vsiljevanje in izsiljevanje ljubezni
Veste s čim se pa jaz včasih ubadam…zdi se mi da je zelo veliko parov skupaj zato da pač imajo nekoga…
In pretrpijo vse, samo da ima tipa, ki jo ob prvi priliki žali, ki mu kuha, pa pere, pa zvečer jo poseksa, ona moleduje kako hudo je, ker ne doživi orgazma…itd, itd…
Veste, več bi se morali ravnati po tem, kaj čutimo…gledati bi morali s srcem…
Ker ko pridejo prvi problemi (ko so otroci tu), pa se začnejo trenja, mama preutrujena, oče siten, itd…
Hmm
Mislim, da biti z nekom, do katerega ne čutiš več ljubezni ( ne zaljubljenosti), nima nobenega smisla. Velikokrat so otroci samo iskanje opravičila, da ostaneš v nemogoči zvezi. Vem, da je včasih težko za preživetje in stanovanje, a lažje je biti sam, kot…
Ja, so taki pari, je pa treba tudi povedati, da tale forum včasih daje malo izkrivljeno sliko. Tukaj vsi jamramo tudi takrat, kadar ni tako hudo. Izpade pa, kot da smo vsi nesrečni, pa imamo mogoče samo slab dan. In nesrečnih zgodb je tukaj gor res več kot srečnih, ker če si srečen, on tem pač ne boš pisal. Boš pa pisal mogoče takrat, ko imaš vsega poln kufer, ker sta se že navsezgodaj skregala. Pa sta lahko drugače čisto zadovoljna. Je pa res, da so pari včasih skupaj iz napačnega razloga in se najedajo in najedajo, čeprav bi bilo mogoče stokrat bolje, da bi šli narazen.
Pa še do enega dejstva sem prišla (pozno, ja:-))).
Smisel življenja: da res najdeš v sebi tisto kar te veseli…da NAJPREJ poskrbiš za sebe, mnogokrat se obremenjujemo zaradi drugih…ampak to je NJIHOV problem, pa naj bo to brat, oče, itd….seveda če lahko pomagamo, priskočimo na pomoč…ampak nekaj vlečt in da nekdo nekaj izsiljuje…
NAJPREJ si TI, potem ostali….verjemite in vedno delat po občutkih…je težko, ampak se splača..
Ja, Andzoo, a veš, da je to res.
Jaz sem bla 5 let v taki vezi, kjer se je že po enih 2 letih videlo (z moje strani), da to ni to!
Pa me je blo preveč strah ostat naenkrat sama. Celo otroka bi bila pripravljena imeti s tisto osebo, čeprav do njega nisem čutila tako ljubezen, kot bi jo mogla!
Pa sem nekako po 5 letih si le “pošlihtala” po glavi, da tako ne gre več.
Ni fer do mene in ni fer do njega!
In sem pri 25 ostala sama! In sem eno leto veselo, velikokrat pa tudi zelo jokajoče, samevala, potem pa je prišel ON!
On, katerega sem skoz čakala in sem že mislila, da sem ga kje zgrešila!
Zdej sva skupaj 4 leta in imava dveletnega mulčka. Sej so tudi vzponi in padci, samo vem, da sva si usojena in, da je to res to!!!
Sej zdej, ko gledam nazaj, ne morem verjet, da sem v prejšnji vezi tako dolgo vztrajala, ne vem, blo me je enostavno strah, da ne bom našla več nobenga “normalnega”, pa sem si mislila, boljš vrabec v roki, kot golob na strehi!
Lp, Ajna
Ja in veste kaj je najhujše, da se vedno sprašuješ ali je to res to ali bi mogoče pri komu drugemu dobila kaj več.
Vsaj jaz, ker če nisi dal veliko partnerjev “skozi” potem težko veš kaj je res tisto pravo.
Ja in se strinjam , da najprej moraš biti pri sebi popolna oseba in zadovoljen v celoti, šele takrat lahko veza resnično uspeva na dolgi rok.
Ker če nečesa nimamo ne moremo to iskati pri partnerju, in obratno.
Samo je težko:O(((
LP
Dvignem roko!
Z nekom sem se dobivala, preprosto zato, da sem se imela s kom družiti, da sem dobila potrditev kot ženska, potrditev, da sem tudi jaz lahko ljubljena.
Poročila sem se brez “ljubezni”, rada sem fa imela, zelo mi je odgovarjal v vseh pogledih, ljubil me je. Nisem imela slabe vesti. Na to sem gledala kot na dogovorjen zakon. Dogovorjeni zakoni praviloma trajajo dlje, ker imajo trdnejše temelje kot tisti iz ljubezni. Prepričana sem bila, da bo vedno tako, kot je bilo na začetku.
Po desetih letih je po večih letih prepiranja prišlo do neizbežnega konca. Enostavno ni šlo več, pobudo za ločitev sem dala jaz.
