Klofuta lastnemu otroku
Kako naj vem, kaj bom in kaj ne bom. Mi je pa dalo mislit, ko sem brala današnjo debato o tem, da naj bi vzgojiteljica klofnila punčko. In sem razmišljala, da marsikatera vzgojiteljica preživi več časa z otrokom kot lastna mati, ga bolj vzgaja in več uči. Pa ga ne sme klofniti. In sem razmišljala dalje, kaj torej daje staršu pravico udariti otroka? To, da ga je spravil na svet? Denar, ki ga vlaga vanj? V imenu vzgoje in učenja ga naj ne bi, ker potem bi ga tudi učitelj in vzgojitelj lahko.
Še ena v premislek mamam, ki jim v šoli in vrtcu tepejo otroke: v šoli sem do sedaj na eni ali drugi strani katedra preživela…ojoj….krepko nad 30 let. Kadar je padla klofuta (videla sem v vsem življenju 4 v različnih izpeljankah, samo ena je bila prava klofuta), jo je staknil hudo slabo vzgojen otrok. Torej, največ kar lahko mamica naredi svoji pupiki, da jo zaščiti pred nasilno vzgojiteljico: vzgaja in vzgoji naj jo.
PS:Tu so izzvzeti vsi primeri, ko se v šoli znajde kak psihopat.
Jaz sem enkrat videla, kako jih je mala punčka v vozičku, vsakič ko je poklicala “mama” dobila po rokici od babice češ da naj bo tiho, ker je glasna. in to sredi restavracije. Prav fejst jo je mahnila ;( Pa sem gledala okoli, nihče ne bu, ne mu. Potem pa je babica začela kašljati in sem ji vpričo vseh na gla srekla, da če bo še enkrat zakašljala, ji bo dobila po prstih, ker je preglasna. Je seveda vstala, kaj se grem, pa sem ji hitro povedala, da je zadnjič udarila otroka vpričo mene. Se je pobrala hutro, ampak bojim se, da je bil ta otrok tudi naslednjič še tepen, samo ne več v javnosti.
Ja, naslednja stopnja bo zakonodaja, ki prepoveduje otroka pustiti jokati. Vsak sosed bo lahko prijavil jokajočega otroka in potem bodo starši obravnavani pred sodnikom za prekrške, ker otroku niso hoteli dati leksikona, da ga strga, pa je se je eno uro skupaj drl. Malo potenciram, ampak to je to.
Predstavljajte si starša, ki cepetajočega in tulečega mulca sredi trgovine klofne po riti, da bi ga končno spravil domov. Pa ga prijavijo sodniku za prekrške. To bo samo en razlog več, da bo še več prestrašenih staršev in nevzgojenih otrok.
Ne razumeti narobe. Če je otrok maltretiran in pogosto tepen, je zadeva seveda druga. Ampak taki otroci ne jočejo po trgovinah, še celo doma ne več.
Videno na lastne oči: tulečega in cepetajočega štiriletnika mama dvigne in hoče odnesti iz trgovine, otrok pa jo začne lasati, tepsti po obrazu in pljuvati. Mati popusti in kupi igračo. Po moje je tukaj vseeno boljša varianta ena po riti, če se otroka drugače ne da ukrotiti. Da pa ne bo pomote, listje, ja, se ga da tudi drugače spraviti, če ni navajen, da bo mama itak popustila. Meni otrok recimo ni bilo treba nikoli klofniti. Ker tudi nikoli niso izsiljevali na tak način.
Dobim ošpice, ko je ena na rit enačena z nasiljem. V bistvu se zelo strinjam z xxy. Načeloma sem zelo proti udarcem, pri nas sta v treh letih padla samo 2, oba na rit, vlagamo pa ogromno časa in energije v vzgojo, oba z možem in staru starši, ki čuvajo. Žalostna resnica pa je, da mariskatera vzgojiteljica v vrtcu preživi bistveno več časa z otrokom, kot lastni starši. Jaz se nad tem iz dneva v dn bolj zamišljam, in bolj ko se, manj mi je všeč.
Kakor sem proti udarcem, sem tudi proti temu, da bomo kar z zakoni nekaj na počez prepovedovali. Dajte strašem možnost, biti s svojimi otroki in jih vzgajati, namesto pretepati. Se strinjam, trmajočega otroka se da iz trgovine spraviti povsem brez udarca in brez povzdignjenega tona. Rabiš pa za to veliko časa in veliko potrpljenja. Ali še bolje, da se otroka vzgojit tudi tako, da do trmarjenja v trgovini sploh ne pride. Ampka za to spet rabiš veliko več časa, kot ga imajo dandanes povprečni starši na voljo. Ali pa, kot si ga povprečni starši za lastne otroke vzamejo.
Ja, tu si pa zdaj prišla do bistva zadeve. Otroci, ki so deležni dvojnih ali pa sploh nikakršnih meril, bodo poskušali ob vsaki priliki izsiljevati. Ker vedo, da je metoda lahko uspešna. Če bo mama imela slab dan, jih bodo dobili po riti, če bo imela dober dan, bodo pa dosegli svoje.
