Zanima me, kaj ste dobili od staršev, ko ste se osamosvojili in preselili?
Imam še mlajšo sestro, res da so starši ločeni, ampak lahko napišem, da niso nič pomagali, niti z eno samo žlico ali srvetom…Tudi za rojstne dneve se oni najkasneje oglasijo in ponavadi vedno brez darila. Naj še napišem, da je bila tako mama, kot oče v svoji mladosti vajena ljubečih staršev, ki so bili pripravljeni kaj žrtvoati za svoje otroke, pa če je to le klic po telefonu. Tudi obdarovali so se vedno in to ne skromno, zdaj pa so to opustili pri svojih otrocih.
Zanima me predvsem, kaj ste dobili za ”doto” od staršev, ko ste šli na svoje.
LP Alenka

Vpitje kaj se grem ter da sem nehvaležna hči.

Joj nama sta ful pomagala moja starša. Kupila sta nama kavč, pa zakonsko posteljo, oči je kupil še mikrovalovko, mami fritezo in mixer. Res zlata sta. Pa če bi slučajno potrebovala se izposodit denar, bi brez težav nama ga posodila, nobenega pridiganja nič.
Brat je pa dobil zgornjo etažo hiše v lastništvo.
Kar se pa tiče partnereve mame, bi nama pa še najraje vzela najino stanovanje (ki ga je partner pred leti odkupil – ona trdi da mu ga je šenkala)

Rezervne kozarce, ki so ležali še zapakirani in nekaj kosov posode. Pa dve najemnini so mi pokrili, ker sem spokala teden po diplomi. Me pa že prej niso finančno podpirali. Prvi avto sem kupila pri 27ih, ko sem si ga lahko sama kupila. Tudi pri stanovanju ne morem računati na pomoč.
Hej, mogoče sem pa zaradi tega močnejša….?

Opremljeno stanovanje.

do zdaj nič, pa sem že 7 let na svojem. enkrat sem si od mame sposodila manjšo vsoto denarja, ki sem jo kmalu vrnila. to je to. z možem se pač znajdeva sama.
pričakujem nič, če bo pa kdaj kaj prišlo v dar, bom pa samo vesela.
oče pa itak še zase nima dovolj, razen veeeeliko hišo, ki jo noče prodati.

Včasih mi je kar precej nelagodno, ker z možem stanujeva pri njegovih v zgornji etaži, ki jo je dobil v last, on je iz svojega žepa izdelal celo stanovanje, jaz pa nisem prispevala nič. Vse kar imava, je prispeval le mož, oziroma polovico hiše je dobil od svojih staršev.

Od mojih stanovanje, kakšno finančno posojilo, popoldansko ali nočno varstvo otrok.
Od njegovih: ozimnico, koline, jajca … Nikoli ne greva od njih praznih rok.
Obojim sva zelo hvaležna. Res pa je, da tudi midva veliko prineseva ali pomagava obojim.

vse, pa še štipendijo sem dobivala prvo leto. Hvala bogu sta se spomnila kako je bilo, ko sta onadva dobila prvega otroka še na faksu in so jima pomagali njuni starši. Za večino podpore (finančne, vendar tudi psihične) pa se imam za zahvaliti svojemu očetu . Brez njega bi bila takrat v riti.

Njihovo negodovanje in obenem blagoslov in besede “pa pridna bodi, ker tako, kot si boš postlala, tako boš ležala”.

marija (1)

Dobila sem nesebično fizično pomoč, zlasti od mami.
Kupila pa sta mi kopalniške omarice.

Sestra pa mi je podarila mikrovalovko in pa avtomat za kavo – capuccino maker.

Univerzitetno izobrazbo, glavo, ki zna razmišljati in dve delovni roki s katerima sem si ustvarila z možem tisto kar imava danes – pa ni malo tega. Malo finančno injekcijo sva od naših dobila letos, ko smo obnavljali hišo v kateri živimo. Od njegovih pa le opazke, da smo lenuhi, ki vse zapravijo ….

Jah na sestro sem pa pozabila, ona je bila in je še vedno najboljša voditeljica in učiteljica. Prava prijateljica. Čeprav tu je govora o starših.

Od svojih starsem ter svojega brata sem bila delezna najvec pomoci, kar pa se njegovih tice sem najbolj hvalezna njegovi sestri, ker nam je res pomagala kjer je mogla. Od vseh sem najbolj hvalezna svoji mami, ker mi pazi in skrbi za hcerko. Ce nje ne bi imela bi verjetno morala pustiti sluzbo, tako da mi to veliko vec pomeni kot vse materialne dobrine.

mame nisem imela več ker je umrla.oče pa mi je plačal hrano za ohcet, takrat smo jih imeli še doma.od brata pa kozarce za kuhano vino.drugega nikoli nič.

Zivjo,

Od mojih staršev…hm, dobila sem vse. Izobrazbo, razmišljanje,… kar se tiče nefinančnih stvari.
Pri finančnih pa kuhinjo, jedilnico, dnevno…nikoli problema za sposoditi denar, moji otroci dobivajo lepa darila…
Varstvo kadarkoli ni problema.

