mi je bilo toliko lažje prebroditi začetniške težave (btw ne poznam učitelja, ki jih ne bi imel, a sumim, da gre pri tebi več kot le za to). Danes ne bi menjala svojega poklica za nič na svetu.

A.

“In s tem delajo nepopravljivo škodo otrokom, ki jih dobijo v paco.” In ti misliš, da je takih preveč.

Jaz sem tudi v svojem 16-letnem šolanju šla preko mnogo učiteljev in niso bili vsi idealni. Vsi so bili samo ljudje s svojimi napakmi. In prav nobeden mi ni naredil kakšne škode. In veliko je bilo tudi strogih učiteljev, ki smo se jih vsi bali in bili so učitelji, pri katerih smo lahko delali, kar smo hoteli. V današnjem času pa bi morali biti vsami idealni, superučitelji. Vsi ostali naj letijo iz šolstva. Nekoč je nekdo rekel: “Tudi od najslabšega učitelja se nekaj naučiš!” Otrok ima učitelja eno ali nekaj ur na teden in takrat ima učitelj 25 otrok, ne samo vašega. Mislim, da največjo škodo otrokom naredijo starši. So ti vedno idealni? So ti vedno pri stvari, otroku na razpolago, 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pripravljeni biti z otrokom, vedno zainteresirani za otroka? Najlažje je samo učitelje kritizirati, iskati njihove napake in jih obsojati za vse težave z otrokom. (postavila sem se na stran učiteljev, ker vem nekaj o njihovih težavah, saj imam učitelja za moža).

Prosim, ne tega razumeti tako, da navijam za slabe učitelje. Večina jih je povprečnih in jih moramo take tudi sprejemat in ne samo kritizirati. Če bi hoteli imeti v šoli samo “superučitelje”, bi bile zbornice skoraj prazne.

liiziii, ti pa si daj sama sebi še eno priložnost, ne se prenagliti z odpovedjo službe. Poskušaj kaj spremeniti pri poučevanju, da bo otroke pritegnilo in če bodo oni zadovoljni, boš posledično tudi ti. Lahko da se boš še dobro počutila v razredu. Če pa ne bo šlo, pa srečno v novi službi! Pa še to: od lektoriranja boš slabo živela, sedaj pa imaš redno plačo.

Dosti založb išče lektorje in urednike. Lektorje rabijo tudi časopisi. Malo pokliči naokrog, ne čakaj na razpis.

Sem na hitrico počekirala recimo stran založbe Učila, a trenutno iščejo samo študente za delo v trgovini. Ta založba živahno odpira nove trgovine – jaz bi jih vseeno poklicala, ali obstaja kakšna možnost, da bi kombinirala recimo službo v trgovini in lektoriranje. Na min. za kulturo si lahko urediš status samozaposlene in delaš po pogodbi za avtorski honorar. Če nimaš statusa, je druga možnost, da registriraš dopolnilno dejavnost in si plačuješ min. prispevke.

Ne da “mislim”, ampak “vem”. Sem v šolstvu zaposlena in jih vsak dan srečam nekaj. Ne govorim o učitleju s slabim dnevom, amapk o učiteljih, ki jim je slab dan vsak dan, zato ker morajo med otroke. In se ne strinjam, da se otrok tudi od slabega učitelja kaj nauči. Navadi se že lahko na njega, naučiti pa se od tega ne more nič dobrega.
In nikakor ne trdim, da morajo biti vsi učitelji superučitelji. Kot tudi starši ne moremo biti superstarši. Vsi delamo napake, ampak če se na njih ničesar ne naučimo smo slabi starši. Vsi učitelji pa bi morali imeti veselje do poklica, če tega nimajo, če jim “dol visi”, če samo čakajo, da mine tistih 5-6 dnevnih ur v razredu, če se jim gladko fučka za kakšne priprave, potem so pač slabi. In taki delajo škodo, me noben ne prepirča, da je ne.

A.

Javi se čim več časopisnim hišam in jim ponudi honorarno lektoriranje. Pa ne javljaj se šefom, ampak skušaj stopiti v stik s posamičnimi uredniki.
Oni največkrat (lahko) odločajo.

lp, Malena

Poklic je cilj, do cilja je treba teči. Če na tej poti omagate nekaj ni v redu od glave do pete. Očitno je tudi nekaj z vami narobe. Pred odločitvijo kako v službo in kje, najprej poskrbite in preverite zdravje.
Preberite nekaj zase in pobrskajte po brskalniku, koste najdla izhod. Poznam veliko učitelja ki vsak dan imajo stresne situacije. Bodite srečna da imate otroka katereg vzgajate. Vaš poklic je častan poklic. Verjetno se ga bojite tako kot učenec ko se doma nauči in ko pride v šolo ga učitelj vpraša za oceno, on pa ne zna nič. Meni se je zgodil ta primer ko se mi je za hrbtom zjokala deklica stara 3 leta in ko sem mamivo vprašal zakaj se joka, je odgovorila: doma se nauči in ko pride v šolo nezna nič in ji je sram svojih sošolk. Dobila je zdravilo proti intelektualni blokadi za učenje in čez 20 dni sem poklical zaradi očeta, ona se je prva oglasila. Sem je naravnost vprašal kako je deklica zdaj v šoli, je odgovorila: odlično. Verjelsem njenim besedam, ker sem ugotovil da nima več blokad ko jih je imela prej. Polepšal sem ji življenje, učenje je postalo zadovoljstvo.

Verjetno je tudi vam kot prof. slovenščine prišlo do intelektualne blokade za študij po premoru na porodniški. Zberite pogum in se oglasite poiskali bomo rešitev “[email protected] “