Ampak temu se potem ne reče vzgoja.
xxy, predvidevam, da tisto pljuvanje, udarci otroka, niso bili prvič, ampak je to počel že prej. Tako, da se ga že prej ni ustavilo. Drugače pa, največji problem so firbci v zunanjem okolju. Ko zmajujejo z glavo in ti dajejo vedet, kako slaba mati si, ker ti otrok joka 😉 Jaz se na to ne oziram. Glavno, da imamo mi tako narejeno, da otrok ve, da ne more dobiti vsega in ne popuščam pred pogledi ljudi, ki po možnosti sploh nimajo otrok. 😉 Zato jaz vedno, če kje vidim mamico, ki ji otrok “dela sceno”, jo pomirjevalno pogledam in ji dam vsaj malce poguma, da naredi prav 😉
Ja, seveda je bilo že od prej. Tak je bil namreč način vzgoje dotične matere – otroku ustreči v vsem, še posebej če zahteva zelo glasno, kajti to so verjetno njegove potrebe, ki jih je treba zadovoljiti. In to še zdaleč ni osamljen primer, takih otrok je vedno več. Pametni “gledalci” se pa najdejo povsod, zato nekateri starši v javnosti ne upajo niti glasu dvigniti nad otrokom. Kar po moje tudi pripomore k še bolj neznosnemu obnašanju nekaterih otrok v trgovinah – ker enostavno vedo, da bodo vse dobili, ker je strarše v javnosti sram kričati ali ostro reagirati. Ja, tudi jaz se ob takih izpadih spodbudno in razumevajoče nasmehnem staršu, tudi če otroku ne kupi željenega in ostane neizprosen -oziroma še posebej takemu staršu.
Starši, pa se vprašajmo, zakaj je prepovedano udariti odraslo osebo. Zakaj se takrat, ko neka odrasla oseba naredi nekaj, kar nam ni všeč, lahko premagamo in je ne udarimo, da ji pokažemo, da to, kar počne, ni prav? In zakaj je fizično nasilje do odrasle osebe kaznivo, do otroka pa ne? Otroka, ki je toliko šibkejši od nas, je dovoljeno udariti. In kaj mu s tem sporočamo? Samo to, da je nasilje sprejemljiv način komuniciranja. In ja, vsak udarec je nasilje, tudi če je zadan v imenu starševske ljubezni in vzgoje. In tako kot je udarec poniževalen za odraslo osebo, je poniževalen tudi za otroka. Samo še to – po mojih merilih je tudi ena čez rit in ena okoli ušes nasilje.
Ali bo ta novi zakon, ki ga omenjate ščitil tudi starše pred udarci in žaljivkami otrok. Vse več staršev popušča pri zahtevah svojih otrok čeprav so ti že stari 20 in nekaj let. Bojijo se scene v javnosti ali pa kasneje doma, videla sem že mladeniče ko so matere imenovali idijot in tudi kaj hujšega. Bilo mi nerodno čeprav nisem jaz njegova mati.
Lp.
Elca
S klofuto je tako, da na dolg rok ne deluje ampak je potrebno biti čedalje bolj nasilen, da s tem nekaj dosežeš — ker nasilje rojeva nasilje in agresija povzroča agresijo, ker s tem otroka učiš agresivno reševati problem.
Bodi agresiven do svojega otroka, pa bo tudi on do tebe. . O, ja, nekateri jo obrnejo navznoter. Misliš, kako pridnega in mirnega otroka imaš, kako je zadovoljen in sploh in oh, na koncu si pa reže žile.
Božajte svoje otroke. Nič klofut, nič po riti. Se da drugače, če človek ni prelen. Starš, ki udari otroka je ena lenoba, ki hoče na hitro rešiti problem. Reševanje je neustrezno in povzroča posledice, ki so neslutene.
Pa dejte bit potrpežljivi, saj ste ODRASLI, močnejši, več veste, pametnejši in bodite otrokom opora, zatočišče in varen kotiček (KER VAS TAKŠNE RABIJO), kam pa naj se zatečejo v stiski???
ROKA JE ZATO, DA BOŽA, da ponudi pomoč, da potegne iz težav, da rešuje in daje. In mi imamo celo DVE!
S tem, kar si napisala, načeloma ni nič narobe. Samo ponavadi se sprevrže v to, da starši samo božajo namesto da bi postavljali meje. Vzgoja žal ni samo poezija in milina, ampak tudi zahteve in prepovedi in nedvoumno postavljanje meja, ki otrokom še zdaleč ni po volji. Je pa nujno potrebno. In če smo že pri lenobi, so večinoma najbolj leni ravno starši, ki ne storijo ničesar, da bi otroka pravilno vzgojili, pač pa mu pri vsem popuščajo, ker je tako najenostavnejše. Ko pa jim otrok zraste čez glavo, pa sprašujejo po forumih, kaj naj naredijo.
Torej ne stresaj floskul, kot je “roka je zato, da boža”. Ja, saj je, je pa tudi zato, da kdaj požuga. Saj ne živimo v pravljičnem svetu, kjer bi se cedila med in mleko in bi bili otroci po naravi zreli in bi brez naše vzgoje vedeli, kaj je prav in kaj ni. In samo ljubezen še zdaleč ni dovolj.
