Kaj vam predstavlja “popoln par”?
V postu malo nižje sem se zamislila nad izjavo “vidva sta popoln par” …
Kako sama dojemam popoln par? Khm, pravzaprav ne vem.
Par ki se ne NIKOLI ne sporeče, v mojih očeh ni popoln. Zakaj? Kreg je vedno posledica izmenjave različnih mnenj in če med dvema nikoli ne pride do “intenzivnejšega” usklajevanja različnih mnenj, mi to predstavlja dejstvo, da se v tej zvezi en podreja volji drugega, ali da se enemu od para ne da misliti z lastno glavo, nima lastnih želja in idej … Po drugi strani pa to lahko pomeni, da se ta par med seboj sploh ne pogovarja oziroma ne usklajuje svojih mnenj, torej v resnici živita vsak zase, čeprav na papirju živita skupaj.
Par, ki se kar naprej krega, tudi ni popoln, ker sta očitno oba preveč trmasta, da bi bila sposobna upoštevati potrebe in želje drugega in iz tega naslova v svojih željah tudi popustiti.
Kako na vse skupaj gledate vi?
A midva? Jaz se itak kregam, on pa pravi, da je popoln ;)) Torej …
LPM
Mene niti ne zanima ali se ta par prepira ali, tko kot je rekla MatejaH, to pravzaprav paše zraven, k zdravemu odnosu.
Kaj pa vem, meni se zdijo popolni tisti, zraven katerih tudi po dolgih letih skupnega življenja še vedno čutim, da se obožujeta, čutita. Všeč mi je, če se partnerja spoštujeta, da ni prisotnih žaljivk, da ni med njima zbadanja (tudi tistega v hecu ne), da se znata tudi razvajati, to pomeni, da se trudita drug za drugega. V smislu, da sta drug poleg drugega še vedno urejena, ker jima je pomembno kakšen vtis puščata en na drugega.
Tkole nekako si jaz predstavljam popoln par, predvsem občutek, da jima je mar.
Povejte še ostale.
Punce drage, tudi jaz jih ne srečujem pogosto:(
No, ampak vsaj vem kaj zame predstavlja popolno razmerje, sicer pa to tut moj ve, brez skrbi, sej skoraj vsak dan o tem posluša:)))
Dodala bi samo še, da so to, če jih že srečam, prej pari po 40. kot pa mlajši. Zgleda, da dajo tut leta nekaj (meni upanje ostaja:) sam je treba najbrž za to fino garat.
Veš sem imela en popoln par, pa še živela sem z njima tri mesece v tujini, a na koncu sem izvedele, da jo je on celo življenje varal, pa je bil zato tako popoln doma- zaradi slabe vesti.
Žal je bil to edini moj poln par, ko sem si rekla, d aje pa res vseeno v čigavi koži si- obema je dobro.
V živlejnju pa predvsem gledam pare, ko se eden popolnoma prilagaja drugemu… žal
PS midva sva pa itak idealna!!!!!!
:-)))
Popolnega para ni. Sem mislila, da sem ga poznala, pa se je izkazalo, da so bili vsi tisti nežni pogledi, objemi samo za nas. Par je bil že starejši in vsem nam za zgled. Izkazalo se je, da je imel mož že lepo število let ljubico. Izvedeli smo šele, ko je žena umrla in jo je ona zamenjala v roku enega meseca. Bruh, pa tak par. Moja želja je, da bi si partnerjem na stara leta še lahko pogledala v oči, se normalno pogovarjala, če se bo zvečer na kavču še stisnil k meni, sva pa sploh na konju. Vmes bo pa seveda lepo število burnih let.
Po mojem pa nežni pogledi in objemi niso nobeno pravo merilo za “popoln par”. Popoln par je zame par, ki je par “no matter what”. Tisto zlajnano “v dobrem in slabem”. Jaz ne rabim partnerja, ki bo stisnil rep med noge prvič, ko bo zagustilo, rabim partnerja, ki bo takrat z mano in bova skupaj prebrodila težave. Pa magari po dveh dneh tišine, da se prepir poleže in ga vsak zase prežvečiva.
Midva drug o drugem nimava mnenja, da sva najlepša, najboljša, najpametnejša, naj…. In tega niti ne pričakujeva drug od drugega. Obstajajo čednejši moški in lepše ženske, pametnejši, bogatejši, prijaznejši, z manj PMS, bolj natančni pri pospravljanju… Pa jih nočeva. Niti takrat, ko se “ločujeva” zaradi umazanih krožnikov v koritu ali med pakiranjem za dopust.
Na nek način bi naju lahko označila za “popoln par”. Jaz njega ne dam, on pa mene ne. Nama je to dovolj.