Ali Babina zgodbica: JESENSKI VEČERI
Ali Babina zgodbica: JESENSKI VEČERI
Jesen je zame en prav čuden čas. Nekako me omamijo jesenske vonjave, zapeljejo jutranje meglice, poživijo tople barve in spravijo v toplo posteljo zgodnji večeri. In sama sebe sploh ne vem zakaj dam iz vse tiste svoje neuničljive energije v bolj počasen ritem. Uživam v lovljenju zadnjih toplih sončnih žarkov, pa šelestenju listja, in brskanju za divjimi kostanji z mojimi ljubimi tremi razbojniki.
Pravzaprav so zame posebnost jeseni prav ti jesenski večeri. In sploh če se zgodi, da je že ob osmih zvečer v hiši tišina. Nekje okoli sedme zvečer z Ljubim razbojnikom izvedeva večerni ritual malih dveh razbojnic z hranjenjem & umivanjem & branjem pravljic, in če imava veliko srečo tamali dve že ob pol osmih odsanjata v svojih malih brlogcih v topel sen.
Če Ljubi razbojnik brska po službenih papirjih, potem še sama nekje vzamem v roke kakšno metlo, spravim za silo v red kuhinjo in ob osmih zvečer se v našem domu razleže prava pravcata tišina.Njeno veličanstvo tišina. Včasih zna biti prav moteča, ampak po kakšnem napornem dnevu pa se prav prileže.
Verjeli ali ne, nekajkrat na teden mi tudi popolnoma ustreza, da jo Ljubi razbojnik ucvre na razmigavanje svojih mišic in pridobivanje kondicije. In vso tišino in čas imam potem popolnoma zase. Mogoče sem komu čudna, ampak potem se mi ob takšnih jesenskih večerih zares prileže skodelica odličnega čaja ali močnega kakava, zraven nekaj speculas piškotov, sveča z vanilijevo aromo, dober CD in seveda zraven “tapkanje” teh zgodbic. Popolni jesenski užitki.
In zadnjičje bil spet en tak večer – vikend in z Ljubim razbojnikom sva vsak s svojim čajnikom in skodleico pristala na eni zofi, uživala v pitju čaja drug nasproti drugega, mali dve razbojnici sta zaspali in skozi glavo mi je šinilo vprašanje:
“Ti, ljubi, nekaj mi ni jasno! Kaj sva midva sploh počela pred tem, preden sva dobila otroke?”
Od kar imava otroke sva v nekem ustaljenem ritmu, pa se mi skozi zdi, da sem v neki čudni spirali iz katere ne morem ven in skozi lovim vse mogoče krivine; imam dneve za likanje, pa pospravljanje, redki so dnevi, ko so popolnoma moji, ampak nikakor ne pridem z vsemi gospodinjskimi deli na zeleno vejo in da bi enkrat rekla “pospravljeno imam v nulo!” Pa je to pospravljanje in služba najmanjši problem, je pa zraven še ukvarjanje z otroci – pa je to od vsega meni in njemu najljubše opravilo. Ampak naj sva še tako tuhtala za tistih nekaj let nazaj in najina skupna 3 leta življenja brez otrok, nikakor se nisva mogla spomniti, kam sva dala ves tisti čas, ki je bil konec dneva “prosti”. Res je, da so najina prva leta skupnega življenja bila zelo aktivna, ampak če me danes vprašate kako vse sva preživela tiste dneve mi ni jasno… S kurami nisva hodila spati, pogosto sva hodila v kino, pa žurke s prijatelji, vmes še kakšne poslovne večerje ali pa poslovna potovanja, ampak nekako sva ugotovila, da sva imela tista leta zares ogromno prostega časa, le nama ni najbolj jasno, kje sva ga porabila – glede na danes, ko imava najinega skupnega prostega časa zelo malo, ga pa zato zelo skrbno in dragoceno tudi porabiva. Na predlog Ljubega razbojnika seveda.
Ja, priznam bil je odličen predlog Ljubega razbojnika o porabi prostega časa med partnerjema. Priporočam ga tudi vam. Pred časom je prebral nek članek nekega priznanega zakonskega svetovalca in psihologa o partnerski rasti in tekst je bil sledeči:
Če hočete imeti zrel in odličen partnerski odnos “v rasti”, da se tako vsak partner posamezno kot oba partnerja v zvezi lahko nemoteno razvijata v zreli osebi in znati uživati v partnerski zvezi in družini potem se priporoča naslednje:
Odštejte od tedna vse ure, ko ste v službi, vse ure ko spite in opravljate hišna dela in tisto kar vam ostane podelite s tri. Eno tretjino svojega prostega časa, oziroma aktivnosti namenite celotni družini, drugo tretjino partnerju in zadnjo tretjino pa izključno sami sebi.
