pojem priden otrok?
No pa so se oglasile mamice, ki jih zbode ena beseda, pa zaradi nje ne bodo mogle spati. Po vsej verjetnosti zato, ker imajo s svojim otrokom nemalo preglavic.
Mene ta beseda prav nič ne moti in celo uporabljam jo. Ti packa ti!!!!! Kaj si drznem, saj nismo v srednjem veku, da bi nas otroci morali slepo ubogati, vse pojesti in biti tiho!!!!
Jaz rečem svoji pupi da je pridna, če za sabo pospravi igrače, pobriše po tleh, če je kaj polila, mi prinese kakšno stvar, če sem jo prosila……..
In sedaj se bo razvila vroča debata o besedi, ki zadnje čase pridobiva negativen predznak, kajti danes je moderno biti “indigo” in ne “priden”. Komaj čakam, bom lahko brala, ker imam tako pridnega dojenčka ob sebi, ki cele dneve prespi. Ha, ha…..
Zame je priden otrok otrok, ki sodeluje, ki je povezan s starši in nima potrebe, da bi se jim vedno upiral (morda zato, ker mu ne znajo ali mu nimajo časa prisluhniti, ali pa je otrok pač tak po naravi. To ne pomeni, da sedi pri miru, da je tiho itn, ampak da ima primeren odnos do soljudi in predmetov okoli sebe. Če se mu zrola v trgovini, kjer je toliko dražečih faktorjev: svetloba, polne police, barve, rahlo nervozni ljudje, se mi zdi kar normalno. Tudi meni bi se, če se ne bi kontrolirala. Če se dolgočasi nekje na obisku, tudi ne morem pričakovati od njega, da bo pri dveh letih in pol sedel pri miru. In če vidi tobogan, ga tudi težko prepričam, da se pa ravno zdajle pa ne more peljati, kot bi meni kdo čez šipo ponujal sladoled, ki si ga strašno želim.
Naš je že po naravi kar potrpežljiv, prijazen otrok. Siten je, ko je zaspan, ali pa se ga loteva bolezen.
je pa kar precej neroden tale izraz priden, a ne?
LP Neja
Pri tej debati sem se spomnila pesmice, ki so nam jo za materinski dan napisali otroci oz. vzgojiteljice v vrtcu
Praviš, da sem tvoj zaklad.
Mama, ali zaklad kaj dela?
Ali zgodaj vstaja?
Ali uboga?
Ali je dovolj, če te imam rad?
Mama, jaz sem tvoja sreča.
Ali sreča molči?
Ali nikoli ne joče?
Ali se kdaj zlaže?
Je dovolj, če so moja lica rdeča?
Tvoje srce sem, oh mama,
to je najlažje.
Srce samo bije,
še v spanju bije zate.
Pa saj dobro veš sama.
LP A:
pesmica je naravnost čudovita!!!
Sicer pa je nekoč KarmenM lepo napisala, nekaj v smislu, da ima pridne otroke, ki so razigrani, radi skačejo in si nagajajo, in da se lepo razvijajo, svojim letom primerno… Ne, napisala je mnogo lepše, sam v tem smislu. Men gre tud mal na živce, ko me kdo vpraša, a so otroci pridni – pa kaj naj rečem ” ne niso, ker dojenček ne spi, ker se tavečja dva stepeta, ker rada glasno govorita …
Bi se v grobem kar strinjala z @fno. Jaz tudi mojemu sinu rečem, da je priden (pravzaprav večkrat uporabljam prvo osebo dvojine – sva pridna), kadar mi pomaga pospraviti posodo iz pomivalnega stroja, obesiti perilo, itd.
In obratno – kadar mu že desetič rečem, naj ne loputa z vrati, on pa še enajstič z vso močjo zaloputne, takrat ga pač vprašam, zakaj je poreden oz. zakaj ni priden, zakaj nagaja.
Besede “priden” ali “poreden” kot splošna ocena otroka pa ne uporabljam. Z besedo “priden” ne ocenujem otrokovega karakterja, ampak njegova dejanja. To se mi ne zdi nič slabega.
Itak pa že vnaprej vem, kako se bo debata naprej razvijala. :))
Mah, meni pa se zdi, da se tako kot se izogibamo besedi “kazen” pri otrocih danes izogibamo tudi besedi “priden” ali “poreden”, ker ni v trendu otroku prijazne družbe. Po drugi strani pa dobro vemo, da kazen mora biti v obliki postavljanja meja, ko otroku ne dovolimo vsega, kar mu pade na pamet. Kakorkoli obračamo to besedo in se ji izogibamo, dejstvo je, da otrok potrebuje kazen (seveda ne fizične, da ne bo pomote), da ga bomo lahko naučili, katero ravnanje je pravilno in katero ni. Enako velja za besedi priden in poreden. Priden pač je, ko upošteva naše meje, ko se z nami lahko lepo zmeni ne da bi izsiljeval ipd., poreden pa kadar izziva, cepeta, se nalašč grdo obnaša, čeprav ve, da ni prav… Seveda je vse to čisto naravno obnašanje malega otroka, ne vem pa, zakaj bi bilo karkoli narobe, če sebi in otroku takrat, ko se tako obnaša pač povemo, da ni priden. Ker ni. In on to ve.