Se strinjam s tvojim pisanjem. Mnogi so v zakonu zaradi tega, da so pač z nekom. Jaz sem bila deset let iz več razlogov, počasi so pozitivne lastnosti zgubljale bitko z negativnimi, na koncu je bilo precej hudo. Po ločitvi je prišlo do vseh mogočih obtoževanj same sebe, še zdaj se nisem znebila občutka, da sem storila nekaj zelo slabega. On je zdaj že več let z drugo, upam, da sta srečna.
Bistveno pri vsem skupaj je to, da sem šla v zakon brez ljubezni zaradi družbenega pričakovanja, načina življenja v Sloveniji, da sem pobegnila od očeta pijanca in še bi lahko naštevala. Brez hudih žrtev se mi je uspelo rešiti iz proti koncu zelo nesrečne zveze. Mislim, da ljudje, ki vztrajajo v nesrečnih zakonih, še vedno čutijo svojo zvezo kot bolj pozitivno kot negativno, sicer bi šli ven. Nekaj let traja, da prideš do spoznanja, da te zakon brez ljubezni ubija, da to ni to. Ko to spoznaš, greš.
Še ena!
Jamramo, ko vidimo, da ne gre več in rabimo brco, ki nas prisili k akciji, ne pa takrat, ko imamo slab dan.
Če bi bilo res, kar si napisala, bi ženske, ki jih mošji varajo, tepejo, jih imajo za služabnice,…. imele le slab dan, drugi dan bi bilo že bolje in ne bi več imele razloga za pisanje sem gor?
Mi lahko poveš vsaj za eno zgodbo s foruma, kjer bi lahko rekli, da tvoja trditev drži?
OOOO, takih zgod je polno, tudi s foruma. Le da ženska ne bo priznala javno, dokler ne bo čisto na dnu, žal, ker se boji, da jo bo okolica obsojala, ker ne ve kako bo potem, še težje je, če je brez službe, posledično tudi brez svoje družbe, marsikateri ostane le MON, kjer pa piše svoje zgodbe tako, kot si jo sama želi. Za eno vem, da je tukaj na MON-u, ker sem ga ji jaz svetovala, da se vsaj nekajkrat tedensko odklopi od svojega gorja. Glede na poste s katerimi odgovarja na druga, lahko rečem, da ji je MON v pomoč, saj se opazi, da je začela razmišljat s svojo glavo. LP
Zanimivo bi bilo pripraviti pregled razlogov, ki nas držijo v zakonu in razlogov proti temu.
Mogoče bi komu pomagalo, najverjetneje pa ne, taki smo, da si tajimo, da nas mož/žena vara, čeprav kljub naši zvestobi dobimo sramne uši. Če bi si priznali partnerjevo varanje, bi sami sebi s tem zbili ceno, človek, ki nas ljubi in ceni, nas je ogoljufal, naša vrednost pade.
Isto velja za zakon, pravimo si, ni mogoče, da bi šli narazen s partnerjem, potem bodo še drugi videli, da me ni dovolj ljubil-a, da nisem vreden-vredna njegove ljubezni, vreden, vrednost, naša cena, naš ugled, želja po neizstopanju,… okrog tega se vrti ta svet.
meni pa se zdi, da je poleg vsega naštetega tudi ekonomski vidik pomemben.
najbrž se marsikatera ženska boji, da bo ob vse – odnos morda ni več blesteč, imata pa npr. skupno hišo, avto, vikend… mož dosti boljšo plačo (ali pa je celo ona sploh nima), ob ločitvi pa bi izgubila vse to – da ne govorim o otrocih, – tudi te lahko izgubi, če ima vplivnega moža.
Mislim, da v takem primeru marsikatera raje potrpi ( pa če tudi brez ljubezni), če le ni prehudo ( nasilje…)
jaz sem pa (kljub občasnemu najedanju) tako “razvajena”, da zato raje ne pomislim na ločitev.
Kdo mi bo rihtal avto? kdo nosil smeti, kdo kosil okrog hiše, kdo menjal žarnice, kdo čistil WC, kdo barval vrtno ograjo… no, še kaj bi se našlo… Sama že ne bi bila.
Če bi že imela resne namene, bi si prej morala najt sigurno zamenjavo :))
Avto mi rihta serviser, občasno si ga noter očistim sama, zunaj avtopralnica, smeti nesem spotoma, košnja – rekreacija na svežem zraku, menjava žarnic – hud problem:-))), vrtna ograja – no ja, enkrat na pet let?, samo zaradi čiščenja WC-ja pa že ne bi imela najedajočega moža, upam, da ne misliš resno.
Resno zamenjavo si lahko najdeš, če zamenjavo prej spoznaš, to pomeni, da vsaj pol leta varaš moža.:-(((
Saj pravim, upam, da nisi mislila resno.