Od njegovih…nič. Kot da nas ni, da ne obstajamo.

Zato sva zelo hvaležna mojim staršem, saj nama prišparata marsikatiro brezvezno pot.

Lep pozdrav,
Kaja

Mene je pa mama postavila pred vrata, ….., od njegovih ni ne duha ne sluha…..torej….sva srečna in vesela da se imava….

Sem pa ful hvaležna svoji babici in dediju……to sta dva tako tako zlata človeka, ki mi stojita ob strani že od malih nog….zmerom moralno podpirala in me bodrila ob neuspehih….vglavnem brez njiju ne bi bila danes to kar sem.

Sem pa žalostna, ko pomislim, da sta sedaj onadva v situaciji, ko bi potrebovala pomoč (pospravljanje, kuhanje, nakupovanje,…) pa jima nažalost ne morem pomagat, ker živim 160 km vstran. Se pa trudim če le gre časovno in finančno skozi sem pri njih, ter vsak dan pokličem babi kako je z njo.

pri večini veljajo samo materialne dobrine….

kaj pa to, da so vas vzgojili v zrele osebe, da so vam plačali šolanje in se marsičemu odrekli zaradi tega….vam dale brate in sestre, srečno otroštvo…..

Moja dva sta mi (nam) odstopila zgornji del hiše, ogromno mi pomagata fizično in z nevsiljivimi nasveti, prav tako bi bila pripravljena tudi na kakšno posojo denarja (vendar ne vse do zadnjega ficka), pa tudi manjši prispevek. Ko se pri nas obnavlja hiša, nabavlja gorivo ipd. takrat pa damo vsak po nekaj – če je kdo v krizi, da enkrat en več, drugi pa drugi. Da pa bi mi kar kupila ne vem kaj, pa preprosto nimata denarja – otroka sva še vesela, da se lahko sama preživljata.
Mi pa ogromno pomeni, da imata tako rada svoje vnuke, da jih pazita, da bi zanje dala vse. Za naše rojstne dneve ne skoparita – dala bi vse – še posebno mami.
Dobro imam mami, očeta žal ni več.

Njegovi? V bistvu nič. Denarja niso dali nikoli (tudi zanju velja, da še dobro, da lahko poskrbita sama zase), pri darilih sta skromna (recimo za 1.000 sti maximum), pomagala nama tudi nista pri urejanju stanovanja. Ne bom rekla, da sta zato slaba, ker… ker ju nisva še nikoli za nič prosila, torej tudi ne veva, kako bi bilo, če bi ju prosila za kakršnokoli stvar. Torej – nič slabega o njima.

Zame še vedno velja: pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.

Xena pa kaj moraliziraš. Vprašanje je bilo zastavljeno tako kot me odgovarjamo.

Hm, da pomislim,…

Ob poroki: cca. 500,000.00 SIT

Ob nakupu stanovanja: 1,000,000.00 SIT + ati moj porok ko sem jaz vzela kredit za stanovanje
Pri adaptaciji: imela zastonj celo širšo familijo (nisem rabila plačevati delavcev), mami kuhala kosila in vedno pomagala pri narezkih in vsemu potrebnemu

Vsakokrat ko se vidimo oz. večinoma vedno mi mami ali ati vedno kaj data (kao: “ma daj no kupi si nekaj”), ali pa dasta za “čokolado” vnučku.

Preden sem rodila, sta nama z možem dala 100,000.00 SIT, da sva za tamičkenega kupila vse potrebno (voziček, lupinico, flaške,……).

Uf, veliko je še tega. Vedno pomagata meni in jasno s tem moji družini.

LP

Mene niti slučajno niso vzgojili v zrelo osebo, ker so me vedno do nafte zabili, če sem sploh usta odprla. Kar se tiče izobrazbe, mi je nista omogočila, ker sem morala iti po srednji šoli delat, da sem se sploh preživela, pa tudi v naprej sta mi povedala, da ne mislita paziti na vnuke.
Ne govorim samo o finančni plati.

Pri nas pa nikoli ni bilo kakšnih daril, le majhne pozornosti in še to samo s strani mojih staršev. Nikoli pa nisva dobila od nobenih denarja. Pa me to ne moti, saj sem ponosna na naju, da nama uspeva! Ena stvar pa je, ki mi ni všeč in me moti. Pri starših moža ne morem razumeti kako lahko svojega otroka, pa čeprav je že odrasel, kar odpišeš! Za svoje otroke (za njihove vnuke) bi si pa želela, da imajo babico in dedija. Pa je očitno tudi to preveč.

Oboji starši so nama ogromno pomagali – tako finančno kot nefinančno – s pomočjo pri delih, pleskanju, selitvi ipd. Da o zdravi pameti ne govorimo – pa nihče od naju ni iz kakih premožnih družin. Hvaležna sva jim za vse.

Jaz sem dobila 1 mio za opremljanje kuhinje