Zares odlična kombinacija. Malo za šalo malo za res, sva si oba pričela računati ure in dneve in izračun je bil sledeči: moje tretjine so bile absolutno porušene (za to predvsem tudi poskrbi mati narava za majhne otroke), saj sem 2/3 namenjala(m) še vedno otrokom, 1/3 pa Ljubemu razbojniku. Ljubi razbojnik pa je računal prvič, pa drugič in tretjič, da sem pomislila, da mu ulomki delajo težave, ampak sam je bil prepričan, da je njegova tretjina namenjena izključno njemu samemu na ravni slabe desetine. Pa mu je kalkulacija pokazala, da ima v vseh možnih izračunih vse te tretjine idelano pokrite! Ja, matematika ne prenese prevar. Je najbolj naravna veda. Ja, sama sem postala nadvse nadušena zagovornica “partnerskih tretjin”. Sicer vse pri meni še niso idelano porazdeljene, postaja pa delež časa oziroma ene tretjine namenjen izključno samo meni iz meseca v mesec večji.
V bistvu so to zares drobne pozornosti, ko crkljaš samega sebe, pa naj bo to odlična kava z najboljšo prijateljico ali pa knjiga zgodaj v postelji.
Pa čeprav zna biti takšen večer čudovito miren, si ne morem kaj, da ne bi storila “najbolj čudne stvari” kar jih počnemo mame (mislim, da nisem edina) – preden grem v posteljo sama sebe osrečim s svojim najljubšim večernim ritualom:
V vsako sobico grem pogledati še mali speči razbojnici, mala polhka pokrijem z razbrcano odejico, vsako še na veliko pocmokam in potem pride zame na vrsto popolna ekstaza – roka mi še uide pod odejo in poiščem tiste male nogice, tople in mehke podplatke, jih še malo pregnetem med rokami in si za trenutek zaželim, da ne bi nikoli zrasli in da bi se čas ustavil.
Za trenutek si jutri zvečer čas ustavite tudi ve! Vzemite si čas zase – lahko si pripravite odličen čaj, kakšno lepotno masko na obraz, poglejte si dober film – karkoli! In ne pozabite na gnetenje otroških podplatkov med rokami!
Lep jesenski pozdravček,
Vaša Ali Baba + 3 razbojniki
p.s.
Danes – v četrtek izzide v reviji Otrok in družina že naslednja moja zgodbica – tokrat je naslov “TRMA, DA TE KAP!” Pripravite se na najhujše – smeh seveda.
Podobne debate o preživljanju časa BC (before children) sva imela tudi z mojim najdražjim. Nisva se spomnila, kaj točno je bilo. Edino, kar pogrešam iz tistega časa je petnajst minut miru takoj ko prideš domov – da zadihaš, pospraviš zadnje misli na službo, zbezaš na plano vse za popoldne in večer in dvigneš noge u luft za par minut. Tega zdaj pač ni, ker so takoj po službi na vrsti otroci, ki so dopoldne preživeli vsak po svoje in potem hitijo razlagat, kaj vse se je dogajalo, da kar odzvanja po glavi. :)))
Se pa z delitvijo časa kar strinjam. Nisem se sicer poglabljala v deleže, ampak takole “čez palec” bi zanlo kar držat. Jaz si privoščim večer zase takrat, ko sem “samohranilka” – ko je moj službeno odsoten ali rekreacijsko odsoten. Tisti čas takoooo paše (pa je vseeno, kaj počnem, samo da je ljubi mir). Kot si napisala, njeno veličanstvo tišina. Razen na kakšen večer, ko se zberemo na regljanju – takrat pa mir in tišina nimata mesta. Takrat je čas za smeh, pa čvek, pa še malo smeha. (Pa potem ponavadi nekaj dni dežuje ;-)))) In tak večer sede enako dobro kot tisti, v katerem kraljuje gospa tišina.
Včeraj sem prišla z joge šele ob 22.30. S prijateljicama smo se začvekale ob toplem čaju, medtem ko so naši možje otroke porihtali in jih odpravili k sanjalčkom. No, pa oni zraven :)))
Pasalo je priti domov, ko je bilo vse pospravljeno, dete je sanjalo, mož pa smrčal. Blaženost tišine, ki pomiri čute :))))
Hvala, draga Ali Baba, da si del tega foruma in del revije Otrok in družina.
Tina
Verjeli ali ne – trenutno napišen cca 2 zgodbici na mesec – se pravim da izpolnjujem vaso normo skoraj 2/3, hehehe… ena je objavljena tu na MONu, druga v OiD…
pa občasno. če je kakšna zelo zanimiva tema tudi napišem še kakšen vmesen komentar, oz. krajšo zgodbico, ampak te zgodbice so bolj izraz trenutnega navidha, razpoloženja, pa še kaj bi se našlo!
pozdravcek,
A.B.