SOVRAŽIM uporabljanje pridevnika “priden” v zvezi z otroci!!! Otroci so lahko ješči, spijo brez prekinitev, hitro zaspijo, zgodaj opustijo plenice in stekleničko, sodelujejo, se sami zaigrajo – skratka, milijon stvari, pa to nima nobene zveze s priden! Pozitivne lastnosti otroka je treba jasno opredelit in pohvalit, ne pa jih tlačit pod “priden” oz. negativnih po “poreden”!
Ma saj ne gre za lastnosti otroka kot so razigranost, vztrajnost, počasnost…Niti ne gre za to, da bo nekdo otroku, ki zgodaj opusti plenice ali tistemu, ki veliko poje, rekel, da je priden. To je neumno, če misliš na take vrste pridnosti in porednosti. Če pa se otrok npr. izredno potrudi pri neki zadolžitvi, vse pospravi in počisti, ne vidim razloga, da mu ne bi rekli, da je priden. Po drugi strani otrok, ki nalašč noče nečesa narediti ali nalašč npr. razbije dragoceno vazo, JE poreden. Lahko mu rečeš: “Tega ne bi smel narediti. Zelo sem razočarana, da si to naredil kljub temu, da veš, da ne smeš.” Lahko mu pa tudi rečeš:” Zdaj pa res nisi bil priden, tole ni bilo lepo, saj je bila vaza darilo od babice.” Učinek je isti. Ne vem, zakaj bi zavestno morali paziti, da ne uporabimo besedice priden ali poreden. Seveda nikakor ne nasploh, npr. : Ti si poreden otrok. Ampak kdor bi to rekel, bi enako učinkovalo tudi če bi rekel: Ti si razgrajaški, nesramen otrok. Otroka naj ne bi nasplošno osebnostno opredeljevali, pač pa samo njegova dejanja. Tudi v pozitivnem smislu.
Referendum za ukinitev besede PRIDEN ? Kam naj z njo ? V pesjak ? So kuzki pridni ? Je moj moz priden, ker trdo dela cel dan in je potem se zelo prijazen do otrok in vedno pripravljen na igro in pogovor z njimi ?
Meni se zdi beseda pozitivna, otrok je rad pohvaljen. Kadar pa se grdo obnasa, mu recem, da se pri nas tako ne obnasamo, da mi ni vsec njegovo obnasanje.
Toliko grsih besed je v slovenskem jeziku.
Zanimiva je tale: Če so tuji so nevzgojeni, če so naši, pa prikupno nagajivi. -Malo za šalo.
Zgornja pesmica veliko pove in za “pridnostjo” ali “porednostjo” se veliko skriva. Od obdobja razvoja pri otroku, frustracij, ki jih otroci izražajo drugače kot odrasle osebe, pa do naše pozornosti in usmerjanja. Glede terminologije, ja v pogovoru z otrokom jo uporabljam, če pa me kdo vpraša, če so moji pridni, pa ne vem kaj naj rečem, saj je oboje za otroke normalno. Včasih v šali rečem, ko so pridni, so pridni, ko pa niso pa niso. Potem pa dobim različne odzive. Nekateri rečejo, “ja moji so bili ravno takšni”, drugi pa me debelo gledajo in si verjetno o moji vzgoji mislijo pač svoje. Jaz pa tudi. Še dva klišeja, ki sta zadnje čase precej popularna sta: – permisivna in stroga vzgoja,
Recimo preprost vsakdanj primer:
Otrok se sredi trgovine vrže na tla in se dere, mama pa čaka, da ga mine (kar traja 10 minut) in potem gresta naprej.
Okolica si nemara misli, “poglej kako je nevgojen in poreden”, v resnici pa če bi mati ugodila izsiljevanju in mu zaradi ljubega miru in zaradi tega, kaj si bodo drugi mislili, kupila vse kar si zmisli, bi pa deloval kot “priden” fantek.
Tako, da si z izrazoma priden in poreden kaj malo lahko pomagamo, ker ne vem kaj naj bi prav za prav hotela povedati, razen pač trenutnega vedenja otrok.
Problem s hvaljenjem otroka, da je priden, je v tem, da hvalimo osebo in ne dejanja. Naši komentarji se morajo nanašati na dejanja, ne na osebo, pojem pridnosti v vsakdanji splošni rabi pa ravno to preskoči. “Priden si, ker si pospravil,” namesto, “To, da si pospravil, je res lepo.”
Porednih ali pridnih otrok torej ni, so pa lahko poredna ali pridna (pohvale vredna) nekatera dejanja.
Načeloma so pa pridni kot osebe vsi otroci.
Enkrat sem prebrala v knjigi ene semizdi ameriške avtorice, da otroku nikoli ne smemo reči, da je priden. Ampak moramo reči, da je sprejemljiv. Da se sprejemljivo obnaša, in podobno. …..Meni se kar jezik zafaclja, predno uspem to izreči.
Ma dajmo no, a ni beseda priden super. Pa vsi vemo kaj pomeni, ker si jo hvalabogu vsak po svoje razlaga. Univerzalna je.
Bog daj, da imamo nekaj svojih možganov in da ne beremo samo knjig.